Revija SRP 129/130

Andrej Chebokli

 

PEKEL NA ZEMLJI

 

BELA JADRA

Veter bela jadra je razprl,

vzel s seboj jih na valove,

daljno in shiroko pot odprl,

dal v zavetje jim je skalnate gradove.

 

Plula jadra so brez doma ... A brez doma – kje je cilj? –

Ko jim je zavabila sinjina

brez poti – za njimi in pred njimi tisoch milj

bilo ni spomina …

 

(psevd. Adreanov; Zora, Glasilo katolishko-narodnega dijashtva, Ljubljana, 1912-1913, sht. 10)

 

 

 

NOCHNI ODMEV

 

Chuj, kako nochni zrak zvoni:

ne zhaluj, ne vzdihuj!

Pod tabo se zemlja drobi?

Vzpni se s cest

do zvezd

in v hrepenenju ne miruj!

 

Zrak zvoni –

jaz slishim nove dni.

 

(Cheb. Andrè; Zora, 1913-1914, sht. 3-4)

 

 

 

SPOZNANJE

 

Najini srci sta si dahnili dan brez nochi.

Tvoje ochi so si stvarile vechno morje:

spenile vanj hrepenenja cvetocho kri.

 

Ti pravish – A jaz vem: ni dneva brez chrne nochi.

Noch za nochjo grob grebem z rokami

v temnozelenih valovih;

ob bregovih

pesek pekochi mi lizhe pod prsti mesó –

ura za uro mi bije v obraz

samoten chas

in solzno besedo v okó –

 

(Cheb. Andrè; Zora, 1913-1914, sht. 3-4)

 

 

 

 

SKOZ NOCH BREZ NEBA …

 

Nebo se spenja iz vechnosti v vechnost

s chrnim oblakom –

noch.

Iz nochi me zemlja pozhira z vlakom

v noch.

Tako bi se vozil in vozil in premishljeval,

zemlja, tvoje gorko srce ...

 

Stotisoch nas je.

In tudi tu je greh

na svojih mehkih tleh

in se grize v peté.

 

Tudi tu se s trganim svetom dvigujem:

vriskam in pojem,

sem pri tujem in svojem –

samó ne molchim.

 

Skoz noch brez nebá

me zemlja pozhira in vlak godrnjá.

Chlovek: ti si mi dober model,

a tvoj razum hudo bi proklel! –

 

(Cheb. Andrè; Zora, 1913-1914, sht. 5-6)

 

 

 

 

OB MORJU

 

Ob morju stojim –

molchim:

val za valom se vije,

se ob skali razbije –

moja misel.

 

Od skale tisoch valov se lije:

vse se vije,

vse se rije:

jaz v hrepenenju,

jaz v zhivljenju –

jaz sam.

 

Morje, zakaj zhe tvojo pesem poznam!

 

(Cheb. Andrè; Zora, 1913-1914, sht. 8)

 

 

 

 

PROLOG K »PEKLU NA ZEMLJI«

 

Brat v trpljenju in mishljenju!

 

Poglej v rdeche knjige svetovne zgodovine shtirih let:

1914 – 1915 – 1916 – 1917 – 1918.

 

Chlovek z enim srcem in eno dusho!

 

Odpri mi shtiri kolesa svojega srca, da ti nanje spustim

kri iz shtirih jezí: lazhi, lakomnosti, sovrashtva in uboja.

Dusha, in che si mlinski kamen, melji to shtorno gorje in

se ne zdróbi --!

 

In zdaj, kdor je kriv, tega zadene --. Kdor spozna, ta

obchuti --. Kdor chuti, tega boli --. Kogar boli,

ta je zdrav za zhivljenje --.

 

Chlovek, vstani she -- zhival ima eno srce in eno dusho!

Hudich pa ostane hudich.

 

(Andrè Chebokli; Almanah katolishkega dijashtva, 1922)

 

 

 

 

PESMI V PROZI

 

(iz dnevnika 1916-1919)

 

25. VII. 1916 Na soshki fronti

Zhenstvo ob fronti moralno propada. Strashno je. Zhena ne pozna vech mozha, ki je na drugem bojishchu, in ne mati svojih otrok. She v dekletovem srcu ni vech zvestobe. Matere tu ne spijo vech pri svojih otrocih; njih uho jih ne chuje vech; njihova roka jih ne chuva vech; jih ne tolazhijo, ko jochejo; jih ne pokrivajo, ko se razodenejo v strashnih in groznih sanjah:

Tu zazhene mlada mati svoje otroke v zanemarjeno sobico, v sobi pa, v svetli dishechi, s preprogami poviti, ona sama, chisto sama spi – ne, drema in chaka, kdaj tuja ljuba roka potrka na okno. In v takem trenutku ona ni vech mati treh otrok – marvech dekle in ljubica – O groza!

Take misli bi rad napisal, a ni miru ni pochitka.

 

6. VIII. 1916

Peklenski ogenj celi dan. Ob 4h popoldne je napadla italijanska pehota. Nasha cela prva vrsta je bila zajeta in unichena.

In takrat sem dobil od podpolkovnika Wotruba povelje, zasesti desni breg Soche v Sht. Mavru pri Fonzarijevem mostu z mojimi 80-90 mozhmi.

Nasha artilerija je popolnoma molchala – lashka pa bljuvala. Mi brez ljudi. Lahi v polkih so se suli na nas.

V mraku so zachele solkanske hishe se vnemati, gorela je Gorica in v njeni okolici so izpopolnile lepoto plameneche vasi.

Joj: videti mesto – Gorico! – goreti in vasi in zhitna polja, kjer sem prvo mladost presanjal in pretrpel: Grozno in lepo!

Srce se je vilo, kot bi mi ga kdo v tla teptal, dusha se je krchila, kot bi bila pila najvechjo grozo in najvechjo lepoto.

To je bil moj najvechji, prvi najvechji dan: sam vase sem se zgrudil in se v sebi preobrnil iz sanjacha v chloveka.

In che bi se mesto in vasi pogreznile s plameni vred, peklenski boj se je nadaljeval, gigantski in nadchloveshki, pod chistim nebom in v najlepshi mesechni nochi.

 

5. III. do 31. III. 1917 Chetrto vojno leto

Nemir – misli brez zveze: sama bolest in strah: moj narod, ali dobish svoje pravice?!

Od 28. II. do 10. III. nemiri v Petrogradu: prvi simptomi revolucije. Na 11. III. je carski ukaz razpustil dumo, a le ta se ni hotela udati ukazu in zborovala dalje, tako da je zanetila revolucijo. Na 14. III. je izbruhnila revolucija: 12 chlanov dume je prevzelo oblast v roke in zaprlo vse ministre starega rezhima. Car in njegova druzhina zaprta.

Velika Rusija je dosegla svoj stoletni cilj in se prerodila: vse to je moralo tako biti!

In tako mora biti tudi marsikje drugje: ruska revolucija bo imela svoje posledice, in velike! Sami ne vemo: kake in kje?

Ruski narod je pokazal vsem narodom sveta: jeklene oklepe ljute samovlade je mogoche zlomiti in prebiti tudi v chasu vojashke vlade in vojnega soda, da je mogocha revolucija tudi v takih razmerah. In to je veliko in to je dovolj!

In ti, moj narod: ali ti ne zhari od vzhoda neskonchno lepa zarja svobodne bodochnosti, polne upanja?!

 

7. V. 1917

Che je narodnostno nachelo le kje na svetu opravicheno, tedaj velja za jugoslovanske dezhele: kdor se nepristransko poglobi v razmere, mora pritrditi: jugoslovansko vprashanje se reshi le z zdruzhitvijo teh enakorodnih drobcev. Imamo samo eno izbiro: ali se ta reshitev izvrshi v in z donavsko monarhijo, ali izven nje in proti njej. Edino verski in mali jezikovni momenti nam bodo ovirali delo. Toda prvo in glavno pa je, da nam uresnichijo nashe sanje: zedinjenje, samostojnost, svoboda!

 

14. V. 1917

Chlovek je hujshi nego zhival. Zhival, kadar je sita, molchi in ne zheli vech. Ali chloveku se zbudi shele tedaj pozhelenje ubijati in moriti, kadar gospoduje tisochim, kadar ginevajo pod njegovim jarmom milijoni.

O kako sladak je chloveku umor!

 

16. VI. 1917

Ni vsak sposoben za zakon. Nekateri so premladi, nekateri niso sposobni zhe od nekdaj, nekateri so mladi prestari. In zakon v starosti je zadnji obupni korak.

 

20. VIII. 1917 (zah. Ukrajina)

Pot od tu do Deljatyna. Prekrasno, s samimi vilami posejano vas, ki je vsa kot park, so do konca pozhgali Rusi.

Mogochna je chloveshka roka, mogochnejsha nego zemlja – ljutejsha.

V Deljatynu sem prenochil pri grshko katolishkem administratorju. Blaga dusha, Ukrajinec iz Sereta, a ne posebnega temperamenta. Dobra je njegova mati. Govorila sva o ukrajinskem vprashanju: Hrushevskiju, voditelju ukrajinskega gibanja. Pred 18 dnevi je chital she vse to v ruskih chasnikih, ki jih je dobival iz Kijeva.

 

21. VIII. 1917 (zah. Ukrajina)

Zopet peshpot dalje do Sadzawke. Tu smo prenochili pri duhovniku. Milega obraza je bila njegova gospa in she lepsha njegova hchi. Zvecher nam je prinesla gospa album in nas prosila za podpise. Tu so bili podpisi nashih chastnikov, ruskih, zopet nashih, spet ruskih in zdaj nas.

Zapisal sem jim v spominsko knjigo:

 

Jaz sam sem sin razdjane domovine,

moj dom krvav:

o bratje, po poteh chez Vasho plan

me bratijo iznova z Vami iste bolechine

iz istih ran.

In v srce stiskajo bodochnosti Vam tolazhljiv

pozdrav!

 

26. VIII. 1917 (zah. Ukrajina)

Prihod v Shipaniece. Lepa vas, a she lepsha njena dekleta: drobna, lahke poteze milega obraza, velike zamishljene ochi, globoke in temne; mehko izrezano, vitko in prozhno telo – v vsem tiho zhivljenje.

 

7. IX. 1917 (vas Tarasheni, zah. Ukrajina)

Nadaljevali s kopanjem jarkov. Po dnevu nisem mogel mnogo delati v svojem odesku, ker so me vsakikrat obmetali Rusi z majhno artilerijo, prav posebno z ekrazitnimi granatami. In prve dni samo pri meni, medtem ko so drugi mirno delali. Danes pa ni padel niti en strel. V tako mirnem bi bil rad tu mesece in mesece.

 

11. IX. 1917 Na ruski fronti – Tarasheni, strelski jarek

Rusi so zacheli pozhigati hishe, ki lezhijo med nashimi in njihovimi jarki.

Chuduj se lepoti: velikanski luchi, lizajochim plamenom, chisti svetlobi, skozi katero gledash vse postave, vse predmete.

Sedel sem na jarku v poznem vecheru – in gledal in premishljeval: o lepota – o grozota!

Kaj misli kmet, mati z otroci?

Jaz trpim zanje.

 

17. X. 1917

Ne vidim in ne slishim velikega boja samo med narodi, ki si stojijo nasproti v poljanah, gozdovih, po gorah, zakopani do grla in chez glavo v zemljo, in lezhijo v blatu svoje krvi – danes vidim vsakega posameznika v velikem in trdem boju: po samih mestih, po shirokih cestah, po tihih vaseh, po skritih gorskih kochah – tudi tam, kjer niti ne berejo o vojshchakih, orozhju, zhelezu in jeklu: boj vidim koj med mozhem in zheno, ochetom in sinom, materjo in hcherjo, bratom in bratom, sestro in sestro, sosedom in sosedom, tujcem in tujcem.

Ali naj she zaupam bratu?!

(Motiv za delo »Boji«.)

 

23. X. 1917 (z ruske fronte v bolnishnico na Madzharskem)

Spomin: ponochi sem se vozil chez galishko-ogrsko mejo. Iz sna sem se zbudil in chutil, da sem na Ogrskem. Ne morem napisati, kako tezhko mi je vsakikrat, ko stopim na ogrsko zemljo in vidim pred seboj nepregledno plan, pusto in mrtvo, kakor bi gledal mrtvashko polje in na njem trupla nashih ljudi – kakor velikansko, strashno poshast, ki mori in pozhira.

To chustvo imam she danes in ga bom imel, dokler se ne pogrezne ta plan za mojim hrbtom in pridem v drugo dezhelo.

 

24. X. 1917 (kot tezhek revmatik v vojashki bolnishnici)

Preselil sem se v drugo celico. Sedaj sem med tremi Ogri – Madzhari. O kako so ti ljudje omejeni, sebichni, kruti, lakomni – radi bi imeli cel svet v svoji sveti drzhavi. Unichili in podjarmili bi vse male narode in jim gospodovali tiransko.

Pa pravijo: nashi narodi imajo prostost. Da – ali ne narodne. Priznati pa moram tem ljudem narodno zavest in navdushenje, ki dosega vchasih fanatizem in shovinizem.

 

9. XI. 1917

V Rusiji she vedno tli. A pride chas, ko se zares vname – edino pravichni boj: boj za mir in proti boju. Od tam nam zhari zarja miru – a vsiljenega miru, takega, ki zopet rodi boj.

 

31. X. 1917

Gledam in poslusham v dni, ki mi klichejo iz bodochnosti, da mi bo dom prost in trden pred Lahi, ki nas hochejo raztrgati in za vedno vlechi v svoj jarem ponizhanja in potujchevanja – oni, ki toliko govore o kulturi, civilizaciji in narodnih pravicah ter prostosti in samostojnosti malih narodov! Kaj pa hochejo od nas in z nami? Ali mislijo, da je moj jezik zhe njihov, shega in vzgoja? Ali ne vedó, da so oni, ravno oni, nashi najvechji sovrazhniki? Ne vedo she?!

 

24. XI. 1917

Zhivim tako, kakor zhivi chlovek, ki ishche miru in samega sebe. In zato pozabljam ves svet, da ne pozabim samega sebe. In bogve, kako so she dolga ta pota!

O Bog, varuj me dushevne blaznosti!

 

25. XI. 1917

Strupena moch spolnosti je, ki mi ne da miru in mi umori marsiktero misel, ljubezen do dela, she vech: zapelje in pusti chloveka v poginu.

Srechen je chlovek mislechi, ki se reshi iz te chloveshke nesreche, ji napove vojno in boj in zmaga. Ali mnogi omagajo v tem boju, se udajo in nadalje gledajo lastni zhrtvi v obraz. Tak bojevnik sem tudi jaz.

In dushevno delajochih mozh najvechji zhivljenjski boj je zoper vechno spolnost.

 

11. XII. in 12. XII. 1917

V Zagrebu: o ti prekrasno mesto, sredishche bodoche Jugoslavije. Cheravno ne poznam tu zhive dushe, se vendar chutim domachega.

Obiskal sem Kati Zavratnikovo – krasno dekle. Zopet sem jo vzljubil – po enoletnem molku, in morda tudi ona mene: a ne vem, njo ali njeno lepoto. Dobra je – ali z njo tezhko govorim.

Nastanil sem se v hotelu »Janje«.

Seznanil sem se s porochnikom Fabianijem, sinom iz prvega zakona operne pevke Polakove.

Ali to mesto bo treba ochistiti Madzharov in Zhidov.

 

12. II. do 28. II. 1918 (z bratom Ivanom kot svojim »slugo« doma na shtiritedenskem dopustu)

Hodim iz vasi v vas, iz hishe v hisho in vprashujem in poslusham ljudi, ki mi pripovedujejo dogodke izza chasa Lahov. Prej tako visoka morala nashih deklet in zhen je tako propadla, da so se Lahom kar prodajale. Med njimi, ki so ostale doma, je malo vech planinskih rozh.

 

4. VIII. 1918 (Hörsching – vas in obchina v Zg. Avstriji – Linz)

Nemci in Madzhari vidijo v nas vsakem veleizdajalca – in veleizdajalec je tudi zhe otroche, ki ga nosi nasha mati she pod svojim srcem.

 

7. VIII. 1918

Ne zataji, ne sebi in ne drugim prirojenosti: vsak trud je zastonj!

In to je eden velikih zlochinov chloveshtva.

 

9. IX. 1918

Kati me je prosila, che bi bil sluchajno doma, da bi shel na zhenitovanje. To bi srchno rada.

Jaz pa sem zadovoljen, da pojdem prej. Drugemu je ne vozim pred oltar, che je ne morem sebi. Bolje dalech proch – in bolechina ne bo tako huda.

Pojdi le in na pot ti dam sreche blagoslov!

 

25. X. 1918

Dusha se mi smeje – srce mi skache, ko berem o velikih manifestacijah v Zagrebu. Moj duh je z njimi – pri vsakem njihovem koraku in vzkliku. Tudi hvalim Wilsona, osvoboditelja zatiranih narodov, in tudi Anglijo, Francijo in Italijo in vse druge.

Bog, prej ko v prah zdrobish staro in goljufivo Avstrijo in njeno armado vojvod, dushevnih in telesnih pohabljencev, chloveshke krvi pijanih in napihnjenih in polgnilih trupel – Bog, prej ko to storish, prej ti bom hvalezhen!

 

1. XI. 1918

Danes je oni srechni dan, ko sem snel in utrgal s kape cesarjev znak in ga nadomestil z rdecho kokardo. Tiranski rod Habsburzhanov je unichen in pregnan – ki sem mu sluzhil s silo in lazhjo, kakor so se oni drzhali na prestolu s silo in lazhjo.

Danes je Avstrija v revoluciji!

 

10. XI. 1918

In prishel sem zhiv, srechen in zdrav v materin objem: o Bog, zahvaljujem Te, da sem zdrav in srechen prebil to nechloveshko vojno, polno groze in hudobije.

Shtiri polna leta sem zhivel ponizhan in z lazhjo – umiral sem – a nisem umrl: vstal sem Jugoslovan – sin svojega naroda!

 

12. XII. 1918

O, te proklete lashke zholne nam zhe zopet zhugajo s pregnanstvom. Hochejo nas preustvariti, hochejo, da bi zatajili svojo kri in svoje meso.

Ubogi, vklenili in stisnili so nam srce in dusho v zhelezne okove.

Trpim, trpim in za te se borim, moj narod!

 

 

LOCHENI SVETOVI

 

Rdechi jezdeci

Chrni dom sht. 1

Poln je teles. Nabito poln. V chrne in rjave odeje so povita. Trdoravna. Ravnale so jih zhelezne roke ...

Med telesi lezhi sin. In sinove bolechine vzzharijo v vecherni mrak:

»O mati! – Ko sem zapustil tebe in dom in njivo in gozd in gore, nisem vedel, kaj zapushcham. Z vriskom in s petjem sem shel ... S ptichjim pogledom ... Z levjim pogumom ... Kakor gredo fantje z gorskih skal v ravno poljé ...

Nad samega sebe sem se povzpel. V trenutno vishino ... Iz te vishine sem padel. Tezhko ranjen ... Brez mochi, ubog sem le­zhal v jarku. V zhivem grobu, s svojo roko izkopanem ... In tam sem mochil tujo zemljo s svojo krvjo.

Mati. Kaplja sem od tvoje krvi ... K tebi se zdaj vracham – a drug sin: prerojen sem v svoji ochishcheni krvi ... Ishchem tebe, ki me ishchesh ... da bi polozhil svojo trudno glavo pod tvoje gorko srce ... Dóma ishchem, da bi videl v njem svojo razbito zibelko ... Gozd, ki je posekan do korenin, da bi ga vprashal, kje gnezdijo zdaj tichke ... Njivo ishchem, ki so jo unichila zhelezna kolesa in kopita ostrashenih konj, da bi videl na njej trnje svojega potù. In gore, ki so zdaj domovi milijonske mno­zhice in grobovi raztrganih trupel, da bi stopil zopet na njihove vrhove, s sonchnim zlatom polite, in bi pogledal na vse shtiri strani sveta, v skrivnostno daljino ... in se dotaknil s prstom neba.«

Vecherni zharechi oblaki so se gnali ... gnali rdechi jezdeci ... in udarili z glavo in s kopitom ob jeklene gore. Kopita so si zbrusili ... razbili si glave ... in pozhrl jih je chrni dim bobnechih min.

Onstran jeklenih gor pa chaka nanj krizhana mati.

 

Ognjeni zhrjavi krvi

Chrni dom sht. 2

Poln je teles. Chisto poln. V chrne in rjave odeje so povita. Skljuchena. Skljuchila jih je zhalost brez solz.

Med telesi lezhi Pavel. Iz srchne krvi mu kreshe iskre kamen bolechin ... da vzletijo vzdihi – ognjeni zhrjavi, pojochi skozi vecher:

»Lenica! Jaz pojdem. Z menoj jih pojde tisoch. Jaz dobim novo sivo obleko in novo belo perilo. Vsi dobijo novo sivo obleko in novo belo perilo. Jaz bom pel in vriskal in za sivo chepico pripnem nagelj in rozho. Nagelj se bo rde­che smejal, rozha krvavordeche ... Vsi bodo peli in vriskali in za sive chepice pripnejo nagelje in rozhe. Nagelji se bodo rdeche smejali, rozhe krvavordeche ...

Chrez planine bomo marshirali ... da se bodo pod nashimi nogami sushila rdecha jezera planinskih rozh. Na gore splezamo. Tam se pod nashimi rokami zgane skalovje. Tam se vlezhemo na prsi. Pod na­shimi prsmi bodo bele planike zapirale chrne ochi in umirale.

In izza skale na gori bom zopet gledal domacho dolino v okviru juga. V dolini mojo in tvojo vas. V vasi svoj in tvoj beli dom. Tvojo od ljubezni svetlo kamrico. Tvoje v hrepenenju disheche okno. Pod oknom pa chrnega tujega fanticha z belimi zobmi, ki zapeljuje mojo Lenico!

Jaz pojdem po svojo nevesto Lenico, che me she ljubi in mi je she zvesta ... Z menoj jih pojde tisoch na zhenitovanje. Najino zhenitovanje bodo krasili nagelji in rozhe, ki jih prinesemo za chepicami jaz in tisoch drugih.

Jaz pojdem po svojo nevesto smrt, che me Lenicha ne ljubi vech in je zvesta chrnemu tujemu fantichu z belimi zobmi: zakaj tedaj bom she enkrat snubil Lenico – a z mochjo svojih zhil. Tako dolgo, da se posushita za chepico nagelj in rozha in vzcvetijo pod mojimi golimi prsmi iz belih skal neznane rozhe, ki bodo krasile moje truplo in venchale moj grob.

Pa pride jih she tisoch za mano ... vsak po svojo Anico, Katico, Tonico!«

Ognjeni zhrjavi so leteli, z vso srchno silo skozi vecher ... Samo s perutmi so se vchasih odpochili. Ali she pred ranim jutrom so se ujeli v elektrichne zanke in storili kratko smrt: brez kaplje prelite krvi visijo v zheleznem trnju zhichnih ovir, ki chrno cvetijo po granitnih gorah.

Onstran elektrichnih zank pa vre in kipi Lenici kri: chisti se zanj.

 

Krik ochetovstva

Chrni dom sht. 3

Poln je teles. Krizhem poln. V chrne in rjave odeje so povita. V kolache zvita. Zvila jih je groza kar brez chrhe in z mirno roko.

Iz enega v vrsti kolachev se razvije mozh in oche. Skozi suhe prsi se mu vidi zhivo srce, rezheche v popolnoch!

»Zhena – o trojica otrok! Zdaj vem, kaj sem imel. Vem, kaj sem izgubil ...

Zdaj, ko te zasledujejo strastne tuje ochi, bi te pogledal drugache. Gorkejshe ... Objel bi te drugache. Tesnejshe ... Poljubil bi te vse bolj zhivo ... Ljubil bi te, kakor Bog zaukazhe: s chistimi ochmi in chisto krvjo ...

Po dnevu bi strazhil tvoja vrata, po nochi tvojo posteljo pred strastno tujo roko, ki ti zdaj vezhe roke in noge in ti hoche oskruniti materinstvo ... Ali se branish do krvi – do smrti?

Ali se udajash?

Zdaj bi rad pestoval célo peshchico veselih otrok. Dva na kolenih, dva na rokah, dva na ramenih. Igral bi se zh njimi.

Pel bi zh njimi in molil – namesto da bi jih preklinjal in jih s svojim preklinjanjem uchil preklinjati mater in ocheta: in bili bi otroci po bozhji podobi.

Otroci, misli mati na vas? Vas brani? Ali vas ni pozabila?

Otroci, mislite na mater! Branite mater! Ali se brani mati ... do krvi – do smrti?«

Mozhev in ochetov krik je razparal popolnoch samo do rohnechih, do zhivega izvrtanih gor: zakaj tu so ga ulovili brezzhichni aparati, shtrlechi nad kavernami chloveshkih cenzorjev.

Onstran prezhechih gor pa je chakala zhena zaman: zdaj zhe pestuje brezmirna materina roka tuje dete in troje otrok pleshe ringaraja okoli malega.

 

Mladika (druzhinski list, mesechnik; Gorica), 1921, shtev. 9-10

 

 

 

 

 

 

ANDREJ CHEBOKLI (im. tudi Andrè; 1893, Kred pri Kobaridu – 1923, ibid.), pesnik, pisatelj, kritik, dramatik, pedagog. Osnovna shola v Kredu, gimnazija v malem semenishchu v Gorici (»jetnishtvo moje dushe«), v vishjem razredu izstopil, stanoval privatno, matura ob zachetku vojne 1914, nachrtoval shtudij slavistike na univ. (Gradec), a vstopil v A-O vojsko kot t. i. enoletni prostovoljec z ambicijo napredovanja od nav. vojaka prek kadeta do porochnika (ta socialni vzpon v specifichnih razmerah mu je uspel, tudi z namenom, da z oficirsko placho pomaga materi in sestri v revshchini ter bratoma vojakoma). Bil je na bojishchih od Soche do Rusije (Galicija, Bukovina) in zaradi revme v vojashkih bolnishnicah na Ogrskem in Shtajerskem. Tik pred koncem vojne ga doma v Kredu prizadene smrt sestre Nine; po vojni se do jeseni 1919 zdravi doma, opravi filozofsko-pedagoshki uvodni izpit ter na ljubljanski univerzi do 1922 shtudira slavistiko in romanistiko; v sholskem letu 1922–1923 kot suplent na zhenskem liceju v Lj. uchi slovenshchino in ital.; med letom boleha (tbc), poleti 1923 v Kredu upa ozdraviti, oktobra umre (vojno je prezhivel, a je s posledicami hitro »prishla za njim«).

Njegov literarni opus je skromen tako po obsegu kot po kvaliteti. »Katolishki ekspresionist« (po stilsko-vsebinski tipologiji in po objavah v katol. periodiki) kot obsoshka rojaka Jozha Lovrenchich in Ivan Pregelj. Pesmi ima malo, nekaj jih je zanimivejshih, izraz je v glavnem okorno patetichen z afektiranimi deminutivi. Pisemsko je izjavil, da se chuti bolj gotovega v prozi, a je tudi tu nekje na pol poti: neznatna fabulativnost in nefunkcionalna fragmentarnost ne kazheta prave kratke proze, bolj so to »pesmi v prozi« z najvishjim dosezhkom v uspelo komponiranem triptihu Locheni svetovi. Presenetljivo je, da je she po vojni kot zrel, hudo izkushen in shiroko razgledan intelektualec (aristokratske drzhe na fotografijah) objavljal prozne sestavke, ki so mestoma na meji osnovne dojemljivosti, tematsko ozki, polni stilskih nerodnosti, nabuhle ekspresije in infantilnega »sentimenta«. Objavil je nekaj knjizhnih ocen, med rokopisno ostalino pa je disertacija o pesniku Josipu Pagliaruzziju (iz Kobarida), dramski tekst Tragedija nerojenega otroka in vojni dnevnik; slednji je prvich objavljen v knjigi Andrej Chebokli, pesnik in pisatelj iz Kreda (Mohorjeva, Gorica, 1999; ur. Rozina Shvent). Tukajshnji izbor znachilnih dnevnishkih zapisov, nastalih v skrajno depresivnih okolishchinah, nakazuje njihov celotni chasovno-prostorski razpon v luchi dejstva, da gre kljub vsem protislovjem (ob izvrstnih »pesmih v prozi« z lucidnimi refleksijami le bezhne belezhke; apokaliptichna razpetost med grozo in lepoto; vzoren A-O chastnik z medaljo za pogum in oster /jugo/slovenski patriot; »idealna zaljubljenost« v vech znank in skoraj mizoginska kritichnost, nachelno humanistichno bratstvo s selektivnimi poudarki zlasti zoper »Lahe« in »Zhide«, ob katolishtvu prichakovanje odreshitve z ruskega revolucionarnega vzhoda ipd.) tako rekoch za svojevrsten »romaneskni« torzo, literarno-dokumentarno enkratno dragocen in daljnosezhno pomenljiv. Pri datumih dnevnika so tukaj dodane letnice in zraven nekaj opomb v oklepajih; v ciklu Locheni svetovi je prvotno natisnjeni podnaslov Ogenj zhrjave krvi (tiskarski lapsus?) spremenjen v Ognjeni zhrjavi krvi (glede na vsebino in sintagmo »ognjeni zhrjavi« v besedilu; nepravopisni zh/e/rjavi so ohranjeni).

 

Izbor in opomba o avtorju Ivo Antich