Revija SRP 129/130

Bogdan Kristofer Meshko 

 

 

VEDSKI JEZIK IN IZVOR SLOVENSHCHINE

(I)

 

Pravljice

»Ta, ki biva sam iz sebe, si je zazhelel iz lastnega telesa ustvariti razlichna bitja. Zato je s svojo mislijo ustvaril vodo in vanjo izlil svoje seme. Nastalo je zlato jajce, svetlo kot zhareche sonce. V tem jajcu se je sam rodil kot Brahma, stvarnik vesolja. Vode se imenujejo Nara, ker so otroci Nare. Ker so bile njegovo prvo bivalishche, se Brahma imenuje tudi Narajana. Iz tega vzroka, nedoumljivega, vechnega, bivajochega in nebivajochega, je nastal Manu (Purusha – prva dusha), ki se v tem svetu oznachuje z imenom Brahma. Eno leto je Bozhanski bival v zlatem jajcu, nato se je s svojo mislijo razdelil na dve polovici. Iz teh dveh polovic je izoblikoval nebo in zemljo, med njima srednji svet, osem smeri neba in vechni prestol vode.«

Manujev zakonik

 

Nastanek sveta

Po energetski teoriji so kot prvi v nam znanem vesolju obstajali fotoni. Fotoni sestavljajo svetlobo, imajo pa tako lastnosti delcev kot tudi valovanj, kar je svojevrstno protislovje, na katerem pa sloni celotno podrochje kvantne fizike. Fotoni se lahko tudi razcepijo na elektrone in pozitrone ali na protone in antiprotone, ali pa se iz teh nasprotujochih si delcev spet nazaj sestavijo. Mimogrede povedano, protoni in elektroni so temeljne sestavine vseh obstojechih atomov v vesolju. Fotoni imajo sposobnost vzpostavljanja medsebojnih povezav, se pravi organiziranja frekvenchnih mrezh in elektromagnetnih polj, pa tudi spomina, saj se lahko vrachajo v stanja, v katerih so bili v preteklosti. Brez chasovnih omejitev se lahko shranjujejo v kristalih in chas ne vpliva na natanchnost informacij njihovega spomina. Poenostavljeno recheno, fotoni imajo vse, kar je potrebno za obstoj neke zavesti in tudi vse, kar je potrebno za obstoj nekega stvarnega vesolja. Che k temu dodamo she dejstvo, da ima voda lastnosti kristalinichnih struktur, nam postane jasno, da imajo fotoni sposobnost ustvarjanja tako vesolja, kot zavesti in zhivljenja. Svet je sestavljen iz svetlobe.

Evolucija zhivljenja kazhe znake matematichne domishljije. Fotoni so »zhive« priche matematichne protislovnosti stvarnega vesolja, saj je njihovo stanje odvisno od gledishcha opazovalca. Fotoni so torej vedno v nekem medsebojnem odnosu. Brez neke dvojice ne more biti nobenega odnosa, in vsak par je sestavljen iz dveh nasprotujochih si polovic. Matematichna logika fotona in tudi samega vesolja je simetrija. Simetrijo lahko vidimo tudi kot valovanje, nihanje, zrcaljenje, dialog dveh skrajnosti. In kaj drugega je evolucija, kot dialog domishljije in zrcaljenja zavesti v snovi? Najenostavnejsha zhiva bitja so sicer zhe sanjsko zapleten ustroj, a so tudi v vech ozirih preprosta. Enostavna simetrija oblih oblik, katero so preko mejoze (zrcalnega razcepljenja na dvoje enakih potomcev) obnavljali v vechnost. Evolucija je naredila zrcalno nasproten korak in mnogocelicharji so zbirali celice v kolonije najrazlichnejshih oblik. Novi nasprotni koraki, in shkoljke ter gobe so se pritrdile na zemljo. Ustroj delovanja rastlin je kemichno spet zrcalen gobjemu, saj dihajo namrech ogljikov dioksid in njihovi listi opravljajo neposredno fotosintezo. Evolucija deluje v kvantnih preskokih domishljije iz ene skrajnosti v drugo in se matematichno razceplja na razlichice v nasprotnih smereh. Detajli se lahko spreminjajo, lahko tudi ne, bistvo ostaja isto. Zhivchne celice v mozhganih sesalcev so na las enake gobjim micelijem. Mnozhica ochi na shkojkah vidi enako popolno, kot vidimo vretencharji. Popolnost obstoja metulja je razlozhljiva samo z domishljijo kot temeljnim gibalom razvoja zhivljenja. In tako sledi evolucija matematiki in hkrati navdihom, skratka, fotonom. Zhiva bitja imamo bioelektrichno polje in frekvenca tega elektromagnetnega valovanja je enaka vidni svetlobi. Zhivljenje sestavlja in poganja svetloba.

Chloveshke posebnosti v tem charobnem vesolju so povezane predvsem s pojavom neotenije ali pedomorfizma. Tako so poimenovani pojavi zhivalskih vrst, ki tudi v odrasli dobi obdrzhijo lastnosti iz dobe odrashchanja oziroma otroshtva. Chlovek ni edina neotenichna zhival, je pa to sorazmerna redkost, razen pri gosenicah, martinchkih ipd. V to skupino nas uvrshchajo nashe telesne znachilnosti, ki jih delimo z zarodki oziroma novorojenci shimpanzov. Teh ni malo, med njih pa spadajo ravna stopala, tanjsha lobanja, drugachen kot stika vratu z glavo in rameni, plosk, razshirjen in gol obraz, majhen nos, manjshi zobje, manjsha spodnja cheljust, veliki mozhgani, manjsha porashchenost telesa, krajshi udi v primerjavi s telesom, noge daljshe od rok, vech podkozhne mashchobe po telesu, vechje ochi in pokonchen polozhaj. Pravzaprav vse bistvene lastnosti, ki nas, tako kot novorojene shimpanze razlikujejo od odraslih shimpanzov. Zhenske so bolj neotenichne v primerjavi z moshkimi in moderni ljudje so bolj neotenichni, kot so bili njihovi daljni predniki. Obstajajo tudi malenkostna odstopanja v stopnji neotenije med razlichnimi chloveshkimi rasami.

Neotenichen pa seveda ni samo chlovek, tak je tudi njegov najboljshi prijatelj, pes, neotenichni volk. Zanimivo je dejstvo, da je telesna govorica volkov razumljiva vsem odraslim volkovom po svetu, medtem ko se odrasli psi razlichnih ras med seboj ne razumejo povsem in povsem tudi ne razumejo volkov. Pri tem si ne moremo kaj, da ne bi pomislili na zgodbo o babilonskem stolpu in podobna izrochila.

 

 

Mu

Predniki danashnjih ljudi so se zhe pred davnimi chasi naselili po vechini sveta. Ognjishcha na Javi so stara vech kot milijon let in pol, v Gruziji skoraj dva milijona let in v Evropi vsaj pol milijona let. Kultura ob obalah Indijskega oceana se je vsaj pred sto tisoch leti razshirila in globalizirala, kar pomeni, da so se skupine posameznikov s pomochjo cholnov in v spremstvu psov razselile po svetu in se bolj ali manj pomeshale z svojimi daljnimi sorodniki, katere danes imenujemo Neandertalci, Denisonovci in podobno. Seveda to ni bila prva globalizacija nashih prednikov, niti ne vemo, che je potekala hitreje kot prejshnje.

Najkasneje pred kakshnimi petdeset tisoch leti je tudi nashe kraje dosegel omenjeni naselitveni val civilizacije Indijskega oceana, ki jo lahko imenujemo kultura »Mu« ali civilizacija »Lemurije«, kot mnogo mistikov oznachuje chloveshko pracivilizacijo, ki se je morda nahajala nekje v smeri Tihega oceana ali Antarktike in naj bi bila izrazito usmerjena v duhovnost in duhovne dimenzije. Tak opis povsem sovpada s kulturo avstralskih domachinov, ki materialne civilizacije sploh niso imeli potrebe razvijati, resda tudi zaradi ugodnih podnebnih razmer, a vsekakor imajo ohranjeno izjemno zhivo in bogato duhovno izrochilo, ki vkljuchuje povsem dolochene duhovne dimenzije, namrech »sanjski chas«, she najblizhe nashemu pojmovanju vechnosti, v katerem se dogajanje odvija po vishjih pravilih in se s stvarnim svetom stika samo v dolochenih tochkah prostora in chasa. Ko so Lemurijani s cholni in psi prishli v Evropo in v nasho dezhelo, so tukaj torej zhe bivali Staroevropejci, ki jim danes tako pochez vechinoma pravijo Neandertalci, obstajale so pa vsaj tri kulture, namrech juzhnoevropska, severnoevropska in vzhodnoevropska. Ozemlje Slovenije se na primer nahaja nekje na severnem koncu tedanjega juzhnega kulturnega obmochja. Glede na to, da je bilo v tistih chasih ljudi dosti manj kot danes, ni nobene potrebe, da bi si predstavljali neka nachelna nasprotja med razlichnimi kulturami, ki so se srechevale. Nasprotno, zhe genetika dokazuje, da so se razlichne chloveshke rase med seboj zhenile in mozhile. Povsem verjetno je, da so si razlichne kulture izmenjevale svoje izkushnje in izrochila vechinoma na miroljuben nachin in tako svoje duhovno bogastvo tudi nadgrajevale.

Chas prihoda Lemurijanov v nashe kraje sovpada z obdobjem otoplitve po olgotrajni ledeni dobi. Lemurijansko razseljevanje proti severu so namrech spodbudile podnebne spremembe. Toplo obdobje je trajalo priblizhno petnajst tisoch let, kar je bilo povsem dovolj chasa, da so se zaradi dokaj hitrega gibanja s cholni in psi kulture obchutno premeshale in razselile po Evropi, ter tako ustvarile neko paleto sorodnih kultur, civilizacijsko mrezho z vech sredishchi, ki je kasneje postala temelj evropskih kultur.

Najstarejsha shivanka na svetu, najdena v Potochki zijalki iz chasov, ko so bili ljudje she tesno povezani z jamskimi medvedi, nam pricha o izjemni natanchnosti, rekli bi lahko celo, prefinjenih zhenskih rokah. Pishchali in kipi plodnih zhensk prichajo, da so poznali ekstatichno, rodovitveno duhovnost. Sodech po stenskih slikarijah v Shpaniji in Ukrajini, podobnih tistim ljudstva »San« ali bushmanom, o chlovekovem pradavnem zanimanju za estetiko ne more biti nobenega dvoma, saj ima oblikovani predmet ali chrta svoj chutni, umski in duhovni pomen.

Kultura, ki jo (seveda zaradi shivanke) lahko imenujemo »Evina doba«, je imela celih petnajst tisochletij chasa za cvetenje, dokler se ni zachel sunek zadnje ledene dobe. Pri nas je na Gorenjskem in Shtajerskem tedaj zavladal vechni led, na Dolenjskem in Primorskem pa so se vzpostavile visokogorske razmere z brezami in mahovi. Gladina morja se je spustila za vech kot sto metrov in Jadransko morje se je zachelo shele pri Shibeniku.

 

 

Ledena doba

Po najdbah enakega koshchenega orodja iz chasa ledene dobe se sklepa na shiroko povezanost prebivalstva po vsem Sredozemlju. Po najdbah v severni Italiji in na Madzharskem iz tiste dobe je mogoche sklepati, da so mrtve pomazali z rdechim okrom. Namen ukrepa je bil najverjetneje mumifikacijskokonservatorske narave, she bolj pa magichne, saj se je od postopka verjetno prichakovalo, da bo zaradi pochasnejshega razpadanja telesa dusha umrlega imela vech chasa poiskati si dom v drugem telesu ali drugem svetu, da bo tak postopek skratka imel nek uchinek, za katerega je bilo bistveno, da se je odrazhal v nadsnovnih razsezhnostih in prav ta nadsnovni uchinek je nato harmonichno povratno vplival na snovnost.

Na severnem delu evropske podceline je ponekod sicer ostalo nekaj prebivalstva v nekakshnih podnebnih zhepih, ne le na Cheshkem, temvech tudi na Shkotskem in v Skandinaviji, vechina pa se je raje preselila juzhneje, v blizhino Sredozemskega morja in takratnega Chrnomorskega sladkega jezera. Iz genetskega stalishcha naj bi bil eden najpomembnejshih genetskih oznachevalcev – markerjev v Evropi pred ledeno dobo haplotip I, po nastopu ledene dobe pa se je razcepil na skandinavsko skupino I1 in dinarsko (balkansko) skupino I2. V tem obdobju poznamo v Evropi dve vechji kulturi, ki ju strokovnjaki imenujejo Gravettiensko, obsegajocho Italijo, Alpe, Balkan, Panonijo in Krimski polotok, ter njeno sestrsko, Solutreansko kulturo, ki se je nahajala zahodno od nje na podrochju juzhne Francije in severne Shpanije. Prebivalstvo ob Sredozemlju in Chrnem morju se je zelo zgostilo, kar je pripomoglo k hitrejshemu pretoku informacij, predvsem glede poljedelstva, kar je bilo za prezhivetje vechjega shtevila ljudi na manjshi povrshini zemljishcha neizogibno. Potrebe po hitrem in natanchnem pretoku informacij so prispevale k zgoshchanju in formalizaciji jezika. Najverjetneje izvirajo osnovne sorodnosti sanskrta in slovenshchine prav iz tega chasa. Oba jezika imata namrech poleg podobne slovnice in razkoshja glasoslovno sorodnih sopomenk predvsem izjemno bogato in natanchno poljedelsko besedishche.

Genetika kazhe, da je v tem chasu prishlo do chezatlantskih povezav, ni pa povsem jasno, iz katere strani Atlantika so ljudje prehajali na drugo, Iz evrope v Ameriko ali obratno. Najdbe na Visokem v Bosni nakazujejo na komaj predstavljivo raven razvoja Balkanske kulture Gravettien, izpopolnjeno poznavanje in obvladovanje elektromagnetnih frekvenc, astronomskih pojmov in zemeljskega elektromagnetizma. Dajejo slutiti, da ima povezanost razlichnih starodavnih kultur na razlichnih koncih sveta vendarle delno lahko tudi skupen balkanski izvor. Starost piramid v Bosni je namrech med 20 in 30 tisochletij.

Med ledeno dobo je vzcvetela tudi civilizacija v saharskem pogorju »Hogar« ali »Ahagar«. Ostanke poljedelstva, zhivinoreje in uporabe keramike je najti v Sahari predvsem iz chasov njenega pochasnega propadanja (srp, keramika, mlinski kamni ), priblizhno od zachetka popushchanja ledenega sunka do chasa umiritve gladine Sredozemskega morja na danashnjo raven ( od 10. do 5. tisochletja pr. n. sht.). Saharci so se pred rastocho pushchavo mnozhichno umikali v dolino vse manjshega Nila, kjer so se schasoma nagnetle mestne drzhavice prishlekov iz vseh koncev sveta, tudi iz Balkana. Nekateri Saharci pa so prechkali Gibraltarsko ozhino in odshli v Shpanijo ter she naprej proti severu. Valvazor, na primer, omenja neko staro razlago o severnoafrishkem poreklu Galov. Tudi Heraklej bi naj bil afrishkega kraljevskega porekla in prav mogoche je tudi to eden izmed pomenov njegovega imena. Morda pa tudi sanskrtski pomen besedne zveze »hari-kala« (zlata doba) ni povsem nakljuchna.

 

 

Vincha

Po koncu ledene dobe je takrat izredno rodovitno kopno z milim podnebjem v severnem Jadranskem zalivu pochasi potonilo pod morsko gladino. Ugodne razmere in blizhina visoko razvite civilizacije daje slutiti na mozhnost pomembnejshega kulturnega sredishcha tudi na podrochju pod danashnjo gladino morja. Vsekakor se je tamkajshnje prebivalstvo razselilo na takratne planote v Italiji, na vrhove dalmatinskih gora, danashnjih otokov in pa v Alpsko predgorje, proti izvirom rek, kjer so bile razmere she najbolj podobne vzhodnemu pogorju takrat zhe bivshe ledenodobne jadranske kotline, z mnogimi majhnimi dolinicami med hribi in z obilico rechic. Eno najstarejshih naselij te vrste je bilo na podrochju takratnega jezera na danashnjem Ljubljanskem barju, sicer pa so podobnih mostishch okoli Alp do danes odkrili zhe vech kot tisoch.

Naselbina na ljubljanskem Barju je bila izrazito svetovljanska. Povezana je bila s kulturo stare Vinche na ozemlju danashnje Srbije ( delno tudi Bosne, Romunije, Bolgarije in Makedonije), ki je s svojim sedmimi do osmimi tisochletji prava prababica v primerjavi z nekaj tisochletji mlajshimimi Hetiti, Sumerci in Egipchani. V Vinchi so nashli najstarejshe zapisane simbole, k jih sicer ne znajo razlozhiti, dejstvo pa je, da so prav enaki simboli kasneje na razlichnih koncih sveta bili uporabljeni v razlichnih abecedah in shtevichnih sistemih.

Stari Barjanci so proizvajali krasheno keramiko in kovinske izdelke, uporabljali so statve, lok in predmete iz oddaljenih kulturnih krogov, kot je Mezopotamija, poznali pa so tudi pokop z rdechim okrom, kar potrjuje kontinuiteto s staroselci iz chasa ledene dobe. Uporabljali so tudi sveta, halucinogena zelishcha za sporazumevanje z duhovi, kot je recimo pasja zel (Solanum nigrum). Mogoche so z branami okoli kolishch utrjevali plavajoche njive, kakrshne poznamo iz predkolumbovske srednje Amerike, kjer so zvezane snope slame polagali na vodno gladino in jih utrdili s koli, nanje nasipali zemljo iz dna jezera in s tem pridobili nove rodovitne povrshine. Vemo namrech, da je v tistem chasu zaradi sushe na shirshem obmochju nastopila huda lakota.

Seveda pa se selitve na sever po koncu ledene dobe niso konchale pri Alpah. Na stezhaj se je znova odprla tudi severna Azija, ki jo je prej prekrival led, razen tega je tja pred bukovim gozdom bezhala velika gozdna divjad, kateri so sledili lovci. Evropo in Azijo se zacheli pospesheno raziskovati, saj so iskali najdishcha zlata in bakra. Otoplitev je povzrochila, da se je civilizacijsko in kulturno tezhishche z Balkana prevesilo proti Baltiku, kjer so se odprle kopenske poti na daljni vzhod. To pa ni pomenilo le selitev poljedelskega prebivalstva z juga proti severu, ampak tudi prevzemanje juzhnjashke poljedelske kulture in njenega jezika s strani severnjashkih lovcev in ribichev. V takratnem obdobju bi lahko tako imenovani Arijci vedski jezik pripeljali v Indijo. Velike razdalje jim je pomagalo premostiti njihovo sozhitje s konji, podobno, kot je Lemurijanom pri globalizaciji pomagalo njihovo sozhitje s psi.

V Indiji so Arijci naleteli na visoko razvito civilizacijo. Juzhna Indija je she danes poseljena z Dravidi, staro raso, katere pripadniki so tudi po videzu zelo podobni Avstralskim staroselcem in so she precej bolj neposredni potomci tako imenovanih Lemurijanov kot Evropejci, ki smo potomci me-shanja Lemurijanov s Staroevropejci. Predniki danashnjih Dravidov so v chasu ledene dobe v Indiji ustvarili kulturo velemest, kakrshna lahko she danes najdemo ob obalah Indije pod morsko gladino. Izrochilo o tej starodobni visoki civilizaciji je ohranjeno v vedskem izrochilu, predvsem v Puranah.

Po shkoljchnih odtisih na ostankih glinenih posod iz chetrtega tisochletja pr.n.sh. danashnji strokovnjaki obsezhno sredozemska kulturo imenujejo Impresso. Iz nje bi se naj tja do drugega tisochletja pr. n. sht. razvejale lokalne, stalno naseljene kulture, pri nas vlashka in iz nje krashka kultura. Vprashanje pa je, koliko je v resnici treba lochevati med krashkim kulturnim krogom in med starimi Izhanci. Antichni viri imenujejo krashke staroselce iz obdobja pred trojansko vojno »Euganci«, kar potrjuje avtohtonost izhanskih kolishcharjev.

 

 

Kolo chasa

Po dveh razlichnih plasteh izkopanin na Kreti je mogoche sklepati, da je nekoch nastopilo obdobje, ko je bilo treba veshchini orodjarstva dodati she orozharsko in naselja ograditi z visokimi zidovi, saj so tista bolj bojevnishka izmed novonastalih ljudstev Evrazije s prav Ahilovskim besom napadla stare sredozemske civilizacije. Ta zgodovinski pojav je simboliziran s Homerjevim prikazom zadnjih dni Troje, enega izmed mnogih mest, ki so bila v tistem obdobju unichena s strani oborozhenih tolp, ki so si iskale svoj plen, namrech mestno kraljestvo, kjer bi si lahko z orozhjem izsilili prestol in imeli zagotovljeno udobje do konca svojih dni. Delno je to spet povezano z bukovim gozdom, ki se je razrasel tudi po severni in vzhodni Evropi, ter she od tam odgnal veliko gozdno divjad. Delno je to tudi povezano z nastankom velemest v Mezopotamiji in z zgoshchanjem prebivalstva. Povezano je tudi z vedno vechjo razshirjenostjo kovin in s tem tudi kovinskega orozhja. Morda pa je she najbolj povezano s katastrofo pred priblizhno petimi tisochletji, ko je Sredozemsko morje nenadoma prebilo Bosporski naravni jez in potopilo takrat na gosto poseljeno obalo sladkega Chrnomorskega jezera. Posledica je bila velika mnozhica beguncev in s tem meshanje prebivalstva z razlichnimi govori in narechji.

Druga posledica pa je bila duhovne narave. Katastrofo so nekateri razumeli kot kazen bozhjo, in v potopljenhi kraljestvih videli simbol zla. Tako so gledali predvsem pastirski, bolj patriarhalni narodi na starodobna sredozemska kraljestva, kjer so chastili boginjo mater in si vechinoma izbirali kraljice, ki so predstavljale chebelje matice.

O starodobnem chashchenju boginje v Evropi prichajo arheoloshki dokazi, kipci, najdeni, v Avstriji, ki potrjujejo evropski matriarhat v stari kameni dobi. Dokaze o matriarhalnih kulturah pred nastopom zgodovinske dobe razberemo iz grshkih mitologije in virov o strashnih Amazonkah, ter iz najstarejshih kultov in misterichnih religijah, ki so vse chastile razlichne oblike boginje pra-matere. Rimski viri nam govorijo o razuzdanih Etrushchankah in Ilirkah. V keltskih pravljicah imajo kraljichne vech mozh. V Tibetu so zhenske lastnice in dedinje hishe, zemljishch in psa. Tudi vechina miroljubnih staroamerishkih druzhb je bila pred prihodom Evropejcev urejenih bolj ali manj matriarhalno, orozhja, narejenega posebej za ubijanje chloveka, pa niso niti poznali in so pri bojih uporabljali zgolj lovsko ali domache orodje. Pri Irokezih, recimo, so zhenske vodile vse gospodarstvo, zgolj v primeru vojne so izvolile bojnega poglavarja, ki se je ukvarjal samo z bojevnishkimi zadevami.

V stari zavezi je kot dedich pastirstva opisan Abraham, znachilen predstavnik starodobnega patriarha in bojevnika. S svojimi 318 »pastirji«, ki so se vsi rodili v njegovi hishi, je namrech mimogrede prepodil in izropal neko vojsko, ki so jo vodili shtirje kralji in se je pravkar vrachala iz zmagovalnega pohoda proti drugim petim kraljem.

V Tori, hebrejski Bibliji ne manjka zgrazhanja nad zhenskami, posebej nad tako imenovano sveto prostitucijo. Prerok Ozej je bil z eno takshnih svechenic celo porochen. Hebrejci so bili namrech sorodniki in sosedje visoke fenichanske kulture, kjer so po starodavnih obichajih chastili boginjo rodovitnosti, gospo nebes, Tanit. Dekleta so lahko shle za nekaj let v njena svetishcha in tam s pomochjo molitvenih obrazcev in svetega obredja, ki je v dolochenem zakljuchnem delu vkljuchevalo tudi spolno vzburjenost, zdravila tako ali drugache bolne ali nesrechne obiskovalce, ki so prishli iz oddaljenih krajev s shtevilnimi darovi prositi boginjo za pomoch. Biblichni Bog je bil v resnici takrat manj pomembno bozhanstvo, povezano bolj z bogom vojne Marsom, kar takrat ni vseh tako zelo zanimalo, zato so imeli chastilci danashnjega svetega pisma v Gospe Nebes hudo tekmico in njenega imena tudi v svojih besedilih niso omenjali po nemarnem ali nesposhtljivo.

V biblichni Genezi je zhenska zapostavljena, na trenutke je njena vloga celo prav obrnjena, recimo pri rojstvu zhenske Eve iz moshkega Adama. Zna pa biti, da so stari Hebrejci s takim pristopom dejansko duhovichili in s tem urili duha, kasnejshi rodovi pa so pozabili na vishji smisel izrochil, morda tudi zaradi spreminjanja jezika in s tem manjshega razumevanja dvoumnosti in podrobnosti, ter razlagali besedilo dobesedno in s tem pogosto povsem napachno.

To nas lahko spomne na izjavo Brucea Lincolna, raziskovalca starega veka, ki pravi, da je v arhaichni dobi starogrshkega gledalishcha na prizorishchu vladala bozhanska pesnitev, mythos, kasneje pa je glavno vlogo tako v gledalishchu kot v spopularizirani literaturi prevzela proza, tako imenovani logos, ki je najprej pomenil laganje, v zgodovinskem, novejshem obdobju pa je pridobil pomen razuma in celo resnice.

 

 

Veneti

Najstarejshi vir, ki govori o Venetih, je Iliada, kjer jih Homer opisuje kot ljudstvo konjerejcev. Za chasa Trojanske vojne bi naj zhiveli v Paflagoniji, na jugovzhodni obali Chrnega morja. V trojanski vojni so sodelovali kot zavezniki trojancev.

Tit Livij, sam venetskega porekla, je za chasa Oktavijana, okoli zachetka n.sh. zapisal, da so Veneti pod vodstvom Antenorja po trojanski vojni pribezhali v severni Jadran, kjer so se pomeshali z staroselskimi Evganci.

Vergil je o tem v Eneidi zapisal: »Antenorju uspelo je uiti Ahajcem in varno prepluti ilirske zalive ter najbolj skrivnostne kotichke Liburnov, mimo Timava hrumenja z mogochnih gora, ki iz sedmih izvirov polja z morjem poplavlja.«

Mavrij Servij Honorat, verjetno srbskega porekla, je v 5. st..n.sh. komentiral Livija, da so bili Liburni v Kvarnerskem zalivu isto ljudstvo, kot Vindelijci v okolici Dunaja, in s tem pojasnjuje, da so se paflagonski Veneti priselili k svojim

jadranskim sorodnikom, ki so zhiveli od Jadrana preko norishkih vzhodnih Alp vse do Donave. Najjuzhnejshi liburnijski otok je bil sicer Krf.

Strabo, grshki priseljenec v Oktavijanskem Rimu, pa je zapisal, da so jadranski Veneti sorodniki Venetov ob Atlantski obali, njihovo zvezo s Paflagonci pa da dokazuje njihovo izrochilo o konjereji. Dodal je, da Veneti zhrtvujejo belega konja ob svetishchu pri enemu sedmih izvirov (ter hkrati izlivov) reke Timav. Blizu svetishcha sta sveta gaja posvecheni argoshki Heri, zavetnici govedi, ter Etolski Artemidi, zavetnici divjadi. Zapisal je tudi, da o teh svetih gajih krozhijo bajke, chesh da tudi divje zhivali tam postanejo krotke in da ljudem celo dovolijo, da jih bozhajo. Svetishche ob Timavu bi naj uporabljali tako Veneti, kot Japodi. Mimogrede, znano je, da latinska beseda »equos« izvira iz venetske besede za konja, »ekon«. Venetski konji so bili takrat zelo cenjeni, Shpartancem so prinesli prvo zmago na neki vsegrshki Olimpijadi, siciliski Kralj Dioniz pa si jih je dal pripeljati zaradi izboljshanja svoje chrede.

Jadranski Veneti, ki bi naj bili prishli iz Male Azije, Slovence povezujejo s Hetiti in njihovo kulturo. Hetiti so svoje pokojne sicer pokopavali, svoje kralje pa so po smrti zhgali. S hetitsko tribarvno simboliko treh zaveznishkih kast: svechenikov, vitezov in kmetov – rdecha, modra, bela ali v razlichici chrna, rdecha, rumena, so povezane shtevilne sodobne zastave, s hetitskim dvoglavim orlom pa vsaj zhezlo v rokah kralja na Vashki situli in bizantinski grb. Karantanski panter pa je verjetno povezan s sonchno boginjo, ki so jo Hetiti chastili v obliki panterke in jo vklesavali v kamen kot sedecho na vozu, vkaterega sta vprezhena dva leva ali panterja.

 

 

Trta

Najmlajshi sin hetitske sonchne boginje in vremenskega boga, Telipinu (tudi: Santas), nagajivec, ki je obchasno strashil z ochetovim gromovnishkim orodjem, je nekoch pobegnil od doma in zaspal v svojem vinogradu njegov oche pa ga kljub hudi sili ni mogel priklicati. Telipinu je namrech skrbel za rodovitnost narave, le-ta pa je zdaj, ko je spal, zachela veneti. Ochetu, vremenskemu bogu, nista znala pomagati ne bozhanski orel, ne bozhanski srnjak, shele drobni zhivalci matere sonchne boginje, chebeli, je uspelo dechka prebuditi s pikom in ga poslati domov.

Ob naslednjem bozhanskem zboru, na katerem bogovi vsako leto odlochajo o usodi prihajajochega leta, pa so se ga bogovilotili z zvijacho. V igri s kocko so ga premagali in ga kar skozi igralno ploshcho za kazen poslali v podzemlje, kjer so ga zaprli v bakreno posodo z zheleznim pokrovom za sedmimi zapahnjenimi vrati. Tam je Telipinu ukrotil svoje nagone, ritem rodovitnosti se je naposled znova vzpostavil in od takrat sluzhi v dobro svoji bozhanski skupnosti. Da ukrocheni nagoni posvetijo chloveka in ga povishajo v boga, nas spomni na odgovornost do sveta, ki se jo je uchil zavedati zhe prvi chlovek ognjene dobe pred miljonom let.

Ime hetitskega bozhichka Telipinuja spominja na ime Tibelinu, ki ga Valvazor omenja kot staroslovanskega vraga. Razliko med pojmovanjem boga in hudicha bi lahko na podlagi teh povezav razumeli kot razliko med obvladovanjem in neobvladovanjem svojih nagonov, oziroma natanchneje med spoznanjem in zavedanjem svojega okolja, sebe v njem in svojega delovanja v njem v skladu z nasho vlogo v njem ter med nezavedanjem vsega tega.

Ime Tibelinu nas lahko spomni tudi na ime norishkega Apolona, namrech Belina. Vpliv Hetitov na liturgijo mlajshih kultur je nesporen, saj so si hetitski vrhovni svecheniki, torej kralji, obredno umivali roke, lomili kruh, pri bojnih prisegah pa so se zaklinjali: »To ni vino, to je nasha kri!«, kar mochno spo-minja na novozavezno zadnjo vecherjo, ko je takshno enachbo izvajal Jezus.

S trto in vinom je bil povezan tudi bog Dioniz (Bakhos Dionisos). Legenda pravi tako: Zeus, zakrinkan v bika, je ugrabil Fenichanko Evropo in jo chez morje odnesel na Kreto. Njen brat Kadem jo je iskal po vsem Sredozemlju in se ustavil na Balkanu, kjer je ustanovil mesto Tebe, po istoimenskem mestu v Egiptu. Na Balkan je prinesel pisavo in razne druge charobne skrivnosti. Potem se je porochil s Harmonijo, Elektrino hcherjo, njuno hchi Semelo-Thyono pa je oplodil sam Zeus. Njuno dete, ki ga je Zeus zaradi Semelinega tragichnega igranja s strelo moral skriti v kozhico svojega moshkega uda (da ne bi njegova ljubosumna zhena Hera chesa ushpichila), pa se je imenovalo Dioniz (Thyoneus).

In ta Bakh Dioniz (Kadmov vnuk in Zeusov sin) je kasneje opravil zmagovalni pohod nad Indijci in nad celo Azijo, od Balkana do Indije in Etiopije, kjer je njegova vinska trta premagala pastirsko mleko. Kadema so imenovali tudi za ocheta Ilirov. Po smrti sta se namrech s Harmonijo spremenila v kamniti kachi v Iliriku, saj mu je Zeus v zahvalo, da mu je nekoch z igranjem pishchali pomagal priti do svojih gromskih strel, svetoval odreshilno pot v Ilirik, kjer se je z darovanjem rogovja ilirskega srnjaka odkupil Hermesu, ker mu je bil pri Tebah v Grchiji ubil zmaja. Fenichani so sicer chastili boga rodovitnosti Baala, ki je soroden Belinu in Telipinu, in boginjo Astarto, po egipchansko Izido (Iset), po babilonsko shtar. V Indiji so kot mater vseh bogov chastili boginjo Aditi.

Dionizov mitoloshki pohod bi znal biti povezan z zgodovinskimi dejstvi. Grki so res sprejeli fenichansko pisavo in vino se je res nekoch v zgodovini razshirilo iz Sredozemlja po svetu.

Vino se je po biblichni interpretaciji razshirilo po vesoljnem potopu. Prvi ga je pil Noe. Z vesoljnim potopom pa je vino povezano tudi v slovenskem bajeslovju. Jakob Kelemina je v svoji zbirki »Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva« zapisal:

»Stari Slovenci so mislili, dokler so she malikovali, da je bil v zachetku sveta presrechni vek, da je rasel kruh na drevju in da je bilo klasje pshenichno pol sezhnja dolgo. Srechni ljudje so bili sprva dobri, pa kmalu so se pokvarili in postali hudobni. Tedaj so sklenili bogovi svet pokonchati. Silno je pochelo dezhevati in zemljo je pa visoko zalila voda. Vsi ljudje so poginili, samo shtirje so se reshili, da niso bili pokonchani v strashni povodnji.

O treh povest molchi; kako se je pa chetrti otel strashni povodnji, se ve. Bila je namrech na visokem hribu vinska trta, ki se je z vrshichem dotikala neba. Prijel se je chetrti te trte in zachel plezati v vishino. Kurent, pri starih Slovenih jako sposhtovan bog, to vidi in se mochno razveseli, da mozh ishche pomochi na drevesu, njemu posvechenem, in se usmili revnega chloveka. Brzo je jela voda odtekati, zemlja pa se je vse bolj sushila. Resheni chlovek je moral Kurentu, svojemu reshitelju, obljubiti zase in svoje potomce, da bo vedno ljubil dve njemu sveti zelishchi in rad uzhival njun sad. To sta bili vinska trta in pa ajda. Resheni chlovek vzame v eno roko trto, v drugo pa ajdino steblo in se poda po shirokem svetu iskat stanovanja. Na bregovih Jadranskega morja se ustanovi. Od vinske trte, ki jo je nosil v roki, odseche shibo in jo vtakne z vso mochjo v zemljo. In res je she dandanashnji v Proseku zelo dobro vino. Tudi ajdo je vsejal. Njegovi sinovi so se razshirili po Krajnskem in she zdaj se zhivijo Krajnci vechidel od ajde in chislajo vino in se s hvalezhnostjo spominjajo Kurenta, starega svojega dobrotnika. Shtirje, povodnji oteti ljudje, so se razdelili v shtiri dele sveta in zopet napolnili zemljo.

Mali Kurent je bil v veliki chasti pri starih Slovenih; sedanji pust je spominski dan starega Kurenta. Posvechen mu je bil torek.«

Slovenski Kurent nosi znachilnosti ptic (kljun), goved (rogovje), zveri (dlaka) in ljudi (zhitni klas, palica, ogenj) in se s tem neposredno navezuje na hebrejsko – biblichno izrochilo o raju, ki ga chuvajo shtirje nadangeli, namrech ptica, govedo, zver in chlovek, v novi zavezi predstavljeni kot shtirje evangelisti. Na kurente mochno spominjajo tudi ekstatichni plesalci korabanti iz Frigije, ki so chastili boginjo stvarnico Kubilo, pa tudi kureti iz Krete, oborozheni bojevniki, ki so z zvonchkljanjem varovali novorojenca boginje Reje pred svojim ochetom Kronosom (chas), medtem ko kranjski z zvonci preganjajo zimo.

Na starih kretskih oltarjih je mogoche pogosto prebrati besedo »kuro«, ki pomeni jajce, krog. Na Kreti so chastili vesoljno jajce iz pelazgijskega mita o stvarjenju. Izvalila ga je boginja Euronima, ki je bila od pasu navzdol riba, oplodil pa jo je severni veter, spremenjen v kacho. Ko se je kacha sedemkrat ovila okoli jajca, se je jajce razpolovilo in iz njega so prishli planeti. Podobno boginjo z imenom »Tarate« so pred nastopom krshchanstva chastili tudi v Mali Aziji, nedalech od 11.000 leta starega mesta Gobekli tepe. Ime Euronime nas spomne tudi na slovensko ribo Faroniko, ki kraljuje na dnu morja, ter na zlato Veroniko, ki je bila pol kacha in pol deklica. Verjetno je to povezano tudi s kretskim in ilirskim kultom kach.

Na kretskih oltarjih je pogosto tudi moch prebrati besede »Tenuit assamssarame« (sanskrt: »AsamsAram« – od vekov na veke), saj so svechenice-predice, chastile boginjo Euronimo tudi pod imenom »Tenuit«. Boginja in njeno ime pa je bila razshirjena onkraj stare Krete. Fenichani so chastili boginjo Tenit, njen simbol, sestavljen iz velikih chrk »DIO«, postavljenih navpichno s krogom navzgor in s chrko D v obliki trikotnika, pa spominja na egipchanski znak »ankh«, ki pomeni zhivljenjski dih. Izraz »ankh« sam je verjetno povezan z imenom babilonskega boga stvarnika Enkija. Tudi Liburni v Kvarnerju so chastili boginjo Tano, Indijci so chastili mater boginjo Aditi, Grki boginjo Ateno, boginjo Tiono (Semelo, mater Dioniza) in boga smrti Tanatosa, Rimljani boginjo Diano, Egipchani boginjo Nut in boga Atona, stari Irci mater boginjo Daanan, Etrushchani boginjo Turan in boga z imenom Tinia, v Perziji so chastili boginjo onostranstva Daeno, ki je dushe umrlih peljala prek mostu v onostranstvo, v nemshchini nosi sveto drevo jelka ime »Tanne«, v albanshchini pomeni »tani« – »zdaj«, v akkadshchini pomeni »tan« – »znak, red«, v latinshchini pomeni »nota« – »znamenje«, v grshchini pomeni »tonos« – »glas«. Tudi v Severozahodni Ameriki poznajo boginjo, mati zhivali, z imenom Itanu. Verjetno je beseda tudi v zvezi z imenom reke Donave (pa tudi Dona, Dnjestra in Dnjepra), kajti v antiki je nosila reka ime Ister, kar jo povezuje (pa tudi vse Bistre in polotok Istro) z boginjo Ishtar. tudi v Indiji je velika reka imenovana po boginji Sarasvati.

S staroveshko boginjo Slovence povezuje izrochilo o rojenicah in sojenicah in o bajeslovni predici »Torki«, pa tudi besedna zveza »nit zhivljenja«. Podobno rojenicam so v stari Grchiji ob rojstvu otroka prerokovale tri »moire« ali »parke«. Najmlajsha, predica »Kloto«, »nasnuje nit zhivljenja«, srednja, Lahezis dolochi dolzhino zhivljenja, oziroma »prede nit zhivljenja« in najstarejsha, Atropa, izbere nachin smrti, ter nit zhivljenja prerezhe. Tako vidimo, da je bila osnovna »sveta trojica« zhenskega spola.

 

 

Heraklej

Zhensko, od pasu navzdol kacho, omenja tudi Skitska legenda. Heraklej naj bi jo srechal v neki votlini, ko je po kraji Gerionovih goved v Shpaniji odpotoval v skitsko dezhelo ter z njo zaplodil tri sinove. Najmlajshemu je uspelo napeti Heraklejev lok in je postal oche Skitov. Podobno legendo navaja Martin Baucher, da je namrech Heraklej v Nemchiji premagal trinoga Tavriska in kasneje tam zaplodil dva sinova. Tuska, zavojevalca Umbrije, ki je po njemu prevzela ime Toskana (Etrurija), ter Norika, osvajalca Karnije, ki je ustanovil mesto Norejo, znano po zlatih rudnikih. Ali te legende nakazujejo sorodnost Etrushchanov, Norichanov in Skitov?

Tako kot Solon, se je tudi Herodot pogovarjal z egipchanskimi svecheniki o preteklosti. Razlozhili so mu, da so od vseh narodov najstarejshi oni sami, torej Egipchani, ter Skiti, ki so potomci njihovih skupnih prednikov. Od Skitov in Egipchanov bi naj bili starejshi le Frigijci ob zahodni obali Chrnega morja. Skitsko poreklo odseva tudi priimek zgodovinskega Bude Gautame Siddharte – Shakjamuni. V Indiji so jih namrech imenovali Saki ali Shakja. Japode iz zahodnega Balkana, Pikte iz severne Shkotske (prvo zapisano ime Shkotov je »Scyti«) in Skite povezuje njihova ljubezen do tetovazh, ki jo delijo sicer tudi z oddaljenimi Maori, ki so v davni preteklosti naselili Novo Zelandijo. Balkan je s Skiti povezan tudi preko belih konjev. Bele konje so namrech poleg Venetov gojili tudi Arimpajci, skitski narod ob gorovju »Rhiphaeos«, za katerega naziv so celo slovenski jezikoslovci priznali, da je verjetno sorodno slovenski besedi »hribovje«.

Herodot je pisal, da Skiti zhivijo v shtevilnih plemenih in govorijo sedem razlichnih jezikov. Razen srednjeazijskih kraljevskih Skitov in najzahodnejshih Skitov ki so bili stalno naseljeni poljedelci, je bila vechina Skitov nomadov. Najzahodnejsha skitska reka je bila Donava (Ister), ki je izvirala pri Keltih.

Po Bibliji bi naj bili prvi, ki so se po vesoljnem potopu poselili Evropo, potomci Noevega sinu Jafeta. Kasneje so se jim pridruzhili pridruzhili she potomci Jafetovega sinu Gomerja, ki so naredili ovinek okoli Chrnega morja. Valvazor je v Jafetovcih razbral Japode, v Gomerjevih potomcih pa Kimerijce ali Skite. Iz chasov starih Izhancev res izvira vech najdb skitske jahalne opreme in pushchichnih osti v vzhodni Sloveniji.

Herakleju je pripisanih tudi 12 prigod, ki se jih da zhe zaradi shtevila povezovati s krozhenjem chasa in z dvanajstimi znamenji zhivalskega kroga. Mozhno pa jih je videti tudi kot kronoloshko razlago prazgodovine.

Prvo delo, uboj leva, odseva zgodovinsko dejstvo izginotja evropskih velikih divjih machk. Ni dalech misel, da je bil v to vpleten tudi chlovek.

Drugo delo, uboj poshasti s kachjo glavo bi lahko odsevalo evropsko izginotje mamutov. Pricha tudi o uporabi zastrupljenih pushchic.

Tretje delo, ulov divjega prashicha, nakazuje na udomachevanje prashichev.

Chetrto delo, ulov charobnega srnjaka, je mistichne narave in bi lahko bilo povezano s kakshnim duhovnim gibanjem. Znano je namrech evropsko chashchenje srnjakov, v Sloveniji smo jih po nastopu krshchanstva povezovali s Kristusom. Legenda pa tudi ne potrdi, ali je Heraklej srnjaka res ujel, ali ne.

Peto delo, chishchenje Avgijevih hlevov, bi lahko bilo povezano z velikimi zemeljskimi deli. Etrushchani so bili recimo mojstri gradnje kanalov in preoblikovanja pokrajine.

Shesto delo, poboj mesojedih ptic s pomochjo bakrene ropotulje, bi znalo kazati na neko starodobno modo izrekanja urokov in odganjanja nezazhelenih duhov, ter seveda o uporabi bakra. Podobne ropotuljice so izkopali na Shmarjeshki gori, kjer domnevajo, da je bilo nekoch svetishche in so se v starem veku nahajale svechenice.

Sedmo delo, ukrotitev kretskega bika bi lahko bilo povezano z vdorom Dorcev v Grchijo in na Kreto.

Osmo delo, ulov Diomedovih konjev, je povezano s konjerejo Venetov in morda tudi z njihovim zatonom.

Deveto delo, tatvina pasu Amazonske kraljice Hipolite (mimogrede: Hypos – grshko: konj) je lahko povezano s propadom stare, predvsem Balkanske in Maloazijske, kasneje pa tudi Sredozemske kulture, ki je chastila rodovitnost in

boginjo stvarnico.

Deseto delo, ugrabitev govedi, odseva v razlichnih mitih o ugrabljenih kravah po svetu in povodu za vojno, tako na Irskem, kot v Indiji. Povezano je z zachetki govedoreje in se morda nanasha na resnichen dogodek. Mimogrede, v nashih krajih so pred prihodom Keltov v 4. st.pr.n.sh. gojili sive krave mlekarice. Kelti so s seboj na Shtajersko pripeljali lisaste krave, ki so jih uporabljali za meso. Po zahodni Sloveniji pa so ohranili izrochilo krav mlekaric she tisoch let in se shele znastopom srednjega veka sprejeli navado jesti tudi goveje meso. Ime Italije pa je sploh povezano z govedmi, saj bi naj izviralo iz besede »vitelju« ki bi naj v nekem starem predrimskim italijanskim jeziku pomenilo »tele«. Morda je zgodba tudi povezana z grshko naselitvijo juzhne Italije?

Enajsto delo, nabiranje zlatih jabolk, je spet povezano z nekim duhovnim izrochilom, najverjetneje o drevesu spoznanja, povezano tudi s skandinavskim izrochilom o bogu Odinu, ki je visel na drevesu in po treh dneh prinesel ljudem rune, prve chrke. Na drevesu je visel tudi Dioniz, kasneje tudi Kristus.

Podobno je tudi dvanajsto delo, ugrabitev troglavega psa chuvaja podzemlja, mistichne narave. Povezano pa je verjetno z izrochilom o sveti trojici, ki so ga svecheniki strnili iz izrochil o obiskovanju onostranstva s strani starodavnih duhovnih mojstrov in iz njih razvili v nauk o reinkarnaciji.

 

 

Orfiki

Slovenski Kurent je bil charodejni godec, ki je s svojimi goslimi neustavljivo silil ljudi in celo samo Smrt v ples ter tako prishel z zvijacho v nebesa in nazaj.

Frigijski jasnovidec, pesnik in pevec Orfej, ki je s svojo glasbo znal zacharati tako ljudi, kot zhivali in celo kamne, je nekoch obiskal onostranstvo, da bi v zhivljenje povrnil svojo drago Evridiko, a so ga raztrgale bakhantke, Dionizijeve chastilke, ker niso slishale njegove glasbe. Orfeju so pripisane shtevilne hvalnice in pesmi posvechene razlichnim bogovom, ki so se kasneje uporabljale v misterichnih religijah starega Balkana ter oznachevale z nazivom »orfichne himne«. Orfeja so v antiki chastili tudi po slovenskih dezhelah, kot je ugotovil Davorin Trstenjak. Orfejeva znachilna frigijska chepica pa spominja na palchkaste kape, upodobljene na Vashki situli.

Tudi Uzir (grshko: Oziris), egipchanski bozhanski apostol glasbe in veselja, mozh in brat boginje Izide, je bil raztrgan na kose. To je storil njegov brat Set, ker je hotel prevzeti egipchanski prestol. Izida je Uzirjeve preostanke iskala po vsem Egiptu in jih konchno (razen enega) vse nashla ter Uzirja pokopala v skladu z obredjem, ki mu je omogochal zhivljenje v onostranstvu. Tam je zdaj Uzir razsodnik umrlih, v rokah pa ima ankh, bozhanski simbol, s pomochjo katerega umrlim omogocha dihati in zhiveti v onostranstvu. Uzir je oblechen rdeche in zeleno, s chimer kazhe zavezo med rastlinami in zhivalmi.

Jama, rdeche – zeleni indijski bog onostranstva, drzhi v rokah zanko, s katero potegne dushe umrlih v svoje kraljestvo. Jama ima brata dvojchka z imenom »Manu«, ki je »prvi chlovek«, oziroma oznachuje prachloveshko kulturo, podobno kot pri Hebrejcih Adam. Oba imata pa tudi sestro dvojchico Jami.

Tako vsi trije tvorijo sveto trojico, tokrat v meshani zasedbi. Podobno ima pri nas Kresnik brata Trota in sestro Devo (Shembiljo, Marjetico, Vesino). Kresnik, ki biva na Svetovni gori, kjer ob vodnjaku stoji zlata jablana, je nebeshki sin. Po nebu se vozi v zlati kochiji, oborozhen s strelo, kladivom, sekiro, kijem ali mechem. Tudi Kresnik je opravil dvanajst junashkih del.

Iz zhenske trojne boginje je torej nastala bozhanska trojica Jama, Manu in Jami, ki se je nekoliko spremenjena ponovila tudi v Egiptu, tam je namrech bozhanskih bratov in sester pet, ustvarjeni pa so bili med tistimi petimi dnevi, ki lochijo leto dni od popolnih 360, kolikor bi bilo vzorno za popolnoma natanchno rachunanje krozhnic nebesnih teles in s tem koledarja. V Indiji obstaja tudi mlajsha razlichica, ki jo sestavljajo Brahma (vesolje), Shiva (zhivljenje) in Vishnu (chlovek). Vsi trije imajo tudi svojo zhensko spremljevalko, namrech Brahma ima Sarasvati, boginjo govora, glasbe in modrosti, Shiva ima Parvati (tudi »Durga, Kali« ali »Shakti« itn), boginjo s tisoch inkarnacijami in Vishnu ima Lakshmi, boginjo sreche.

Vishnu je bozhanski junak, ki se vsakih nekaj tisoch let utelesi na zemlji in reshi svet pred propadom, oziroma nakazhe novo smer razvoja. Ena izmed njegovih inkarnacij je bil Krishna, pastir govedi in glasbenik s pishchaljo. Strabo nam pojasni povezavo: »Zato so Pitagorejci in kasneje Platon filozofijo imenovali glasba; pravijo, da je vesolje sestavljeno v skladu s harmonijo in da je vsaka oblika glasbe delo Bogov. V tem smislu so imenovali Muze Boginje in ker je Apolon vodnik Muz, je bilo pesnishtvo kot celota imenovano »bozhanska hvalnica«. Posledichno so prisojali glasbi vzgojo etike, saj so verjeli, da je vse, kar tezhi k izboljshanju uma, blizu Bogovom.«

Shiva je bozhanstvo zhivljenja in zavetnik najstarejshih matriarhalnih kultur. Izrochilo brahmanov pravi, da je blagodejni, milostni, naklonjeni, prijazni, prijetni, veseli, osrechujochi in odreshujochi bog s tisoch in vech imeni ter s tremi ochmi (preteklost, sedanjost, prihodnost). Krajec nad njegovimi obrvmi oznachuje mesece, kacha okoli vratu leta, njegov pas z lobanjami oznachuje dobe chloveshtva. S chopom zavozlanih las prestreza nebeshki Ganges, da ne zmelje Zemlje. Grlo ima temno modro zaradi strupa, ki bi unichil svet, che ga ne bi bil Shiva popil ob stvarjenju sveta, ko so bogovi pinili ocean za nektar nesmrtnosti. V rokah ima trizob (ker je stvarnik, unichevalec in prebujevalec) in boben v obliki peshchene ure. Shiva je pleshochi pushchavnik in razsvetljenec, sama beseda »shiva« pa v sanskrtu poleg njegovega imena in pojmov, ki ga dolochajo, pomeni she »sveti spis, kristavec (bulnik), sol, zhivo srebro, zhelezo, izobilje, klin, opanko« in »chas«.

Indijski jogi Shri Jukteshvar je predal izrochilo, ki pravi, da chloveshtvo niha med razsvetljenimi in med duhovno zatemnjenimi obdobji v ritmu 24000 let, kolikor traja precesijski obrat zemeljske osi, kar do neke mere sovpada z Danielom in z grshkim mitom o dobah, ki se zachnejo z zlato, nadaljujejo s srebrno in bronasto, konchajo pa z zhelezno in ilovnato, pa tudi s shamanskimi izrochili po svetu, ki pravijo, da so bili nekoch vsi ljudje shamani. Kasneje je bilo shamanov vse manj, zato so dobivali kraljevske polozhaje. She kasneje jih je skoraj zmanjkalo, zato so morali shamani vzgajati svoje naslednike od malega. She kasneje pa so ostala le she shamanska izrochila in svecheniki, ki pa so schasoma razumeli vedno manj vsebine, ki so jo chuvali s svojimi obredi, ki so tako postajali vse bolj izpraznjeni.

Tako kot je Shiva pogosto upodobljen, kako z eno nogo stoji na palchkovi glavi, kar bi naj pomenilo, da svetovne dobe nihajo med zavedanjem in med nezavedanjem in da zavest vedno znova premaga nezavedno (Zeleni Jurij, sveti Jurij), je bil tudi staroslovenski bog Gruden (grshko Kronos) nekoch upodabljan, kako stoji na ribi, v desnici drzhi vedro z jagodichjem (rodovitnost chasa), v levici pa veliko kolo (vrtenje chasa). Riba sovpada z znamenjem zhivalskega kroga, ki je v Egiptu veljalo za prekleto obdobje, v Indiji pa za Kali jugo, temno dobo. Zdaj mogoche lazhje razumemo tudi simbol zhenske z ribjim repom, utelesha namrech dvojnost, protislovnost, kot tudi celoto zhivalskega kroga.

Eno glavnih ozvezdij, ki jih je chlovek poleg sedmih vidnih planetov opazil s prostim ochesom zhe v pradavnini, je na severni polobli Orion (tri zvezde v ravni chrti), kar je morda prispevalo k podobnosti izraza za zvezdo (tr) z izrazom za shtevilo 3 (tri), vsaj v sanskrtu. Ozvezdje Orion je brahmanom simboliziralo Shivo kot lovca, ki lovi jelena (zvezda Sirij, ki je na severni polobli vidna zgolj poleti). Lovskim druzhbam je bilo pomembno tudi ozvezdje Gostosevcev, brahmanom pa sta bili najpomembnejshi obe ozvezdji vozov s sedmimi zvezdami – vrachi ali »rshiji«, opisanih v vedah. Rshi Urva je nekoch reshil svet, ko je vrgel nek unichujoch plamen v morje, kjer se je spremenil v konjsko glavo.

Brahma predstavlja izvir vesolja, vesoljni zarodek (embrio) v zlatem jajcu, ki sanja vesolje in hkrati sanja svoja razlichna zhivljenja, se pravi nas, vsa zhiva bitja. Vesolje je po starem namrech izviralo iz zavesti, kar she danes odseva v krshchanskem kultu Jezushchka (novorojenega Bozhichka). Ta zavest bi naj po izrochilu brahmanov in jogijev imela sedem dimenzij: snovnost, elektriko, magnetizem, atomizem, zbor modrecev, nedostopno in Brahmo.

 

 

O avtorju

Avtor prvega Sanskrtsko-slovenskega slovarja Bogdan Kristofer Meshko je talentiran in dejaven slikar, glasbenik, druzhbeni aktivist, pisec in prevajalec. Vrsto let se je tudi poglabljal v shtudij primerjalnega jezikoslovja in mitologij, med pripravo tega slovarja pa je raziskoval medsebojne podobnosti in sorodnosti razlichnih starih in izumrlih jezikov ter njihove podobnosti s slovenshchino kot s sodobnim, a hkrati staroveshkim jezikom. Z zheno, prav tako slikarko, in dvema hcherkama zhivi v Svetem pri Komnu. Trenutno dokonchuje staroegipchanski-slovenski slovar in staroegipchansko slovnico.

 

 

Viri

– a Sanskrit – English dictionary, etymologically and philologically arranged with special reference to Cognate indo-european languages, Sir Monier Monier-Williams, M.A., K.C.I.E. Boden prefessor of Sanskrit, Hon. D.C.l. Oxon, hon.LL.D.Calcutta, Hon. Ph.D. Goettingen, Hon.Fellow of University College and Sometime Felllow of Balliol College, Oxford, NEW EDITION, GREATLY ENLARGED AND IMPROVED with the collaboration of  rofessor E. Leumann, PhD. Of the University of Strassburg, professor C. Cappeller, Ph.D.of the University of Jena and other scholars, MOTILAL BANRASIDASS PUBLISHERS PRIVATE LIMITED.DELHI, First Edition published by Oxford University Press, 1899 Reprint: Delhi, 1963, 1964, 1970, 1974, 1976, 1979, 1981, 1984, 1986, 1993, 1995, 1997

–  Aegyptisches Totenbuch, uebersetzt und kommentiert von Gregoire Kolpatchy, Otto Wilhelm Barth verlag, 1991

–  Akkadisches Handwoerterbuch, Wolfram von Soden, Wiesbaden, 1967

–  Arheoloshka najdishcha Slovenije, Izdano v pochastitev 30-letnice osvoboditve in 30-letnice socialistichne federativne republike Jugoslavije, SAZU, DZS, Ljubljana 1975

–  Atharva veda, Das Wissen von den zauberspruechen, uebertragen von Friedrich Rueckert, Folkwang verlag Gmbh Darmstadt – Hagen i. W. Gotha, 1923

–  Das grosse Bilderlexicon des Menschen in der Vorzeit, Jelinek, Prag, 1972 2 Dolphins and their power to heal, Amanda Cochrane & Karena Callen, Healing Arts Press, Rochester, 1992

–  Der Buddhismus Indiens, Constantin Regamey, Paul Pattloch Verlag, 1964 45

–  Der Rig veda, uebersetzt und erlaeutert von Karl F. Geldner, Erster teil, Erster bis veirter Liederkreis, Goettingen, Van den Hoek & Ruprecht, 1923

–  Der Sohar, das heilige Buch der Kabbala, Nach dem Urtext ausgewaehlt, uebertragen und herausgegeben von Ernst Mueller, Eugen Diederichs verlag, 1991

–  Die Ehre Herzogtums Crain, Janez Vajkard Valvazor 1689 29

–  Die Welt der Hethiter, von Margarete Riemschneider, Phaidon Verlag, Akademische/Athenaion

–  Dionysiaca, Nonnos, the Loeb classical library, Cambridge,

Massachusetts, 1962

–  Documents in Mycenean Greek, Michael Ventris & John Chadwick, Cambridge, 1956

–  Erlosungsvorstellungen in der Alchemie, C.G.Jung, Walter Verlag, 1985

–  Galske vojne, Gaj Julij Cezar

–  Hethitisches Woerterbuch, Johannes Friedrich, 1953

–  History of the wars; the Vandalic war, Procopius of Caesarea, the Loeb classical library, 1953

–  Il regno degli Slavi, Mauro Orbin, 1605, Mljet, 1985, Munchen

–  Iliada, Homer, prevod Sovre, zalozhba Mihelach, Ljubljana, 1992

–  Introduction to the history of the Indo-European languages, Vladimir Georgiev, Publishing house of the Bulgarian Academy of Science, Sofia, 1981

–  Kabbala im Traumleben des Mensches, Friedrich weinreb, Eugen Diederich 1994

–  Kristalna gora, dr Zmago Shmitek, forma 7, Ljubljana, 1998

–  Ljudstva brez kovin, Bozho Shkerlj, DZS, Ljubljana 1962

–  Mitologija i religija Hetita, M. Shijakovich, Emera 1997, Beograd

–  Predzgodovina knjizhevnosti pri Slovanih, Vladimir N. Topoljev, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, FF, Univerza v Ljubljani, 2002

–  Primal Myths. Creation Myths around the world, Barbara Sproul, Harper San Francisco 1991

–  Razizkavanja na polji staroslovanske mytholgije, Jeli oblichaji na petujskem in svetomartinskem spomenikures spadajo v Apolonov ali Orfejev kultus, spisal Davorin Trstenjak, Letopis Amtice Slovenske 1870, uredil E.H. Costa, natisnil Jozhef Blaznik v Ljubljani 1870

–  Roemmische Geschichte, Appian

–  Roman history, Dio Cassius, the Loeb classical library, Harvard university press

–  Sanskrit, an introduction to the classical language, Michael Coulson, Hodder & Stoughton Educational, 1976

–  Sanskrit manual, a quick guide to the phonology and grammar of classical Sanskrt, Roderick S. Bucknell, Motilal Banarsidass publishers, Delhi, 1994

–  Situla, razprave Narodnega Muzeja v Ljubljani, 20/21, Zbornik posvechen Stanetu Gabrovcu ob shestdesetletnici, Ljubljana, 1980

–  So bili Etrushchani Slovani? Berlot, Rebec, Lipa, Koper 1984

–  Starejsha zhelezna doba na slovenskem Shtajerskem, Biba Terzhan, Narodni Muzej v Ljubljani, 1989

–  Tales of ancient Egypt, selected and retold by Roger Lancelyn Green, the Bodley head, England, 1967

–  The geography of Strabo, with an english translation by Horace Leonard Jones, Loeb, Cambridge, 1949

–  The life of Apollonius of Tyana, Flavius Philostratus, loeb classical library, 1948

–  The holly science, Swami Sri Yuktesvar, Self realization fellowship (Yogoda satsanga Society of India) 1963, english edition 1990

–  The Phoenicians, under the scientific direction of Sabatino Moscati, Palazzo Grassi, Fabri, 1988

–  Theoryzing myth, Bruce Lincoln

–  Tibetanska knjiga mrtvih, Evans Venc, Zamak kulture, V. Banja, 1978

–  Timaos, Plato, translated by Benjamin Jowett, internet

–  Vergessene staedte am Indus, Fruehe Kulturen in Pakistan vom 8. bis 2. Jahrtausend, Muenchen, praehistorishe Staatssammlung, Phillip von Zabern, 1987

–  Woerterbuch Deutsch- Sanskrit, Klaus Milnius, Verlag Enzyklopaedie, 1988

–  Zgodbe, Herodot iz Halikarnasa, poslovenil Anton Sovre, Tiskarna ljudske pravice, Ljubljana, 1953

–  Zgodovina Langobardov, Pavel Diakon

–  Zgodovina Norika in Furlanije, Martin Baucher, Sveta gora nad Gorico 1663, Ljubljana 1991

–  Zgodovina Slovencev, Cankarjeva zalozhba Ljubljana 1979

–   Zhivljenje svetega Severina, Evgipij, (uvod, prevod in komentar – Rajko Bratozh), Ljubljana 1982