Revija SRP 129/130

Matjazh Jarc 

 

PESNISHKA ZGODBA

(kritikovi zapiski)

 

Zgodba se dogaja sredi Slovenije, v chasu, ko Zemljani podzavestno silijo v tretjo svetovno vojno, ker jim mozhgani vrejo v kotlu zblojenih ekonomskih in politichnih interesov ali pa se perejo v medijskem pralnem stroju. Na oblastvenih polozhajih chepijo preshtevilni psihopati, vrednote konstruktivnega sobivanja so v glavnem zavrzhene in poteptane, razen v glavah in srcih nekaterih posameznikov; te pa je v mnozhici topogledcev tezhko opaziti, a nich hudega, che je tako, saj so itak vsak po svoje problematichni. Tako je tudi nash Ivo – gledano z druzhbenega in literarnega vidika – chisto po pravici odrinjen v kot in neopazen, pa cheprav je vsaj na prvi pogled videti telesno in duhovno (intelektualno oziroma dushevno) povsem zdrav.

 

Mladenich, ime mu je Ivo

pri Maxiju sam pije pivo

spod mize mu noge shtrlijo

ochi mu odsotno strmijo

nad strehe, v srebrne vishave

ko skusha spoditi iz glave

besede, ki v ritmu donijo

mu pojejo in govorijo

o neki samotni princesi

»... ki v Mostecu pleshe z drevesi

izgnana iz daljnega kraja

kjer vojna krvava razsaja«

 

Seveda lahko zhe takoj na zachetku kdo ugovarja, da je pach tudi Ivo bolan, saj iz lastne glave podi besede, ki ga ochitno preganjajo, in ima torej preganjavico. Poleg tega pije pivo in je verjetno nagnjen k alkoholizmu, che ni celo alkoholik. Doni mu v glavi, njegov pogled je zamaknjen, zazrt nekam navzgor, kjer normalen chlovek ne vidi nich posebnega, saj so zanimive stvari razmeshchene po tleh in je torej treba gledati predvsem predse in v tla. Glavni znaki Ivotove bolezni pa se odrazhajo v njegovih blodnjah o nekem rojalistichnem subjektu, kakrshnih v nashi demokratichni in socialni drzhavi ni in tudi niso zazheljeni. Zapovrh ta rojalistichni subjekt pochne nemogoche stvari, pleshe z drevesi, pa chetudi samo v Ivotovih mislih, kar je zhe po naravi stvari bolno. Najbolj ochiten bolezenski znak pa je, da mladenich tuhta o vojni, cheprav zhivi v miru in blagostanju; v Sloveniji namrech vojne zhe dolgo ni, tako da normalen Slovenec ne razmishlja o njej, chetudi se v bolj ali manj oddaljenih krajih morda res dogaja kak lokaliziran vojashki spopad.

 

in Ivo se s sabo ubada

zakaj ga ta zgodba napada

princese she níkdar ni srechal

chemu bi ji misli posvechal

pa vojni prekleti, krvavi

ki ni je, a tolche mu v glavi

 

Ni chudno, da se Ivo she samemu sebi chudi, zlasti ako uposhtevamo napadalnost zgodbe (avtor svojo fabulativno agresivnost eksplicitno priznava, ko zapishe: »... ta zgodba napada«!), ki ga preganja. Ta kitica nedvoumno pritrjuje nashi diagnozi: fant je bolan in ogrozhen, zaradi chesar se mu je ochitno zvishal krvni tlak, kar obchuti kot nekakshno tolchenje v glavi. Sumimo, da gre v tem primeru za zvochne halucinacije, predvsem pa za fantazme oziroma privide neobstojechih prizorov. Omemba krvi nas v povezavi s temi dejstvi opozarja, da je mogoche celo nevaren ter shkodljiv za svojo okolico, njegova bolezen pa nalezljiva.

 

prisedejo trije kolegi

pove jim o svoji zadregi

in dvema je jasno, da krivo

za take tezhave je pivo

le tretji kolega se zresni

pa reche: »takole se pesni

princesa je sadezh navdiha

verjamem, da vredna je stiha

en sam je gotovo premalo

napishi jih, bo pomagalo!«

»ne znam, nimam prakse ne znanja

o pesnenju se mi ne sanja«

»pa pojdi na akademijo

baje te takoj nauchijo«

 

kolegi naprej odhitijo

a njega besede morijo

zhe pishe na hrbet rachuna:

»prishla je iz mesta Ranguna«

 

Na to zgodbo se moramo (che se nismo zhe pred odlochitvijo za njen natis!) globoko zamisliti. Ob prihodu treh Ivotovih kolegov se namrech izkazhe, da vsaj eden izmed treh Slovencev ne prepoznava druzhbeno shkodljivih elementov, pa che so she tako ochitni. Tretji kolega namrech ne podpre ugotovitve drugih dveh, da gre za alkoholizem, temvech daje Ivotu potuho, pri chemer kot mozhen izgovor in celo kot mozhnost za reshitev osebnih tezhav – s tem pa posredno tezhav celotne druzhbe – omenja pesnenje, torej umetnost. A ne samo to, nashega bolnika celo spodbuja, naj se s svojo anomalichno in druzhbeno nekoristno dejavnostjo aktivno ukvarja, za namechek pa se mu she zlazhe, da obstaja neke vrste umetnishka akademija, kjer izvajajo ustrezno pedagoshko dejavnost. Zhe po teh verzih nam je lahko jasno, da je tudi ta Ivotov kolega bolnik in da bo v zgodbi negativnih likov kar mrgolelo.

 

do jutra domá nadaljuje

she nove si stihe zmishljuje

napishe, prechrta, dodaja

spreminja, pochasi nastaja

na listu mu ta chechkarija

ki najbrzh she ni poezija:

 

»prishla je iz daljnega mesta Ranguna

ko noch razsvetlila je rozhnata luna

zbezhala iz krempljev hudobnih jecharjev

naslednikov davnih burmánskih cesarjev

 

skoz hladno svetlobo je dolgo veslala

na reki zeleni v Ljubljani pristala

pred psi se zatekla je v blizhnje gozdove

plesala z drevesi, klicala duhove

 

v goshchavi temotni se Zemlja odpre

princeso je strah, da globel jo pozhre

tedaj pa njen ljubi, ki mrtev je zhe

od onstran se vrne, jo vzame v roké

visoko se dvigneta, prav do neba

kjer sedeta skupaj na prestol duha«

 

Treba se je odlochno vprashati, ali v nashi kulturi res potrebujemo tovrstno besedno kramo, ki bralca oddaljuje od chudovite resnichnosti, ga navdaja z dvomom in skepso v nasho druzhbeno ureditev, v literarno vedo pa vnasha zmedo. V Sloveniji je kulturni razvoj tovrstne zmazke zhe zdavnaj odvrgel v pozabo. Nasha literarna paradigma ne potrebuje in ne prenasha namigov na hudobne jecharje, saj je tukaj in zdaj vzpostavljen odprt prostor, posamezniki imajo pravico svobodnega izrazhanja, da ne nashtevamo dalje ... Zhe davno so minili chasi osladnega »veslanja po svetlobi«, vendar pa niti v imenu tako zastaranega sentimentaliziranja nikakor ne moremo dovoliti za lase privlechenega kritiziranja slovenskih psov! Na koga le avtor namiguje? She posebej pa nashe kritichno oko zmoti avtorjeva navedba, da v v okolici Ljubljane prebiva zombi, ki naj bi bil sposoben privzdigovati slovensko dusho na nekakshen duhovni prestol v nebesih! Avtorju in njegovim somishljenikom zato na tem mestu zabichajmo: chasi restavracije izginulih realitet (nekateri jih zmotno povezujejo z vrednotami), naj bodo kvazirojalistichne ali pa kakshne druge, she hujshe, je odklenkalo! Nasha stvarnost se jim je za vekomaj odrekla, zato nas chudi, da lahko pri nas nekdo kljub vsemu objavi tako shkodljivo branje.

 

navdushen nad to umetnijo

gre Ivo na akademijo

poishche profesorja Grudna

pokazhe mu pesem in: »chudna«

profesor jo pokomentira

ne more prikriti prezira

»brez veze je rimanka vasha

dandanes zhe vsak oponasha

romantike in moderniste

potem pa vse pesmi so iste

saj mojstri, ki ste jih prebrali

so itak zhe vse napisali

brez veze, vam rechem, je tole

ne sodi v program nashe shole«

 

Bralca opozarjamo na pritlehno pesnishko manipulacijo, ko zgodba omenja neznano akademijo, cheprav ta manipulacija she zdalech ni edina! Prvich, Slovenija akademije, o kakrshni je tukaj govora, nima in je ne potrebuje! Predvsem pa v nashem visokem sholstvu ne obstaja nikakrshen profesor Gruden! Naravnost pobalinsko si je v literaturi izmishljevati institucije, ki jih ni, che je zhe dovoljeno kreirati fiktivne like. A vendar gre avtor s svojimi pesnishkimi halucinacijami chez vsako mero dobrega okusa: ko na zachetku polozhi v profesorjeva usta konstruktivne besede, ga vnaprej oznachi kot pozitiven lik, a samo zato, da bi v nadaljevanju she bolj planil po njem in mu prisojal najslabshe chloveshke in strokovne lastnosti.

 

o Grudnu gre lepa beseda

delezhen chasti je, ugleda

dobil je zhe mnoge nagrade

in rad ima pesnike mlade

she rajshi pa mlade poetke

pri njemu dobijo desetke

Poloni, ki kliche ga Mirko

zalozhba izdala je zbirko

 

Toda zvita avtorjeva nakana, da bi prek izmishljenega lika obrekoval slovenske kulturne veljake, se zhe v kali sesuje sama vase. Vsak bralec namrech dobro ve, kako chastni in ugledni so nashi kulturniki, ko si med sabo podeljujejo skromne nagrade in s tem vishajo ceno kulturi sami. In prav nich slabega ni v tem, pa che se avtor prichujochega zmazka she tako napihuje, da imajo nashe ugledne kulturnishke eminence rade mlade pesnike in se nenazadnje trudijo tudi za ustrezno zhensko kvoto v literarnih krogih. Samo dobro je, che se pri tem kdo od njih s kakshno mlado literatko – kot mentor – nekoliko zblizha tudi na osebni ravni. Verjamemo namrech in prav je tako verjeti, da nashi zalozhniki tudi v takshnih primerih mladim poetkam izdajajo knjige izkljuchno na podlagi strokovnih kriterijev.

 

profesor brez dvoma je vpliven

energichen in eruptiven

a ritma in rim ne prenasha

mogoche ga v tem kdo prekasha

za njega je pesnishko znanje

navadno, zblefirano sranje

zahteva, da pesnik poishche

in rabi samo besedishche

ki sodi v sodobne okvire

prechrta vse stare manire

naj drznost lepoto zastira

metafora prostor odpira

pod tokom besed aritmija

naj stopice vztrajno razbija

 

V premishljevanju o poeziji (treba se je vprashati, chemu in na kakshnih strokovnih podlagah se avtor sploh ukvarja s temi zhe zdavnaj domishljenimi in teoretichno preskushenimi vprashanji) avtor nehote tudi sam naznachi bistvo sodobne poezije, ki komajda she prenasha zastarele pesnishke veshchine, a ne zaradi tega, ker jih nashi sposhtovani in eminentni pesniki ne bi obvladali, temvech zato, ker je pesnishko znanje preprosto zastarela kategorija. V bistvu z opisom profesorjevih (univerzalnih) kriterijev nehote zapishe manifest sodobne poetike, ki ga podpira tudi nasha mlada kritika. Bralcu se za trenutek zazdi, da se bo Ivo morda po tej poti vendarle uspel izvlechi iz intelektualne stiske, v katero ga je zavedlo nerazumevanje sodobne umetnosti, vendar pa se zhe v naslednjih verzih izkazhe, da temu ne bo tako.

 

a Ivo je trmast in vztraja

zhe nova mu pesem prihaja

zapishe jo v Grudnovem stilu

na hitro, takoj po kosilu

saj sklenil je, da bo shtudiral

poetiko in diplomiral

pri Grudnu iz postmodernizma

futurostrukturoalizma

pa kakor se koli zhe reche

da le ne boli in ne peche

potem ga bo Gruden podprl

in pesnishko pot mu odprl

takrat pa bo pisal sonete

rubájate in triolete

da bomo plesali in peli

od pesmi pijani, veseli!

 

Povej nam, sposhtovani bralec, kje sta tu pesnishka etika in osnovna chloveshka morala? V tej neposrecheno skupaj zmetani zgodbi se je namrech razkrila vsa prerachunljiva avtorjeva podlost; Ivo hoche kot shtudent ukaniti ubogega profesorja, mu tako rekoch zlesti v rit in ga izkoristiti za svoje bedne nachrte. Gledati mu kani v ochi in se mu hinavsko prilizovati, za hrbtom pa mu tke nevarno spletko, ki lahko s svojo nalezljivo rushilnostjo – rachunajoch na dobrohotno naivnost starega profesorja – krepko skazi slovensko pesnishtvo in soochi pesnishki ceh z neprebavljivimi zahtevami po nekem tako imenovanem pesnishkem znanju, s katerim smo zhe zdavnaj obrachunali! Nenazadnje bi s tem – che bi mu po nekem nakljuchju uspelo – zaustavil razvoj slovenskega pesnishtva in zbrisal s seznama nashih pesnishkih eminenc shtevilna imena, ki si chesa takega gotovo ne zasluzhijo, saj so si nashi ugledni pesniki svoj elitni kulturnishki status vechinoma prisluzhili s pretanjenim posluhom za druzhbeno stvarnost in njene imperative!

 

Zhe zjutraj gre h Grudnu v pisarno

pokazhe mu pesem udarno

napisano drzno, pogumno

perfidno in globokoumno:

 

»fukam drkam

iz shkoljke zlato

rdechina je zelena

zelenost je pogojena

kot srbech podplat, zato

j o

    v

     r

      v

       n

        e

         m

            zavra

                     t«

 

profesor to pesem pogleda

nadvse veseli se nereda

se v pozo visoko postavi

in Ivotu pesem popravi:

 

»fuk trpeti drk trpi

ko rdecha shkoljka ozelení

srbecha pod platni na

vrvi je neogazela od

                                t

                                 r

                                  p

                                   e

                                     l

                                       a«

 

tako je konchana poprava

potem pa mu she odpredava:

»glej rime, poglej disonance

kako so z velike distance

vsi verzi simboli svobode

in nich ti ochesa ne zbode

genialno poglej aritmijo

kako se besede zvrstijo

privrejo iz pesnishke vene

prikrijejo svoje pomene

ochitno si res talentiran

kar prav je, da bosh she shtudiran«

 

Vsaj zalozhnik bi lahko vedel, da zhe samo opis prevare, s katero skusha junak zgodbe prelisichiti uglednega profesorja, slabo vpliva na nasho shtudijsko populacijo in nikakor ne sodi v slovensko knjizhevnost, povelichevanje uspeha njene izvedbe pa je za nasho druzhbo s programskih vidikov tako zelo shkodljivo, da tega nikakor ne bi smel objaviti! Lahko bi od avtorja – che je zhe moral (?) izdati njegovo zgodbo – predhodno zahteval vsaj to, da se od lika, kakrshen je Ivo, distancira v uvodni ali spremni besedi. Toda ne! Danes je ochitno mogoche takshnim avtorjem objavljati mimo nashih urednikov, urednishkih odborov in komisij, ki zagotovo ne bi dovolile subvencioniranja chesa takega z nashim davkoplachevalskim denarjem. Lahko se samo she zgrozimo, da se s svojimi nalezljivimi idejami v nasho literaturo uvrshchajo degenerirani liki, kakrshen je Ivo.

 

sprejet je na akademijo

kjer pesnike pesnit uchijo

jim brusijo ostre jezike

preskochijo stare oblike

tradicijo v kot odlozhijo

in postmoderniste slavijo

nash Ivo naravnost briljira

abstraktne pesnitve kreira

kaj pishe, she sam ne doume

in ker ga nihche ne razume

dobi le odlichne ocene

»te pesmi so chiste, iskrene«

ga Gruden pred druge postavlja

kolegom ga svojim predstavlja

kot up generacije nove

ki cilja v Parnasa vrhove

 

tako nash junak diplomira

shtudentske nagrade pobira

ker stihe za Grudna sestavlja

a ta jih marljivo popravlja

kaj malega zbrishe, pripishe

na koncu pa sam jih podpishe

in nova je zbirka izdana

velja, da je vsa razprodana

v skladishchu pa skrite zaloge

prelagajo reve uboge

profesor presherno se smeje

prisluzhene eure preshteje

zalozhba ga pach honorira

she preden do dna bankrotira

ker kritikom pamet se kisa

izideta dva ponatisa

drzhava ju subvencionira

vrhunsko kulturo podpira

 

Avtor si iz verza v verz izmishljuje nove in nove neresnice o nashi duhovni nadstavbi in o slovenskem kulturnem zhivljenju. Na vsak nachin se trudi zavesti bralca v zmoto, da se pri nas ugled in denar delita na nesprejemljive nachine, s protekcionizmom, ki spominja na korupcijo. S tem vnasha med narod in njegovo intelektualno elito element nezaupanja in v Slovencih zatira potrebo po duhovnih dobrinah, kar je treba najostreje obsoditi.

 

hvalezhnost, to Grudnovo chednost

nash Ivo izrabi kot prednost

ko v spremstvu stasite Polone

v ugledne mondene salone

profesor odpira mu vrata

kjer druzhba se zbira bogata

za Iva ni lazhje naloge

kot priti v politichne kroge

saj zdaj je postal varovanec

profesorjev prvi izbranec

vrti se na gladkem parketu

in zvésto ravna po nasvetu

da vedno in vsem naj le kima

pretvarja se, da ga zanima

kar koli kdo reche in zine

chetudi ob tem ga vse mine

ni vazhno, o chem gre beseda

pomembno je, kdo jo razpreda

saj níkdar ne vesh, kdo odlochi

o tvoji karieri bodochi

 

V enem od vrhuncev svojih kvazipesnishkih izpadov gre avtor she celo tako dalech, da naslika slovensko kulturno elito kot dekadenchno burzhuazno zdruzhbo sprijenih izbrancev in kot privilegiran druzhbeni razred, ki naj bi bival in deloval kakor vase zaprt krog skrbno preverjenih ljudi. Kot da bi bila nasha kulturnishka smetana zhe tako skisana, da lahko pridejo vanjo in v njej prezhivijo le she najmanj kvalitetni znachaji, kakrshen je prevarant Ivo. Ochitno si niti avtor niti zalozhnik nista na jasnem oziroma se ne zavedata, kako neutemeljeni so njuni namigi o razredni prepletenosti kulture in politike, ki je bila v Sloveniji zhe zdavnaj deklarativno presezhena.

 

v salonu ga kmalu ugleda

gospa podpredsednica Breda

povabi ga v kocho pri Bledu

izkusi, da fant je kar v redu

naloge ljubezni opravil

z uzhitkom se nanjo je spravil

najraje na tleh je lezhala

brez misli se strastno predala

pa tudi na starem seniku

je predla ob vsakem dotiku

po machje iztezala tachke

ko Ivo ji slekel je hlachke

prav tam ga je chákala Breda

iz mangovega sladoleda

potem pa se je raztopila

ni vedela, kaj je chutila

ni vedela, da jo na slami

Tanato na drugo stran mami

a Ero jo z medom poliva

in v brezno sladkosti poriva

 

Ko zhe mislimo, da je avtor dosegel dno, pa se njegovo stihoklepstvo pogrezne she globlje v blato, pri chemer prekrshi tudi najosnovnejshe moralno-etichne in moralno-politichne imperative. Zlonamerno vkljuchi v zgodbo politichno funkcionarko, ki nima niti najmanjshe zveze s kakshnim realnim likom, in jo s pornografskimi prijemi, prevulgarnimi celo za rumeni tisk, kaj shele za nekaj, chemur naj bi se reklo knjizhevnost, nabije na sramotitveni krizh. Povsem resen je pomislek, ki nam ob tem prihaja pod pero, namrech da bi bilo treba razmisliti, che ne gre pri tovrstnem pisanju celo za kaznivo dejanje. V drushtvu mladih kritikov resno razmishljamo, da bi na to temo sprozhili javno razpravo, h kateri bi povabili tudi nashe izkushene in preverjene pravne strokovnjake, morda pa celo angazhirali nashe posebej izsholane novinarje, da bi nam pomagali ustrezno ozavestiti javnost.

 

chez mesec izdal je prvenec

najvechji pishochi Slovenec

se kritishki ceh poenoti

da ni mu po verzov lepoti

primere ne prej ne v prihodnje

njegove pa pesnishke blodnje

so z eno besedo genialne

lucidne in originalne

presezhek knjizhevnosti nashe

(cheprav Ivo v pesmi nabashe

kar pade sluchajno mu v glavo)

in bralstvo vzdihuje mu: »bravo!«

she petnajst so zbirk mu izdali

in vsako bogato plachali

tako da chez dobri dve leti

so vsi ga zheleli imeti

kot gosta na svojih sprejemih

in dame bogate v objemih

so stiskati si ga zhelele

vse srechne, che so dozhivele

da kdaj je katero naskochil

ji pesnishko solzo potochil

 

 

She preden koncha s svojim vulgarnim shtepanjem kvazistihov, se avtor spravi celo na kritishki ceh in zanika neizmerljiv razvojni korak, ki ga je mlada slovenska kritika zmogla narediti v zadnjih desetletjih. Bralca agresivno posili s hipotezo, da nasha kritika ni svobodna, ampak je v sluzhbi privilegiranih druzhbeno-politichnih sil, ki da ji narochajo, o chem in kako naj pishe. Ochita ji torej hlapchevstvo, dushebrizhnishtvo in nestrokovnost, kar je nesramnost prve vrste in zahteva od nashega zdruzhenja takojshnje ukrepanje pred pristojnimi organi, saj ne gre samo za podtikanja, ampak za zhaljivo shirjenje neresnic, ki je kaznivo po zakonu.

 

ker Grudna medtem je pobralo

je Ivo postal kot za shalo

profesor na akademiji

razglabljal je o poeziji

zatiral je mlade talente

podpiral pa slabshe shtudente

tako svoj primat je ohranjal

pri tem pa dosledno preganjal

poetichnost iz poezije

»ker rime so kakor pomíje

kot hrana romantichnim svinjam«

»prav zhal mi je, jaz se ne strinjam!«

od zadaj nekje se zaslishi

kar ni ravno trend pri tej hishi

(shtudent naj profesorja hvali

chetudi brez veze budáli)

nash Ivo kar sapo zajame

trenutek premora si vzame

tedaj pa v ozadju je vstala

shtudentka in ven odvihrala

 

In ko se avtor norchuje she celo iz pietetnih vsebin (ironizirana smrt uglednega profesorja), se razgali njegov pokvarjeni znachaj v vsej bedi: glavni lik njegove zgodbe brez pomislekov zasede izpraznjeno profesorsko mesto, na katerem zdaj deluje po principih negativne selekcije, kar pomeni, da zatira slovenskega duha in najvechje mlade talente, kar se doslej slovenskemu narodu tudi v najtezhjih chasih ni dogajalo. Sprva se sicer zdi nelogichno, da Ivo uchi shtudente poetiko, ki sicer sodi v redni program te izmishljene ustanove, vendar se kaj hitro izkazhe, da s tem svojim delovanjem namensko provocira shtudente, jih zlorablja za svoje prekucnishke namene in prefrigano podpihuje njihov upor prav proti tem istim umetnishkim usmeritvam.

 

kot blisk iz bleshcheche jasnine

profesorja nekaj preshine

ponochi ne more zaspati

zhe zjutraj zachne jo iskati

po sholi, po mestu, po cesti

ne more ne piti ne jesti

»to bitje je krhko in nezhno«

cheprav jo je videl le bezhno

ga njena podoba preganja

ko konchno zaspi, se mu sanja

kako mu je shepnila Luna:

»prishla je iz mesta Ranguna«

zdaj ve, da je ona princesa

ki v Mostecu so jo drevesa

v charobno svetlobo odela

ko njihovo pesem je pela

med spanjem pa Ivo zaslishi

njen glas, ki mu reche: »zapishi:

»“na cholnu po reki zeleni

princesa priplula je k meni”«

 

naslednji dan, brez povabila

je k njemu v pisarno vstopila

oba sta nemirno molchala

ko pesem mu je pokazala

sonet o zhivljenju dekleta

ki je od usode prekleta

prishla iz Mjanmára v Ljubljano

si nashla obleko in hrano

pri dobrih ljudeh prenochila

slovenski azil pridobila

potem pa v teh krajih zhivela

pogreshala dom in trpela

vse dókler se ni zaljubila

na vojno gorje pozabila

odtlej je globoko verjela

da Zemlja bo v miru zhivela

ko sama bo sebe vzljubila

v ljubezni se bo prerodila

in Ivo se v rimah je zgubil

se v pesnico noro zaljubil

 

Bralec od vseh teh nebuloz ne more niti za hip zajeti zraka. Namesto vsaj milostnega preobrata v mishljenju enega najbolj negativnih likov v slovenski poeziji, na katerega zaman chakajo tudi nashe kritishke ochi, nas v razpletu zgodbe prichaka vrh stihoklepashkega manipuliranja z nich hudega slutechim bralcem. Kajti v finalu, ko ima avtor sijajno prilozhnost, da bi razkrinkal svoj negativni lik, ga – nasprotno! – skusha nadgraditi s tem, da s skrajno sentimentalno retoriko, uporabljeno zhe v uvodu, utemeljuje (seveda neuspeshno) Ivota kot junaka s konstruktivnimi lastnostmi, tako rekoch odreshitelja poezije, s katero je metaforichno mishljena slovenska kultura v najshirshem pomenu besede. Perfidno zamishljeni scenarij pa je tako prozoren, da skozenj vidi she najbolj poneumljeni bralec.

 

le kaj se je torej zgodilo

kar Ivota je spremenilo

da zopet je tak kot pred leti

ko vshech so bili mu soneti

o tem pach ne morem soditi

in pameti drugim soliti

a danes na akademiji

posvechajo vsej poeziji

pozornost, kot se ji pritiche

saj pesem zhe sama prikliche

obliko, ki s tanko tkanino

svobode odene vsebino

to Ivo zdaj v sholi razlaga

princesa pri tem mu pomaga

njegova najboljsha shtudentka

je zdaj zhe gospa asistentka

ki z Ivom se prav do neba

dviguje na prestol duha.

 

Menimo, da za zakljuchek res ni vech treba izgubljati odvechnih besed. Samo she opozorilo in nasvet, che ni zhe prepozno: nikar se ne trudite s prebiranjem te zgodbe! Chesa tako bednega namrech she niste imeli v rokah.

 

Vash Kritik