Revija SRP 129/130

Matevzh Ravnikar – Pozhenchan

 

SLED SLOVENCEV MED NEKDANJIMI NARODI

 

Pozhenchanovi spisi

Predgovor

 

Odbor »Matice Slovenske« mi je izrochil spise rajncega Matevzha Ravnikarja (Pozhenchana *), naj presodim, ali imajo kakoshno znanstveno veljavo, in ali so vredni, da jih »Matica« na svoje stroshke izdaja. Ker nisem samo z rajnim pisateljem in izvrstnim domoljubom osebno znan bil, temuch sva si tudi pogosto dopisovala, zato sem rad prevzel to opravilo ne le iz prijateljske ljubezni do rajncega, ampak tudi iz ljubezni do slovenske knjizhevnosti.

Slovstvena zapushchina rajncega Pozenchana razun jedne moralichne povesti, ktere objavljenje je drushtvu sv. Mohorja izrocheno, obstaja iz historichnih in mythologichnih preiskav, v kterih pa ni najti systematichnega razporedjenja. Kakor mi je vechkrat sam pisal, hotel je s Shafarikovimi preiskavami Slovence seznaniti, zraven tega pa tudi svoja posledstva primetniti. Za slovensko knjigo nam tako she ipak priraste velik dobichek, da Shafarikove izvrstne »starozhitnosti« vsaj »in nuce« in po domache tolmachene dobimo po trudu Ravnikarjevem. Ravnikar je bil slovech domorodec, in tako je prevelika ljubezen do slovanstva ga v znanstvenih preiskavah vechkrat od prave poti zapeljala. Tudi je bil samouk, kakor smo vsi pisatelji slovenski stareje dobe – zato se v njegovem rokopisu nahajajo nekteri pretresi in reki, kteri bi utegnili slovenskemu slovstvu lice otemniti. Historichno povedenje Kolarjevo je tudi tu pa tam nashega Pozhenchana zmotilo, zato sem vech chlankov izbrisal, in le one za natis priporochil, kterih najostrejsha kritika ne bode mogla celó zavrechi. Ne dolgo pred svojo smrtjo mi je sam pisal, da hoche, ako mu bode zdravje dopushchalo, marsikaj predelati in se v preiskavah slovanske zgodovine edino kritichnih starinoslovcev drzhati. Kar sem jaz pridjal, to stoji pod opazkami. Pozhenchan se je pri spisovanji teh sestavkov vechi del ravnal po Hanushu. Tudi tukaj sem nektere rechi izbrisal in to s toliko vecho pravico, ker je Hanush sam ochitno svoje zmote preklical posebno gledé avatarizma v slovanski mythologiji. Ipak ti chlanki bodo sluzhili uchechi se nashi mladezhi slovenski za gradivo in napotek v virnike v staroslovansko bajeslovje.

Davorin Trstenjak

______

 

[naslednja pripisa k Trstenjakovemu predgovoru je dodal Anton Lésar, odbornik in tajnik Matice Slovenske – op. ur. I. A.]

 

*) Rojen 31. avgusta 1802. l. v Pozhenku v cerkljanski fari na Kranjskem, za mashnika posvechen 24. septembra 1825. 1., bil je kaplan v Zheleznikih od sept. 1826 do sept. 1828. 1., – v Bresnici do julija 1830. l., – v Stari loki do jul. 1831. 1., – ekspozit v Trnji do avg. 1833. 1., – na Gori do sept. 1838. l., – kaplan v Semichu do avg. 1842. 1., – lokalist na Selih pri Kamniku do sept. 1855. l. – tu potem zhupnik v Predoslih, kjer je umrl 14. febr. 1864.

Matici in národu slovenskemu jako vstrezhe, kdor za prihodnji »narodni koledar«, v kterem se bodo nadaljevali Pozhenchanovi spisi, spishe natanchen zhivljenjepis tega uchenega zgodovinarja nashega. Da ne bi ta klic bil glas vpijochega v pushchavi!

A. Lésar

______

 

Omenjeni Pozhenchanovi spisi, Matici slovenski darovani, so razdeljeni na tri razdelke;

I. Sled Slovencev med nekdanjimi narodi.

II. Sled Slovencev po zemljepisu nekdanje Azije, zlasti Male.

III. Sled Slovencev po zemljepisu stare Evrope.

Tem oddelkom sta pridjana dva dostavka: a) Bogoslovje nekdanjih Slovencev, in b) Letopisni pregled slovenske povestnice.

Vse te spise Matica slovenska zapored priobchi v letopisu, zdruzhene z národnim koledarjem. V letoshnjem prichne s prvim oddelkom.

Anton Lésar

 

I. Razdelek

Sled Slovencev med nekdanjimi narodi

Azija, prvi dom Slovencev

 

Predno zachnemo slovenskega sledú med nekdajnimi narodi iskati, ozrimo se na srednjo Azijo, ki se kazhe prvi dom chloveshkega rodu in toraj tudi Slovencev. Skoraj nobeno ljudstvo ne najde svojega jezika Sanskritu tako podobnega kot Slovenci.

Sanskrit ali Samskrit se zove tudi bramanski jezik, ker ga vedo Bramani she rabiti. Pravi se mu tudi Deva-nagara (Bozhji govor), Grandonish ali Grandhamish, to je, knjizhevni jezik. In ta je slovenshchini posebno podoben.

Iz Sanskrita se vidi, da so Indjani in Slovenci neposredno iz enega she starejshega naroda. Sanskrit je bil v Indii to stran Gang-a v navadi. Njegova silna starost se v tem razodeva, da je mnogo njegovih besedi enacih vech besedam druzih starih jezikov, chemur ne more biti drug vzrok kakor ta, da so vsa ta ljudstva ob svojem zachetki in predno so se razkropila, k enemu narodu spadala. Na pozneje vsvojenje teh besed, ali na poznejo zmes pri ljudstvih, ki so silno dalech narazen, ni misliti. Sanskrit ima to sprednost, da mnoge besede, ki v druzih jezicih odlochene in zapushchene stojé, v Sanskritu svojo sorodnost najdejo. Sanskrit je pretresovalcu i razlagalcu slovenshchine neobhodno potreben.

Ker sta si Sanskrit in slovenshchina v rodi, zato ni chuda, da v Indii mnogo zemljepisnih imen ima na prvi pogled slovensko lice, n. pr. Himaus = Zimav. Sanskritsko Hima pomeni zimo, mraz. Dandanashnji se en oddelk tega pogorja imenuje HimalajaZime-lega. Najvishi vrh izmed teh gor je 26.462 parizhkih chevljev visoka Davala Giri, to je, Bela gora. Dalje je po Ptolomejevem Vindius Mons, t. j. Vindske gore med Indom i Gangom; dandanashnji zemljepisci zovejo te gore Vindhya. – Emodus ali Hemodus = lat. nive praeditus, t. j. po nashe Zimovt ali Snezhnik. Ime Hemod spominja na Haemus v Tracii. Imena rek Ind, po kterem ima Indija, nekdaj Hindostan imenovana, svoje ime. Hypanis, zdaj Kuban. Tudi ruska reka Bog je bila nekdaj Hypanis zvana Sarab, ki se v Gang steka. To ime pa je menda prav za prav Srb in ene korenine s Sirbis. Reka Skamander v Mali Aziji se je po Ptolomejevem sprichevanji tudi Serbis ali Sirpis imenovala. Enacega imena je bila ena reka na Chudskem, ki se v Don steka. Ljudje znana zemljepisnishka imena radi prenesó v kraje svojih novih stanovanj. Po Srbi, che ne po indskem, pa po chudskem so se morda Slovenci bili zacheli Srbe imenovati. Ime Srb si utegne biti v rodi s srebati, lat. sorbere. V srednji Aziji toraj med Oxcm in Jaxartom, gorama himalajskima in kaspijskim morjem je pradomovina indoevropskega naroda in tam se tedaj tudi ima iskati prva domovina Slovanov.

To naj je ob kratkem o sledu Slovencev v Indiji recheno. Pregledujmo dalje stare narode med njimi iskaje slovenskega sledú.

 

 

V Evropi

V zemlji Chudov (Skythae)

 

a) Njih zgodovina

 

O Chudih ali Skytih se gotovo vé, da so iz Azije v Evropo prishli. Pontski Grki so pripovedovali, da so se bili Chudje od Massagetov chrez Arakses zrinjeni nad Kimeriane vzdvignili; tudi Herodot trdi, da so iz zgornje Azije v Evropo pridrli. Aristea (540 pred Kr.), ki je bil sam pri pontskih Grkih, je najbolje o njih selishchih povedal; on pravi, da je od severnega iztoka t.j. od danashnjega Orenburga, eno ljudstvo drugo preganjalo, Arimaspe Issedoni, Isedone Chudje, te pa Kimeriani. (Herod. L. IV. c. 13). Chas njih prihoda v Evropo se ne dá na tanko povedati. Grki so she le pozneje naselbine ob Chrnem morji napravili t. j. Ister po padci asirskega kraljestva (okoli 610 pred Kr.) Odeso (Odessus) pod Astiagom (okoli 558 pred Kr.) i. t. d., zato niso mogli nich gotovega o prihodi Chudov izvedeti, in zato tudi niso nich razlochka delali med pregnanjem Kimerianov in med prihodom Chudov v Medijo, kar tiche chas teh prigodeb. Pozneji preiskovalci stavijo prihod Chudov po navadi med 700 – 650 pred Kr., kar je na vsako stran zelo negotovo. Kimeriani so bili kakor Chudje kobilodoji (Hippomulgi) in pashichi, in njih vozovi, s kterimi so se bili ob Kaistru ustavili, so bili, ni dvoma, njih stanovanja v pustah. Pozneji, kot postavim Mannert, so jih brez vzroka za sorodnike Kimbrov in sprednike Nemcev spoznali, dasiravno so Kimeriani k severni druzhini narodov spadali. Kimerianski vlak je brez dvombe dal prilozhnost nekterim trashkim ljudstvom, zlasti Myzhem (Mysii), Bitinom, Trerijem i. t. d. se iz Evrope v Azijo preseliti. Homer she ni nobenih Myzhev v Aziji poznal. Zlasti je pomniti, da so se Chudje sami zvali Skolote, kakor Herodot pové. Ime Skythae so jim navadno pontski Grki dajali. Herod. L. IV. c. 6. Skoloti Skolotoi so se blezo, kakor Justin pravi II. 4., po svojem kralji Skolopit (Skolopites) zvanem imenovali, kar je menda ravno nasproti verjetnishe, ker Skolopit po svojem sestavljenji kralja Skolotov pomeni. Izmed posameznih chudskih ljudstev imenuje Herodot le Katiare, Traspie, Paralate in Auchate. Herodot pravi posebno o dveh poglavitnih zgodbah chudske povestnice, o njih napadi v Medijo in podvrzhenji Azije tje do Egipta in o Darijevem hodi nad nje. Manj vazhna za nas je tretja zgodba, t. j. beg chudskega kralja Skyl-a (Skyles) k Shitalku kralju Odrysov okoli leta 431 Herodot L. IV. c. 80. Chudski kralj Madyes, Protothy-jev sin, je bil zlomastil skoz kavkashke soteske v notranjo Azijo in v Palestino notri do Egipta, in je podvrgel harach plachevati oba kralja frigijskega in medskega. To se je zgodilo leta 633 pred Kr. Chudska oblast chez toti del Azije je trpela 28 let. Ob svojem gospodovanji so se pri Medih navzeli veliko medskih besed. Toda ta prikazen pri njih se dá tudi od tod veljavno razlozhiti, ker so bili v soseshchini in pomeshani s Sarmati, indoperzijskim narodom. Darij je shel skoz Tracijo in chez Donavo nad Chude leta 513 pred Kr., pa ni nich posebnega opravil. Kmalo potlej je nenadoma Chudom nevarnost prtila od zapada, in ta je njih padec pospeshila. Vlahi, so bili med 350 – 336 pred Kr. v Ilurik, v Muzhijo in Tracijo predrli, in tod zelo neusmiljeno ravnali; bili so slovenskim ljudstvom prilozhnost dali se iz Podonavja za Karpate, Tribalom pa v evropejsko Muzhijo, in Getom v Dacijo se umakniti. O spremenah, ki so se vsled razshirjenja Slovencev za Karpatskimi gorami med Chudi godile, povestnica molchi, vendar grshki pisatelji povedo, da so bili Getje napadli Chude; ta zgodba je namrech bila Grkom blizhe. V Dacii so zhe pred bivala getska ljudstva, ki so pa Chudom harach plachevala; skoz dohod novih sorodnikov iz Muzhije mochneja so zachela chudske raztresene trume napadati. Okoli leta 340 je v misel vzet slab in majhen chudski kralj Ateas. Nekoliko pozneje, 313 se bere, da so svobodni Chudje v zvezi s Traki se zoper Lysimaka bojevali. To so bili, se ve da, ostanki nekdanjih Chudov ob Dnepru, ki so se pred po besarabskih pustah klatili. Dvajset let potlej, 293 pred Kr., je bil macedonski kralj Lysimak s svojo vojsko vred vjet med Istrom in Tyras-om v pusti, ktera je bila zdaj getska ne pa vech chudska imenovana. Kakor je videti, bili so Getje precej delech svojo oblast proti izhodu razshirili. Che v zapadni Chudiji med Dneprom in Dnestrom chudska oblast ni bila she popolnoma nehala, vendar je bila mochno v spone djana. Okoli 218 – 201 pred Kr. so se bili prikazali ob gornjem Dnestri in Bogi Galatje ali Vlahi, se ve da sorodniki vlashkih Bastarnov, morda she celo eno in ravno tisto ljudstvo, plenili so okolne kraje in z nevarnostjo zhugali grshkim seljakom, kakor Chudje. Med tem je chudska oblast v odrochnih severno iztochnih krajih she dalje obstala. Tam se okoli 325 pred Kr. she v misel jemlje njih kralj Agar, k kteremu je bil bosporanski kralj Paerisades I. Satyrov brat (po Niebuhr-i pa sin) zbezhal. Pa kmalo potem je bila tudi le tod chudska oblast zatrta od Sarmatov, ki so se bili schasoma zacheli chez Don iz Azije v Evropo burati. Kdaj so Sarmatje Chude razdjali, to se ne dá na tanko povedati. Herodot je poznal Sarmate she na uni strani Dona v Aziji. Iz vojske sinov Paerisada I. je videti, da se oni tisti chas 311 pred Kr. she niso dotikali getskih in sarmatskih selishch, ktera so Chudje ena od druzih lochili. Med 218 – 201 pred Kr. je kraljeval v okolici kraljevih Chudov Setafernes, kakor se kazhe kralj Saiov, enega kakor si je mochno misliti sarmatskega ljudstva, kteremu so Olbiopolitje harach plachevali. Ravno tako je najti okoli 94. leta pred Kr. Roksolane, sarmatsk zarod nad Dneprom i Donom, zvezniki so bili sinov Scilura VI. majhinih chudskih kraljev zoper Mitridat-a Evpatorja pontskegakralja (Strabo L. VII.). Palak s svojimi petdesetimi brati, Scilurovimi sinovi, je pri Straboni she zmiraj Chud zvan, pa morda napachno, ker so tudi Tavrii tachas bili Chudje zvani. Le Algarii, ki so po Appian-ovem Mithridat-i 88 znali kachji pik zdraviti, so bili morda pravi Chudje. Zadnjo verjetno povest o Chudih pri daljnem Dnepri nam pove Dio Chrisostomos, ki je bil sam tam prichujoch. Ko je bil on v Olbii 80 – 90 po Kr., so se Chudje in Sarmatje ob Chrnem morji semtrtje klatili, vznemirovali grshke seljake in eden druzega iz boljih spashnikov preganjali, ker niso imeli nich stanovitnih selishch. »Scytharum nomen usquequaque transiit in Sarmatas atque Germanos, nec alias prisca illa duravit appellatio, quam qui extremi gentium harum ignoti prope ceteris mortalibus degunt.« Plin. hist. n. L. IV. c. 12. Za Aleksandra Vélicega so si bili bahashki Grki izmislili neko drugo azijatsko Chudijo, to se ie bilo pa prav za prav po pomoti zgodilo. Ko so bili namrech Aleksandrovi vojshchaki po svojih potih do Jaksart-a ali Tanaj-a zdaj Sihun imenovanega prishli, so se njih vodji bahali, da so notri v Chudijo prishli. Jaksart se je v starodavnih chasih tudi Tanais imenoval. Ob ti reki so stanovala sarmadska ljudstva po imeni Alani; v jeziku teh je besedica don, dan sploh kako reko pomenjala. Vechidel jih pravi, da so bili Grki ime Tanais po zmoti na reko Jaksart ali Sihun prenesli. Prepiru se s tem konec stori, che se vzame dvoja reka tega imena, iztochna namrech ali Jaksartes in zapadna ali Don. Bivalci ob oboji reki so bili enacega zaroda in jezika namrech sarmatskega. Dovoda za to glej pri Klaproth-i Table de F Asie. p. 180. in 181.

 

b) Njih shege

 

Pravi in prvobitni Chudje so bili ljudstvo, ki je bilo iz gornje Azije prishlo, toraj je bilo indoevropejskemu zarodu tuje, in k mongoljski zdruzhini spadajoche. Hipokrat jih popisuje debelega zhivota, skoz in skoz mesnatih stegen, napihnjenega trebuha, redkih las, obraz in postava je bila pri vseh enaka, toraj chisto mongoljska. To sorodnost trditi nas napeljuje kitajsko mongoljska lechba ran z izrezovanjem (Hippok. I.), kar je bilo pri Chudih sploh v navadi; dalje posebne shege, navade in vedbe Chudov sploh. Klicanje vojsknega Boga pod podobo posvechenega mecha je vse le zgolj mongoljska shega, ktero je pozneje pri Attilu najti ob povzdigovanji Chingiskan-ovem v kraljevo dostojnost. Pa tudi leseni shotori, svinjska nesnazhnost, navada zhenstva se s testom namazati in prisusheno nesnago s tem vred od polti oddergniti, neizrechena lenoba zunaj vojske, in ropanja neobchutljivost (komu bi pri tem ne prishlo na misel poprejshnje mazharsko svojstvo?); vse to prichuje o mongoljskem in sibirskem, po nobeni ceni pa ne o turshkem in chuhonskem. Kar tiche pa germansko in slovensko, o tem zhe celo ni govorjenja. Po sibirski je tudi, da se na soparu od konopnega semena na kamnji razbeljenega v svoji trdo zaprti jurti omotijo, le da Herodot temu kajenju she suho kopel (Dampfbad) pridene, ktere so se zhe ob apostoljskih chasih posluzhevala una divjashka ljudstva, ki so bila po Nestor-jevem slovenska; morda so si nekdaj po tuje kakor po domache zhivot krepchala. Kakor so chudski mozhje celi dragi dan na konjih previseli, tako so njih zhenske chepele v shotorih iz klobuchine ali na vozeh. Tako stanovanje se je v staroslovenskem imenovalo kolmaha, t. j., vozna hisha, prilichi slovenska kola in letishko najha = hisha. V vojvodini Avgustovi v lomsishkem okrozhji je vas Kolimagi. Rusko kolymaga, staroslovensko kolimaha, cheshko kolmaha je vse ena beseda. Shotori so bili neizrecheno lahke, iz vrbovih shib spletene lese, chez ktere so zagrinjala iz klobuchine pregrinjali. Tudi med vedbo Sarmatov in Chudov je velik razlochek. Sarmatje so bili po pravici rechi vojashki, srchni jezdici. Kakor je videti, bili so tudi po Chudih posneli navado, shotore koj na vozeh sestavljene za sabo voziti, da jim ni bilo treba proti staviti ali razdirati jih. V vsih druzhili recheh je bila pa njih vedba vsa drugachina kot chudska. Druge odljudne, da ne rechemo, zhivinske razvade Chudov, n. pr. ljudi moriti pri pokopih kraljev, vzhivanje kislega kobiljega mleka, pri Mongolih kumis imenovanega, slepljenje sluzhabnikov in suzhnih, kterih so pri hishnih in poljskih delih potrebovali, vzhivanje krvi pobitih sovrazhnikov, ktere so drli in njih kozhe za svoje domache potrebe strojili, rabo glubanj za pitne posode itd., le po vrhi omenimo. Kdor hoche, naj o tem drugej bere in potlej spozná Chude za Gote ali Germane ali za kirgiske Kozake, le Slovencev naj k temu ne pritika. Res da so nekteri pozneji pisatelji vedbo Chudov hvalili, pa ne po pravici. Kar so nekdajci o Abiih (mrtvichnikih) necega popolnoma izmishljenega trashkega ljudstva in druzih tvezli, kakor o najkrepotnishih ljudeh, to so poznejshi pisatelji, postavim Ephorus in drugi, prenesli na Chude in so v tem krepost stavili kot naslednico in nelochljivo tovarshico njih prostega zhivljenja. Tako govori Shafarik o Abijih.

 

c) Njih jezik

 

O jezici nekdanjih Chudov se ne dá nich gotovega povedati, ker se ni od njega nich druzega ohranilo kot komaj nekaj malega imen zlasti osebnih, pa she ta so pogosto vsa popachena. Tako so n. pr. ime chudskega ljudstva Skoloti in njegovih posebnih razrodov, ki so: Katiarii, Traspii, Paralatje, Auchatje, potlej imena mozh zlasti kraljev kot: Targitaus, Lipoxais, Arpaxais, Kolaxais, Sagillus (pri Justini), Panahagorus (ravno tam), Protothyes, Madyes, Gurrus ...  // ...  // Chuditi se je, kako v teh besedah ochitno sorodnost s perzijskim in medskim ugleda, kdor le nekoliko Zenda, perzijskega in medskega jezika ve. // ...  // Kazhe se, kakor bi se bili ostanki Chudov ob Donu in spodnjem Dnepru poznejshe chase popolnoma posarmatili, in tako je Herodotova povest, da so Sarmatje spachen chudski jezik govorili, za chudsko bahanje spoznati in ravno nasproti umeti, da so namrech Chudje spachen sarmatski jezik govorili.

 

ch) Kaj hoche njih grshko in latinsko ime Scythae, Skythai rechi?

 

Evropejski Chudje so sami sebe imenovali Shkolotae; le od pontskih Grkov so bili Skythae, od Perzov pa Saki imenovani. // ...  // Grki, ki so se bili ob Ponti naselili, so dobili po Slovencih napravljeno ime Chud, in so iz njega Skythes naredili. K temu sluzhi dovod, ko beseda Skythes v grshkem nima ne kake korenine, ne pomena, zraven ste pa besedi slovensko Chud, rusko Shchud in Skythes po pravilih jezikoslovnega preiskovanja eno. Zraven Chud je najti v starih ruskih letopisih pogostoma tudi sestavljeno Shchud (gigas), shchudo (portentum), kar ni nich druzega kot ravno tista beseda s predstavljenima pismenkama s ali sh, kakor je v indoevropejskih jezikih navadno in je ravno v ruskem in rusinskem narechji pogosto najti; ...  // ...  // Naj so zhe nekdanji Slovenci Chud ali Shchud zgovarjali, obe obliki sta starodavni in domachi. Grki so po postavah svojega jezika iz tega mogli praviloma le Skythes, Skythai napraviti, da je bilo njih zgovarjanje primerno.                           

Murray speljuje ime Skolota iz litevsko-chudskega Skol (gospod) in tha (dezhela) t. j. Skoltha, gospod dezhele, pa to stori brez kacega dokazanja.

Ime Chudje v najshirjem pomeni obsezhe vsa severna ljudstva tega zaroda starija in pozneja kakor so, Chuhna, Merja, Muroma, Wes, Mordwa, Perni, Pechera, Jam', Izera, Korelja Cheremisa, Jugra in druga. Prav za prav se Estom in izhodnjim Jamiam pravi Chudje. Ravno tako so se zhe pri starih Rusih Chuhonci (Fini) na Chuhonskem imenovali Chuhna, Chuhonci, Chuhari (edino shtevilo Chuhar). Te oblike so ravno to, kar Chud, Chudi ali Chudje.

 

d) Chuhonski (ali tudi Chudski) razrodi

 

Ljudstva chuhonskega (ali tudi chudskega) imenuje Herodot Androfagoi. Na severno stran od poljedelskih Chudov in od njih dalje za prazno okrajno so imeli sedezhe v prostornih dezhelah. Ti so izmed vseh ljudi najvechi sirovezhi bili, brez vsega druzhnega reda so se klatili, nosili sicer chudsko obleko, govorili pa svoj poseben jezik. Herodot L. IV. c. 106 in so od Chudov t. j. Skolotov razlichni. Med severnimi ljudstvi so oni edini ljudojedi. Pri grshki besedi Androfagoi [gr. ljudozherci – op. ur. I. A.] se da misliti, da je morda en budinski ali neurski Slovenec olbiskim Grkom Herodotovim navestnikom ime »Samojed« napachno raztolmachil iz sam, samec = anér [gen. andrós – op. ur. I. A.] in jed, jedec = fágos. Ime Suamojeti je od zachetka toliko pomenilo, kot Suomolani t. j. Chudje in Laponci, od kterih je bilo le pozneje na Samojede preneseno. Ti Samojedi se sami imenujejo Chosowo, Njenez.

// ...  //

O imenih Ladoga in Onega jezer je opomniti, da je kochnica oga chuhonska in pomeni led.

// ...  //

Ob kaspishkem morji so bili Moschi morda spredniki Moshkovitov in Thoani. Med keravnskimi gorami in med reko Udonom so bili po Ptolomeji Srbi ali Sirbi, Siraki, Gargarenci in Amazone. Zadnji dvoji so bili v hribih nad Albanijo, kamor so se bili iz Themiscyre preselili. Amazone so bile iz Hinovega zaroda, toraj Chudinje. Ljudstev po hribih Montes Koraxici zvanih in tod okoli naseljenih spomni Plini I. L. VI. c. 12. rekoch: Od Valov (Velih, Velicih) in Suranov ali Suanov (menda bi tu imelo stati Soranov ali Suovanov, Slovencev), ktera na severni strani kavkazhkih vrat, na gornji Aluti ali na konci keravninskih gor stanujejo. // ...  //

 

e) Slovenci od Herodota Chudom prishteti

 

Pri sledenji Slovenov najpred idimo za Herodotom, najstarjim povestnikom in omenimo ljudstev, ki med Chudi nad seboj slovenski sled kazhejo, tu so:

 

A) Budini. Te spozna Herodot za velik in bogat narod, in za prvobitne, to je, za take, ki se niso od drugod v svoje kraje preselili. Da so bili Sloveni se to kazhe:

a) iz tega, ko Herodot zagotovi, da so Geloni govorili grshki in chudski, Budini pa nasproti od prejshnjega dvojega popolnoma drugi jezik. Budini so imeli toraj svoj lasten in poseben jezik, ki je bil ves drugachen kot druzih severnih narodov; tak je pa gotovo slovenski.

b) Kar Herodot Budine popisovaje pravi, to se vjema najbolj s slovenskim ali vindskim zarodom. Jasno modre ochi, mochno bledi lasje so gotova in ponatorna znamenja slovenjega rodu. O Grmanih zhe Prokop opomni, da imajo rusaste lase.

c) Budini so se pechali vechidel z zhivinorejo, kar so nekdanji Slovenci posebno radi pocheli. Drugache je bilo pri Nemcih; posebno radi so se kot vojaki po klatoviteshko po celi Evropi vlachili. O tem sprichujejo povestnishke bukve od prvih petih krshchanskih stoletij na vsaki strani. Kar Herodot dalje o poljedelstvi in vertnariji Gelonov opomni, to ne zadeva nikakor samo teh; pri taki negotovosti imen zamore tudi o Budinih veljati, kar je le o Gelonih rechenega. Po shirokem razprostrti Budinski zarod se je vtegnil po razlichnosti svojega sveta tu s poljedelstvom tam z zhivinorejo pechati. Res pravijo, da je gelonsko ljudstvo grshko, in da njih ime Geloni iz imena Heleni nastalo; toda vsa ta povest je sumljiva. Kazhe se mogoche ali velikovech resnichno, da so bili Geloni poseben budinsk zarod, v chegar poglavitnem mestu so radi grshki kupci stanovali. Misliti si je, da se je to mesto Budi ali Budin imenovalo.

d) Jezera, mochvirja, gozdi, lesena stanovanja itd. opominjajo na zhivljenje nekdanjim Slovenom priljubljeno, kakor ga popisuje Jornandes, Prokop, Maurikioj in drugi. Tako se vjema Herodotov o popisovanje Budinov v mnozih recheh prav lepo z Jornandovim, Prokopovim in Maurikiovim popisovanjem Vindov, ne da bi se bil kdo kaj tacega nadjal. Zlasti Budinsko mesto ima veliko slovenjih znamenj; na shtirivogle je bilo, veliko, na vsaki strani tri chetrteljce milje dolgo, vse iz lesa in z lesenim zidovjem obdano. Ravno tako so bila slovenja mesta v starodavnih chasih raznesena, ker je imela vsaka druzhina njive in vrte zraven hishe, ki je bila lesena in z lesenim ozidjem ter z lesenimi zasipi obdana. Tako jih popisuje zhivotopisec svetega Otona, Nestor, Helmold, Sakso, Gramatikus in drugi. Ravno tako je chisto natanko popisovanje tempeljna in lesenih kipov podobno popisovanju slovenskih tempeljnov pri zhivotopiscu svetega Otona, pri Dithmaru, pri Saks-u, Gramatik-u in druzih. Ta podobnost tako v ochi shine, da je celo Brehmer v Herodotovem popisovanji budinskega mesta mislil videti neko enakost s poznejim Novgorodom. Kakor Tacit pravi, Nemci niso nobenih mest poznali, tudi niso v njih stanovali.

e) Ime »Budini« je gotovo slovenje. Ako so Budini, kakor je iz lesenega mesta pri Herodotu videti, v lesenih mestih, vaséh in hishah ali budah stanovali, kako lahko je, da so jih sosedje in sorodniki, kteri so samo v lesenih in slamnatih kochah bivali, Budine, to je, v budah ali hishah stanujoche imenovali! Buda, prilichi nemshko Bude [die Bude – kocha; op. ur. I. A.], je chisto slovenska beseda, ktera se je v vsa slovenska narechja vperila. Slovencem budenj pomeni votlo deblo, kamor se chlovek za silo lahko umakne. Primeri Karamsinovo povestnico o Rusii III. pazko 15., kjer Karamsin besedo »budo« napachno razlaga, in Jungmanov cheshki slovar. Po pomenu je ime Budinov podobno imenu Hizhanov ali Chyzhanov, kakor se zove znan rod Veletev ali Luticev. Naj bode zhe sicer kakor hoche, podoba imena »Budin« je popolnoma slovenska, prilichi imena Srbin, Rusin, Mordvin, Litvin, Kozharin itd. V mnozhnem shtevili ta imena na in po staroslovenski in ruski to konchnico zgubé, kar je bilo morda preshnje chase drugache. Ozira je vredno ime vasi Budani v novogorodskem pravljenji, ko Milchany, Slovany itd. Na Kranjskem se slishi »od Cirkljan, od Luzhan« itd. kar kazhe, da so se Cirklje na Gorenskem nekdaj imenovale Cirkljani ali Cirkljane, Luzha pa Luzhane; kdor je iz Cirkljan doma, se Cirkljan imenuje, kdor je iz Luzhan je pa tudi Luzhan. Od mesta »Budin« ali »Budy Bude« je praviloma izobrazheno narodno ime po staroslovenski Budjanin, mnozhno Budjane, Budjene. Sploshno ime tega velicega naroda se je bilo zastaralo, zato so namesti njega nova imena napravili. Kot posebno ime posameznih mest, vasi, krajev in oseb se je ohranila stara beseda, in v tem obziru je she ena izmed najstarshih in najnavadnishih. Na Ruskem se najde blizo nekdanjih budinskih selishch reka Buda v Mohilevi z zraven lezhecho okolico Budice imenovano, druga reka Budka je pri Poltavi; potlej so mesta in vasi Buda, Budaki, Budnjava, Budani, Budavici, Bude itd. Nikjer na celem juzhnozapadnem Ruskem ni tega imena pogostejshe najti, kot v beli Rusii, kjer so bili nekdanji Budini doma. Ruski letopisi spominjajo enega kraja kneginje Olge, Budutin zvanega. V poljskem kraljestvu je temu imenu podobnih okoli 178, v Galicii chez 50. Pri zapadnih Slovencih najdemo ime reke Buda (po nemshki Bode) itd. Na Cheshkem je 8, na Ogerskem 30 tacih imen krajev, med njimi stari in mnogoslovechi Budin (Ofen). Tudi v Bulgarii in Serbii je to ime pogostoma. Tako je najti v starih spominkih Budin, ki je danashnji Vidin pri spodnji Donavi, Budva v Dalmacii, ker je cesar Konshtantin Porfirogeneta Budiml' imenoval in je bilo poglavitno hercegovachko mesto. Ravno tako je veliko imen oseb, ktera se kazhejo v zvezi z mestom Budinov.

 

B) Neuri ali Nuri. Kakor Herodot pravi, so Neuri stanovali v okrajinah, ktere od Dnesterskih izvirov severnozapadno lezhe, torej v porechji Buga blizo Nurov-a ali Nare-va v okrajini, ki je she dandanashnji Nurska imenovana. Njih prvobitna selishcha so bila drugej, toda bili so kacih sto let pred, ko je Darij nad Chude shel (513 let pred Kr.) primorani od kach, svojo dezhelo zapustiti ter si pri sorodnih in soseshchnih Budinih zavetja poiskati. Bugovo porechje je tisti chas prav za prav Budinom spadalo, pa so ga Neurom prepustili, in le-ti so ob Darijevem vlaku in ob Herodotovih chasih zhe tu stanovali. Njih zhivljenje pravi Herodot, je nekako chudskemu podobno, Neuroi de nomoisin men hreontai Skythikoisi. Oni se mislijo copernike. Vsaj Chudje in Grki v Chudii pripovedujejo, da se vsak Neur sleherno leto za nektere dni v volka spremeni, potlej pa spet svojo prvo podobo na-se vzame. »Pa karkoli pravijo, ne preveri me verjeti, oni pa vendar le pravijo in na to prisezhejo.« Herodot L. IV. c. 105. Do lês govori Herodot o Neurih. Spomin na nje tudi pozneje ni zginil iz zemljepisa in povestnice. // ...  // Da so bili Neuri Sloveni, to se kazhe iz naslednjega:

a) Neuri so bili, kakor se popolnoma verjetno kazhe, sorodniki Budinov; tujcem bi velik budinski zarod gotovo ne bil z lepo kacega kosa svoje zemlje prepustil. Kar Herodot o zhivljenji Neurov pove, da je nekoliko chudskemu podobno, to le ka-zhe, da so Neuri poprej blizhe Chudov stanovali, in da so bile kache, pred kterimi so morali bezhati, le njih chudski zatiravci. Saj she Tacit Vindom nekoliko germanstva nekoliko pa sarmatstva prilastuje, dasiravno niso bili ne Germani ne Sarmatje.

b) Ime Neurske zemlje, ktere lego Herodot na tanko dolochi, se je o ti okrajini do srednjega veka in deloma she celo do zdaj ohranilo pri Poljcih. Herodotovo ten Neuridan gen Sloveni she zdaj imenujejo Nurska zemlja. Poglavitno mesto te zemlje se she zdaj zove Nur, kakor tudi ena reka Nurec. Iz domachih virov pa vemo, da je ondi od nekdaj slovensk zarod bival, in da se ni nikoli izselil. Da je bila ta zemlja od nekdaj slovenska, to se zhe lahko spozna po nje legi, ko je v sredi prvobitnih slovenskih dezhel.

c) Ljudska pravljica, ki jo Herodot pripoveduje o spremeni v volkove, je she dandanashnji na Nurski zemlji sploh znana, posebno v Volinii in v Beli Rusii. Prosto ljudstvo jo she zdaj ravno tako trdno verjame, kakor ob tistih starodavnih chasih. Tu v soseshchini mogochnega in neukrotenega rodu slovenskih Luticev ali Vlkov, ki v dezheli Vlkomir stanujejo, je dom tudi nashih doma-chih povest o volkodlakih. Kakor je bila ta pravljica po Slovencih v zapadne in juzhne evropejske dezhele zanesena, tako je ochitno kot beli dan, da se ni mogla nikjer pred zacheti in tako globoko vkoreniniti, kot v dezheli Volkov, ker je bila nekdaj Nurska zemlja Volinija in Bela Rusija.

ch) Ime dezhele Neuris po grshki, Nur po slovenski, je prav chisto slovensko. Besedica nur pomeni v staroslovenskem zemljo ali dezhelo. V slovarji ruske akademije stoji: nur staro = zemlja, iz tega je napravljeno ponury, nurishte itd. Iz sploshne besede nur (mozhkega spola) = zemlja je nastalo lastno ime Nur (zhenskega spola), ki dezhelo in ljudstvo pomeni, kakor n. pr. Rus', Srb', Chud', itd. To so vsa skrajshana imena, ali j' kirilski ъ je tu namest i kirilsko u, in v tem pomeni je Nur' itd. prav za prav toliko kot Nuri (lat. Nuria, Nurska zemlja), prilichi besede mati, hchi (ali cheshki pani, neti, sestri). Bivatelj Nurske zemlje se je zval Nurjanin kakor Slovanin, Chudin itd. Skrajshanje osebnih in ljudskih imen je za prosto ljudstvo potrebno, toraj je pri Slovenih kakor pri druzih ljudstvih vsakdanje. Po pomeni je ime Nurov podobno imenom Poljani (od polja), Drevjani (od drev) in Livoni (od peska) itd., she bolj pa imenoma Lehi in Zemani. Grshka podoba Neuri je od slovenske Nuri le na videz razlichna. Grshki eu si je v rodu z latinskim in slovenskim u. Iz tega je videti, zakaj so Grki n. pr. peuke, peukinoi pisali namesti Buchesk, Bukovina.

Nekdajci so bili posebni prijatli snemk, zato so imenovali mochne, tolovajske ljudi volkove, prilichi nemshko Vargus, Vargiones (exul, praedator, latro) varg = volk, mazharski farkash, georgski Kurd, Kurdi (volk, tolovaj), morda tudi hrvashki kurjak = volk itd. Iz Herodota se razvidi, da so zhe tiste chase Veletje in Lutici imeli priimek Vlki. Moshtvo, neumornost in vojashka srchnost so veliko bolj ponatorni nekdajci prilikovali volchji natori, zato je v Beli Rusii in na Poljskem Volk tako priljubljen priimek kraljev in vitezev.

 

 

V zemlji Sarmatov

 

»V iztoku od Chudov« pravi Herodot, »unkraj Tanaja stanujejo Sauromatje, Sauromatai, tri dni hoda od te reke in ravno tako dalech od Majota proch«. Herod. IV. 116. Od tod segajo njih selishcha petnajst dni hoda dalech naravnost proti severju. Herod. IV. 21. Drevja, kakor Herodot pove, je v njih dezheli toliko kot nich, kakor je she dandanashnji proti iztoku in jugu od Dona lezhecha okrajina gola, pusta, pravi kraj za pastirchevalce. Gledé ravnega zvrstenj a njih sedezhev se je Herodot v tem motil, ko je rekel, da Tanaj naravnost od severja proti jugu teche. Njih selishcha so bila prav za prav od Mejotskega pobrezhja proti severnemu iztoku do tje, kjer se Don in Volga najbolj eden druzemu priblizhata. Herodot pravi o Sarmatih: »Zhene Sarmatov hodijo z mozhmi vred na lov in na vojsko, in nobeno dekle se ne omozhi, dokler ni kacega sovrazhnika ubila, zato jih toliko neomozhenih ostane in tacih pomrje«. Herod. IV. 117. Ali je ta pripovest izvirna, ali se le na pripovest o Amazonah nanasha, to se ne ve dobro. Iz nje se menda kazhe, da so bili Sarmatje gledé njih vedenja in povestnice sosedom zlasti pontskim Grkom toliko znani kot nich, sicer bi menda Herodot ne bil kaj tacega pravil. Ravno tako pripoveduje Herodot za svojimi rojaci, da se je sarmadski rod zachel iz pechanja Amazon s chudskimi mladenchi, in za Herodotom to neverjetno rech tudi Hipokrat pripoveduje, kar kazhe, da jima tudi ni bilo znano, kakoshnega zaroda so Sarmnatje. Tudi na to se ni veliko zanesti, kar Herodot pravi o sarmatskem jeziku, ga za spachenje chudskega spoznavshi, da je namrech to spachenje od tod prishlo, ker se Amazone niso bile nikoli chudskega popolnoma nauchile. Se vé, da je Herodot kaj tacega od bahashkih Chudov slishal. Kar se je do danashnjih chasov chudskih besed ohranilo, sprichujejo, da so Chudje svoj jezik z sarmatskimi besedami obogatili, ali da so she celo na chudskem kraljevem dvoru neko spacheno sarmatsko narechje govorili. Odklej so Sarmatje bivali tod, koder jih je Herodot najdel, in od kod so bili tje prishli, to nam pove samo Diodor, ki je ob Kristusovem chasu zhivel. On nam je zapustil zelo vazhno sprichevanje o izhodu Sauromatov iz Medije in Male Azije (okoli 633 – 605 pred Kr.) Chudski kralji, pravi Diodor, so veliko podlozhnih ljudstev v inostranske dezhele odpeljali. Med temi selitvami ljudstev ste bili najvazhnishi asirskega ljudstva v dezhele med Plemenijo in Pontom, in pa iz Medije k Tanaji; semkaj prestavljena ljudstva so bila imenovana Sarmatje. V mnozih letih so se bili Sarmatje namnozhili in prishli k mochi, da so plenili velik kos Chudskega. Z vnichenjem premaganih so bili dezhelo vechidel v pushchavo spremenili. Diodor Sicul. II. 43. Da je to res, potrjujejo nekoliko Pomponi Mela, Plini in Ammian Marcellin, ki Sarmate zovejo ljudstvo severnega zaroda, po svojstvi in vedenji najbolj Partom podobno; dalje to potrjujejo nekoliko imena in jezik danashnjih Alanov, ki sami sebe Iron, svojo dezhelo pa Ironistan imenujejo; to je potrjeno nekoliko tudi s tem, ko govoré Alani jezik, kteri je jezikom medsko-perzishkega rodu zelo podoben. In zadnjich so Diodorove besede nekoliko tudi s tem potrjene, ko se sarmatske besede z medskimi in z Zend-om lové.

// ...  //

 

Razpoli Sarmatov

 

Sarmatski zarod je bil zhe v starodavnih chasih v vech razpolov razdeljen, med kterimi so bili najposebnishi Jaksamatje, Roxolani, Jazyi in Alani; manji zarodi so bili na primer: Meotje (Maeotae), Sindi, Toretje ali Toreatje, Urgi, Dandarii, Agri, Arrechi in drugi.

// ...  //

 

Sarmatski jezik

 

Sarmatske besede, ki se v ruskem in pri druzih Slovenih najdejo: Bugor (grob) medski in perzishki gur; Kurgan (ravno to) perz. kurkhane; Djej (vitez) perz. div, armenski di; Bohatyr (vitez) perz. behader; Strjapchij perz. satrapa; Sobaka (pes) perz. spako; Smrd, perz. smerd (mozh); Horos (dober) asetski korsu, dugorski hoars, perz. hos; Ambar (zhitnica); Buza (pijacha iz jechmena) prz. buge; Chertog (thalamus) perz. chartak (excubiatorium); Kur, srbski kurjak (lupus) perz. gurk; Topor, perz. tabar, kurd. teper, armenski dabar. // ...  // Domache ime Alanov: Asi je bilo po normanskih klatovitezih prishlo prav zgodaj na Skandinavsko in od tod k druzim Germanom. Po skandinavski se glasi âs (herus, divus) âsynja (mulier diva) po anglosaksonski ôs, po gotski ans plur. anseis pri Jornandi ânses polbogovi, po staronemshki ans plur. ensi. Povestnica pravih Sarmatov v Evropi sega od I. stoletja pred Kr. do konca IV. stoletja po Kr. Kar se pozneje od V. do X. stoletja Sarmate zove, niso vech Sarmatje, ampak ozir zaroda in jezika zmes severnih ljudstev t. j. Slovenov, Germanov, Litvanov, Chuhoncev, Turkov in Mongolov. Da so danashnji Alani (v Aziji) Iron (ljudstvo) Ironistan (dezhela) po zarodu iz Medije ali Irana, sprichuje njih domache ime, kakor tudi njih jezik. Aria namrech, pozneje Iran je bila poglavitna perzishka dezhela z mestom Aria zdaj Herat v Korasani zvanim. Herodot sprichuje, da so se Medi sami zvali Areitae ali Ariani. Rhode celo trdi, daje bilo Aria od zachetka sploshno ime Zendskih ljudstev.

 

Kaj hoche ime »Sarmatje« rechi?

 

Ime Sauromatje, Sarmatje, Syrmatje je, kakor se je Safariku zdelo, iz azijatskega sara t. j. pusta (desertum) in mat t. j. zarod, ljudstvo (gens) sestavljeno in pomeni pustotnike (Steppenbewohner). // ...  //

 

Slovenska ljudstva v Sarmacii po Ptolomeji

 

Ptolomej pravi: »V (evropejski) Sarmacii stanujejo naslednja velika ljudstva: Venedi ob celem Venedskem zalivi naprej, Peukini in Bastarni unkraj Dacije; ob vsem Majotskem pobrezhji Jazygi in Roxolani, za njimi v notrajnem Amaxobii in chudski Alauni.

// ...  //

e) Stavani Stavanoi. Ali je Stavane spoznati za Slavane, Slovane ali za Stavjane, stanovnike pri jezerih od poljskega staw = jezero, o tem je med uchenimi zhe vech sto let prepir. Ko je bil Shafarik to dobro premislil, prijel se je stranke tistih, ki v ti spacheni besedi ime »Slaveni« vidijo, in je za verjetno spoznal, da je bilo od zachetka Stlavanoi t. j. Stlavani pisano, in da je bila pismenka L v A zmenjena in izpushchena in da je tako Stavani postalo. To verjeti daje prilozhnost Ptolomej, ko pravi, da so Stavani do Alanov segali, in v druzem kraji svojega pisa-nja postavi on naravnost Svovane zraven Alanov. Ptolem. Geogr. I. VI. c. 14. Kakor je znano, je on svoje navesti iz enega zapadnega izvira zajel t. j. iz Germanije, in iz enega iztochnega od Ponta in iz Dacije.

Tako je po zmoti recheno ime v dvoji obliki in na razlichnih krajih navodil. Stlavani (Slaveni: je namrech nemshka oblika imena Sloveni, shvedsko slaf, spodnje saksonsko, anglosaksonsko slave, holandsko slaef, slave) z grshko latinskim krepkim vmesnim t. V Uphagon parerga se pravi: »Stavani, ut nune id nomen nobis sistitur, sed Ptolemaeus indubie aliter scripserat; pro ineognitis Stavanis enim Sthlavani seu Sthlaveni sunt reponendi«. Hartknoch in Schlötzer sta brala Slavanoi. Selishcha teh Slovenov se ne dadó lahko odkazati, najbolj nekako kazhe, jih ob Dvini do Ilmenskega jezera iskati. To je bil gotovo velik zarod Slovenov.

f) Igyllioni so bili brez dvombe, bivatelji ob reki Igi ali Jezhi na Vitebskem. Z »Iga« ali »Jezha« prilichi »Jega« na majotskem pobrezhji in na ime kranjskega »Ig« in zraven tekoche rechice imenovane »Izhica«, ki se v Ljubljanico steka. Tudi na Ruskem je she vech okrajin in krajev z imenom Iga, Jega itd. Beseda »iga« pomeni eno drevo (Salix kaprea) in od tod je najverjetnishe kranjsko Ig, rusko Iga, Jega in Jezha. // ...  //

 

Sloveni med Sarmati ob Majotskem jezeri

[v antiki Maiotis, Maeotis, Majotida, Majotsko jezero / mochvirje; danes Azovsko morje – op. ur. I. A.]

 

a) Sauromatje, kteri so blezo majotskemu jezeru ime dali in se tudi Syrmate ter Sarmate zovejo, so od povestnikov v tako obshirnem pomenu jemani, da she celo mnogi najuchenejih slovenjih preiskovaveev starin Slovene in Sarmate za eno ljudstvo spoznavajo n. pr. Kopitar. Che tudi Safarik v svojem sochinjenji (»starozh. Slow.« I. pag 274 – 305) v ti rechi nekoliko drugache misli, vendar (p. 304) pristavi: »Vendar zgodbe Sarmatov oziroma na slovenske starine ostanejo zelo zelo vazhne; kjer ne le to, da so si bili Sarmatje in Slovenci v predpovestnishkih chasih sosedje, ampak nekteri sarmatski odrasliki so se celo med Sloveni naselili in si te podvrgli, ali jih s svojimi napadi nadlezhevali in v nepokoj spravljali«. Od tod je prishlo, da se je jezik, obnasha in vera obojih v eno stopila.

b) Izmed druzih okoli Majotskega jezera stanujochih ljudstev se po imenu slovenska kazhejo: Sindi (= Indi, Vindi), Obidiaceni, Sitaceni, Dosci, akoravno so ta imena pogrchena. Che tudi ne gledamo na Jazamate in Sauromate, ktere imenuje Ritter in jih za odraslike Mat-ov (od sanskr. mata lat. mater) spoznava. Tako je tudi Pantikapaeum videti slovensko od »pan« ali »pani« in kap (forma, idolum). Pan, pani se kazhe iz sanskr. »pa« ali »pah« t. j. knez, kneginja, oblastnik, oblastnica.

c) Beseda »Maja« (namest mati) se je she dozdaj pri Srbih ohranila. Hrvat dé tudi majka, in od tod se kazhe ime Majot (Maiotis).

// ...  //

(Na dalje v koledarji za leto 1869.)

 

Povzeto po:

Národni koledar in Letopis Matice Slovenske za leto 1868. Izdala in zalozhila Matica Slovenska v Ljubljani. 1867. (Op. ur. I. A.)

 

 

 

 

MATEVZH RAVNIKAR – POZHÉNCHAN (1802, Pozhénik pri Cerkljah na Gor. – 1864, Predoslje pri Kranju), pesnik, pisatelj, jezikoslovec, zgodovinar, zbiratelj ljudskega blaga. Iz revne kmechke druzhine; v ljubljanski normalki je bil sosholec Franceta Presherna. Med shtudijem teologije mu je Franc Metelko, profesor slovenshchine, razkrival slavistiko, pesnishtvo, ljudsko slovstvo in vprashanje slovenske pisave; z vsem tem se je Pozhenchan, ob duhovnishki sluzhbi po raznih krajih, ukvarjal do konca (pishoch v metelchici she po njeni prepovedi). V semenishchu je bil njegov profesor tudi Jakob Zupan, svojevrsten pesnik, zavzet za panslovanstvo in ilirizem; deloma se je tega navzel tudi Pozhenchan: oznachil se je kot »gornji Ilir« in »Ilir iz Kranjske« ter skushal slovenshchino zblizhati z rushchino. Vseeno je mimo teh »idealnih projekcij« v glavnem pisal v slovenshchini, svaril pa je pred nemshtvom in revolucijo 1848. Osebna skromnost in odpor do lizunstva (pesem Lizuni) sta prispevala, da je vechji del njegovega opusa ostal v rokopisih, s katerimi pa so si mnogi obilno »pomagali« (zlasti zbiratelji ljudskega slovstva; bil je prvi, ki je zbiral tudi ljudsko pripovednishtvo). Spomin nanj sta obudili knjizhni izdaji Pozhenchanove pravljice (2005) in Pozhenchanovo berilo (2006), vendar omejeno na njegovo skromno pesnikovanje in na ljudsko pripoved.

Kot jezikoslovec in raziskovalec slovensko-slovanske preteklosti z mitologijo ostaja »skrivnost«. Nekaj tovrstnih krajshih spisov je sam objavljal (od 1837) po periodiki, obsezhno neobjavljeno zapushchino pa je dobil v roke Davorin Trstenjak; ta je bil v Matici slovenski kot njen soustanovitelj in chastni chlan posebna avtoriteta, Pozhenchanovo ostalino pa je obravnaval s pokroviteljsko kritichnostjo (v jedru z enakimi pridrzhki, kot jih je bil pozneje delezhen sam s strani nasprotnikov »romantichno-fantastichnega« in »diletantskega« slovenetskega avtohtonizma). To je razvidno iz njegovega predgovora k edini vechji objavi Pozhenchanovih zgodovinskih spisov v LMS 1868 (I. razdelek) in LMS 1870 (II. razdelek // v SBL napachna letnica 1869); prvi razdelek je okrajshan predstavljen v prichujochem SRP.

V LMS so bile napovedane nadaljnje objave iz Pozhenchana, a do njih ni prishlo, objavljal pa je tam lastne istotematske spise Trstenjak, ki danes velja za ocheta venetologije. Znano je, da je Trstenjaka za temo avtohtonosti Slovencev/Slovanov prvi spodbudil Anton Krempl (cf. Preshernov epigram Krempeljnu), poznavalec Kollárjevih del; koliko pa je Trstenjak nashel spodbud pri svojem predhodniku Pozhenchanu, ostaja odprto. Trstenjak v predgovoru omenja Shafarika, Hanusha in Kollárja (slednja dva kot »zmotna«) kot Pozhenchanove vire in s tem nakazhe njegovo neizvirnost. Sredi 19. st. so bili sploshno znani spisi omenjenih in she drugih slovanskih eruditov, ki so problematizirali prevladujoche nemshko zgodovinopisje, izhajajoch predvsem iz treh – she danes nereshenih, nich fantastichnih – kljuchnih vprashanj slovanske (pra)zgodovine: 1) vzhodna Evropa od severa do juga naj bi »chez noch« postala slovanska, cheprav naj bi bili Slovani, po tradicionalnih razlagah, pred tem le primitiven drobec brez lastnega etnonima nekje v evrazijskih mochvarah; 2) sledovi slovanske toponimije po Evropi do Atlantika in Irske (kuriozum: ob »slovanskem« korenu v Dub-lin je Ptolomejevo ime za ta kraj – Eblana); 3) shtevilne besede v baskovskem »unikatnem« (brez sorodnikov?) jeziku, v katerih je najti jedro, sozvochno z besedami v slovenshchini in njenih narechjih.

Pozhenchanov »spregledani«, pred Trstenjakom (na isto temo je pisal tudi Matija Vertovec) gotovo najobsezhnejshi v slovenshchini napisani prispevek k tej problematiki, je vsekakor nespregledljiv.

 

Izbor in opomba o avtorju Ivo Antich