Revija SRP 129/130

Miha Remec

ZHAR PTICA

 

STARA GOSPA JE sedela v senci koshatih kostanjev pred domom Sonchni zaton. Skozi listje so trepetavo prenikali sonchni zharki in plesali po njenih srebrno sivih laseh, po starinsko krojeni poletni obleki iz svile barve starega zlata in z belim ovratnikom iz drobnih, rochno izvezenih chipk. Tu in tam je kakshen zharek oplazil tudi broshko, pripeto pod vratnim izrezom, natanko nad srcem. In tedaj je broshka vsakich zazharela v zelenih, modrih, rdechih in bisernatih mavrichnih odsevih dragih kamnov, ki so v nizih krasili pahljachasto razprt rep in trup zhar ptice. Na glavi je ptica imela chop s tremi prameni; v vsakem je bil dragulj drugachne barve. Imela je tudi rdechi ochesci in oster kljun. Njeno telo je bilo posuto z drobnimi presojnimi briljanti, nogi, s po tremi kremplji vsaka, pa sta nekako togo zakljuchevali ovalno broshko. V kostanjih so prepevali ptichi, z blizhnjega otroshkega varovalishcha je bilo slishati otroshki vik in krik, za parkom je zamolklo hrumel mestni promet, vendar stara gospa vsega tega ni slishala in je ni motilo. Blizhala se je stodesetemu letu starosti in je zhivela v svojem svetu, sestavljenem iz utrinkov resnichnosti in sanj, ki jih je sanjala tudi budna.

Nepremichno je strmela v igro sonchne luchi po parku, na njenem licu je nepremichno lebdel rahel nasmeshek.

 

* * *

 

Jezdila je v damskem sedlu na chrni kobili, oblechena v dolgo temno modro zhametno obleko, s shirokoobodnim slamnikom na glavi, v rokah pa je drzhala vajeti in bich. Bil je sonchen popoldan in na aleji v parku je jezdilo she nekaj jezdecev. Gospodje so se ji globoko klanjali, starejshe dame so se ji nasmihale in odzdravljale, ona pa je jezdila ponosno in se ni prevech menila za vrvezh okrog sebe.

Zavila je na ozko gozdno pot, ki se je vila strmo na hrib. Sonchna luch ji je trepetala naproti, dishalo je po mahu, gobah in trhlobi. Na samem vrhu, tam, kjer se je okrog gotske cerkve odprla jasa, je chakal jezdec.

Pognal je konja njej naproti in srechala sta se pod starim hrastom na robu chistine. »Zhe vso vechnost chakam nate,« je rekel in sonce se mu je lesketalo v zlatih kodrih. »Vso vechnost sem jezdila k tebi,« je odvrnila in mu ponudila roko.

Nato sta se drzhala za roke in se dolgo gledala. »Nekaj sem ti prinesel, Lucija,« je spregovoril in ji ponudil zhametno shatuljico. »Nekaj, kar te bo spominjalo name.«

Odprla je pokrov in presenecheno vzkliknila; iz shatuljice se je v mavrichnih odbleskih smaragdov, rubinov in briljantov, zalesketala broshka v obliki zhar ptice.

»Tega ne morem vzeti,« je dahnila. »Prevech dragoceno je ...«

»Dalech na fronto grem, Lucija, in ne vem, ali se bova she kdaj videla.« Grenkoba se je zajedla v njegov glas. »To broshko mi je pred smrtjo dala mati in zhelim, da jo imash ti. Zhar ptica je kakor ljubezen, vedno znova se rojeva iz ognja.« »Potem te ne bom nikoli nehala ljubiti,« je rekla.

»Saj prav to hochem,« je rekel in ji poljubil roko.

 

* * *

 

»Gospa Lucija!« je klicala negovalka. »Sonce zahaja, svezhe postaja. V sobo bo treba.« »Ja, ja,« se je oglasila stara gospa. »V sobo bo treba.«

Premaknila pa se ni. She vedno je strmela v prazno in njen nasmeshek se niti trohico ni spremenil. Negovalka v srebrnkasti halji je pristopila in ji nalahno polozhila roko na rame. Zdaj jo je stara gospa pogledala s kancem prezira in nezaupljivosti. Negovalka je namrech zanesljivo bila podvajanka: imela je zlataste skodrane lase, nebeshko sinje ochi, rdecha lica in ustnice, ukrivljene v veseli nasmeshek. Kot jajce jajcu je bila podobna drugim negovalkam v Sonchnem zatonu: vse so se enako smehljale, vsem je bilo ime Biba, le na zlati ploshchici na prsih so imele razlichne shtevilke. Stari gospe so se zdele podobne celuloidnim punchkam, s katerimi se je igrala v mladosti in vchasih se ji je zdelo, da bi tudi one zavekale, che bi jih stisnila za trebushchek.

»Zhe grem, Biba,« je rekla in zachela pochasi vstajati. Negovalka ji je pomagala in tudi pozneje podpirala, ker stara gospa ni hotela uporabljati palice. Pochasi sta vstopili v dvigalo in ko je potegnilo navzgor, se je gospa zanalashch sunila z ostrim komolcem v Bibin trebuh in chakala, kaj se bo zgodilo. Negovalkin nasmeshek se je sicer spremenil v trpko grimaso, ni pa zastokala. Tudi che bi jo zbodla z iglo, najbrzh ne bi dala glasu od sebe. Take so bile negovalke: vse so prenesle in nich jih ni spravilo iz tira.

V sobi so stari gospe postregli z vecherjo in potem so jo negovalke okopale in preoblekle. To je bilo za staro gospo vselej pravo muchenje, saj ni prenesla njihovih dotikov. Cheprav so bile nadvse obzirne in nezhne, je imela obchutek, da je v njihovi samogibnosti nekaj skrajno tujega, nevarnega in hladnega. Zdelo se ji je celo, da bi jo Bibe z enako neprizadetostjo, kot so jo kopale, tudi zadavile, che bi jim tako narochili. Po kopanju je prishla frizerka, ki ji je zachela urejati in kodrati lase.

»Zjutraj morate biti lepi, gospa Lucija,« ji je rekla.

»Zakaj pa, Biba?« je vprashala.

»Pogovor z glavnim zdravnikom imate. Saj vendar veste.«

»Nich ne vem, meni nikoli nich ne povejo. Nobenega pogovora nochem,« je zamrmrala. Biba se je samo nasmehnila in jo vneto frizirala naprej. Stara gospa je komaj chakala, da so jo naposled spravile v posteljo. Zavrnila je 11 uspavalni chaj, glasbo in gledalne naochnike. »Hochem svojo broshko!« je rekla nochni negovalki. »Vedno se bojim, da se boste ponochi zbodli s tem chudnim nakitom,« je rekla Biba, ko ji je pripenjala zhar ptico na nochno srajco.

»Nich ne skrbi,« je rekla stara gospa. »Pogasi luchi in pusti me spati.«

Potem je zaprla ochi in kmalu spet jezdila svojemu ljubemu naproti.

 

* * *

 

Zjutraj so Bibe staro gospo zbudile, prinesle zajtrk in ji nadele srebrno protizharchno in protikuzhno haljo, ki se je je vselej branila kot hudi krizha. Vse upiranje pa je bilo zaman, saj so vztrajale, da h glavnemu zdravniku ne more v svoji starinski obleki. Potem so ji v umivalnici z avtomatichno shchetko umile zobalo, uredile srebrne kodre, jo napudrale in pordechile lichnice in ustnice, tako da se je stara gospa zdela sama sebi kot klovn, Bibe pa so plesale okrog nje in jo hvalile, kako mladostna je videti za sto desetletnico. Naposled so bile zadovoljne s to mashkarado; dve sta jo prijeli pod pazduho in odvedli do dvigala, ki jih je potegnilo v najvishje nadstropje Sonchnega zatona.

Vrata v sprejemnico doktorja Bobsona so se neslishno odprla in stara gospa je stopila predenj brez pomochi Bib, ki sta ostali zunaj. Doktor je sedel za veliko mizo, na kateri je bil samo majhen vseprikaznik in kipec kloniranega gena. »Moje globoko sposhtovanje, gospa Lucija,« je pozdravil z zaupanje vzbujajochim baritonom. »Lepo vas je videti tako chilo in zdravo. Prosim, izvolite sesti.«

»Hm,« se je namrdnila stara gospa in ga prenikavo premerjala z jekleno sivimi ochmi. Njegova kozja bradica, ozki chrni brkci pod topim nosom in razvodenele ochi so ji bili nekako znani. Previdno se je oprla na naslonjali in pochasi sedla v usnjeni naslanjach.

»Rad bi vam nekaj predlagal,« je nadaljeval. »Je samo predlog in od vas je odvisno, ali boste pristali ali ne.«

»Lep razgled imate, doktor,« je zamishljeno dejala stara gospa in se mimo njega zazrla skozi steno: za stekli se je razprostiralo mesto s steklenimi stolpi in kupolami, na obzorju pa so se risali zasnezheni vrshaci pod obokom modrega neba. »Gospa, vi ste chlovek prejshnjega tisochletja,« je skoraj slovesno nadaljeval.

»Podedovali ste izredno trdno in zdravo zhivljenjsko moch.«

»Kje le!« je zagodrnjala. »Pomagala mi je zhar ptica.«

Doktor Bobson je zgubal chelo in staknil obrvi, kakor da se na vso moch trudi dojeti izrecheno. »Kako, prosim?«

»Nich, nich, samo tako sem rekla. Kaj ste mi hoteli povedati?«

»To, gospa Lucija, da se vam je posrechilo 13 dochakali nesluteni znanstveni napredek.« Doktor je pomolchal in poskushal ugotoviti, ali ga starka sploh poslusha. »Zdaj zhe zmoremo pri chloveku razmnozhiti she sposobne celice in ustaviti staranje. Hotel sem vam predlagati ta poseg.« »Je stena za vami steklena ali imate videotapeto?« je vprashala stara gospa.

»Steklena,« se je zmedel doktor. »Kaj pravite na moj predlog?«

»Kaj pa ste mi predlagali?«

»Obnovitev vashih celic.«

»Da bi postala samopodvajanka?« »Prav ste me razumeli,« je z olajshanjem rekel doktor in potegnil iz predalnika nek papir. »Samo tole morate she podpisati.«

»Doktor, se nisva midva zhe nekje videla?« je ostro vprashala in ga prestrelila s pogledom. »Ne,« je odlochno zanikal. »Navadno nimam osebnega stika z varovanci v Sonchnem zatonu.« Zdaj se je gospe posvetilo: videla ga je pred leti v bolnishnici, od koder so jo napotili v dom, videla ga je v domski ambulanti, prishel je nekoch k njej v sobo, ko je imela tezhave s prebavo. Sami doktorji Bobsoni. Kot Bibe.

Doktor je povesil pogled na vseprikaznik in molchal. Bilo je tiho, zelo tiho v sobi, dokler ni spet spregovorila:

»Kako lep dan je zunaj. Vedno sem si zhelela sobo s pogledom na gore ... Hm, o chem sva sploh govorila?«

»Ja, saj, gospa Lucija,« je pomenljivo odvrnil.

»O chem? To bi vedeli, che bi podpisali ta papir. Ne bi vech pozabljali.«

»Nichesar vech ne bom podpisala!« je odlochno rekla.

»Zdaj bi pa rada shla. Zaspana sem.« Doktor Bobson je pritisnil na gumb in vrata so se odprla. Bibi sta prishli in pomagali vstati stari gospe.

»Zbogom, gospa Lucija,« se je poslovil doktor in spravil papir. »Me je veselilo. Bilo je kot chasovni skok v preteklost.«

»Na svidenje, doktor, se bova zhe spet kje srechala,« je rekla in se mu nasmehnila.

Potem v dvigalu pa si je zachela v mislih resno ponavljati, da ne bi pozabila: »Prihodnjich te ne bodo vech vprashali. Prihodnjich te bodo obdelali.«

 

* * *

 

Med popoldanskim pochitkom se je stara gospa izmuznila Bibam, stopila na hodnishki premikajochi se trak in oddrsela proti pralnici. In medtem, ko jo je pochasi nosilo po hodnikih in prehodih, si je she kar naprej prigovarjala:

»Prihodnjich te ne bodo vech vprashali.« Kar zmrazilo jo je ob pomisli, da bi jo pretvorili v samopodvajanko.

Pred pralnico je previdno stopila s traku in oddrsala skozi samoodpiralna vrata v notranjost. Med kristalovinastimi pralniki, v katerih se je obrachalo perilo, je zaman iskala perico. »Kristina!« je hreshcheche zaklicala, da bi preglasila zhuzhnjanje strojev.

»O, gospa Lucija!« se je s kota oglasilo zlatolaso dekle, ki je zlagalo oprano perilo v zabojnike, in pohitelo gospe naproti. »Tako sem vas zhe chakala.«

»Tezhko pretentam Bibe,« je rekla gospa.

»Prav vselej so mi za petami.«

»Saj so res hudo nadlezhne,« je pritrdilo dekle in se zazrlo v zhar ptico na gospejinih prsih. »Joj, kako zhari. Si jo lahko ogledam?«

»Lahko jo tudi odpnesh in vzamesh v roke.«

»Res lahko?«

»Res. Mene prsti ne ubogajo vech.« Dekletove roke so drhtele, ko je previdno odvila varnostno zaponko in sprostila zapenjalno iglo. Potem si je prinesla broshko blizu k sinjim ochem, ki so se ji svetlikale kot smaragdi vdelani v zhar ptico. Stara gospa jo je opazovala z zadovoljnim nasmeshkom. Che kaj, potem je Kristinina ocharanost kazala, da ni podvajanka, da je she enkratno chloveshko bitje, ki zaznava lepoto in obchuti zharchenje zhar ptice.

»Ne morem se je nagledati,« je shepnila perica. »Potem jo obdrzhi,« je preprosto dejala stara gospa. Dekletu je zastal dih, osuplo je pogledala gospo in nekaj chasa ni mogla nich rechi. Potem je le zajecljala:

»Ne morem ... Prevech je dragocena .«

»Nich ni prevech dragocenega za pravega chloveka. Vzemi jo!« je ukazovalno rekla gospa. »Jaz je ne potrebujem vech.«

Dekle ji je hotelo poljubiti roko, a ji gospa ni dovolila. Obrnila se je in oddrsala iz pralnice.

 

* * *

 

Naslednje jutro, ko so zacheli ptichi zhvrgoleti v parku pred domom Sonchni zaton, je sluzhbujocha Biba odkrila, da se stara gospa ne bo vech zbudila. Mirno je poklicala oddelchnega zdravnika, ki je prishel chemeren in zaspan; tudi on je ugotovil, da gospa ne zhivi vech. Nekaj si je zamrmral v kozjo bradico, odtipkal v svoj zapisovalnik porochilo in ga poslal upravi.

V osrednjem rachunalniku ni bilo podatka o svojcih, ki bi jih morala uprava obvestiti o smrti stare gospe. Zato so poklicali sezhigalnico z Zharja. Po truplo so prishli podvajanci in ga odnesli v presojni lahko gorljivi krsti.

Perica Kristina je z obvestilnega svetlopisa izvedela, da je stara gospa umrla in je takoj odhitela na Zharje. Vso pot je jokala in podvajanci v sezhigalnici so jo zachudeno gledali. Prishla je zadnji hip, saj je bila stara gospa zhe pripravljena za sezhig.

Kristina je krchevito stiskala zhar ptico v rokah in skozi kopreno solza opazovala kako so plazmatichni plameni v hipu vplamenili telo njene dobrotnice.

In skozi kristalno kopreno solza je osupla Kristina nenadoma zagledala jezdeca, ki je prijezdil k njej pod kroshnjo starega drevesa. »Zhe vso vechnost chakam nate,« je rekel in sonce se mu je lesketalo v zlatih kodrih. »Vso vechnost sem jezdila k tebi,« je odgovorila in mu ponudila roko.