Revija SRP 129/130

Damir Globochnik

 

FOTOREALISTICHNI IZZIVI 

 

Prva slikarska dela, ki jih je Berko ustvaril po zakljuchku shtudija na ljubljanski pedagoshki akademiji, imajo abstrakten znachaj. Podobno velja za umetnikov poseg v mestni ambient, ko je z mavrichnimi barvami pobarval asfaltno pot v Mikloshichevem parku v Ljubljani. Za temeljito spremembo likovnega izraza je bilo odlochilno dvomesechno shtudijsko potovanje, na katerem si je Berko lahko ogledal nekaj razstav predstavnikov aktualnega hiperrealizma. Po letu 1973 je sledilo intenzivno ustvarjalno obdobje, v katerem je Berko izdelal vrsto slikarskih kompozicij, na katerih je s pretanjeno tehniko amerishke retushe (z uporabo zrachnega chopicha, akrilnih in oljnih barv) predstavljal povechave fotografij in reklamnih podob, ki jih je nashel v ilustriranih revijah, lastne fotografije in druge motive. Povzemanje motivov iz mnozhichnih medijev je prichalo tudi o vplivih pop arta, vendar je bila osrednja umetnikova pozornost namenjena slikarskim fotorealistichnim postopkom. Zato bi Berka lahko oznachili za prvega oziroma najbolj doslednega slovenskega fotorealista. Franc Mesarich je namrech v fotorealistichnem slogu slikal krajshe obdobje, Bogoslav Kalash pa je rochno slikarsko delo zaupal t. i. slikovnemu stroju. Tudi drugi slovenski slikarji so zacheli uporabljati fotorealistichne postopke, vendar niso izbirali za to smer znachilnih urbanih motivov. Slikarska tehnika je zahtevala perfekcionizem, ki ga je Berko vzdrzheval tudi pri naslednjih motivnih sklopih.

Motivi odsevov na steklenih fasadah veleblagovnic so bili Berkov odgovor na chas potroshnishtva in blaginje sedemdesetih let preteklega stoletja. Dejstvo, da se tudi v tem motivnem sklopu srechujemo s predelavo fotografije v slikarstvo, je odstopilo svoje mesto izzivu, s katerim nas je soochil umetnik. Hkrati namrech gledamo vech podob oziroma prostorskih nivojev: zrcalno povrshino, odsev mimoidochih in vchasih umetnikov avtoportret s fotoaparatom ter tudi prostor za stekleno steno. Motiv ima realistichen znachaj, vendar je meja med realnostjo in odsevom ter med interierjem in eksterierjem zabrisana. Celota dobi nadrealen, vchasih celo abstrakten znachaj, kar je Berko podkrepil z izbiro barvne lestvice, pri grafikah pa z odtiskovanjem motiva v razlichnih barvnih variantah.

Risbe z barvnimi svinchniki, ki so sestavljene iz nizov drobnih chrt, in grafike z motivi odsevov, pri katerih je Berko preizkushal razlichna barvna skladja, prav tako odkrivajo intenzivna likovna razmishljanja. Izbrana tehnika serigrafije in motivika cvetlichnih shopkov in lonchnic sta omogochali intenzivne barvne uchinke. Pri grafikah, ki jih je Berko odtisnil na sijajno plochevino, se znova srechamo tudi z »refleksi«. Eksaktna risba, likovna stilizacija in zanimiv koncept so bili vzrok za precejshnjo mednarodno odmevnost oziroma za uvrstitev Berkovih del na papirju na mednarodne razstave. Digitalna fotografija in rachunalnishka fotomontazha sta Berku omogochili snovanje ciklusa rachunalnishkih grafik »Nikoli niste dalech od Berkove zvezde«. Berko je lastne grafichne in slikarske motive vstavljal v fotografije krajev, v katerih je razstavljal. Na avtomobilski tablici in na drugih mestih srechamo tudi ime avtorja BERKO. Humoren znachaj teh del pomeni redkost v slovenski likovni umetnosti. Podobno je zasnovana skupina fotorealistichnih slik, na katerih srechamo Berkova fotorealistichna dela in bozhichne zvezde na oglasnih panojih, na primer sliko »Lichilo« (1974), fiktivno razstavljeno v slovenski galeriji A+A v Benetkah, ki jo je Berko preimenoval v A+B (Arte Berko).

Poseben slikarski sklop tvorijo pogledi na parkirishche, cesto, sodobno arhitekturo, v ospredju katerih je Berko naslikal jesensko obarvano listje, ki kot nekakshna »naravna mrezha« prekriva urbano motiviko. Na umetnikovo prisotnost znova opozarja njegovo ime. Tak je manjshi ciklus slik »Shtemarski vrt«. Ta vrt, ki ga poznamo po sliki Ivana Groharja, se nahaja v blizhini Berkovega doma. Berko pa je naslikal sodoben vrt, ki ga predstavlja povezava zlatorumenega listja platane in njegovih odsevov na karoseriji avtomobila ter asfaltiranih povrshin. Berko je pozoren opazovalec urbanega okolja, ki v slikarske podobe povezuje hkratne poglede na razlichne motive.

Zanimivo je, da je kljub prevladujochemu ateljejskemu slikanju in delu v grafichni delavnici Berko negoval tudi slikanje v naravi. Zdi se, da je avtor na ta nachin obnavljal vitalnost svojega slikarskega nagovora. Pri tem je veristichen ustroj predstavljenega naravnega okolja odstopil svoje mesto sproshchenemu preoblikovanju optichne pojavnosti pejsazha ter ritmichnemu prepletanju barvnih in oblikovnih poudarkov. Likovna ploskev je lahko prekrita s povzemajochimi nanosi barvnih pigmentov, ki spominjajo na barve in oblike glicinij in vinik. Podobno so zasnovani motivi vrb zhalujk, ki odsevajo v vodni gladini in kljub temu, da gre za chrno-bele variante, uchinkujejo slikovito.