Revija SRP 129/130

Damir Globochnik

 

PRVI BLEJSKI FOTOGRAF BENEDIKT LERGETPORER

 

Benedikt Alois Lergetporer je bil rojen leta 1845 v Salzburgu. Okrog dvajset let je zhivel v Schwazu pri Innsbrucku in v Zell am See. S fotografijo se je zachel ukvarjati okrog leta 1870. Sredi osemdesetih let 19. stoletja je odprl fotografski atelje na Bledu. To je bil prvi stalni fotografski atelje v tem kraju. Pri delu v ateljeju mu je pomagala zhena Maria, rojena Hussl, s katero se je porochil v Schwazu. Turistichna sezona na Bledu je bila omejena zlasti na poletne mesece. Lergetporer je od okrog leta 1897 delal tudi v zimskem ateljeju v Malem Loshinju na Hrvashkem, ki je veljal za klimatsko zdravilishche in zimsko rehabilitacijsko sredishche. Umrl je na Bledu leta 1910. Po njegovi smrti sta se s fotografsko dejavnostjo ukvarjali hcherki Berta (1879–1957) na Bledu in Romana (1883-?), slednja skupaj z mozhem Dantejem Lussinom v Malem Loshinju.

Benedikt Lergetporer je na Bledu izdeloval portretne fotografije domachinov in tujih obiskovalcev. Tako kot na Tirolskem je tudi v novem okolju rad hodil v gore. »Bil je prvi, ki je fotografichno posnel nashe gorske velikane, eden prvih, ki je oblazil vse Julijske planine. Vnet in navdushen turist je bil poklican, da je s fotografijami zbudil zanimanje za nashe kraje po shirnem svetu,« je poudaril Slovenski narod.1 Fotografiral je tudi druge naravne znamenitosti, slapove in jezera.

25. julija 1885 je posnel odprtje Jame pod Babjim zobom. Ko je v letih 1885 in 1886 fotografiral na Bovshkem, je gorishka Socha zapisala: »Vrhu tega je bil uzhe dve leti pri nas fotograf Lergetporer z Bleda. Tudi njegovi svitlopisi so lichni; nabralo se jih je uzhe lepo shtevilo. Podpisi so se vé da le hohtajch! Kedor bi se za to zanimal, more jih dobiti v Bolci.«2 Lergetporer je dvodnevni fotografski izlet v Kamnishke Alpe in Logarsko dolino opisal v chasniku Laibacher Zeitung.3

Zahajal je na Dolenjsko, Notranjsko, Tolminsko, Gorishko in Istro ter fotografiral mesta, vasi, cerkve, gradove, hotele, industrijske obrate in mostove. Fotografije je razmnozheval v t. i. kabinetnem formatu.

Prodajni katalog v nemshchini 1000 photographische Landschafts-Aufnahmen von B. Lergetporer, Veldes in Oberkrain (1000 fotografskih pokrajinskih posnetkov B. Lergetporerja, Bled na Gorenjskem) iz leta 1892 vsebuje seznam 1000 pokrajinskih oziroma vedutnih posnetkov. V katalogu so poleg posnetkov Bleda in okolice, Kranja, Shkofje Loke in shtevilnih drugih krajev, gorskih motivov, dolin, jezer, Shkocjanskih jam, Opatije in Istre omenjene tudi fotografije najdb, ki jih je Lergetporer fotografiral za Dezhelni muzej Rudolfinum v Ljubljani. Fotografije Bleda je zbral v fotografskih albumih (10 fotografij v Album von Veldes und Umgebung).

Lergetporer je 31. julija 1887 fotografiral odprtje nemshke Triglavske koche (Triglav-Hütte), ki jo je pod vrhom Triglava postavila kranjska podruzhnica Nemshko-avstrijskega planinskega drushtva na Dunaju (ustanovljena je bila v Ljubljani 1874). Lergetporer, »stojech na malem Triglavu«, je fotografiral skupino 85 oseb, ki so se razporedile na vrhu Triglava oziroma so lezhale v strmini (»med njimi shtiri Mojstranske dekleta, mala fotografova hchi, 14letni Galetov sin in 12letni lovchev sin iz Mojstrane«). Z rododendronom in planinkami okrasheno kocho je po svojem daljshem nemshkem in proti koncu slovenskem govoru odprl predsednik kranjske sekcije Nemshko-avstrijskega planinskega drushtva Karel Dezhman. Govorili so tudi neki turist iz Münchna, sekcijski turistovski nachelnik iz Beljaka in okrajni sodnik iz Kranjske Gore. Lergetporer je fotografiral tudi udelezhence odprtja pred kocho. Slovenec je zapisal, da so na odprtju koche prevladovali nemshki in nemshkutarski udelezhenci. Tudi napis na kochi je bil nemshki (Triglav-Hütte – errichtet von der Section Krain – eröffnet am 31. Juli 1887. 2200 Meter Seehöhe).4

Lergetporer je bil nemshki priseljenec, vendar je navezal dobre stike s Slovenci. 27. avgusta 1893 je s fotoaparatom zabelezhil odkritje spominske ploshche Valentinu Vodniku na Koprivniku.

Skupaj z gorjanskim zhupanom Jakobom Zhumerjem sta leta 1891 odkrila sotesko Vintgar, ki je bila dotlej nedostopna in znana samo redkim domachinom. Fotografije, ki jih je posnel, so Blejce preprichale o potrebnosti ureditve poti ob vodi.5 Kranjska hranilnica je na podlagi fotografij podelila izdatno financhno podporo.6 Lergetporer je nacheloval Gradbenemu odboru Radovnishke soteske (Rothweinklamm-Baucomite), Zhumer pa je prevzel vodstvo gradbenih del. Pot v sotesko je bila odprta avgusta 1893. Prvi daljshi chlanek o Vintgarju, ki ga je 1899 v Domu in svetu objavil I. Godec, je bil opremljen z Lergetporerjevimi fotografijami in ilustracijami slikarja Matije Jama.

Leta 1893 lahko v Slovenskem narodu preberemo, da se je »pangermanski« priseljenec Tirman, ki bi rad izrochil upravljanje in oskrbovanje soteske Radovne nemshkemu planinskemu drushtvu, povezal z nachelnikom odbora za odprtje soteske Lergetporerjem, »ki je menda tudi zhe pozabil, da si na slovenski zemlji in s krasoto slovenske narave sluzhi kruh«. Gospoda naj bi delovala brez vednosti zhupana Zhumerja. »Pozor torej Blejski narodnjaki, da ne pride gospodarstvo nad vashe prirodne krasote v roke tujcem in tujim drushtvom, ki pri vsaki priliki kazhejo svojo mrzhnjo do nashega naroda in jezika.«7

Kranjski list Gorenjec je leta 1903 ochital Lergetporerju in chevljarju Kolmanu, da ponujata svoje storitve v blejskem letovishkem listu samo v nemshkem jeziku. »Drugi tukajshnji obrtniki so toliko pametni in razsodni, da razglashajo svoje oglase v letovishkem listu v obeh jezikih, kar je seveda popolnoma prav in samoobsebi umevno, le ta dva tujca (Shtajerc in Tirolec) se she nista toliko nauchila sposhtovanja do svojih sovashchanov in sodezhelanov, med katerimi zhivita in kateri jima dajejo kruh in zasluzhek, da bi se ozirala na njihov jezik, katerega skoro vsi Blejci in Kranjci govore.«8

Slovence je motil nemshki napis na Lergetporerjevi vili na Bledu »B. Lergetporer, Frei-Licht-Atelier, Veldes-Lussinpiccolo«, ki je ostal viden tudi po prvi svetovni vojni, ko je bil razumljen kot znak nekdanjega nemshkega Bleda. Jutro je leta 1925 zapisalo, da Lergetporerjeva vdova she po shtiridesetih letih ne zna slovensko, hcher pa obvlada samo pogovorno slovenshchino. »Chudimo se, da se ne naseli na Bledu sposoben slovenski fotograf, ki bi dobro izhajal. Morda bodo te vrstice pripomogle, da dobimo narodnega fotografa, da ne bomo odvisni od nemshkih obrtnic.«9

V Slovencu je bilo objavljeno nasprotno mnenje: Lergetporerjevi otroci so obiskovali samo slovenske shole, najmlajsha hchi je znala prej slovensko kot nemshko, lastnica ateljeja je dala po prevratu napis prebarvati, vendar je uporabila neprimerno barvo, tako da so se chrke znova prikazale. »Radi tega greha zheli torej 'Jutrov' dopisnik unichiti eksistenco stare vdove in njene hchere za nasho domovino zasluzhnega mozha, chesh Nemki sta, kar pa ni res. Hchi je bila od svoje prve mladosti Slovenka, dochim je mati sicer Nemka, pa od zachetka svojega bivanja na Bledu slovenskemu narodu udana.« Lergetporer je deloval pri narodnih drushtvih, pri gasilskem in bralnem drushtvu ter kmetijski podruzhnici, pri vseh narodnih prireditvah in veselicah. Sholi je podaril mnogo uchil. »Zelo veliko zasluge si je pridobil Lergetporer tudi za zopetno vposhtevanje nashe narodne noshe.«10

Benedikt Lergetporer se je pri geoplastu Kellerju v Innsbrucku nauchil izdelovati reliefne zemljevide. Na Kranjskem je bil edini, ki jih je znal izdelovati. Med narochniki njegovih reliefnih zemljevidov so bili ljubljanski, grashki in innsbrushki muzej ter razne shole. Leta 1890 je dobil na Dezhelni razstavi v Gradcu chastno diplomo za maketo zemeljskega povrshja.

Na mednarodni razstavi zdravilishkih in kopalishkih krajev, prirejeni septembra 1903 na Dunaju, je bil Bled predstavljen s »ploskorezbo« jezera z okolico in s Triglavskim pogorjem. »Ploskorezba« (basrelief, plitev relief), ki jo je izdelal Lergetporer, je bila last barona Jozhefa Schwegla. Drushtvo za povzdigo prometa tujcev na Gorenjskem je dalo natisniti okrog 1500 fotografij in opisov Bleda in Bohinjske doline.11

V chasnikih se je ohranilo tudi naslednje zanimivo prichevanje o Lergetporerju, ki je leta 1909 ovadil bivshega nadporochnika Pavla Barthmanna (Bartmann), ki so ga zhe bili zasachili pri vohunjenju, zaradi izsiljevanja pa je bil obsojen na tri leta jeche. Barthmann, ki je bil porochen s Slovenko, je Lergetporerja poskusil pregovoriti, naj mu razvije fotografije, na katerih so bili nachrti za trdnjave. Lergetporerju se je to zdelo sumljivo (Gorenjec pishe, da je Barthmanna pri Lergetporerju zasachil neki vishji chastnik). Barthmanna so v Ljubljani aretirali, dunajsko dezhelno sodishche ga je leta 1910 zaradi shpijonazhe v korist tuje drzhave obsodilo na shtiri leta in pol tezhke jeche.12

 

 

 

 

 

E:\Triglavska koèa.jpg

 

Benedikt Lergetporer, Triglavska kocha

 

 

 

 

 

 

Benedikt Lergetporer, Blejski otok,

fotografska razglednica, okrog 1900

 

 

 

1 Hochevar, »Smrtna kosa«, Slovenski narod, 1910, sht. 397.

2 N., »Pod Glavo, dne 2. avgusta  / Nasha Shvica – nasha granica«, Socha, 1886, sht. 32.

Hohtajch: popachenka iz hochdeutsch (visoko nemshki).

3 Benedikt Lergetporer, »Photographische Excursionen«, Laibacher Zeitung, 1890, sht. 39 in 41.

4 Po: »Od Triglavskega podnozhja 2. avgusta«, Slovenec, 1887, sht. 175.

5 Po: »Desetletnica Vintgarja«, Gorenjec, 1903, sht. 37.

6 Po: »Dopisi / Bled«, Slovenec, 1925, sht. 97. Od tu tudi vechina biografskih podatkov o B. Lergetporerju.

7 Po: »Na Bledu«, Slovenski narod, 1893, sht. 216.

8 Po: »Z Bleda«, Gorenjec, 1903, sht. 31.

9 Po: »Bled«, Jutro, 1925, sht. 97 in 105.

10 Po: »Dopisi / Bled«, Slovenec, 1925, sht. 91.

11 Po: »Z Bleda«, Gorenjec, 1903, sht. 36.

12 Po: »Obsojen vohun«, Slovenski narod, 1910, sht. 370, »Proti vohunu Barthmannu«, Gorenjec, 1910, sht. 37, in »Proces Bartmann na Dunaju«, Gorenjec, 1910, sht. 38.