Revija SRP 129/130

Béla Hamvas

 

VODNAR

 

1.

Vsak, ki se vsaj malce spozna na astrologijo, ve, kaj je precesija. Ta izraz namrech oznachuje premike, ki najbrzh izzovejo prestavitev zemeljske osi. Vemo, da v chasu poletnega solsticija Sonce vzide natanchno na nichelni stopnji ozvezdja Orion, za chasa jesenskega enakonochja pa natanchno na nichelni tochki ozvezdja Tehtnica. Prvo je zachetek poletja, drugo pa zachetek jeseni. Vendar pa se po navadi zadeve ne ujemajo povsem. Zaradi prestavljanja zemeljske osi iz leta v leto prihaja do odstopanj, ki pa jih ni mogoche izmeriti. Sonchni vzhod se prestavlja za dlako. Vendar pa je tudi res, da je ta razlika v dveh letih skoraj zanemarljiva, v sto letih pa jo je mogoche meriti, cheprav tudi ni ravno velika. V dva tisoch letih pa ta razlika znasha priblizhno trideset stopinj nazaj, saj se tochka poletnega solsticija prestavi naprej in to imenujemo precesija.

Zaradi precesije pride do polozhaja, da po dva tisoch letih Sonce spomladi ne vzide vech na nichelni tochki ozvezdja Oven, temvech – ker je prishlo do zasuka za trideset stopinj v ozvezdju za Ovnom – na nichelni stopinji Rib. Ko pa mine dva tisoch let, pomladno Sonce ne vzhaja vech v Ribah, temvech se premakne in prestopi v naslednje ozvezdje, v Vodnarja. Temu pojavu pripisuje astrologija le toliko pomena kot tudi drugim kozmichnim pojavom, pozna ga in nich drugega.

Vzhodnjashka astrologija pa pove, da takih priblizhno dva tisoch let tvori en svetovni mesec, dvanajst svetovnih mesecev ali okoli enaindvajset tisoch let pa tvori svetovno leto. Bolj prostrana, mochnejsha in shirshe pojmovana vzhodnjashka astrologija je odkrila vzajemno povezavo med gibanjem zvezd in usodo chloveshtva. Posamezni svetovni meseci tvorijo velikanske zgodovinske dobe, ki jih po grshko imenujemo »eoni«. Ti meseci so tako zelo zaprti, da je prehod iz enega v drugega tudi kritichen. Na polovici svetovnega leta, torej vsakih shest mesecev, pa nastopi velika katastrofa. Taka je bila tudi zadnja – trinajst tisoch let pred nashim shtetjem, ko se je potopila Atlantida.

Dandanes pa zapushchamo ozvezdje Rib. Mesec se je konchal in eon tudi. Prishli smo v kritichni chas, to skoraj vsi obchutimo na lastni kozhi. Zdaj prehajamo v naslednje znamenje, v Vodnarja, chemur bo sledilo povsem novo zhivljenje, ker se je staro konchalo. Nastopili bodo dogodki, ki bodo v temeljih pretresli celotno Zemljo in chloveshtvo. O tem govori dva tisoch let zgodovine. Kakshna bo ta Vodnarjeva doba, ne ve nihche. V tem trenutku lahko spoznamo le, kaj se dogaja, ko iz Ribe prestopamo v Vodnarja.

 

2.

Pred petdesetimi leti je Le Bon izjavil, da zhivimo v chasu, ko bo zavestno delovanje posameznika nadomeshcheno z nezavednim delovanjem mnozhice. Tedaj ta sprememba ni bila videti le povsem nedolzhna, temvech celo dobrodoshla. Vech jih je bilo, ki so mnozhice hujskali k uporu. Marx in apostoli socializma so pripravljali revolucijo, cheprav jim she zdalech ni bilo jasno, kakshen znachaj ima njihovo delovanje. Che bi le vedeli, da mnozhica na oblasti sploh ne bo uresnichila velikih idej chloveshtva tako, kot so sicer verjeli – she vech, ker je mnozhica morala zacheti sama pri sebi, kakor je tudi sama s sabo postala svoje lastno celovito bitje in narava, bo preprosto izbrisala vero v mozhnost uresnichitve teh zamisli – tedaj apostoli svojih spisov zagotovo ne bi pisarili s tolikshno lahkotnostjo. Che bi danes vstali Marx, Engels, Lassalle ali pa kak drug revolucionar, in ko bi videli, za kaj so se tako ognjevito zavzemali, bi jih to zachelo skrbeti. In che bi v njih bila, kakor je bila tudi v vechini, vsaj iskra resnobnosti, bi ti siromaki, ko bi jih premagalo samoobtozhevanje, zajecljali: »Tega si nisem zhelel!« Vsi so namrech verjeli, da so v mnozhicah angeli. Danes bi takoj vedeli, da so se motili, in bi sprevideli, da so prebudili poshast. Zdaj je zavestno delovanje posameznika nadomeshcheno z nezavednim delovanjem mnozhice. Ochitno bi apostoli uvideli, da je druzhba v funkciji nechesa drugega. Oblast mnozhice pomeni, da namesto individualne, jasne, razumne, trezne in marljive dejavnosti nastopi motna, slepa, meglena in nezavedna dejavnost mnozhice, s tem pa potemni in potone celotno chloveshko bistvo. To pa je bilo tisto, o chemer revolucionarji niso premishljevali. Obstajali pa so tudi ljudje, ki so doumeli pomen oblasti mnozhice. Dojeli so, da ne gre za oblast. Polozhaj v svetu se je spremenil. Proces ni druzhben, temvech precej globlji: sega v temelje zhivljenjskega ustroja. Mnozhica, ki se pojavi na povrshju, je vselej povezana z nezavednim delovanjem. Tedaj postaneta individualno in jasno mishljenje ter delovanje odvisni od motnega in nezavednega delovanja mnozhice. Tisto, kar je preprosto in razumljivo, je odvisno od slepega in motnega, tisto, kar je vishje, je odvisno od nizhjega. Pojavi se obrnjen polozhaj in chlovek zachne zhiveti tako, da visi z glavo navzdol. Posledic tega ni mogoche predvidevati.

Drugi rod socialistov, Paretto in Saurel, je jasno uvidel, da ne moremo govoriti o bratstvu in svobodi mnozhice niti o zmagoslavju velikih zamisli chloveshtva. Ta rod svojih nazorov ni izrazil tako grobo. Razredni boj burzhoazije in proletarcev je na povrshju druzhbeni pojav, pod njim pa se odvija bitka med jasnim zavedanjem in slepim nezavednim. Ta bitka se tedaj ni konchala.

Paretto skrusheno ugotavlja, da manj ko neka misel jasno podaja vrednost resnice, bolj ugaja mnozhici. Ta kalni in negotovi nekaj je on poimenoval reziduum. Ta je nesmiseln, in cheprav spodbuja, to pochenja povsem iracionalno in ne dosezhe prav nichesar. Ta vrsta mishljenja je znachilna za mnozhice, sicer pa nima prav nobene zveze s premishljevanjem, kakor tudi ne s tistim, kar Saurel imenuje mit. Mit obstaja zato, ker mnozhica ne zna premishljevati, uvideti in odmeriti: mit je usedlina strasti, sle oziroma nagona.

Zhe drugi rod je uvidel, da je reziduum oziroma mit znamenje prepoznanja nezavednega delovanja mnozhice, kot tudi, da se je zachel boj med zavedajochim se mishljenjem in nezavednim, ter da ta boj she traja. Da drugega ni videl, mu ne moremo zameriti. Sposobnosti teh ljudi so bile namrech povsem povprechne.

Naposled pa she o takih, ki so polozhaj doumeli zhe na prvi pogled. Predvsem Kierkegaard in Nietzsche, nato pa she majhna druzhina: Fauguet, Merezhkovski, Pannwitz, Evola, Berdjajev, Valery, Ortega in Jaspers. Ta seznam ni dokonchen in tudi ne vrstni red. Tisto pa, kar so videli, je bilo tole: mnozhica, ki se je dotlej nahajala spodaj, se je prebila v vishje druzhbene sloje. In tokrat – nasprotno kot za chasa selitve ljudstev – ni barbar napadel bolj razvitega in vzvishenega chloveka od dalech in na zunaj, temvech od spodaj in znotraj. Nezavedno se nahaja v samem chloveku, dvignilo se je in zdaj se mnozhica nahaja v sami druzhbi. To je nova selitev narodov, navpichni preboj barbarov. In vzporedno s tem se polozhaj ne spreminja le navzven, temvech je ta izgon razvitega in vzvishenega chloveka ter unichenje razvitega in vzvishenega nachina zhivljenja spreobrnil tudi psiholoshki polozhaj chloveka. Tisto, kar je bilo zgoraj, se je potopilo. Zgoraj ni razum, temvech nagon, ne svetloba, temvech tema, ne red in niti treznost, temvech nered in strast. Ne zavedno mishljenje, temvech reziduum in mit. Zato se je sprevrgel tudi red pri izbiri, vrednotenju, usklajenosti in okusu.

Podobna katastrofa je doletela chloveka, ko je Zemljo preplavil potop in se je chloveshtvo potopilo v ocean. Vendar pa je bil tedaj ta potop zunanji, kakor je bila zunanja tudi selitev narodov – danes pa chlovek tone v lastno nezavednost, druzhba pa v lastno mnozhico. Ocean je nezavedno in nezavedno je ocean. Potop pomeni potopitev v nezavedno. Danes zhivimo notranji potop.

 

3.

Ta novi polozhaj, ko pride navzgor tisto, kar je bilo spodaj, ni nich manj usoden, kot che se potaplja tisto, kar je bilo zgoraj. Mesto mnozhice je spodaj, kakor je spodaj tudi mesto nezavednega. Tako jima je bilo usojeno. Dokler vol vleche voz ali pa orje, je sveto bitje; che pa utone, se pretvori v hudicha, preneha sejati svetlobo, njegov ogenj pa postane ognjenishki. Tudi ko se nezavedno, katerega mesto je bilo spodaj, znajde zgoraj, postane enako demonsko kot zavedanje, katerega mesto je bilo zgoraj, a se je spustilo dol. Sveta vprezhna zhival postane zmaj, angel svete svetlobe pa satan. Kajti tisto, kar je spodaj potrpezhljivo, se zgoraj spremeni v poshast. In tisto, kar je zgoraj sijochi angel, je spodaj hudich. Tudi to, da se je vprezhna zhival prelevila v zmaja, je katastrofa, kot je katastrofa tudi, che se angel spremeni v satana.

Obstajajo pa tudi ljudje, ki si celo she danes drznejo verjeti, da je vprezhna zhival zhe dovolj dolgo vlekla jarem in da je chas, da zasede mesto angela, ta pa naj zdaj postane plug. Taki nazori bi si zasluzhili pozornost le v primeru, ko bi lahko obenem naredili, da bi chlovek nosil trebuh na vratu, mozhgane pa pod trebuhom. Enako smiselno bi bilo tudi zaprositi drevje, naj odslej iz zemlje molijo korenine, veje pa naj pozhenejo v tla. Trebuh zgoraj na vratu bi prav tako postal demonski kakor tudi mozhgani pod trebuhom. Che bi chrevesje zachelo premishljevati in bi si nachrtovalo zhivljenje, bi bile to chrevesne misli. In tudi prvo znamenje prihoda mnozhice na oblast je bila prav okrepitev chrevesnih misli: najpomembnejshe je postalo vse, kar je hrana, ekonomija, zhelodec, pozemske dobrine in jedi. Celotni obstoj zmaja tvorita zhretje in spanec. Che se ne more najesti, se odpravi na lov in pobije prvega, ki se mu najde na poti. Potrebuje surovino – vodilo obdobja mnozhice je: surovina. Vendar pa bi se v primeru, da bi se mozhgani spustili in zasedli mesto chrevesja, v tej temi, ki je ni vajen in ki nasprotuje njegovemu bitju, chlovek zagotovo uprl. Enako je danashnji padli duhovni chlovek le she navaden upor. Uporni mozhgani pa so enaki chrevesju, ki premishljuje. Nich manj niso demonski, kot je drevo s korenino navzgor in vejami navzdol. Angel se mora v jarmu spremeniti v satana, kot se enako vol na prestolu spremeni v zmaja. Glede nedavnih ugotovitev naj to zadostuje.

 

4.

Psihologija mnozhice nam je dovolj blizu, da vsakdo med nami pozna vsaj glavne obrise sploshnih nachel, ki so jih odkrili zhe Le Bon, za njim pa MacDougal in Lévy-Bruhl. Mnozhice se med seboj prav nich ne razlikujejo. Kdo se je zbral, sploh ni pomembno – diplomati na kongresu, akademiki na seji, poslanci na zasedanju parlamenta, uchenci v razredu, drzhavljani volivci, sindikalisti, poljedelski delavci, sodnishki porotniki ali gledalishko obchinstvo. Zakaj je to vseeno? Ne glede na to, za kakshno skupino gre, se namrech tedaj chlovekovo zavedanje – in tudi ne glede na to, koliko je posameznik sicer razvit – degradira. V mnozhici se individualno zavedanje iznichi. Mnozhica ima drugachne lastnosti, ki so neodvisne od vsakega posamichnega vedenja, saj to postane nezavedno. Ker je razburjena, lahkoverna, pristranska, zaostala, tiranska, topa, mrachna in histerichna, ne poseduje ne pameti in ne mochi sklepanja, ne zna presojati in jo je zlahka mogoche preprichati, she lazhe pa voditi in preslepiti. Ko se potopi v mnozhico, se tudi najrazumnejshi chlovek v hipu poneumi. Mozhgani se izklopijo, razum preneha delovati, zavedanje potone, njegovo mesto pa zasede za mnozhico znachilno temno, motno, labilno omrtvichenje. Jasen in trezen razum ugasne, oblast nad chlovekom prevzamejo nenadzorovani nagoni in chlovek se brez zadrzhkov vkljuchi v mnozhico. The group is feeling and acting as one soul – pripadniki skupine se stopijo v eno samcato dusho. Mnozhica ne presoja in ne preudarja, ne ljubi, si ne prizadeva, da bi razumela, temvech se boji, besni, bulji in se pokori.

Vendar pa predvsem rushi, kot pove Le Bon. Nato dodaja: Vzpon mnozhice vselej spremlja negativni rezultat in zato ima mnozhica nalogo unichevati kulture. Mnozhica je morda stanje pod posameznikom, morda pa za njim. Dusha se zachne drugache vesti: posameznikovo zavedanje o sebi tako zelo potemni, da po Lévy-Bruhlu chlovek izgubi sebe in sebe pomesha z drugim. V kolektivnem stanju chlovek verjame v nekaj, v kar sicer ne verjame, temvech se tako zgolj na sploshno verjame. Chlovek preneha biti individualno bitje, temvech se poistoveti z nechim – s stalishchem, chustvom, z dejanjem, morda tudi s predmetom ali pa z drugim chlovekom. Ta pojav so poimenovali participation mystique. Ker nima niti nujnih sredstev za primitivno presojo, nezavedno nenehno mesha sebe z nechim ali nekom drugim ter tudi sprejme nazore drugega in zhivi njegovo zhivljenje, medtem ko se njegovo zavedanje o samem sebi napol razprshi in lebdi v motnih globinah nagona.

 

5.

Ta kratki opomnik pa nujno spomni she na nekaj drugega. Tudi pri tem je treba prichakovati, da bo to v glavnih potezah prav tako zhe znano. Shtevilni so zhe do popolnosti opisali – she zlasti Merezhkovski, Pannwitz, Rathenau in Kayserlink – pojav, ki so ga nato poimenovali: vdor barbarov ali upor mnozhice ali nova selitev ljudstev ali potop dush. Kar je lahko v tem trenutku za nas pomanjkljivost, je to, da nihche ni poiskal vzporednic med mnozhico in postopkom, ki se pojavi med ugasnitvijo chloveshkega bitja v mnozhici, bitja, ki sicer razpolaga z osebnim zavedanjem. In cheprav se nam ta vzporednica ne le kar sama ponuja, saj je danes postala zhe vsiljena prisila, ki zahteva, da bi jo opazili. Chloveshtvo je postalo mnozhica, individualno samozavedanje pojema, delno pa je zhe ugasnilo, mesto zavestnega delovanja posameznika pa prevzema nezavedno delovanje mnozhice. Tisto, o chemer govori psihologija mnozhice, pravzaprav ni psihologija mnozhice, temvech postopek, ki predstavlja navpichni vdor barbarstva. Namesto treznega in jasnega razuma se zdaj v celotnem chloveshtvu pojavlja razburjeno, mrachno in histerichno nezavedno, ki nima bistroumnosti, ne zna presojati in se vede kot na predvolilnem shodu ali kot gledalishko obchinstvo ali pa dijaki v razredu. Celotno chloveshtvo je pripravljeno, da se stopi v eno dusho, ki je lahkoverna, zaostala, tiranska, ne zna niti premishljevati in ne ljubiti, temvech se edino boji, drgeta, besni, she posebej pa unichuje, kajti mnozhice imajo nalogo unichevati kulture. Zapadli smo v stanje pod individualnim, nashe posebno zavedanje o nas samih pa je mrknilo. In v tem postopku nas ne more reshiti uchenost, kakor tudi v mnozhici ni reshitve. Chloveka ne bo reshila izobrazba, rang, posest, polozhaj, razred in ne znanje, dohitela ga bo velika temachna senca in ga prekrila. Vendar pa tega potopa ne more chloveku preprechiti prav nobena med do zdaj znanimi chloveshkimi sposobnostmi, darovi, duhovi, in celo vzvishenost ne. Zacheta primitivizacija brez izjeme nachne in spodkoplje prav vsakogar. Gasi duha in okus ponizha na najnizhjo stopnjo, iz vere naredi praznoverje, iz bogov idole, mesto trezne in jasne misli pa zasede kalni mit in negotovi reziduum.

 

6.

Postopek zachetne primitivizacije je zdaj zhe dovolj jasen, da gremo lahko naprej in naredimo prvi pomembni korak. Tisto, o chemer smo do zdaj govorili, je dostopno vsem, saj ga je mogoche najti v knjigah, cheprav je v njih razdrobljeno. Zamujalo pa je spoznanje o posledicah in zornem kotu. Polozhaj pa je dozorel in chloveku ni vech treba chakati she naprej.

Primitivnemu chloveku, o katerem se je literatura prav grozljivo nazmnozhila, posvecha znanost posebno pozornost, odkar se je zachela selitev narodov od spodaj. Etnologija, psihologija, druzhbene vede in teologija v en glas trdijo, da je primitivni chlovek prednik, temelj in zachetek kulturnega chloveka. Nashi predniki so bili primitivni in divji ljudozherci, zhiveli so v gozdovih, se med seboj pobijali s kamni, ugrabljali zhenske, niso znali ne brati in ne pisati; kot pove Jung, pa so bogove chastili na tak nachin, da so si pljunili v dlan, razmazali pljunek in ga kazali Soncu, ko je to vzhajalo. Ta navdushenost znanosti nad primitivci in nasploh neprikrita rousseaujevshchina sta se tako zelo razvili, da kadar je govor o Sofokleju ali o Shakespearu ali pa o srchiki molitve in zhrtvovanja, glede tega najprej marljivo povprashajo Patagonce in Papuance. In ko vse uspeshno izkoreninijo s pozitivizmom, se tisto spet vrne kot kulturna morfologija.

Znanost mesha primitivno in prvinsko, divje in arhaichno. Verjame, da je bil primitivni chlovek mladost vzvishenega chloveka, njegova preprostejsha stopnja, njegov nedozoreli in zachetni chas. V vsakem primeru, kadar kdo preiskuje zadeve vzvishenega chloveka, verjame, da morajo najprej preiskati primitivca, ker je ta zachetek vsega. Vse nashe zhivljenje temelji na zhivljenju neke vasi plemena Bantu. In che tam kdo v kakrshni koli obliki najde danashnji lik, je zmagovalec. Le rechi je treba: v procesu razvoja – prav vsak bo razumel, da je proces razvoja prechesan, zapleten, neviden, zakrinkan, razredchen in primerno obledel – se lik nahaja skoraj v danashnji obliki.

 

7.

Tega bedastega preprichanja znanosti prav nich ne opravichuje. Predvsem in nad vsem zato, ker je v svetu primitivnega chloveka prav vsak zhivljenjski lik, namesto da bi bil preprostejshi, jasnejshi in izvirnejshi, brez izjeme neskonchno zapletenejshi, bolj bled in nejasen in bolj irealen. Starodavne prvine lastnega zhivljenja chlovek sploh ne prepozna povsem po nakljuchju in naravnost iz primitivnih likov. Primitivni chlovek tudi nasploh ni prvinski. Kar vsakdo obchuti in ima za prvinsko, in v chemer neposredno prepozna prave prvine lastnega zhivljenja in mora zato izjaviti: »To je tisto!« – tega prvinskega in starodavnega, zachetnega in prvobitnega zagotovo ne bo mogel najti pri divjaku, temvech pri najbolj vzvishenem chloveku, pri geniju namrech.

To je nekako samoumevno. Znanost se ni sposobna odpovedati svojemu zmotnemu preprichanju, po katerem stvari izvirajo spodaj in gredo nato od spodaj navzgor. To je pri njej rousseaujevski sentimentalizem, vera, da je zachetek kulture mogoche najti v gozdu. Pozneje, ko je znanost sprejela pozitivizem, je postala bolj groba. Povsem zaman spoznava, da se svetishcha v mestu ne postavi po vzoru vashke cerkve, da sholan chlovek ne premishljuje in se ne oblachi po shegah divjaka, da se mesto ne hrani po okusu podezhelja, temvech znanost prav nasprotno ne zna zavrechi svojega preprichanja, da je treba izvir stvari iskati spodaj, kot tudi ne spozna, da je preprostejshe, jasnejshe in bolj elementarno tisto, kar je spodaj, kot pa tisto, kar je zgoraj. Genialni chlovek je blizhe zachetku, kot sta to vashchan ali divjak, in bolj ko se chlovek oddaljuje od prechishchenega, jasnega in prvinskega lika, ta postaja vse bolj nejasen, pochasnejshi, bolj zapleten in zamotan.

 

8.

Ko je Lévy-Bruhl v svoji knjigi o primitivnem chloveku prvich izrekel, da bi morali mishljenje divjaka imenovati predlogichno (11) oziroma mishljenje, ki je predhodno logiki, se je temu uprl Durkheim zaradi svoje sijajne slutnje. Ni mogoche, pravi, da bi lahko primitivno mishljenje imeli za predhodnika danashnjega. Znanost se vede nadvse previdno, in she vech – metodichno.

To pa jo pozneje ovira, da bi popravila svoje napake. V primeru, ko znanost opazi pomoto, se je ta prav zaradi njene metodichnosti in previdnosti zhe povezala v toliko razlichnih odnosov, da tudi che bi zdaj izlochila vse zmotne misli, ni vech mogoche pojasniti vseh teh odnosov, ostanejo pa tudi posredne sledi. Tako se je zgodilo tudi to pot. Teza o predlogichnem mishljenju sicer ni postala doktrina, vendar pa je mogoche na njen posredni vpliv naleteti prav povsod in na vseh podrochjih psihologije, teologije, etnologije in druzhbenih ved.

Mallarmé opredeli logiko kot zavedanje o davni harmoniji biti in je torej logichno mishljenje tisto, ki je ubrano z davno kozmichno harmonijo. Za logiko so po navadi menili in she menijo, da je ta povsem v domeni razuma in da je zakonik natanchnega mishljenja. Mallarmé uvidi, da pravilno mishljenje ni avtohtona znachilnost chloveshkega razuma: razum je zakone od nekod prevzel. Kadar razum deluje pravilno oziroma, ko je logichen, ima tudi svoj zgled: ta zgled in primer je kozmichna harmonija davnega ustroja. Razum neutrudno in povsod vidi zakone in jih tam odkriva. Kje jih vidi? V bozhanskem zachetku sveta. Razum ni nich drugega kot organ in sposobnost prepoznavanja kozmichnega ustroja.

Sistem zakonov logike je vznik davnega ustroja sveta v chloveshki dushi. Logichno misliti ne pomeni misliti suhoparno, abstraktno, izumetnicheno ali nenaravno, temvech misliti v soglasju z ustrojem sveta: preprosto, dosledno, trezno in jasno. Ko znanost domneva, da prvinski chlovek she ne zna logichno misliti, ga pravzaprav sumi, da ne more dojeti davne kozmichne harmonije, to pa pomeni, da tak chlovek ni usklajen z davnim ustrojem sveta. Sicer je to res, vendar s to razliko, da chlovek, ki ne uporablja logike, ni prvinski, temvech primitiven oziroma ni davni chlovek, temvech divjak.

 

9.

Davni chlovek ni primitiven chlovek; divjak ni arhaichen; prvinski chlovek ni primitiven. »Der Urstand des Menschen ist gewiss nicht der Primitivenstufe« – davno stanje chloveka zagotovo ni primitivno. »Tisto, kar imenujemo primitivno, veliko bolj opisuje polozhaj, ki je vnovichni padec v pozno zaostalost predzgodovine.« Divjak ni prvi chlovek, temvech je bitje, ki je v poznejshi dobi zaostalo in se ustavilo. Ta lik »je mogoche nezmotljivo najti v chasu zgodovinskega spomina egipchanskih felahov, pri ljudstvu Majev v Mehiki in drugod, kjer lahko ugotovimo, da primitivizacija ni nich drugega kot padec posthistorichne dushe.«

Na koncu zgodovine, ko se koncha eon, se v chloveku zamrachi osebno zavedanje in tedaj namesto zavestnega delovanja posameznika nastopi nezavedno delovanje mnozhice. Zaradi tega njegovega padca v kolektivno psiho se chlovek spremeni v mnozhico. Postane primitivec oziroma se v njem zachne dushevno nazadovanje k pozni predzgodovini (»vorgeschichtlicher Spätzustand seelischer Rückbildung«). Spremenjen v mnozhico, se chlovek potopi v stanje, v katerem pozabi na logichno mishljenje, jasnost in natanchnost, na umsko treznost, izgubi se obstojecha zveza z davno kozmichno harmonijo, um se pomrachi. To je stanje, sprva imenovano predlogichno, nato pa so ugotovili, da je postlogichno. Primitivizacija oziroma, drugache recheno, kolektivizacija namrech potlachi chlovekovo individualno bitje in namesto njega postane del zhivljenja mnozhice. Ni vech vrednotenja. Izgubi se bistroumnost in sposobnost presoje, znizhata se okus in duh. Namesto tega pa se pojavijo razburjenost, zavist, histerija, strast, lahkomiselnost, ocharanost brez razloga, sovrashtvo, praznoverje in idoli. Chlovek, ki ga imenujemo primitivni chlovek, ne izvira iz zachetka chasa, temvech ravno z njenega konca. To je postzgodovinski chlovek. Zgodovina se ne razvija iz ljudstva, temvech iz mnozhice, ki se je potem, ko je zgodovina minila, ustavila in sprevrgla. Primitivec je okleshchen in zavrzhen odpadek, ki se ustavi, zgneten v mnozhici, in se poda v nasprotno smer v temo, degeneracijo, in se prelevi v brezoblichno grdobo.

 

10.

Pojav, imenovan upor mnozhice, je pravzaprav upor nezavednega. Kajti tisto, kar se odvija, nima zunanje narave, temvech notranjo. Vendar upor nezavednega ni nich drugega kot zachetek nazadovanja. Danashnja mnozhica se zachenja potapljati v pozno zaostalost predzgodovine. Postaja namrech primitivna, pogasi se osebno zavedanje, polozhaj bogov pa prevzamejo idoli in fetishi, njihov polozhaj zasede vse, kar je divje, grozno, razburjeno, zavajajoche, misel zamenja vrazheverje, chlovek pa ne zna vech razlikovati samega sebe od drugih in se istoveti z nechim, s chimer sicer nima prav nobene zveze. Surovi in motni prodor barbarstva v druzhbo ima le nekaj opaznih napovedi katastrofe, ki se prikazhejo nevidnemu svetu dushe: resnichna sprememba se odvija navznoter, v svetu dushevnosti, pri chemer nezavedno kot vzkipeli ocean preplavi chlovekovo zavedanje. Ta potop je danashnjemu chloveku usojen. Nich vech ne preti, temvech je zhe tukaj in je zhe preplavil vechji del chloveshtva. Znamenja mnozhichnosti so znamenja primitivnosti – celotno chloveshtvo se potaplja v temo nezavednega in se spushcha v temo, v kateri zhivijo primitivci. Zunanji lastnosti okolishchin ne uspeva popraviti dejstva, da tokrat govorimo o civilizirani primitivnosti oziroma o mehanichnem barbarstvu. Zunanji znachilnosti okolishchin ni she nikoli uspelo popraviti resnichnega chlovekovega polozhaja v svetu, kaj shele ga spremeniti.

Pisci, ki so premishljevali in pisali o barbarizaciji chloveshtva, so verjeli, da zaradi nje duhu, kulturi in vzvishenem chloveku preti nevarnost. Tok nezavednega namrech lahko vzvishenega chloveka pritegne le v primeru, ko v svojem eksistencialnem bitju pravzaprav ni vzvishen. Primitivec in divjak lahko namrech postane samo chlovek mnozhice.

 

11.

Pred kratkim je nekdo izpeljal povsem psiholoshko razlikovanje in zanj odkril nadvse primeren izraz. Pripomnil je tudi, da je to nujni izraz za oznachevanje celovitosti chloveshke dushe. Govorimo o dushi, v kateri je zbrano prav vse, kar je nujno za lastnost celovitosti dushe. Popolna in dovrshena dusha, ki nima nobenega primanjkljaja in je na vseh straneh zaokrozhena in dokonchana, v kateri so chuti, zavedanje, um, imaginacija, domishljija, intuicija in vse drugo harmonichno ubrani, taka je seveda zgolj bozhanska dusha. Vendar pa se ta v malce skromnejshi obliki vchasih pojavi tudi v chloveku in jo tedaj imenujemo osebnost. V osebnosti so na kupu zbrane vse lastnosti in prvine dushe.

Njena nasprotna skrajnost je druga dusha, ki ni celovita, temvech le telo, in je pomanjkljiva in nedokonchana. Vendar pa se ti dve dushi ne razlikujeta le v tem, da je ena celovita, druga pa zgolj telo; she pomembnejsha razlika je, da je celovita dusha vselej vechja, bolj zaokrozhena, popolnejsha in celovitejsha, dusha-telo pa je vsak dan ozhja, saj se raztaplja, gnije in razpada. Zato celovitost ni zgolj lastnost celovite dushe, temvech je to tudi njena narava in cilj, dusha-telo pa je zaradi lupljenja in razpadanja iz dneva v dan vse mehkejsha, bolj peshchena in bolj raztresena. Povsem celovita dusha, katere narava, nagon, vzgib in cilj je, da vselej ohrani svojo celovitost, je Makropsiha. Dusha-telo, katere nagon jo sili, da je vsak dan vse manjsha, bolj pomanjkljiva in prazna, pa je Mikropsiha. Makropsiha pomeni velika, univerzalna, vesoljna ali kozmichna dusha, Mikropsiha pa pomeni majhna, atomizirana dusha, ki je kot zrno peska.

 

12.

Pravijo, da je osrednja znachilnost zhivljenja primitivnega chloveka totemizem. Totem je znamenje, oznaka, vchasih tudi podoba ali pa kakshna podobna zunanja stvar. Vendar pa tako znamenje ali slika ni navaden predmet, temvech ima v zhivljenju in veri primitivca prenesen smisel in pomen. Tak totem je pri civiliziranih narodih ime ali kip narodnega junaka, zastava ali pa himna. Totem nastane na enak nachin – chlovek v mnozhici si ni na jasnem glede pomena naroda, roda, jezika in skupne narodne usode, saj velikih dejstev in resnichnosti zhivljenja skupnosti ne more zavestno razumeti.

Tedaj nastopi tisto, kar Saurel imenuje mit, Paretto pa reziduum.

Tak obrazec, projiciran na neki predmet, je totem. Totem vase vpije dusho mnozhice. Totem opredelimo tudi kot hipertrofijo kolektivizma. Totem je mikropsihichni pojav in povsem ustreza zavedanju Makropsihe o bogu. Ko se v chloveku individualno zavedanje izgubi v temi, si kolektiv dá dushka in se razshiri. Kolektivizem ustvarja toteme, znamenja in oznake, zato zdaj dusho oznachujejo samo she ta znamenja. Mikropsiha je tako zelo razdrobljena in raztaljena, da chloveshka bitja zhivijo drugo ob drugem kot zrna peska ali oblike brez bistvenega in resnichnega dotika, atomizirano. Iz skupnosti tedaj izgine vsa sloga in vzajemna pripadnost. Potrebujejo nekaj zunanjega, okrog chesar se lahko mnozhica majhnih Mikropsih zbere in zdruzhi. In tak simbol je totem.

Osbert Sitwell v zgodbi Trojna Juga omenja mozhnost, da bo chez nekaj desetletij polozhaj tak, da bodo le po trije ljudje skupaj imeli eno dusho. Do tedaj bo zhe davno minil chas, ko je vsakdo imel svojo lastno dusho. Zavarovalnishki agent, chastnik in natakar v klubu bodo imeli le po eno skupno dusho. Vse skupaj je slishati zelo smeshno, in tudi je smeshno, stanje Mikropsihe je namrech brezmejno groteskno. Vendar pa primitivnega chloveka oznachuje prav ta nenavadna in iznakazhena razcepljenost. Totem v mnozhici ni tak simbol trojne dushe, temvech podoba, v kateri skupaj zhivi na stotine, tisoche in deset tisoche ljudi. Skupinska dusha lahko kdaj obsega celo vech milijonov ljudi. Seveda pa totem ni resnichen, temvech je le nadomestek. Vendar pa je ta nadomestek za primitivno mnozhico brezmejno pomemben, saj ji varuje dusho.

 

13.

Makropsihe in Mikropsihe reshijo tudi drugo uganko primitivne mnozhice, ki je po Taylorju imenovana animizem. Anima pomeni dusha. Animizem pomeni, da si primitivni chlovek predstavlja, da imajo stvari, objekti, kamni in orodje dushe. Drugache povedano, v predmete projicira svojo lastno dusho. Verjame, da predmeti imajo dusho, in da se v vsaki stvari, kot rechemo, skriva – mana. Za mano zhe vemo, da ni – kot je sicer verjela znanost – dusha zachetka in ni davna dusha, temvech je primitivna oziroma degenerirana dusha, ki je nazadovala v pozno predzgodovino. Je mikropsiha, ki je nekaj kalnega, razdrobljenega, raztreshchena na atome, nekaj, kar ni povezano in chesar primitivci niti ne dozhivljajo kot nechesa njim povsem lastnega. Da bi chlovek lahko sprejel psiho za svojo in jo dozhivel kot lastno bitje, se mora zavedati samega sebe. Vendar pa je primitivec seveda nezaveden. Drobne dushe svobodno lebdijo in tavajo, nastanijo predmete, orodja in stvari ter bivajo v njih. Animizem ni torej nich drugega kot to, da dusha, razlita v nerazlochni temi, izgublja svojo Mikropsiho primitivnih delchkov chloveka, ki jih meche v stvari, oziroma ni nich drugega kot pojav, pri katerem Drobna dusha, potopljena v popolno temo nezavednega, sebe zamenjuje za stvari in se pomesha z njimi.

 

14.

Zdaj nam preostaja le she eno samo neresheno vprashanje: kakshen je smisel modernega materializma? Kar ni nich drugega kot smisel materializma nasploh. Tega vprashanja se ne bi mogli niti lotiti, che se ne bi pojavil poseben mislec, ki je imel enkraten obchutek za najtezhje, najbolj obchutljive in dokonchne stvari, Franz von Baader, ki je zadnje chase povsem zapostavljen in delno tudi pozabljen, saj je res zelo zahteven mislec. Baader odgovarja, kot da je bilo vprashanje zastavljeno prav njemu.

Materija, pravi, ni nekaj primitivnega; v tem se ne strinja le z davnimi krshchanskimi pisci, temvech tudi z veliko vzhodnjashko dedishchino. Materija je nastala zaradi velikih katastrof kot posledica kozmichnega nereda, rushenja, lomljenja in razpada vseh sil sveta. Govori se, da v vesolju obstaja nebeshko telo, eno samcato, Sirij Beta, ki je ohlajena in mrtva zvezda, telo brez sijaja, toplote in negibno, v katerem so atomi med seboj pomeshani in v neredu, kot bi unicheni lezhali na nekakshnem velikanskem smetishchu. Sirius Beta je materija par excellence.

Chlovek povsem pravilno ravna, che materijo pazljivo lochi od narave. Narava je, pishe Baader, deloma duhovna potenca kozmichnega astralnega duha. Che to zahtevno opredelitev razlozhimo tako, da jo je mogoche razumeti: duh, ki ustvarja svetove, se kopichi v vozlishchih, ustvarja nebesna telesa, sonca, planete, in te tvorbe je treba delno ali pa v celoti imenovati narava. V naravi zhdijo elementarne duhovne sposobnosti, narava je namrech, che rechemo filozofsko – substanca. Je kljuchni ustvarjalni element sveta.

Materija ni substanca, temvech smeti zlomljene in padle narave, njena navzochnost v svetu je nepopolna in nepomembna. Materija je eksperimentum narave, delno tudi posledica velikih kriz, usodnih zaletavanj, zlomov, delno pa posledica izbora odmetavanja neprebavljivega, njegovo spreminjanje v prah. Materija je izumrla in razpadla narava. Narava je namrech v materiji zmleta in odrinjena. V naravi pravzaprav ni materije, saj ima v njej vsak atom svoje mesto, ki ga je dolochil ustvarjalni duh sveta, in vsak atom narave ima svojo duhovno vsebino in pomen. Materija se nahaja zgolj v naravi oziroma zunaj duhovnega kozmosa v kaotichnem neredu, pomeshana in odstranjena iz zhivega sveta.

Po tej razlagi lahko zdaj zhe prav vsakdo zasluti, za kaj gre pri materializmu. Ko chlovek postane materialist, drugache povedano, ko zachne verjeti, da je svet nastal iz materije, in da obstaja in se povezuje s to materijo in je ne izpusti, ter je materija zanj nekaj resnega, okolica, zhelja, vera – tedaj chlovek megleno obchuti, da je on sam nekaj, kar je padlo, pretepeno, obrabljeno in polomljeno, nekaj, kar se je znashlo v kanalizaciji ali pa na smetishchu. Odpovedal se je duhovnim silam narave, se lochil od kozmosa kot nekakshen ostanek, ki se je ustavil zaradi strashne katastrofe, izgubil je svoj duhovni odnos in zato zdaj nazaduje in pada. V tem preprichanju postane razumljivo, zakaj je moderna primitivna drhal materialistichna in zakaj mora tako biti. Razumljivo postane tudi, zakaj je religija mnozhice neizogibno materializem, naj bo to zgodovinski ali kak drug. Mnozhica ima namrech eno samo zadnjo zhivljenjsko mozhnost – in ta je materija.

Primitivizem, v katerem zhivi moderna mnozhica, in ki bo s svojim nazadovanjem kmalu dosegel tochko, ko ga bomo lahko izenachili s primitivizmom Papuancev in Chrncev, danes niti ne more obstajati nikjer drugje kot zgolj v materializmu. Neshteti izigrani rodovi in nakopicheni ekskrementum ljudstva se dobro pochutijo zgolj tam, kamor tudi sodijo – na smetishchu, locheno od sveta. To nam pojasni tudi she nekaj drugega, namrech zakaj Francozi nizkotno drhal imenujejo canaille, mi pa sodrga.

 

15.

Baader nam lahko pove she marsikaj. Nikjer na svetu ni kraja, v katerem ne bi bivale vishje sile. Narava, dusha in duh so Sile oziroma, kot pishe Baader, bivalishcha duhovnih sposobnosti. Seveda zhivijo Sile tudi v materiji, take, ki tja sodijo, ne duhovne, temvech edino le materialne. Podobno kot pri vsem drugem je za materijo odlochilno, kako je povezana s silami, kakshne sile so jo obsedle in kakshno je njihovo delovanje. Stari Grki so opazili zharecho moch Sil, ki bivajo v naravi, dushi in duhu, in ta dedishchina se nam je ohranila. Platon je to materialno zharenje, ki uchinkuje na chloveka in ga privlachi, poimenoval ideja. Ideja je notranja podoba, s pomochjo katere vishja Sila povzdigne k sebi chloveka. Tudi iz materije nekaj zhari, vendar to ni ideja, temvech prav njeno nasprotje. O tem stari Grki niso vedeli prav nichesar. Che uporabim Nietzschejeve besede, jih je pri tem ovirala njihova psiholoshka povrshnost. To nasprotje ideje, zhareche podobe sile, ki se nastanijo v materiji, je prvi opazil Paracelsus in jih poimenoval evestrum. Ideja je podoba, ki povzdiguje, evestrum pa vleche navzdol in pahne dol. Ideja prechishchuje in sije, evestrum pa je temachen in kalen. Tisti, ki stremi k svetu idej, se oplemeniti, dvigne, postaja vse bolj harmonichen, razumljiv, globlji in bogatejshi. Ideja je najpomembnejsha hrana Makropsihe. Brez nje ni vzvishenega, velikega, popolnega niti lepega zhivljenja. Sile s podobami idej k sebi vzdignejo chloveka, da se ta odpre zanje.

Evestrum pa je zharenje temnih in rushilnih sil, ki se nastanijo v materiji in s katerimi se hranijo Mikropsihe, saj potiska navzdol in omrtvi, poneumlja in drobi. Materija je, kot pishe Baader, »ovdovela narava«, ker ji je umrl mozh-duh, in so jo zdaj kot nekakshno siroto zasedle zle, divje in otopele sile sveta. Te sile s pomochjo evestruma pritegujejo k sebi chloveka potem, ko se je odprl pred materijo. Kljuchni znachilnosti evestruma sta predrznost in lakomnost. Tidve sta najpomembnejshi demonski sili, s katerima temne Sile obdajo chloveka.

 

16.

Primitivni chlovek je poln poshasti, neulovljivih strahov, in zdi se mu, da ga opazujejo hudobne ochi, katerih paralizirajocho charovnijo lahko odstranijo samo magichne roglje. Zhivi v stanju, v katerem se mu dozdeva, da se ga dotikajo umazane, lepljive in vlazhne roke, kot da bi ga nenehno preganjali nesramni pojavi hudicha, pred katerimi se lahko skrije le za hipec. Primitivni chlovek zhivi v nezavedni temi kolektiva, zacharan z evestrumi. In tukaj zdaj lahko uvidimo popolno brezupnost materializma mnozhice. Anima est ubi amat – in che se chlovek zagleda v materijo in vanjo vlozhi svojo dusho, bo v sebi spochel in vzgojil evestruma, brezsramna in lakomna znamenja, ki bodo buljila vanj kot hudobne ochi, ga z demonsko charovnijo omrtvila in preganjala, lovila in davila. Smisel materializma mnozhice je, da temachne Sile, ki bivajo v materiji, chloveka ulovijo in zaprejo ter ga potopijo v materialni svet: v materialni svet oziroma v substancialno gnojno jamo, v kateri se zbirajo in klokotajo odpadki, izlocheni iz narave, demoni pa jo napihujejo z nenehnim hudichevskim cviljenjem. Poleg bebavosti je povsem nedvoumno znamenje ugotavljanja vsake primitivne lastnosti mnozhice tudi demonska obsedenost. Primitivno »chaotisches Unwesen« in izgubljeno je kaotichno bitje, ki se je odpovedalo chloveshkemu dostojanstvu, chlovek, ki se je spremenil v materijo. Vidna primitivizacija pri danashnji mnozhici ni nich drugega, kot da del, ki se lochi od narave, postane nesubstancialen, materialen, nato ga obsedejo demonske sile – enako se tudi od chloveshtva okleshcheni del spreminja v nesubstancialno, kaotichno poneumljeno bitje, ki postane plen temachnih Sil.

 

17.

Najvechja nevarnost, ki preti ljudstvu, ni v tem, da bi strmoglavilo v suzhenjstvo in bi moralo delati za mochnejshi, shtevilnejshi in mochnejshi narod. Suzhenjski narodi so lahko veliki, in kljub revshchini, garanju in ponizhanju je lahko njihova usoda vzvishena. Najvechja nevarnost, ki preti ljudstvu, je v tem, da bi se spremenilo v primitivno stopnjo in bi zavrglo zavestno mishljenje, zavestne mislece, in se zato potopilo v ocean nezavednega. Tako se namrech ljudstvo pretvori v drhal, pade med nizkotnezhe, razpade in se potopi tja, kjer so Indijanci in Chrnci v pragozdovih ter Eskimi v tundrah in Papuanci v avstralski pushchavi.

 

18.

Najvishje dostojanstvo, ki ga lahko dosezhe narod, ni kultura in tudi ne hlinjena duhovnost. Prav nobene druge besede niso toliko zlorabljali kot prav besedo duh. Duh ni suverena ustvarjalna substanca, temvech je isto obmochje pojavljanja mochi Sile in bogov, kakor sta tudi narava in dusha. Duh je dejaven le v primeru, ko ga obsede vishja moch, sila ali bog, sicer pa je prazen, pasiven, nemochen in jalov. Kadar pa je dejaven, je lahko demonski, hudichevski, unichevalen in negativen, ali pa je plemenit, kritichen, chist in resen – lahko pa je tudi vzvishen, sijoch in bozhanski. Da je duh sam po sebi abstraktna substanca, verjamejo le znanstveniki duha, ki pa jih je najbolje enkrat za vselej izlochiti iz igre.

Duh sam zase je negativen: vsak nepovezan in neposvechen duh je satanski, trdijo krshchanski misleci. Zato je lahko dolochen narod kulturen in duhoven, pa vendar tudi jalov, grozen, hudoben in okorel. Najvechje dostojanstvo, ki ga lahko dosezhe narod, je to, da zhivi posvecheno zhivljenje. Veliki narodi niso kulturni narodi. Obstajajo namrech tudi resnichno veliki narodi, ki ne ustvarjajo kulture in je morda tudi ne bodo. Vrednost chloveka namrech ne more postati odvisna od tega, kakshne vidne predmete je ustvaril, vrednost chloveka je odvisna od chistoche njegove usode in od dotika bozhanskih sil. Vrednost naroda ne more biti odvisna od tega, s kakshnimi sredstvi mu je uspelo olajshati lasten obstoj. Dostojanstvo naroda je odvisno od posvechenega bistva njegovega obstoja.

 

19.

Ko je pred priblizhno sto leti Kierkegaard opazil prodor barbarstva, je bil polozhaj brezupen; ko je zhivel Nietzsche, je bilo to vprashljivo; ko pa je ljudi v chasu prve svetovne vojne pretresel »zaton Zahoda«, je pomen selitve ljudstev zhe postal ochiten. Pred sto leti je bilo videti, da se bo chloveshtvo sramotno in brez sledi potopilo. V Nietzschejevem chasu je bilo vprashljivo, ali bo chlovek, v kakrshnega je verjel Nietzsche, znal reshiti svet. V chasu prve svetovne vojne je tak chlovek zhe obstajal, vendar pa je bilo odlochilnih zadnjih sorazmerno mirnih dvajset let, saj se je prav v tem obdobju lahko razvil novi chlovek, se krepil in ozavestil.

Uspenski pishe, da se na celotni Zemlji docela neodvisno od rasnih, narodnih, verskih, druzhbenih, kulturnih, zemljepisnih, generacijskih ali spolnih razlik ustvarja povsem nova shesta chloveshka rasa. New race – nastanek, stvarjenje in razvoj nove chloveshke rase je nepojmljiva in velika skrivnost. Dokler so bili chlani te rase razprsheni po vseh delih Zemlje – naj bo to v juzhnoafrishkem rudniku, na amerishki farmi, na japonski bojni ladji, v balkanski vasici, v norveshki tovarni konzerv, v londonskem predmestju kot kaplan ali pa delavec, usluzhbenec, vojak, prodajalec chasopisov ali kirurg – so bili vsi osamljeni in njim samim se je zdelo, da so nenormalna in nemogocha bitja, ki ne le da se ne znajo sporazumevati s svojo okolico in svetom, temvech z njima nimajo niti ene same skupne tochke. Razprsheni po Zemlji, so ti ljudje ostali osamljeni, okolica pa jih je prezrla in zavrgla, kajti resnichno so bili tujci. Po tem sodech, je za novo raso propadlo zelo veliko shtevilo ljudi. Kdo ve, kako? Shtevilni so naredili samomor, drugi so propadli, se zapili, se zacheli upirati, prekrshili so zakone in prishli v zapor, del pa jih je konchal med dushevnimi bolniki ali kot dushevno zaostali. Naposled pa se je povsem podobno kot skrivnost nastanka rase pochasi razvijalo zavedanje: nisem vech sam. She vedno je skrivnost, kje so meni podobni. Vendar pa vem, da obstajajo, in che jih bom srechal, jih bom prepoznal, tudi che si ne bomo izmenjali niti ene besede. Dokler obstaja le en sam predstavnik neke chloveshke vrste, je izjema; che sta dva, sta nenavadna; ko pa so trije, zhe tvorijo skupnost. Za zdaj zgolj v narekovajih. Tretja velika skrivnost – srechanje in zdruzhitev – namrech she zamuja.

Nauk o shesti rasi ni nenevaren. Pa ne zato, ker prav vsako, tudi najprimitivnejshe mnozhichno bitje, takoj verjame, da sam pripada novi rasi. Nevarnost tega nauka je, da je zdaj, ko smo sredi kozmichne katastrofe potopa, she prezgodaj graditi Noetovo reshevalno barko in prebujati upanje v pobeg, cheprav she prav nihche ne more niti vedeti, ali mozhnost reshitve sploh obstaja. V nauku o shesti rasi je nekaj preroshkega in se takoj zachuti, da to misel ovija vzdushje bozhanske skrivnosti. Vendar pa je ta zato zgolj she nevarnejsha. Za zdaj misli ne smemo sprejeti drugache kot simbol: pot je odprta za vse in je tudi prilozhnost, da se lahko vsakdo opredeli za to ali ono. Vse je odvisno le od njega. Che se posveti zavestnemu mishljenju, se pred njim odpre vhod na barko; che pa se potopi v mnozhico, se je izlochil iz sheste rase. Pa vendar mora tudi pri tem biti previden. Kar je bozhanskega izvora, je za chloveka preveliko. Chlovek, bodi buden in mochan!

 

20.

Boj se je zhe konchal, ne da bi sploh prishlo do bitke. Da bi reshili spor, se shesta rasa in mnozhica nista nikoli soochili iz ochi v ochi z orozhjem v roki. Pravzaprav se she nista niti srechali. Mnozhica je bila zhe povsem pripravljena na svoj dokonchni spust v materijo, ko se je na Zemlji pojavila nova rasa. Ta dva chloveka se nista nikoli soochila, bojevala so se le posamezna chloveshka bitja, v navidezno posameznikovih bitkah. Ozadje je metafizika. Boj she traja, cheprav o njegovem izidu ni nobenega dvoma. Chlovek je le sredstvo Sil, in kadar nas katera premaga, nas premaga Sila, ki je v nas.

Kaj odlocha, ali bo chlovek pripadel mnozhici, ki tone v potop, ali shesti rasi? Vsekakor je usodna pripadnost. Polozhaji v sedanjem ustroju zhivljenja ne shtejejo prav nich. Veliko denarja, posvetna ali cerkvena oblast, izvor, izobrazba ali duh ne prinashajo nobene prednosti, prav tako tudi ne narod, znanje, vera, talent ali celo genialnost. Kolikor mnozhica tega ne ve, pa to prav dobro obchuti. In prav zato je polozhaj sheste rase v smrtni nevarnosti. Vsak pripadnik mnozhice se v en glas in skrivaj strinja, da je treba novo raso potlachiti, utishati in zlomiti. Che se zhe sam potaplja, naj pach tudi nihche drug ne ostane na povrshju. V mnozhici namrech divja epidemija unichevanja izjemnih in dragocenih pojavov; to opustoshenje je v vechini primerov tudi povsem zgresheno in brez cilja. Sicer pa nasploh ne govorimo o pojavu nove rase, temvech le o individualnih plodovih. Vendar pa mnozhice ne morejo prenesti niti takih posameznih primerov, zato v upanju, da je med njimi tudi tisto eno, ki je lahko nevarno, umorijo vsakega novorojenca. Vendar pa je to eno v Egiptu, ter se v vseh primerih nahaja v Egiptu. Unichili so veliko ljudi, vendar se je tisti, ki ga ishchejo, reshil. Iskanje traja she naprej. Sumljiv je vsak, ki je le za pedenj vishji. Dovoljeno je biti sluzhabnik in klovn, vse drugo pa je prepovedano. Vemo, da mnozhica ni slaboumna, kot je dobronamerno verjel she Le Bon, temvech je satanski idiot. Mnozhica she danes verjame, da je osvojila oblast in prevzela vladavino sveta. V to zablodo so padli tudi resni intelektualci. Zato govorijo o novi selitvi narodov, prodoru barbarstva in kolektivni oblasti. Katastrofa ni prodor barbarov, temvech izginjanje v potopu. Prav to je namrech tisto, kar se dogaja danes. In to ni vprashanje oblasti, temvech mnozhichne smrti.

Za nezavedno mnozhico ni prav nich bolj znachilno kot to, da v danem trenutku verjame, da je gospodar sveta, cheprav tichi v zhrelu smrti in celo v njem ishche svoje sovrazhnike. Verjame namrech, da ti ogrozhajo njeno zmago. Ne opazi, da kadar kdo dvigne svoj glas, stori to v korist mnozhice. Med pripadniki mnozhice namrech vlada zaveza, da smejo ta nevarna bitja iztrebiti in da to tudi morajo storiti. Na vseh podrochjih druzhbe je povsem ochitno, kako soglasna mnozhica dosledno, cheprav nagonsko, potlachi vsakogar, v komer zachuti novost. Takega bitja ni le dovoljeno podreti, temvech ga je tudi nujno podreti, potlachiti in prevarati. Ne sme se mu pustiti, da bi prishel do besede. Pripadnost tej nemi zavezi je znamenje prepoznavanja mnozhice.

O znamenju prepoznavanja sheste rase pa ni mogoche govoriti, saj bi vsakdo, ki bi se kljub vsemu to drznil pocheti, takoj zaznamoval tudi samega sebe, to pa ni dovoljeno. Simbol bi razumel celo dobesedno in bi se s tem zhe obsodil: tako bi namrech priznal svojo pripadnost mnozhici. S stoodstotno gotovostjo lahko zatrdimo le eno: chlovek nove rase mora razumeti tisto, kar se danes dogaja, do zadnje in najmanjshe podrobnosti. Prezhiveti mora mnozhichnost in primitivizacijo in ju premagati. Asimilirati mora ocean nebeshkega in ga sprejeti nase s tem, da ga presezhe. Evestruma ne smemo odvrechi: vpiti ga je treba in prebaviti. Novi rasi lahko pripada le tisti, ki v sebi povzdigne primitivca in ga oplemeniti – naredi ga za sestavni del svoje osebnosti ali pa ga razsvetli; tako prezhivi potop, pri katerem usodno sodeluje, in se spusti med Sile teme, vendar pa se okrepljen in z jasnim zavedanjem naposled znova vrne v svetlobo.

 

21.

Vsakomur priporocham, naj nadvse resno premisli tisto, kar je v tem trenutku najpomembnejshe. Primitivni chlovek ni starodavni chlovek. Primitivec je nastal zaradi poznejshega nazadovanja in je okleshcheni odpadek, ki je posledica katastrofe. Nastanku vsakega primitivnega naroda botruje katastrofa, podobna danashnji. Drama vse vechje stopnje mnozhichnosti se koncha s tem, da se mnozhica utaplja v nezavednem. Del te mnozhice se vrne v pragozd. Drugi del pa se nakopichi po prestolnicah, tovarnah in raznih taborishchih. Naposled je to pach vprashanje oblike. Vendar pa je mnozhica enkrat za vselej izkljuchena iz ustvarjanja sveta, ker se je pretvorila v materijo. Starodavni in prvi chlovek ne izvirata ne iz materije in ne iz teme, kot je trdila materialistichna znanost: da je bil chlovek na prvi ravni zhival, nato pa je splaval na povrshje oceana nezavednega. Prvi chlovek je bil starodavna osnovna oblika sveta, kozmichni pojav, pra-bich, v katerem je zhivelo jasno zavedanje o njegovem bozhanskem izvoru. Starodavni chlovek je homo aeternus, vechni chlovek. Ne sestavlja ga materija in ga tudi ni sestavljala, temvech je on sam enotnost narave duha-dushe in z njegovim bistvom upravljajo zavestno izbrane zamisli, simboli, ki jih sevajo vishje Sile. Znamenje prepoznavanja starodavnega chloveka je velik in svetel um oziroma v njem bivajochi chisti smisel logichnega mishljenja, obchutek prepoznavanja starodavne harmonije sveta. Starodavni chlovek je Makropsiha, kajti chlovek ni temno, materialno bitje, temvech poseduje kozmichno dostojanstvo. Starodavni chlovek je bozhanski chlovek.

 

22.

Glede na ta novi polozhaj se je treba na novo lotiti razumevanja stvari, oziroma, kar je she pomembnejshe, chlovek, ki bi rad razumel stvari v tem novem polozhaju, mora zacheti vse na novo in od zachetka.

In kaj je lahko pomembnejshe od tega: chlovek she nikoli prej ni bolj potreboval pomochi svetlobe, bozhanskega smisla, kot prav danes, ko mora zacheti na novo in od zachetka razumevati stvari. To je osrednji pomen spremembe v svetu, ko Zemlja in chloveshtvo stopata v znamenje Vodnarja.

 

(iz knjige Nevidno dogajanje, Ljubljana, 2016) 

 

 

 

O AVTORJU

Béla Hamvas (1897, Preshov – 1968, Budimpeshta), madzharski pisatelj, filozof in druzhbeni kritik (prvi je na Madzharskem predstavil tradicionalistichno sholo Renéja Guénona). Rodil se je v Avstro-Ogrskem cesarstvu v mestu Eperjes (danes Preshov na vzhodu Slovashke); njegov oche je bil luteranski pastor, novinar, pisatelj ter uchitelj nemshchine in madzharshchine. Po maturi v Bratislavi se je Béla med prvo svetovno vojno prostovoljno javil v vojsko in bil dvakrat ranjen. Po vojni se je njegova druzhina preselila v Budimpeshto, kjer je shtudiral na univerzi. Prva leta po diplomi se je prezhivljal z novinarstvom, leta 1927 pa se je zaposlil kot vishji knjizhnichar. Tedaj je pisal chlanke, ocene in razprave za petindvajset revij; z drugo zheno Katalin sta vodila tako imenovani »szigetski krog«, katerega chlani so bili znani madzharski knjizhevniki (na primer Antal Szerb, László Németh in Antal Molnár) in drugi umetniki. Hamvasa so vpoklicali v vojsko tudi med drugo svetovno vojno. Med ruskim obleganjem Budimpeshte je bilo unicheno njegovo stanovanje in vsi njegovi rokopisi. Zanimivo je, da prav o tej mozhnosti Hamvas razglablja v prichujochi knjigi, ki je izshla leta 1943. Leta 1948 ga je nova komunistichna oblast uvrstila na seznam prepovedanih avtorjev in ga zaposlila kot fizichnega delavca v hidrocentralah. Kadar je le utegnil, je prevajal iz sanskrta, hebrejshchine in stare grshchine ter pisal o kabali, zenu in sufizmu. Njegove knjige so izhajale le she na skrivaj in v samozalozhbi.

 

Béla Hamvas, kultni madzharski pisatelj, je zdruzhil vzhodnjashko in zahodnjashko ezoterichno tradicijo, v svetu pa she ni zaslovel le zato, ker njegovih knjig she niso prevedli v svetovne jezike. Njegovo najboljshe delo je Scientia Sacra (Sveta znanost), zbirka esejev. Pisal je tudi romane; vendar so bili njegova specialnost eseji in teme, o katerih govori v njih, niso danes nich manj pomembne. Hamvas je bil namrech veliko pred svojim chasom. Zbirko esejev z naslovom Nevidno dogajanje je napisal v letih pred drugo svetovno vojno, ker pa govori o vechnih vprashanjih, in to z vechno modrostjo, bodo v njej zbrane razprave ostale vedno svezhe in aktualne. Avtorjeva globoka modrost, ki sije iz vsake njegove vrstice, na bralca uchinkuje kot blagoslov nebeshke luchi, ki razsvetli, kar je bilo prej chista tema. Pisatelj namrech odgovarja na vprashanja, ki si jih sicer nismo nikoli sami zastavili, vendar bi si jih morali, ker so kljuchnega pomena za razumevanje posameznika in druzhbe v celoti. Je namrech prenashalec velike tradicije davne modrosti Vzhoda in Zahoda v nasho blizhnjo prihodnost, shirina njegovega vpogleda pa se povsem prilega nashi sedanji globalni dobi, saj mu je uspelo eklektichno izrochilo razlichnih filozofskih tradicij globalno integrirati v eno samo celovito sporochilo ter tako izprichati enost chloveka z vesoljem.

 

Prevod in opomba o avtorju Peter Amalietti