Revija SRP 129/130

Damir Globochnik

 

 HUMORISTICHNI LIST GOLJ'FIVA KACHA (1905)

 

Matija Chop: »Spomenik ti postavljajo France, velikanski spomenik v Ljublja­ni, na Marijinem trgu.«

France Presheren: »Mamka bozhja!«

 

Te besede je humorist Ferdo Plemich (1881–1944, pravo ime Ferdo Kleinmayr) v shaljivem spisu oziroma »jako pouchni humoreski« z naslovom »Presheren na veselici« polozhil v usta Chopu in Preshernu med njunim pogovorom v Eliziju (na Elizejskih poljanah). Plemich je najbrzh imel v mislih Stritarje­va »Preshirnova pisma iz Elizije« (1872). Humoreska je bila objavljena v Golj'fivi kachi – edini shtevilki humoristichnega lista, ki je izshla ob veliki narodni veselici v Ljubljanski zvezdi 16. julija 1905. Izkupichek veselice je bil namenjen pokritju zadnjih stroshkov za Preshernov spomenik, ki so ga septembra 1905 odkrili v Ljubljani.

»'Golj'fiva kacha' je ravnokar izlezla ter stane 20 vinarjev takojshnjega plachila brez dostavljanja na dom. Kdor hoche imeti list na dom dostavljen, naj si najame postrezhchka.

Urednishtvo se nahaja danes v Zvezdi, prve dni mesecev po gostil­nah in kavarnah, kasneje pa doma. Rokopisi naj se poshljejo takim listom, ki so zaradi njih navadno v zadregi.«

Golj'fiva kacha je bila natisnjena v vech kot 5000 izvodih. »Da pa se pokrijejo stroshki lista, je sklenil zabavni odsek za Preshernovo veselico, da se za list nabero inserati. Natisne se list v najmanje 5000 izvodih, ako mu pride dovolj inseratov, natisne se ga lahko she mnogo vech. Uvazhujte to okolnost, gospodje slovenski trgovci! List bo mahoma razprodan, ker ga nekaj tudi pojde na dezhelo. Kdor inserira vanj, stori dvoje dobro: prvich je samemu sebi priskrbel izdatno reklamo, ker se bodo inserujoche firme posebno priporochile, in drugich stori s tem tudi nekaj za svojo narodno dolzhnost, ker prispeva fondu za Preshernov spomenik.«1

Humoristichni list, ki si je naslov izposodil iz Preshernove pesmi o rodni Vrbi, je najbrzh uredil tiskar Srechko Magolich st. (1860–1943), natisnila pa tiskarna Dragotina Hribarja, ki jo je vodil Magolich.

List je obsegal 16 strani. Poleg Plemicheve humoreske so bili v Golj'fivi kachi objavljeni satirichni spis v ljubljanskem dialektu »Zhane iz Iblane« (pod tem naslovom je Magolich objavljal humoristichne prispevke v Slovencu), humoristichne priredbe Preshernovih pesmi (»Pod oknom«, »Nezakonska mati«, »Ti kraj nesrechnega imena«, »Sonet«, »Gazela«), shaljiv Preshernov zhivljenjepis, opis koncerta »Krasnogolchnikov« v zgornji veliki dvorani Prvashkega doma v Dolgi vasi in drugi prispevki, ki nimajo posebne literarne vrednosti. Na zadnjih dveh straneh so oglasi.

Kot je bilo pri Srechku Magolichu st. v navadi, v listu ni bilo domachih karikatur, objavljenih je le nekaj tujih satirichnih ilustracij, ki jih lahko srechamo tudi v humoristichnem listu Jezh, ki ga je Magolich urejal od leta 1903 (prvi urednik je bil humoristichni pisatelj Rado Murnik). Jezh je med letoma 1902 in 1907 izdajal Dragotin Hribar, tiskala ga je Hribarjeva tiskarna.

 

Golj'fiva kacha ni bila povsem po volji liberalnemu taboru, ki je vodil priprave na postavitev Preshernovega spomenika, njihovo zhenstvo pa je priredilo Preshernovo veselico. Slovenski narod je dan po veselici zapisal: »Za Preshernovo slavnost je bil izdan humoristichen list 'Golj'fiva kacha', v katerem je sicer prav malo humorja in dovtipa, pa toliko vech osebnih napadov. Znachilno je, da se napadajo samo dame in gospodje, ki so pri napredni stranki, medtem, ko ni niti najmanjsha pushchica naperjena proti klerikalcem. Nochemo sicer kvariti veselja ljudem, ki ljubijo 'Zhanetov chik' in se vesele dovtipov, ki kulminirajo v vzklikih 'Orca, che belle mule,' ali to vendar ne gre in zasluzhi vso obsodbo, da se osebno zasmehuje ljudi, ki so se za Preshernovo slavnost silno trudili in se zanjo zhrtvovali. Ker zhe govorimo o tej 'Golj'fivi kachi' bodi omenjeno, da ima izdajateljstvo vsekakor dolzhnost predlozhiti slavnostnemu odboru natanchen rachun.«2

Golj'fiva kacha je imela vsaj 770 kron chistega dobichka, dobrshen del tudi zaradi oglasov, ki so bili nabrani med ljubljanskimi trgovci in obrtniki po zaslugi zabavnega odseka Preshernove veselice. Moshki odbor Preshernove veselice je na zakljuchni seji sprejel rachunsko porochilo o listu na znanje in objavil v Slovenskem narodu pojasnilo, da je z rachuni vse v redu, zato daje zabavnemu odseku absolutorij.3

 

Preshernovo slavnost oziroma veselico v parku Zvezda v nochi od 16. na 17. julij 1905 so organizirale ljubljanske narodne dame pod vodstvom Franje Tavcharjeve, soproge liberalnega prvaka Ivana Tavcharja. Njena tesna sodelavka oziroma soaranzherka slavnosti je bila Milica Hribarjeva, soproga liberalnega ljubljanskega zhupana Ivana Hribarja. Veselica je prekosila vsa prichakovanja. Izkupichek veselice je bil 26.000 kron, zato je po odbitju vseh stroshkov ostala lepa vsota za Preshernov spomenik.4 Zbrani znesek ni bil majhen, saj naj bi stroshki za Preshernov spomenik znashali 71.000 kron.

Prodanih je bilo okrog 10.000 vstopnic. Ljudi niso prestrashila nemshka anonimna pisma, da bodo Nemci metali bombe. Prishlo je tudi nekaj hrvashkih in srbskih gostov. V vojashnici so chakali orozhniki, che bo potrebno posredovanje zaradi neredov.5

Zvezda je bila razsvetljena z elektrichnimi luchmi. Sredi parka, v blizhini spomenika marshala Radeckega, je bilo urejeno plesishche. V paviljonih so narodne dame prodajale sadje, razglednice, narodni kolek, knjige, klobasice, srechke idr. Soproge in hcherke ljubljanskih liberalcev so v vsakem paviljonu nosile drugachna oblachila. Dame v rumeno okrashenih klobukih so prodajale vino. Okrog paviljona z vini iz dezhelne kleti je bila vedno velika gnecha. Hrano so stregle dame v belih klobukih, pivo so ponujale dame s cvetlicami in kokardami v laseh. Slashchice so prodajale dame, ki so bile oblechene kot chebelice.

Na Kongresnem trgu sta bila postavljena vrtiljak in strelishche. Poleg je bil na ogled »jako originalen muzej«. »Tu so se res videle presenetljive zanimivosti. Uspehe drzhavnozborskega zasedanja je kazala pola papirja, na kateri je bila naslikana velika nichla; Preshernove she ne objavljene pesmi so se videle v steklenem loncu – kup sezhganega papirja; Preshernovo 'Strune milo se glasite' je ilustriral velik kos – kolofonije; 'Vremena bodo Kranjcem se zjasnila' je predstavljal – barometer; 'neiztrohneno srce – srce iz lecta; 'Brez trupla okrog bi se bila vrtila' – par ogulenih hlach in staro krilo; 'Golj'fivo kacho' – vrsta vrtnarskih loncev, ki so bili vtakneni drug v drugega. In takih zanimivosti je bilo she vech. Muzej je bil prirejen s pravim humorjem.« Zlasti so bile opazhene dame, kostumirane po shegi starih cheshkih pivovarjev (bela krila, zelene, z zlatom obshite jopice, zelene chepice, obrobljene s kozhuhovino, sokolska peresa na chepicah), ki so v Auerjevem paviljonu poleg »muzeja« stregle pivo. Na koncu Kongresnega trga je bilo »varieté-gledalishche«, v katerem je nastopil zdruzheni pevski zbor Glasbene matice, trgovskega drushtva Merkur ter zborov Slavec in Ljubljana. Izvrsten uspeh sta dosegla tudi shmira (potujocha gledalishka skupina) in variete. »Obchinstvo se kar ni moglo nasmejati humorju in dovtipu, ki so ga razvijali sodelujochi umetniki.« V velikem paviljonu, ki je bil razdeljen v tri dele, so bile kavarna, trafika in slashchicharna, v kateri so stregle dame z belimi chepicami.

V blizhini urshulinskega samostana so bili trije paviljoni. Velik paviljon v narodnih barvah je bil prav tako razdeljen v tri dele (delnishko pivo, trafika, delikatesa). »Med obchinstvom so neprestano shvigale ambulantne prodajalke in z veliko vnemo razprodajale smodke in cvetlice, sadje in srechke ter dovtipni humoristichni list Golj'fiva kacha'.« Poleg drushtvene godbe iz Ljubljane in Meshchanske godbe iz Kranja so igrali navzharji (vashki muzikantje) »in kolovratili vedno z ogromnim spremstvom«. »Veselje je bilo sploshno; bilo je naravno in neprisiljeno; vse se je radovalo; tu so prepevali dijaki, tam odrasli, tod zopet improvizirani meshani zbori. Izginile so vse razlike, vsem predsodkom, ki se jih sicer ljudje krchevito drzhe, je bilo ta vecher konec; vsi navzochi so bili kakor ena sama rodovina, in se ravnali po geslu: veselimo se, dokler je chas, sicer umrjemo, ne da bi se bili veselili.«6

  

 

E:\img-607125446\img-607125446-0001.jpg

 

 

1 »Golj'fiva kacha«, Slovenski narod, 1905, sht. 152.

2 »Golj'fiva kacha«, Slovenski narod, 1905, sht. 163.

3 »Pojasnilo!«, Slovenski narod, 1905, sht. 170.

4 »Preshernova slavnost«, Slovenski narod, 1905, sht. 162.

5 »Preshernova slavnost«, Slovenec, 1905, sht. 161.

6 »Preshernova slavnost«, Slovenski narod, 1905, sht. 161.