Revija SRP 129/130

Damir Globochnik

 

KARIKATURA – RAZVOJ LIKOVNE ZVRSTI IN TERMINOLOGIJA 

 

Likovna zvrst, ki jo oznachujemo z izrazom karikatura, naj bi se izoblikovala v Italiji.1 Glagol »caricare« (njegov prvotni pomen: nalozhiti, preoblozhiti, pretiravati) je ob koncu 16. stoletja v povezavi z »ritrattini carichi« (pretirane upodobitve, portreti) zachel uporabljati bolonjski slikar Annibale Carracci (1560–1609), ki z bratom Agostinom Caraccijem (1557–1602) velja za izumitelja karikature, cheprav je mozhno, da so »pretirane« upodobitve v Italiji risali zhe v zgodnjem 16. stoletju.

 

Karikatura se je razvila iz likovne satire, ki je bila kot marginalna umetnishka zvrst prisotna v starejshih umetnostnih obdobjih. Upodabljanje teles in obrazov na satirichno preoblikovan nachin je bilo znano zhe v antiki.2 Tudi pozni srednji vek in rene­sansa sta v umetnosti poznala shtevilne primere v razlichne namene nastalih nenavadnih disproporcioniranih ali popachenih oblik telesa in obra­za. Od karikatur se razlikujejo, ker ne temeljijo na opazovanju resnichnosti. V krshchanski tradiciji zasidrana estetika grdega, po kateri je bilo grdo simbolichni nosilec zla in satanskega, se je v renesansi profanirala. Tako je Leonar­do da Vinci (1452–1519) risal groteskne »portretne« shtudije. Albrecht Dürer (1471–1530) je v Proportionslehre zakonitostim za oblikovanje idealnih proporcev dodal enako podrobne postopke za podajanje grdih obrazov. Slednje je na svojevrsten nachin izpopolnila svojevrstna veda fiziognomika.3

Vzor za karikaturo so bila tudi domishljijska bitja na alegorichnih kompozicijah nizozemskih slikarjev Hieronymusa Boscha (ok. 1450–1516) in Pietra Brueghela st. (ok. 1525/30–1569). Od 16. stoletja dalje je bilo priljubljeno prikazovanje pohabljencev in pritlikavcev na tiskanih letakih. Negativen predznak, ki se je drzhal prvih, ni zhe vnaprej veljal za pritlikavce, saj so bili kot »dvorni norci« zadolzheni za zabavo vladarjev in so se lahko gibali tudi v visoki druzhbi. Zlasti veliko posnemovalcev je vzbudila serija jedkanic Jacquesa Callota (1592/94–1635) pod naslovom »Gobbi« z upodobitvami grbastih pritlikavcev (okrog 1622). Iz njih so se razvili t. i. »glavonozhci«, priljubljena oblika karikiranja od tridesetih let 19. stoletja dalje. Satirichni uchinek pri tej zvrsti portretne karikature krepi kontrast med veliko glavo in majhnim telesom.

V 16. stoletju so uchinkovito politichno-propagandno sredstvo postali reformacijski tiski (letaki, propagandne broshure, lesorezi in ilustra­cije v knjigah), ki so vrhunec dozhiveli od leta 1520 do smrti Martina Lutra leta 1546. Protestantski grafiki so Lutrovim nasprotnikom pogosto nadeli zhivalske glave, papezha so demonizirali, prikazovali kot uteleshenje Antikrista, peklenski izrodek ipd. Blishch in napuh Kristusovih »namestnikov« papezhev so soochili s preprostostjo Kristusovega zhivljenja (npr. Lucas Cranach st., Hans Sebald Beham). Protireformacijska stran je na tovrstno obliko propa­gandnega boja zmogla odgovoriti le v neprimerno skromnejshem obsegu.

V 16. stoletju so bili na voljo tudi drugi nachini zasmehovanja ali preoblikovanja zunanjega videza neke osebe. T. i. »dvostranske podobe« je tvorilo dvoje por­tretov: obichajnemu portretu je bila zoperstavljena na glavo obrnjena podoba iste osebe z norchevskimi, satanskimi ali zhivalskimi potezami. T. i. »zlozhljive slichice« so pod zgornjim portretom skrivale sramotilno upodobitev. Opazoval­cu, ki je privzdignil zgornji del, naj bi se odkrila tako rekoch prava narava predstavljene osebe. »Archimboldeske« so poimenovali po prashkem dvornem slikarju Giuseppeju Archimboldiju (1527–1593), ki je chloveshke like sestavljal iz predmetov, v katerih so se skrivali namigi na predstavljene osebe. Med mozhne vzore za karikature spadajo tudi anamorfoze in srednjeveshke »sramo­tilne podobe«.4

 

Vsaj sodech po prichevanjih njunih biogra­fov, naj bi karikaturo izumila Annibale in Agostino Carracci. Annibale je bil najpomembnejshi chlan druzhine Carraccijev, utemeljiteljev bolonjske slikarske shole (»Scuola degli Incamminati«), avtor nabozhnih kompozicij ter pionir zhanra in idealizirane krajine v italijanskem slikarstvu. Od 1595 je zhivel v Rimu in v sodelovan­ju z Agostinom naslikal freske v Palazzo Farnese, ki veljajo za primer idealnega stila rimskega baroka. Brata Carracci je do karikature privedlo zanimanje za vsakdanje in navadno (ljudske tipe sta prikazala v ciklusu 80 risb, shele 1646 so izshle kot grafike). Imenitni, akademsko izobrazheni slikar Annibale Carracci naj bi bil v skladu z duhom chasa preprichan, da popolnih chloveshkih teles in fiziognomij ne poraja narava, temvech umetnost, zato mora umetnik, che zheli ustvariti dovrsheno lepoto, povezovati v naravi najdene oblike, jih dovrshiti in idealizirati s sredstvi umetnosti – in nasprotno: che zheli ustvariti popolno grdost (»una bella … perfetta deformità«), mora obstojeche oblike poudariti, pretiravati oziroma karikirati. Annibale naj bi nasprotno od naturalistichnega reproduciranja ali idealiziranja resnichnih potez na portretnih skicah na pretiran nachin prikazal deformacije, neproporcionalnosti in izstopajoche poteze obraza ali oblike telesa. »Porteti« Annibala Carracija (»Ritratini carichi«) so se razlikovali od podobnih grotesknih ali komichnih obrazov in figur z dolgo tradicijo, saj so bili risani po naravi. Ni znano, katere postopke in sredstva je uporabljal. Ohranjenih je nekaj karikatur Agostina Carracija, ki so nastale po zhivih modelih.

Rimski zdravnik in pisec o umetnosti Giulio Manci­ni (1558–1630) omenja »smeshne portrete« Annibala Carraccija (»ritratti ridicoli«): »za zabavo v dveh potezah narisane« osebe z izstopajochimi zunanjimi znachilnostmi. Morda najstarejsha pisna omemba portretnih karikatur temelji na dveh bistvenih kriterijih: risar je zavestno ohranil zunanje pomanjkljivosti oseb, ni jih polepshal, kot je bilo obichajno, pri tem pa je uporabil preprost in skromen risarski nachin, kar seveda pomeni, da je poenostavljal oziroma shematiziral oblike.5

Poenostavljena, z nekaj potezami zachrtana podoba je postala cilj in ne vech izhodishchna tochka za kasnejsho dodelavo, kot npr. pri skicah Leonarda da Vincija, ki so najbrzh rezultat svobodne igre domishljije. Vsi zgodnji teoretichni zapisi o karika­turi ponavljajo omenjeno znachilnost, ki odlochilno prispeva k uchinku portretnih karikatur. »Skicozen« stil in shematiziranje sta se po sredini 17. stoletja uveljavila v Italiji, predvsem v Bologni, in sta dalj chasa veljala za razpoznavno obelezhje karikature.

 

Bratoma Carracci so sledili: Domenichino (1581–1641) in Guericino (1591–1666), oba sta bila prav tako predstavnika bolonjske slikarske shole, Pier Francesco Mola (1612–1666), ki je namesto posameznih karikiranih figur risal drobne zhanrske prizore, Carlo Maratta (1625–1713) idr. Njihove risbe bi najlazhje oznachili za »ateljejsko shalo«. Nastale naj bi tako rekoch iz kratkochasja, za zabavo, cheprav so rabile tudi kot uchni pripomochek, s katerim so umetniki dokazovali ostrino opazovanja in risarsko spretnost. Namenjene so bile samo krogu umetnikovih prijateljev. Italijanski barochni kipar Giovanni Lorenzo Bernini (1598–1680), ki je pisal satirichne komedije v stilu commedia dell’arte, prepredene z namigi na visoke osebnosti, je okrog leta 1630 predstavil karikirane risbe pred ugledno publiko, ki si je zachela shteti v chast, che jo je umetnik karikiral, zato je zbirala njegove risbe.

Prva znana datirana portretna karikatura se nahaja na risbi Agostina Carraccija iz leta 1594, na kateri je skoraj shestdeset glav z razlichnimi grimasami, grotesknim izrazom in tudi idealiziranim videzom. Zdruzhevanje fantazijskih podob s portretnimi karikaturami je bilo znachilno tudi za druge avtorje. Domenico Bernini, biograf svojega ocheta, je leta 1713 zapisal, da je bil cilj Giovannija Lorenza Berninija »shaljivo deformiranje portretov, toda samo tam, kjer mu je na kakrshenkoli nachin pomagala zhe narava sama, in jih z enkratnim doseganjem podobnosti podajal na papirju zelo podobne in v obliki, ki je ustrezala tudi njihovemu notranjemu bistvu, cheprav je bilo videti, da so bili dolocheni deli opazno spremenjeni ali pretirani«.6

Redke ohranjene Berninijeve karika­ture prikazujejo s skromnimi, na prvi pogled nebogljenimi chrtami podan portret v chistem profilu ali en face, s chimer so obrazne poteze, kar se tiche poenostavljanja in pretiravanja, dobile najmochnejshi izraz. Tovrstni pristopi so se v portretni karikaturi ohranili do danes.

 

Skorajda ves likovni besednjak portretne karikature, na katero se je sprva navezoval termin »caricatura«, je bil dolochen v 17. stoletju. Poleg popachenja in poenostavljanja obraznih potez je bilo v rabi preoblikovanje celotne figure: disproporcioniranje telesa, spreminjanje v pritlikavce ali grbavce, pretirano debeli trebuhi itd. Telesne deformacije so bile podkrepljene z neprimernimi in sramotilnimi drzhami.7

 

Izraz karikatura je postal shirshe znan okrog leta 1700. Nanj se je poleg prikazovanja nenavadnih oblik navezoval omenjeni postopek in hkrati stilistichna posebnost navidezne skicoznosti, ki pa so jo poklicni karikaturisti prevzeli le delno. Bernini naj bi vplival na »prvega poklicnega karikaturista« Piera Leona Ghezzija (1674–1755), ki je vech desetletij karikiral dostojanstvenike in visoke obiskovalce Rima ter potoval po evropskih vladarskih dvorih (npr. Dresden). K mednarodni popularnosti Ghezzijevih karikatur so pripomogli tudi tiski Arturja Ponda in Mathiassa Österreicha. Ohranjenih je 3.000 Ghezzijevih karika­tur, ki so mu prinesle laskav naziv »famoso cavaliere delle caricature«. Po risarski plati so skrbno izvedene, le povzemajoche obrazne konture ter grobo shrafirani deli spominjajo na skicozen stil. Zasnovane so na poudarjanju ali zakrivanju dolochenih telesnih znachilnosti (usta, nos), poenostavljanje je redko.8

Izo­brazhena mednarodna publika, ki je v 17. in 18. stoletju obiskovala Italijo, je cenila tovrstne smeshne upodobitve. V Italiji zhivechi Anglezh Thomas Patch (ok. 1720–1782) je izdeloval skupinske portrete turistov, ki so jih ti verjetno radi odnesli domov za spomin. Sredi 18. stoletja je v Italiji bival sir Josua Reynolds (1723–1792), ki je risal karikature na Ghezzijev nachin.

 

V Angliji, kjer so dobro poznali itali­janske karikature, so sredi 18. stoletja odkrili novo mozhnost uporabe karikatur. Modni umetnishki izdelek, ki je veljal za umetnishko kurioziteto in so ga v mapah hranili zbiralci, so angleshki aristokrati preoblikovali v politichno orozhje. V drugi polovici 18. stoletja se je v Angliji razvila politichna karikatura. George, First Marquess of Townshend (1724–1807, z nazivom markiz ga je kralj sicer odlikoval kasneje, postal je tudi guverner Irske) naj bi prvi javno predstavil lastnorochno karikirane portrete politichnih zaveznikov in nasprotnikov, kar mu je omogochil hiter napredek tiskarske tehnike po sredini 18. stoletja.9

S karikaturo je bila she vedno povezana skicoznost. Podobno kot v Italiji so se v novi umetnishki zvrsti, za katero vsaj navidezno ni bilo potrebno veliko risarsko znanje, preizkushali shtevilni amaterji, predvsem iz vrst angleshke aristokracije. Zaradi tovrstnega diletantizma se je William Hogarth (1697–1764) sredi 18. stoletja distanciral od izraza »caricatura«, ker ni zhelel, da bi se ga oprijel sloves avtorja grotesknih podob in zgodb ali risarskega zachetnika.10 Hogarth je konec 18. stoletja veljal za ocheta angleshke karikature. Pri satirichno-moralichnih ciklusih (»A Harlot’s Progress«, 1732, »A Rake’s Progress, 1735, »Marriage à la Mode«, 1745) je takratno védenje o karikaturi spojil s severnjashko tradicijo zhanrskega slikarstva (Pieter Bruegel st. idr.). Oprl se je na holandsko satirichno ilustracijo (»spotprent«) avtorjev, kot sta bila Romeyn de Hooghe in Cornelis Dusart. Satirichnega uchinka ni gradil na karikiranju telesne pojavnosti nastopajochih, temvech na njihovih dejanjih in dogodkih, v katere so bili vpleteni.

V Angliji so bile mozhnosti za razvoj karikature nadvse ugodne. Poleg satirichne tradicije (politichna satira) in gospodarskih razmer je bila uzakonjena shiroka tiskovna svoboda, ki je dopushchala kritichne notranjepolitichne refleksije (ukinitev cenzure 1695). Politichne razmere (Anglija je bila od t. i. »slavne revolucije« 1688 ustavna monarhija) so spodbujale zanimanje za aktualne dogodke, karikaturisti so lahko rachunali na politichno verzirano publi­ko. Parlamentarni akt o tisku, imenovan tudi Ho­garthov »Entgraver’s Act«, je leta 1735 grafikom podelil enake pravice kot pisateljem. Avtorje in zalozhnike je shchitil pred piratskimi izdajami in jim zagotavljal boljshi dohodek. Omenjeni dejavniki so botrovali razcvetu angleshke karikature okrog leta 1800. Angleshki karikaturisti so uporabljali podroben risarski nachin, cheprav so karikirancem neredko nadeli grob videz, kar je sluzhilo stopnjevanju ekspresivnega izraza. Karikature, v katerih bi lahko videli zdruzhitev italijanske portretne karikature s politichnim lepakom simbolichnega znachaja, niso bile vech vezane samo na tehniko risbe. Zasnovane so bile kot jedka­nice, pogosto so bile kolorirane, naprodaj so bile v t. i. »Printshopih«. Princip doseganja komichnega uchinkovanja s pomochjo preoblikovanja telesne zunanjosti karikiranih oseb, na katerem je temeljila portretna karikatura, je v 18. stoletju v Angliji zachel rabiti kot uchinkovito dopolnilno sredstvo v raznovrstnih kompozicijah, ki so opisovale kak dogo­dek. Hogarth se je dotaknil vrste vsakodnevnih motivov, njegovi nasledniki James Gillray (1757–1815), Thomas Rowlandson (1756–1827), Isaac Cruikshank (1762–1811), Richard Newton (1777–1798), George Cruikshank (1792–1878) idr. so postopoma posegli na vsa podrochja javnega in zasebnega zhivljenja: vsakodnevna opravila preprostih ljudi, primerjava zhivljenja v mestu in na dezheli, zasmehovanje poznavalcev umetnosti, trgovcev z umetninami in njihovih nevednih kupcev, nezaupanje v znanstveni napredek, modne muhe, shport, gledalishche ... Na angleshkih tleh se je izrazni jezik karikature obogatil in zaostril, karikatura se je iz ateljejske domislice spre­menila v vsestranski likovni pripomochek za komentiranje javnih in privatnih dogodkov.

Posebno poglavje pomeni antinapoleonska karikatura. Gillray je leta 1803 za karikirano predstavitev Napoleona zasnoval tipizirano figurico, ki je dobila ime »Little Boney«. Angleshkim karikaturam so se pridruzhili ustrezni odzivi pri imperatorjevih nasprotnikih na evropski celini. »Korzishki bandit«, ki je veljal za najpogosteje karikirano oseb­nost svojega chasa, se je prav tako zavedal propagandne mochi karikature, zato je nameraval v Franciji spodbuditi protiangleshko karikaturo. Med gverilsko vojno proti Napoleonu, ki je od leta 1808 pote­kala v Shpaniji, je nastal ciklus radirank Francis­ca de Goya (1746–1828) »Los desastres de la guerra« (1810 do 1820) z grotesknim predznakom, ki je poleg »Caprichos« (1796 do 1798) in »Disparates« (1819) najbolj znan Goyev grafichni ciklus.

 

Najpomembnejshe razvojne faze karikature si delijo Italija, Anglija in Francija. V Italiji so jo iznashli in povzdignili v umetnishko zvrst, v Angliji so izpopolni­li njen izrazni jezik, v 19. stoletju, zlasti po letu 1830, se je inovativna pobuda pri razvoju karikature preselila v Francijo.

Najbolj razsvetljena in svobodomiselna druzhba takratne Evrope je poleg prefinjenih in teatralichnih poklonov od umetnikov zahtevala pozornost do profanega, aktualnega in vsakodnevnega. V Franciji se je zachelo samoopazovanje modernega chloveka, v literaturi je bila cenjena zvrst dnevnik.11 Podobno vlogo intimnega prichevanja je v likovni umetnosti prevzela portretna risba. Tezhnja po introspekciji in samokritichnosti tedanje francoske druzhbe je botrovala razcvetu karikature, ki je izrazhala predvsem opozicijska stalishcha, naperjena proti vladajochemu rezhimu. Prizadevanja po tiskovni svobodi so bila v Franciji eden pomembnih dejavnikov republikanskega politichnega boja. Cenzuro so zachasno ukinili po Napoleonovi odpovedi prestolu. Po obnovitvi burbonskega rezhima si je oblast prizadevala postopoma znova uvesti cenzurne omejitve. Po julijski revoluciji leta 1830 je Charles X. odstopil, ustava, na katero je moral prisechi njegov naslednik Louis-Philippe, je vsebovala tudi pravico do svobode tiska. Istega leta se je pojavil prvi francoski humoristichni list La Caricature, ki ga je pet let kasneje zatrla znova uzakonjena cenzura, ki je budno spremljala tudi tiskanje podob. Ker je bil velik del prebivalstva nepismen, so karikature predstavljale vechjo grozhnjo kot pisana beseda.

Devetnajsto stoletje velja za »zlato dobo« francoske karikature. Med letoma 1830 in 1914 je izhajalo prek 350 satirichnih listov. Karikature so se nasprotno od 18. stoletja, ko so bile naprodaj predvsem kot grafichni listi pri prodajalcih tiskov, njihovo krozhenje med ljudmi pa je omejevala visoka cena, preselile na strani satirichnih listov. Okrog 1820/1830 so se namrech uveljavili tiskarski stroji, s katerimi je bilo mogoche hkrati natisniti tekst in podobe. Najpomembnejsha med satirichnimi listi sta bila La Caricature(1830–1835) in Le Charivari (1832–1893). Njun ustanovitelj Charles Philipon (1806–1866), ki velja za tvorca modernega satirichnega tiska, je uspel ustvarjalno spodbuditi skupino nadarjenih karikaturistov, med katerimi so bili: Honoré Daumier (1808–1879), Grandville (1803–1847), Traviès des Villers (1804–1859), Paul Gavarni (1804–1866), Henry Monnier (1805–1877), Cham oziroma grof Amédée Charles Henry de Noë (1819–1879), Gustave Doré (1832–1883), André Gill (1840–1885) idr. Philipon je za tiskanje karikatur prilagodil litografsko tehniko. Konec 18. stoletja v Nemchiji izumljena litografija je bila v primeri z lesorezom, bakrorezom in jeklorezom lazhje izvedljiva, hitrejsha in cenejsha. Medtem ko se je bakrorezna ploshcha pokvarila zhe po sto odtisih, je litografski stroj brez tezhav v eni uri natisnil tisoch izvodov. Mogoche je bilo pripraviti vech cenejshega in aktualnejshega tiskanega gradiva, h kateremu so sodile tudi karikature, ki so se she vedno lahko prodajale kot samostojni satirichni tiski. Redno objavljanje karikatur se je uveljavilo v satirichnem listu La Silhouette, Philipon pa je to she izpopolnil. Revolucija leta 1848 je omogochila izid vrste satirichnih listov tudi drugod po Evropi.

Francoska karikatura je posebno pozornost namenila druzhbeni satiri. Namesto posameznih oseb je zachela smeshiti druzhbene sloje, pri chemer je uporabljala vrsto tipiziranih predstavitev: malomeshchana, advokata, plemicha, oficir­ja idr. Najbolj znane so figure Roberta Macaira, Monsieur Prudho­ma in Ratapoila.

 

Prvi politichno-satirichni chasopis Aesopus in Europa (1701/1702) je omogochila visoka stopnja meshchanske svobode v gospodarsko cvetochi Holandiji. List, ki ga je izdajal Romeyn de Hooghe, je objavljal politichne satire predvsem v obliki Ezopovih basni.

Omenjena La Cari­cature in Le Charivari sta bila najbolj vplivna francoska satirichna lista. V Angliji je ta vloga pripadla listu Punch (1841–1992). V Münchnu so leta 1844 zacheli izhajati Fliegende Blätter, ki so sprozhili niz humoristichnih oziroma satirichnih listov v nemshkih (berlinski Kladderadatsch, 1848, dunajska Figaro, 1856, Kikeriki, 1861 ...) in drugih evropskih dezhelah. V drugi polovici 19. stoletja je izhajalo v Evropi na desetine satirichnih listov, ki so se trudili zgledovati po sochasni francoski karikaturi. Karikatura je postala nov zhanr mnozhichne zabave.

 

Hkrati z razcvetom karikature v 19. in na zachetku 20. stoletja so se pojavile novosti v formalnem pogledu. Ilustracije v satirichnih listih, npr. v münchenskem Simplicissimusu in reviji Jugend (oba zachneta izhajati 1896), s poenostavljenimi, toda skrbno zachrtanimi obrisnimi linijami izprichujejo stilno sorodnost s secesijo in njeno dekorativno likovno igrivostjo. Sodelavci Simplicissimusa, Thomas Theodor Heine (1867–1948), Karl Arnold (1883–1953) in Olaf Gulbranson (1873–1958), Francoz Caran d’Ache (1858–1909) in mnogi drugi karikaturisti so uporabljali krepko obrisno linijo, telesni proporci in obrazi karikirancev so podvrzheni deformacijam, vendar je risba ohranila vtis elegance.12

 

Stilizirana, mochna poenostavljena risbo (one-line cartoon) je v tridesetih in shtiridesetih letih 20. stoletja postala razpoz­navni znak amerishkega chasopisa New Yorker (ustanovljen 1925), ki ima zasluge tudi za »shalo brez besed«. Po drugi svetovni vojni so slog karikatur iz New Yorkerja prevzeli mnogi avtorji, najprej v Franciji in nato v drugih evropskih drzhavah.13 Sodobne chasopisne karikature, ki pogosto nastopa kot »editorial cartoon« oziroma »political cartoon« (ilustrirani komentar politichnih dogodkov v vlogi uvodnika na prvi chasopisni strani), si ne moremo predstavljati brez vpliva karikaturistov New Yorkerja James G. Thurbera (1894–1961), Petra Arna (1904–1968), Charlesa Addamsa (1912–1988), Saula Steinberga (1914–1999) idr. ter njihove na prvi pogled enostavne risbe, ki temelji na redukciji izraznih sredstev, na skromnih, zgoshchenih potezah in bistrih domislicah, in iz katere se je razvila pravcata »shola« risanja karikatur. Seveda je bilo poenostavljanje oziroma opushchanje nebistvenega vedno prisotno v karikaturi, cheprav je prvotni pomen termina govoril o nasprotnem.

 

Vzporedno z narashchanjem popularnosti karikature se je v evropskih jezikih uveljavljal tudi izraz karikatura, pri tem se je spreminjal obseg pojavnih oblik, ki jih je zaobjemal. Termin karikatura se she vedno izmika dokonchni obrazlozhitvi.

Glede na opredelitev, ki se je omejevala na pomen glagola »caricare«, je termin oznacheval portretno karikaturo, pri kateri smeshen uchinek povzrochi pretiravanje v prikazovanju telesnih delov. Glagol »caricare« je Giovanni Atanasio Mosini (Diverse figure, 1610) preoblikoval v samostalnik »caricatura«. Sodech po Carraccijevi definiciji, je bila karikatura upodobitev, pri kateri umetniki, namesto da bi jih omilili, poudarjajo v naravi prisotne napake in pomanjkljivosti. Termin je Bernini vpeljal v Franciji. Francozi so termin prevajali tako kot sprva Italijani: »portrait chargé« (pretirana upodobitev). Berninijevo pojmovanje je poleg zunanje podobnosti zajelo iskanje notranjega bistva karikirane osebe.

V Angliji se je izraz prvich pojavil leta 1686 in sprozhil vrsto nesporazumov (opis v neki knjigi se je glasil: chloveshki obrazi, narisa­ni na podoben nachin kot zhivalske glave). Hogarth je med karikature, ki jih je imel za slabo obliko umetnosti, uvrstil tudi otroshko risbo, »slikovne uganke«, poljubno formalno preoblikovanje itd. Karikatura ni bila mishljena kot posnemanje v naravi prisotnih oblik na pretiran nachin, temvech zgolj kot nenavadna in groteskna domislica.

 

V 18. stoletju se je termin zasidral v slovarjih in postopoma tudi v pogovornem jeziku. Jean D’Alembert je v francoski Enciklopediji (Encyclopédie ou dictionaire raisoné des arts et des métiers, par une société des gens des lettres …), ki jo je leta 1751 izdal skupaj z Diderotom, karikaturo oznachil kot »libertinage d’imagination«, kot vrsto »nezmernosti domishljije«, pri kateri imamo opravka samo z zabavo in razvedrilom. J. P. Malcolm (An Historical Sketch of the Art of Caricaturing, London 1813) je lochil med angleshko in kontinentalno sholo karikature, v katero je prishteval vsakrshno obliko deformiranja. Tudi Thomas Wright (History of Caricature and Grotesque in Literature and Art, 1865) je uvrshchal med karikature shirok spekter pojavnih oblik: reformacijske lepake, groteske itd., menil je celo, da tudi zgodnje oblike umetnosti lahko razumemo kot karikature.

 

»Karikatura je bila izkljuchena iz posvechenega obmochja umetnosti, njena nevarnost pregnana s tem, da je bila oznachena za komichno, s chimer ne more povzrochati nobene shkode,« poudarja Werner Hofmann.14 Ker karikatura ni sledila klasichnim lepotnim kanonom, si je lahko privoshchila marsikaj, toda bila je odmaknjena na obrobje likovne umetnosti. Sprememba je nastopila z romantiko, ki izrazne mochi grdega in neprivlachnega ni vech vrednotila zgolj kot kuriozi­teto, temvech kot prispodobo dolochene eksistenchne stopnje. Charles Baudelaire je v karikaturi zaznal misteriozne in diabolichne prvine. Karikaturo, ki je veljala za »antiumetnost«, so zacheli shteti za pozitiven, upravichen in utemeljen umetnishki dosezhek.15

Konec 19. stoletja so se zamajala ustaljena pravila likovnega okusa. Karikaturo, ki so jo nekdaj enachili z grdim, neprivlachnim, nerodnim in jo primerjali z najzgodnejshimi oblikami umetnosti, so zacheli primerjati z ekspresionizmom, kajti grdo ni vech veljalo za odbijajoche, temvech za »ekspresivno«. Ker naj bi bili nekateri izrazni postopki, znachilni za ekspresionizem, simbolizem in nadrealizem, zhe zdavnaj lastni karikaturi, so jo razglasili za predhodnico vrste aktualnih umetnishkih snovanj. Njen linearni likovni princip in tezhnja po abstrahiranju naj bi napovedovala nove likovne smeri, ki so si zadale nalogo prevesti resnichnost v likovni znak. »Visoka« umetnost je nagovarjala z vzvishenimi vsebinami, karikatura se je podala tudi na podrochja obichajnega, grdega in karakteristichnega, pishe Werner Hofmann (Die Karikatur von Leonarda bis Picasso, Dunaj 1956).16

 

Na prelomu 19. in 20. stoletja je definicijo karikature izostril Eduard Fuchs, ki se je naslonil na prvotno pojmovanje. V obsezhnem zgodovinskem pregledu karikature (Karikatur der europäischen Völker, Berlin 1901) je opredelil karikaturo kot »umetnishko upodobitev, pri kateri je naravna harmonija, uravnotezhenost posameznih delov iznichena in je ta ali drug del prevech oblozhen, pretiran ali se pojavlja karikiran,« in menil, da »karikirati pomeni na kratko povzemanje: zavestno poudarjanje vsega, kar karakterizira neki pojav, abstrahiranje postranskosti, sploshnega ... Strogo gledano glede na to dolochitev ne moremo, kot je obichajno, oznachiti za karikaturo vsako predstavitev, ki uchinkuje satirichno ali zbudi nash smeh s pomochjo slike in teksta. Karikiranje je tochno dolochen in omejen nachin uporabe risarskih sredstev. Toda ta okvir, tudi che izkljuchimo druge risarske ob­like, ki se jih posluzhuje satira, ni majhen. Obsega neskonchno skalo izraznih nachinov, od fino duhovitega poantiranja ene same karakteristichne znachilnosti do groteskne preoblozhitve, za katero navidezno ni nobenih meja. Cheprav so okviri groteske shiroki in dosega uchinkovite efekte, ne velja za prevladujocho izrazno obliko risane satire. Ta se danes posluzhuje grotesknega sloga morda she manj kot prej, nasprotno pa v nemajhnem obsegu posega po simboliki, alegoriji in predvsem karikaturi nravi, pa tudi po karakteristichni ilustraciji neke shale, neke satirichne glose, nekega paradoksa itd.«17

 

Tudi Werner Hofmann je izhajal iz prvotne definicije, ki pa jo je razshiril: »Vkljuchili smo torej vsako upodobitev, v kateri je chloveshka podoba namerno prikazana pretirana, fiziognomichno intenzivirana, ne glede na to, ali gre za portret, shtudijo tipa ali za indiskreten izrez iz vsakdanjega zhivljenja. Nasprotno pa smo izlochili edinole najstarejsho sredstvo slikovne satire, ki je bilo v rabi zhe v starem Egiptu: zamenjavo ljudi z zhivalmi. Ta postopek se je odpovedal karikiranju s tem, da je samo zamenjal forme.«18

 

Na eno prvih tehtnih opredelitev karikature v slovenski literaturi naletimo leta 1922 v chlanku kulturnega publicista Alojzija Resa (1893–1936): »Chuden, prechuden svet nam odpira zgodovina karikature: svet izprevrzhenih pojmov, samovoljnosti, izbruha jeze in strasti, sovrashtva in ljubezni, veselja in zhalosti, v nenavadnih, nenaravnih oblikah. Zakoni, ki jih sicer vse sposhtuje ali vsaj boji, so v zharki luchi karikature brez veljave. Chastitiljive, na videz nedotakljive pravice posameznika, druzhine, slojev, drzhav, narodov – vse se rushi v prah ali prehaja v smeshnost pod chopichem in peresom karikaturista. Glave ljudi, in to po vechini najbolj sposhtovanih in vplivnih, z zhivalskimi telesi, zhivali s chloveshkimi glavami, deli telesa ali celo telo izpacheni, pohabljeni, zverizheni. Preko vseh ovir se vspenja karikatura, preko vseh predsodkov, obzirov, javnega mnenja in avtoritete: brezobziren zasmeh vlada, zasmeh, ki vzbuja presheren krohot, vchasih pa komaj viden, bolesten nasmeshek.

Svet karikature – svet nebrzdanosti, brezzakonja, krute samovoljnosti, a to samo navidezno, zakaj vsa ta zmes satire, zasmeha, bichanja – govori svoj lastni jezik, ustvarja iz dane nujnosti in stremi po chisto dolochenih ciljih.

***

Kaj je karikatura?

Beseda izhaja iz ital. 'caricare' = dobesedno: nalozhiti, otezhiti. Che n. pr. pri risanju chloveshke postave kak del ali ud prevech otezhimo, prevech nalozhimo, se nam vidi ta del ali ud pretiran. Che na kakem obrazu narishemo nos prevelik, se nam vidi prevech 'nalozhen' v razmerju z ostalim in ravnotezhje celote je podrto. Karikatura bi bila torej umetnishka podoba, pri kateri je naravna harmonija, ravnotezhje posameznih delov odstranjeno in se nam zato ta ali oni del vidi 'preobtezhen', pretiran – karikiran. Toda rushitje ravnotezhja, nastalo vsled neznanja ali netochnega opazovanja, ni she karikatura, sicer bi bila to zhe vsaka ponesrechena risba. Le che je delo resnichnega umetnika, zasluzhi v polni meri to oznachbo. Che n. pr. umetnik narishe mozha s prevelikim nosom in premajhnimi usti, s prekratkimi nogami in predebelim trebuhom, ali s preveliko glavo in s premajhnim truplom, je ta in slichna pretiravanja storil s polno zavestjo. Kajti che pazno motrimo original, ki si ga je vzel slikar za model, vidimo pach, da mozh sicer nima tako velikega nosu, ne tako majhnih ust, ne tako kratkih nog, ne tako debelega trebuha, kakor mu jih je narisal umetnik, vendar pa ima v razmerju z nosom premajhna usta, v razmerju s trebuhom premajhne noge. Tega poprej niti opazili nismo, toda slikar je z ostrim ochesom nashel to nesorazmernost in spoznal, da je za dotichno osebo znachilna. Tedaj je vsako teh lastnosti na svoji sliki ojachil in pretiral, tako da je she precej pravilno oblikovana postava modela postala smeshno uchinkujocha figura.

A karikatura v pravem pomenu besede ne pomeni samo pretiravanja in podchrtavanja znachilnosti, ampak pomeni istochasno tudi redukcijo, brisanje podrejenosti. Vse, kar je nevazhnega, nebistvenega potisne pod chrto normalnega razmerja, zopet z namenom, da tembolj ostro izrazi bistvenost in tako tem nazorneje pokazhe gledavcu jedro znachilnosti. Najcheshche opazimo to v karikaturah oseb s prekomerno veliko glavo. Poleg stremljenja po mochnem komichnem vtisu, hoche resnichni umetnik dovesti dusho, vtelesheno v glavi kot glavnem izrazilnem sredstvu, do polnega uveljavljanja. To je bistvo grotesknega karikiranja. 'Grotesknost prichenja tam, kjer konchajo vse mozhnosti'.

Karikirati bi potemtakem pomenilo: zavedno pretiravanje znachilnosti kakega pojava in abstrahiranje od postranskega, sploshnega. Karikatura je zavedna komichnost.«19

 

France Verbinc je v Slovarju tujk opredelil karikaturo na naslednji nachin: »(umetnishka) risba, kjer so znachilnosti kake osebe, predmeta ali dogodka pretirano upodobljene tako, da zbujajo smeh; smeshno pretirana, zasmehljiva risba ali upodobitev; fig. spaka, pokveka.« Karikirati pomeni »upodobiti v smeshni obliki, kot karikaturo; pretiravati, da bi osmeshili; fig. (iz)pachiti, (iz)malichiti.«20

Luc Menashe (Evropski umetnostno zgodovinski leksikon, Ljubljana 1971) je oznachil karikaturo kot »namerno smeshno upodobitev osebe, situacije ali dogodka, ki s pachenjem ali pretiravanjem raznovrstnih razmerij smeshi ali sramoti«. »Podrochje karikature je malone neomejeno: od zabavnega kazanja vsakdanjega, npr. zakonskega in erotichnega zhivljenja do kritichne satire ali groteske s politichno ali socialno vsebino in naposled do vsakovrstnih, umetnostno nepomembnih sramotilnih podob.«21

 

Soocheni smo torej z razlichnimi razumevanji izraza karikatura, ki ga lahko uporabljamo za raznovrstne pojavne oblike, za likovno zvrst in likovno metodo. Karikatura je najpogosteje vezana na risbo in reproduktivno grafiko (chasopisna karikatura, karikatura v tiskanih medijih). Redkeje se pojavlja v slikarstvu, kiparstvu in fotomontazhi. Raba termina ni povsem natanchna. V ozhjem smislu oznachuje portretno karikaturo (upodobitve posameznih oseb, portretne zvrsti), v shirshem pa politichno karikaturo (kritichni komentarji aktualnih politichnih in druzhbenih dogodkov, druzhbenopolitichne zvrsti), shaljivo upodobitev v dnevnem chasopisu in druge oblike likovne satire in humorja.

Dodatne tezhave prispeva tudi dejstvo, da se raba termina v razlichnih jezikih razlikuje. Francozi lochijo med »portrait chargé« in »caricature« (oziroma »dessin humoristique«, »dessin satirique«), Nizozemci med »Karikatuur« in »Spotprent«, Italijani med »caricatura« in »vignetta umoristica (oziroma »designo umoristico«), Anglezhi med »caricature« in »cartoon«22 – prvi izraz pomeni portretno karikaturo, drugi pa »kombinirano satirichno ilustracijo«, v kateri seveda lahko nasto­pa tudi portretna karikatura. Na nemshkem govornem podrochju je izraz karikatura nadomestil starejsha termina »Spottbild« in »Zerrbild« (pretirana, zaostrena upodobitev neke osebe).

Izraz karikatura lahko zaobjema razlichne pojavne oblike, tako portretno kot politichno karikaturo in satirichno risbo. Podobno bolj ali manj velja tudi za nash prostor. Izraz karikatura torej opredeljuje tochno dolocheno in omejeno likovno zvrst in tehniko, toda gledano v shirshem pomenu, se pod njenim okriljem lahko znajdejo portretne in politichne karikature, karikature nravi, karikature na temo vsakodnjega zhivljenje, satirichne ilustracije, shaljive risbe, slikanice, strip itd.

 

 

 

 

 

F:\0000000000000000000000000000000000000000\agostino caraci.jpg

Agostino Carraci, Groteskne glave in karikature, 1594

 

 

 

 

F:\0000000000000000000000000000000000000000\ghezzi.jpg

Pier Leone Ghezzi, Jezuitska procesija

 

 

 

 

F:\0000000000000000000000000000000000000000\gillray.jpg

James Gillray, John Bull na kosilu, 1798, jedkanica

 

 

 

 

F:\0000000000000000000000000000000000000000\gill_nadar.jpg

André Gill, karikatura Nadarja na naslovnici satirichnega lista La Lune, 2. junij 1867

 

 

 

 

F:\0000000000000000000000000000000000000000\thomas theodor heine.jpg

Thomas Theodor Heine, karikatura na naslovnici Smplicissimusa, 13. oktober 1914

 

 

 

 

1 Kjer ni posebej navedeno, so podatki povzeti po naslednji literaturi: Bild als Waffe / Mittel und Motive der Karikatur in fünf Jahrhunderten, (katalog razstave v Wilhelm-Busch-Museum v Hannovru, 1984/1985, Museum für Kunst und Kulturgesichte der Stadt Dortmund, 1985, Kunstsammlung der Universität und Kunstverein Göttingen, 1985, Münchner Stadtmuseum, 1985), München 1984 (avtorji prispevkov: Jürgen Döring, Ernest H. Gombrich, Werner Hofmann, Gerhard Lengemeyer, Gerd Unverfehrt idr.), Severin Heinisch, Die Karikatur / Über das Irrationale im Zeitalter der Vernunft, Böhlau 1988, Werner Hofmann, Die Karikatur / Von Leonardo bis Picasso, Dunaj 2006 (ponatis iz 1956), Ernst Kris, Psihoanalitichka istrazhivanja u umetnosti, Beograd 1970, Georg Piltz, Gesichte der europäischen Karikatur, Berlin 1976.

2 Karikaturi so pot utirale tudi t. i. groteske. Konec 15. stoletja so med izkopavanji v Rimu in drugje po Italiji naleteli na ostanke antichnih palach, okrashenih z dekorativnimi stenskimi poslikavami. Ornamente, v katere so s tankimi viticami povezani nenavadni chloveshki in zhivalski liki, so poimenovali »grottesca« – po it. grotta (podzemna) jama, votlina. Po antichnih vzorih so zacheli izdelovati groteskne fantazijske upodobitve, ki so jih v 16. stoletju popularizirali grafichni listi.

3 Domnevna znanost fiziognomika, ki se je ukvarjala s podobnostjo med chloveshkimi tipi in zhivalskimi podobami, je izostrila pozornost umetnikov za izrazne mozhnosti chloveshkega obraza in na njegovo likovno vrednotenje. Posredovala je spoznanje, da ima vtis podobnosti le malo skupnega z natanchnim podajanjem posameznih potez modela, saj je mogoche z nekaj spretnimi chrtami zajeti karakteristichen izraz nekega chloveka in ga istochasno spremeniti v zhival.

4 Po: Jürgen Döring, »Porträtkarikaturen«, Bild als Waffe, München 1985 (druga, dopolnjena izdaja kataloga razstave v Hannovru, Dortmundu, Göttingenu in Münchnu), str. 94–95.

5 Po: Jürgen Döring, prav tam. 92–93.

6 Po: Gerd Unverfehrt, »Karikatur – zur Gesichte eines Begriffs«, Bild als Waffe, München 1985, str. 347.

7 Po: Jürgen Döring, »Porträtkarikaturen«, Bild als Waffe, München 1985, str. 95.

8 Po: Jürgen Döring, »Vereinfachung: sparsame Striche«, Bild als Waffe, München 1985, str. 67.

9 Po: Ernest H. Gombrich, »Das Arsenal der Karikaturisten«, Bild als Waffe, München 1985, str. 392.

10 Po: Jürgen Döring, »Vereinfachung: sparsame Striche«, Bild als Waffe, München 1985, str. 66–67.

11 Po: Werner Hofmann, Die Karikatur / Von Leonardo bis Picasso, Dunaj 2006 (ponatis iz 1956), str. 68–69.

12 Po: Jürgen Döring, »Vereinfachung: sparsame Striche«, Bild als Waffe, München 1985, str. 68.

13 Po: Jürgen Döring, prav tam, str. 68–69.

14 Werner Hofmann, »Die Karikatur – eine Gegenkunst«, Bild als Waffe, München 1985, str. 355.

15 Po: Werner Hofmann, Die Karikatur / Von Leonardo bis Picasso, Dunaj 2006 (ponatis iz 1956), str. 31.

16 Po: Werner Hofmann, prav tam, str. 33.

17 Po: Gerd Unverfehrt, »Karikatur – zur Geschichte eines Be­griffs«, Bild als Waffe, München 1985, str. 351–352.

18 Po: Gerhard Lengemeyer, uvod v Bild als Waffe, München 1985, str. 8.

19 Alojzij Res, »O karikaturi«, Mladika, 1922, str. 365.

20 France Verbinc, Slovar tujk, Ljubljana 1968, str. 335.

21 Luc Menashe, Evropski umetnostno zgodovinski leksikon, Ljubljana 1971, str. 979.

22 »Cartoon« je bil v Angliji v rabi od leta 1843, tedaj je John Leed zasmehoval osnutke stenskih poslikav (kartone) za parlament, nakar so z njim zacheli oznachevati celostranske politichne karikature v Punchu.