Revija SRP 129/130

Matjazh Jarc 

 

VSE ZHARI 

PROLOG:

 

... Tisti, ki si izbere pot umetnosti zato, ker se zaveda svoje drugachnosti – kot se pogosto dogaja – kmalu spozna, da more svojo umetnost in svojo drugachnost uresnichevati le tako, da priznava svojo podobnost z vsemi. Umetnik se oblikuje v tem nenehnem nihanju med seboj in drugimi, na pol pota med lepoto, brez katere ne more zhiveti, in med druzhbo, od katere se ne more odtrgati. To je razlog, zakaj pravi umetniki nichesar ne zanichujejo. Namesto obsojati se prisilijo razumeti. In che morajo v tem svetu zavzeti stalishche, morejo to samo za druzhbo, v kateri se sodnik umakne pred ustvarjalcem ...

 

Iz govora Alberta Camusa (Nobelovci, CZ, 1980)

 

Modra zhoga

 

nash planet je majhna, modra zhoga

nékdo jo je brcnil brez razloga

da se je zvrtela nad vishave

in chez rob zacharanega kroga

 

zhoge pa so tudi prazne glave

nore hcherke matere narave

same sebi najvechja nadloga

skachejo po travnikih brez trave

 

ena je od druge bolj uboga

ko ji je odvzeta glavna vloga

in ji dusho brcne iz predstave

kruta noga, nepreshtetonóga

 

 

Resnica je kot Imhotepova stopnichasta piramida. Z nizhje stopnice se chlovek vzpenja na vishjo in si vsakich pridobi nekaj vech razgleda. Tisti, ki stoji na nizhji stopnici, seveda ne vidi tako dalech kot oni, ki stoji nad njim, zato ne sprejme in ne prizna njegovega videnja. Tisti, ki stoji na vishji stopnici, pa v svoje obzorje vkljuchuje videnje vseh, ki so na stopnicah pod njim. Nestrpnost je lastna tistim, ki so se komaj zacheli vzpenjati. Najhujshi sovrazhnik velike resnice je mala resnica. Niti lazh je tako srdito ne napada.

 

Vesna Krmpotich, Dijamantni faraon (Zagreb, Prosvjeta, 1981)

 

Valovi

 

valovi med ozvezdji

valovi med planeti

valovi med svetlobo

valovi, nevidni valovi

 

valovi nad potopom

valovi nad usodo

valovi nad resnico

valovi, nevidni valovi

 

kot val in val za valom

pochasi te prelivam

da v kapljicah bleshchechih

zasijesh na zlati peshchini

 

kot val in val za valom

se vracham pod gladino

a nad menoj buchijo

valovi, nemirni valovi

 

valovi pod globino

valovi v siju magme

valovi v jedru Zemlje

valovi, nevidni valovi

 

 

Sedanji trenutek je neprestani tok. Spreminja se po obliki in vsebini, dolzhini in trajanju, pod vplivom elementov, ki iz razlichnih smeri vstopajo vanj. Je prizorishche nikoli razreshenega spora med urejenostjo in neredom, med svobodo in omejenostjo, razvojem in propadanjem. Kar izide iz teh navzkrizhij, je – po meri nashe osebne izkushnje – negotovo. In kolikor lahko vemo, velja enako za celotno vesolje. Ta negotovost daje vesolju znachaj dramatichnosti in obenem daje nashim osebnim zhiljenjem pomen in smisel.

 

John Godolphin Bennett, The Dramatic Universe (Coombe Springs Press, 1981)

 

 

Mirovanje

 

valovi so nenadoma obstali

ozrachje preplavi tishina

praznina v moji glavi

ob obali

na suhi morski travi

kamniti starec brez spomina

molche plashi navidezne zhivali

 

In kot se vchasih zgodi, se je trenutek ustalil in lebdel ter obstal tam dosti dlje kot le za hip. In zvok se je zaustavil in gibanje  se je zaustavilo za dosti, dosti dlje kot le za hip.

 

John Steinbeck, Of Mice and Men (Penguin Books, 2002)

 

 

Vchasih

 

vchasih je tezhko

vedeti, da ljubish

kadar, kot drevo

vejo izgubish

 

vchasih gre telo

sâmo v noch, brez tebe

in ko je spet svetlo

si izgubil vse

 

vchasih se zgodi

da pozabish nase

zapustish ljudi

in tvoj jaz umre

 

vchasih pa ne vesh

da resnichnost lazhe

in preprosto gresh

tja, kamor ne smesh

 

a vedno je s teboj

ljubezen

che si zhalosten

srechen ali jezen

che to vesh ali ne

ljubezen vedno je

s teboj

 

 

Radost prostosti dosezhemo popolnoma le, che se podvrzhemo vezem resnice. A kako? Kakor struna, ki je napeta na harfo. Samo kadar je harfa resnichno napeta in ni popushchanja v vezeh, nastane zvok, in struna, ki sama sebe presega v melodijo, najde v vsakem akordu svojo resnichno svobodo.

 

Rabindranat Tagore, Sadhana (MK, 1984)

 

 

Sedem kristalov

 

sedem kristalov na dlaneh

nosish skozi noch

podobni so solzam v tvojih ocheh

ko klichesh na pomoch

 

v prvi kristal bezhi chreda konj

v drugem se zagrinja zavesa

tretjega mami tvoj beli vonj

chetrtega klichejo nebesa

 

peti kristal se ne lesketa

in tudi shesti samo she odseva

sedmi ti pade, pade na tla

kot simbol zadnjega dneva

 

ena sama solza je kanila nanj

vrocha solza in ga raztopila

mojo podobo iz tvojih sanj

Zemlja je popila

 

 

Dezhna kapljica je padla z oblaka in zagledala morje. Postalo jo je sram. »Kdo le sem jaz ob tem shirnem morju«, si je rekla ...

In ko je tako gledala nase z ochmi ponizhnosti, jo je v svojem objemu hranila shkoljka bisernica.

 

Saadi Shiraz, Biser (The Bostan of Saadi, 1984)

 

 

Ljubezen

 

ljubezen, lepa, mochna, razdivjana,                  

svobodna, krhka, chudezhna, ranljiva

usodna, brezobzirna, neminljiva

neznosna, kruta, nezhna in pretkana

 

njen dih je srecha, njena sled je rana

v svetlobi chez sinjino se preliva

v temí pa se na dnu chrnine skriva

kot sad peklenski, kot bozhanska hrana

 

ko pride k tebi, se uchish ljubiti

uzhivati, prepevati, leteti

sijati, vedeti, se preroditi

 

che kdaj odide, je tezhko verjeti

da v vechnosti ne more preminiti

a che verjamesh, je lahko umreti

 

 

Vila Zvonchica Petru Panu:

 

Vedno, kadar kakshen otrok reche: »Jaz pa ne verjamem v vile«, nekje omahne in umre eno vilinsko bitje.

 

J. M. Barrie, Peter Pan (MK, 1982)

 

 

Rdeche

 

zharecha ptica léta nad sinjino

ko siv oblak nebo prekriva

razliva skoz koprene

rdeche vino

kot kri iz bozhje vene

kapljá z neba in se preliva

z modrino rek, ki techejo v davnino

 

 

... Tisto noch pa se mi je sanjalo. Ali bolje recheno, sanjal sem sanje, ki sem jih zatem kot v polsnu nadaljeval, zavedajoch se, da sanjam, tako, da le niso bile popolnoma sanje.

 

Gledal sem Zemljo. Bila je pred menoj, ne prevelika, ker sem lahko gledal chisto vse, in vrtela se je v pochasnem in pravilnem ritmu.

 

To ni bila pisana Zemlja z zemljevidov, temvech Zemlja, prekrita kot z nekakshnim zelenim, lesketajochim se mahom. Takshno smo jo videli izpod neba, ko smo leteli nad Schwarzwaldom in Vogezi.

 

Na Zemlji, ki sem jo gledal v sanjah, je kraljevalo bujno, izjemno zhivljenje. V debeli plasti zelenega mahu si pravzaprav zaslutil na tisoche, na miljone chloveshkih bitij, ki so se premikala, korakala k nekemu cilju, gnana od neizprosne usode.

 

To premikanje je bilo podobno vznemirjenju, ki v chebeljem panju naznanja selitev roja. In to ne v eni sami smeri, temvech v mnogih.

 

In naglas sem si rekel, ko sem pod drobnogledom opazoval to zeleno plast bujnega zhivljenja:

»Svet se pretaka ...«

 

V mojih sanjah so imele te besede tako jasen smisel, da so vse povedale. Malo pred tem so ta drobcena bitja mirovala v drzhavah in celinah.

 

Potem pa se je na povrshini nekaj zganilo; nekaj posamichnih odhodov. Zatem je pretakanje postalo podobno plimovanju in chloveshka bitja so menjavala prostore, ne vech po svoji volji, temvech, ker je bilo treba pretochiti vse chloveshtvo ...

 

Georges Simenon: Spominjam se (DZS, 1979)

 

 

Neshteto chudezhev

 

neshteto chudezhev se bo zgodilo

pushchava zhito bo rodila

in Sonce ledenike

raztopilo

a Zemlja ognjenike

bo v svojih nedrih pogasila

ozvezdje bo vsa morja razsolilo

 

she zver se nauchila bo ljubiti

nihche ne bo nikomur hrana

ne bo vech moch lastnine

pridobiti

chez hribe in doline

dishala bo nebeshka mana

zvenel bo smeh nesmrtne biti

 

 

Neko noch sanjam, da sem se zbudil, da me je prebudilo neprestano tipkanje pisalnega stroja. Opazim, da sem bil zadremal v velikem, rosnem vrtu, z ogromnimi rastlinami, polnimi zhivozelenih listov. Tam doli, na sredi travne jase je neka zgradba, kot stolp. Tipkanje prihaja iz notranjosti tega stolpa. Priblizham se mu in zdaj hrup pisalnega stroja poneha. Stopim na prste in skozi okroglo okno pokukam noter. Vidim z apnom pobeljeno sobico, samostansko celico, v njej je nek chlovek, menih, nekaj pochne, a ne vem, kaj, ker je s hrbtom obrnjen proti meni. Sedi na tleh in okoli njega je kakshen ducat ljubkih otrok. Smejejo se, se hecajo, tipajo njegove sandale in se igrajo z vrvico njegove halje. Konchno se chlovek obrne – Simenon je, s prilepljeno belo bradico – takoj vidim, da je to umetna brada, maska. Presenechen sem, malo tudi razocharan in nich mi ni jasno, dokler ne zaslishim chisto blizu nekega glasu, ki mi pravi:

»Umetna je, seveda je umetna! Ni star. Nasprotno, zelo mlad je. Dosti mlajshi kot prej.«  »Kaj pa pochne?« vprasham.

»Slika svoj novi roman! Vidish? Zhe vech kot polovico ga je naslikal. Chudovit roman o Neptunu.«

Glas pochasi izgineva, jaz pa se tedaj zares prebudim.

 

Fellini Federico; Simenon Georges: Carissimo Simenon-Mon cher Fellini. Carteggio (Milano, Adelphi, 1973)

 

 

Iz srca

 

iz nochi je zvezda zasvetila

z modrim sijem Zemljo je oblila

z zharki posrebrila je belino

in temino s smehom pozlatila

 

hrup sveta odela je v tishino

pridrsela v belo mesechino

se sklonila k Zemlji in ji spila

iz srca strupeno tekochino

 

 

Rozhe srca zahtevajo prijazno skrb. Njihova korenina je vsepovsod, toda one same uspevajo le v vedrem vremenu.

 

Friedrich Hölderlin, Hyperion (Nova revija, 1998)

 

 

V shepetu vetra

 

Tako kot kaplje rose se v jesen bleshchijo,

she preden listje z vetrom odshumi,

in preden chas pred naglico zbezhi

in preden bozhje rozhenice zledenijo,

 

tako tvoj zvonki smeh zapoje melodijo,

ko chista srecha ti vlazhi ochi,

she preden tiha vechnost zabrsti

in preden slani kamni se v ocheh zdrobijo.

 

Zato sem raje s tabo, tam na drugi strani,

na Zvezdi, ki je norec ne pozna,

saj tam nevidni soj ljubezni naju brani

pred zharchenjem znorelega sveta.

 

Tako se v miru nama svetijo mozhgani,

tako se v njih lepota lesketa

in sva kot lista dva na eni sami dlani,

ki jima veter tiho shepeta.

 

Vse je glasba: akordi streh, zbranih okoli solo-zvonika, pizzicato mladega cvetja, mozaiki polj, po katerih teche arioso neke reke, adagio podrasti, kjer se zdi, da se je ustavil chas ...

 

Narava je eno samo petje, povzdignjeno proti nebu; ima svoje premolke, svoje vzdihe, svoje pianissime, svoje allegre, svoje furiose ...

 

Janine Boissard, Chas sproshchenosti (Preshernova druzhba, 1990)

 

 

Vse zhari

 

vse je v barvah

nebo se bleshchi

veter sanja

drevo shelesti

 

dishecha cheshnja

otresa sneg

in njena senca

gre na ples

 

prosojni oblaki

nemo drsijo

proti pozabi

v predzgodovino

 

iz srca pomladi

pricurlja pochasi

zdrava kri

in zazhari

 

 

... Narava te pisane radosti je namrech, da se uresnichuje v obliki, ki je zakon. Radost, ki je zunaj oblik, mora ustvarjati, se mora prevajati v oblike. Veselje pevca je izrazheno v obliki pesmi, pesnikovo v poeziji. Chlovek, ki igra vlogo ustvarjalca, vselej ustvarja oblike in te prihajajo iz njegove pestre radosti.

 

Pevec prevede svojo pesem v petje, svoje veselje v oblike – in poslushalci morajo petje vnovich prevesti nazaj v izvirno radost; shele takrat je skupnost med pevcem in poslushalcem sklenjena ...

 

R. Tagore, Sadhana (MK, 1984)

 

 

 

 

Pesmi je z izborom odlomkov iz svetovne knjizhevnosti komentirala Nadja Jarc.