Revija SRP 129/130

Adam Shuligoj

 

SINDROM

 

Zgodilo se je 10. januarja 2016, natanchneje ob 15.30. Na Inshtitut za varovanje zdravja je prispela skrivnostna poshiljka, ki je za vedno spremenila podobo neke drzhave. Kockast, v debelejshi papir svetlo rjave barve zavit paket je bil s svojim neshkodljivim videzom popolno nasprotje strahote, ki jo je vseboval in ki je she dolga leta zaposlovala raziskovalce na Inshtitutu ter druge doktorje in akademike, ki so se ukvarjali z vprashanji chloveka, zhivalstva in njune genetske povezanosti.

Vratar Horvat in varnostnik Jezh sta poshiljko sprejela brez posebnega navdushenja. Vratar jo je vpisal v knjigo za prejeto poshto in zapisal uro, nato pa jo odnesel na varno, po dolgem sterilnem hodniku bele barve, v prostor poleg laboratorija. Ko je odlozhil kocko na mizo, se mu je za hip zazdelo, da je nekaj zaslishal, a ker se je blizhala ura odhoda domov, je samo skomignil z rameni in odshel.

Naslednjega dne, 11. januarja 2016, ob 7.00, je poshiljko prejela pooblashchena oseba. To je bila prof. dr. Brigita Smej Lahenberg. Kot vsako jutro je v sobo s prejetimi poshiljkami vstopila v zashchitni opremi: v dvoslojnem dekontaminacijskem kombinezonu z varnostnimi rokavicami Cygnus, obuta v shkornje in zashchitena s skafandrom proizvajalca Glyx Technology Corporation, specializiranega podjetja za raketno kemichno-bioloshko obrambo, s sedezhem v Marylandu, ZDA. Prof. dr. Lahenbergova je prevzela kockast predmet z obichajno skrbnostjo in ga odnesla v laboratorij za mikrobioloshke raziskave. V skladu s protokolom je za sabo zrakotesno zaprla vrata laboratorija, s pritiskom na varnostni gumb, ki je prizhgal rdechkasto luch nad vrati, pa je opozorila zunanje opazovalce, da je laboratorij v uporabi. Zdaj je lahko prizhgala diktafon in predmet opisala: »Predmet ... okvirnih dimenzij 40 krat 40 cm ... ovit v svetlo rjav papir ... tezhak okoli 3 kg ... odvijam ...«

Po konchanem odvijanju se je pred njo razkrila vsebina: bila je prozorna kocka z luknjami za zrak na zgornji strani in s peshchenim dnom. Na sredini tal je stala stozhchasta konstrukcija, nich vishja od desetih centimetrov, rjave barve. Lahenbergovo je pri natanchnem opisu predmeta zmotil srebrnkast sijaj z desne strani, kjer je lezhal zgrbanchen papir ovoja.

»Hm. Na notranji strani ovoja je prilepljena nekakshna aluminijasta pisemska ovojnica,« je nekoliko zachudeno povedala v diktafon.

Kocko z nenavadnim stozhcem je pustila na laboratorijskem pultu. Z mero akademske radovednosti je previdno segla po aluminijasti ovojnici, jo odtrgala z ovojnega papirja in rahlo potresla. Nobenega zvoka. Ko je z debelimi zashchitnimi rokavicami nerodno odvijala aluminijasto folijo, se je sama sebi nasmehnila: koliko pozornosti in potrpljenja za doma narejeno pismo iz aluminijaste folije. Ob tej misli jo je obshlo nenavadno veselje; chesa vse ji niso ljudje poshiljali na Inshtitut: mrtve netopirje, ki so domnevno poginili zaradi chesna na podstreshjih in so zato vampirji; morske prashichke, ki jih je nekdo v svetishchu znanja svoje dnevne sobe poimenoval Lazarus, ker naj bi imeli sposobnost vstajanja od mrtvih; psa, ki naj bi se ob polni luni spreminjal v volkodlaka; najhujshi pa je bil primer, ko je med izbruhom bolezni norih krav nekdo poslal na Inshtitut imobilizirano zheno s pripisom: »Zagotovo gre za noro kravo.«     

A tokrat je bilo drugache. Ko je prof. dr. Lahenbergova odprla kuverto, je bilo sporochilo v njej precej neumno: »Sposhtovani dr. Modrich! Poshiljam mish, ki je mish, vendar to ni, kot sva se dogovorila. Che naredite mikrobioloshko analizo krvnega seruma, bi bil zelo vesel. Lep pozdrav, prof. ddr. Mir Mraz Mrzel.« Sporochilo je bilo napisano z roko, kot bi se poshiljatelju mudilo, a znanstvenico je presenetil podpis. Prichakovala je sporochilo kakega samooklicanega raziskovalca neznanih letechih predmetov, kajti v zimskem chasu teh ni primanjkovalo; priimek Mrzel, dvakratni doktor znanosti, priznan biolog, svetovno znan raziskovalec glodavcev s shtevilnimi objavami v znanstvenih revijah, pa je bil nekaj povsem drugega. Njegova serija analitichnih raziskav faktorjev, ki vplivajo na razmnozhevanje kloniranih podgan vrste Rattus Rattus, je bila najpogosteje citirana raziskava zadnjih deset let in objavljena tudi v najprestizhnejshi reviji Nature.

Prof. dr. Lahenbergova je shele zdaj opazila, da se v stozhchasti strukturi sredi kocke nekaj premika. Lahenbergova je nemudoma telefonirala.

»Dobro jutro, Marko. Pridesh dol v laboratorij ...« je prijazno namignila, ne da bi ji ochi ushle s puhaste prebivalke stozhca, ki je pokazala svoj smrchek.

Med chakanjem na sodelavca je zhival prishla na plano: to je bila mish. Skakljala je levo-desno, za hip ovohala drobne luknjice za zrak na zgornji strani kocke, nato pa vnovich tekala levo desno po stekleni jechi.

»Vse to zaradi mishi,« se je namuznila Lahenbergova in vnovich segla po sporochilu z aluminijastim ovitkom.

»Sposhtovani dr. Modrich! ... Poshiljam vam mish, ki je mish, vendar to ni ...«, je vnovich prebrala. Enigmatichen stavek je vechkrat preletela, ne da bi se uspela znebiti neprijetnega obchutka. Hotela je verjeti, da gre za shalo, a razum ji je narekoval drugache.

»Aha!« je zaslishala po interfonu popachen glas dr. Modricha, ki je zhe stal pred vrati laboratorija. »Hej! Ne rabish opreme, Brigita! Lahko odpresh?«

Lahenbergova je pritisnila gumb in spustila suhljatega shtiriintridesetletnika, z veliko glavo ter narashchajocho plesho na temenu, v prostor. Marko Modrich je bil postdoktorski shtudent biogenetike, ki se je pravkar pripravljal na zagovor svoje druge doktorske dizertacije z naslovom Molekularne spremembe v ribonukleinskih spiralah pri klonih sesalcev. Lahenbergova ga she nikdar ni videla tako bledega in hkrati tako navdushenega v vsem triletnem sodelovanju z njim.

»Konchno tule!« je vzkliknil in naravnost planil k laboratorijskemu pultu. Zdaj je pochepnil ob kocko tako, da se je lahko z velikimi ochmi zazrl naravnost v novo prebivalko laboratorija.

Lahenbergova si je konchno snela skafander.

»Vesh, za kaj gre? Tole sem prebrala ...« je zamrmrala znanstvenica in mu podala ovojnico.

»Mish, ki ni mish ...« je rekel Modrich, ko je preletel dopis.

Lahenbergova je zamolchala, da se ji zdi vse skupaj precej bedasto. Ni hotela delovati zadrto. She posebej ne zdaj, ko je v sodelavcu prepoznala neznano, skorajda religiozno obchudovanje glodavke.

»Mish, ki ni mish,« je ponovil ocharano Modrich in se prilepil z obrazom na kocko.

Lahenbergova ni imela slabega mnenja o Modrichu. Nasprotno. Cenila je njegovo natanchnost pri raziskovalnem delu, prevzemala jo je njegova sposobnost abstraktnega mishljenja, poleg tega pa je bil izvrsten poznavalec glodavcev, saj je bil mentor njegove prve dizertacije prav ddr. Mrzel. Ni bila zachudena, da se je Mrzel obrnil na svojega bivshega shtudenta. A nekaj jo je zelo zmotilo: navdushenje! Slepo religiozno navdushenje! In zakaj? Zaradi mishi. Kako je lahko dr. Modrich, razumen, inteligenten chlovek, tako navdushen, naravnost osupel nad nechim tako nepomembnim, kot je glodavec? She huje: kako doumeti in sprejeti to doktorjevo poplesavanje okoli kocke, ko pa je prav on v vsem tem chasu na Inshtitutu slovel z neslavnim vzdevkom – doktor Eis. In res je bil dr. Modrich videti kot petletnik, ko je opazoval to drobceno kosmatinko. Morebiti se je prav zato Lahenbergova hotela posvetiti zhivali kot she nikdar v zhivljenju.

»Pokazhem ti,« je zmedeno rekel Modrich in stekel kot veter iz laboratorija.

Lahenbergova je ostala sama z mishko. Che je izvzela rahlo nejasno barvo kozhuha, je bila mish na prvi pogled povsem obichajna. Mish kot vsaka druga: kosmata, z drobnimi ushesi, dolgimi brchicami, prikupnim smrchkom in svetlechimi ochmi. Ko je Modrich prishel nazaj v laboratorij, oborozhen s kletkama, v katerih sta bila kanarchek in pudelj, je Lahenbergova zachudeno opazovala sodelavca. Modrich je deloval vrochichno, kot bi vzel pozhivilo: rjave ochi, skrbno zavarovane z debelimi stekli ochal, so se mu fanatichno svetile, in med zhivchnim prestopanjem si je nenehno brisal potne dlani ob sivkasto tkanino hlach. Zdaj je pudlja odlozhil pod mizo, na keramichni pult, tik poleg kocke z mishko pa je postavil mrezhasto kletko s prikupnim kanarchkom. Kanarchek si je chistil perje, se zibal in kdaj pa kdaj poskochil na majhni gugalnici. Modrich se je oddaljil od obeh kletk in se posedel na stol poleg Lahenbergove.

»Kaj pa zdaj?« je nehote izustila.    

»Samo kanarchka glej, Brigita. Posveti mu popolno pozornost, nato pa opazuj,« ji je rekel tiho Modrich. Lahenbergova se je nekoliko nejevoljno naslonila na stolu in storila, kot ji je rekel sodelavec.

Mishka z dolgimi brchicami se je zastrmela vanju skozi steklo, znanstvenika pa sta jo ignorirala in opazovala le rumenega kanarchka.

»Kanarchku posveti vso pozornost,« je Modrich ponovil kolegici, kot bi bilo to izjemnega pomena.

Lahenbergovi je shlo na smeh, a uspelo se ji je zadrzhati. Sekunde so minevale in v obeh kletkah se ni dogajalo nich pretresljivega. Kanarchek je vchasih malo zafrfotal s krilci, si za hip ochistil perje, nato pa spet obmiroval.

»Dogaja se,« je navdusheno zashepetal Modrich in se zhivchno stresel na stolu.

Lahenbergova je za hip pokukala k mishki in res opazila nekaj nenavadnega. Mish, ki je she pred trenutkom nepremichno strmela vanju, se je zdaj obrnila proti kletki s kanarchkom. Drobni ochesci sta se ji zasvetili pod laboratorijskimi luchmi in obstala je za nekaj sekund povsem nepremichna. Kanarchek je zdaj zafrfotal in zachivkal, kot bi ga nekaj zabolelo.

»Dogaja se!« je skoraj kriknil Modrich in zacepetal z nogama.

Lahenbergova se je zdrznila, kajti z mishko je bilo nekaj hudo narobe, o tem pa je prichalo tudi dogajanje v kanarchkovi kletki, kjer je slednji divje frfotal in srhljivo chivkal. Lahenbergova je osuplo strmela v dogajanje: mishkino telo se je lomilo, krchilo, daljshalo, se vrtelo, napihovalo in tanjshalo, kot bi jo prevzela nadnaravna sila lutkarja, ki vleche njene niti in z njo pochne, kar se mu zahoche. Mishji ushesi sta se obrachali navzven tako, da se je razkrila notranja, rozhnata stran; nato pa sta se ushesci sunkovito obrnili nazaj, da sta se povsem zlili s kozhuhom glave; glava se ji je napihovala v deformirano, nedolochljivo tvorbo, ochesci pa sta se sploshchili in med drobnim cvrkanjem kosti rinili ven iz naravne ochesne vdolbine. Kmalu se je isto dogajalo z mishjim gobchkom; postal je nenavadno ploshchat, nato pa se je ukrivljal in nabrekal, da je bil naposled podoben kosmatemu kljunu ptice. Brchice, ki so krasile mishko, so se bochile, se samodejno stisnile ob glavo, pri tem pa je celotno mishje telesce izgubljalo prvotno obliko; trup se je napihoval, se sploshchil, mishkine zadnje okonchine pa so se lomile pod pritiskom sile neznanega izvora: kolki so se izpahnili, nozhice so rinile skupaj, kot bi pripadale ptici, stopala so se nenaravno dvigala, trup pa se je daljshal, da je bil komajda she razpoznaven. Tudi prednje tachke so dozhivljale grozljivo usodo: ramenski obroch se je stiskal in strashljiv, pokajoch zvok je prichal o tem, da so  kosti rinile iz sklepov in se nameshchale v novo, nenaravno lego. Prednje nogice so se zdaj daljshale, se zvijale in pritiskale ob mishje telesce, ki to ni bilo vech.  Lahenbergova je z grozo opazila, da se je mishja kozha pod pazduhami prednjih nogic napela in prevzela videz plavalne kozhice rachke ali, she bolje, netopirja, ochitno v poskusu, da bi bila videti kot kanarchkova krila.

Lahenbergova si je nezavedno pokrila usta, kajti grozoti ni bilo videti konca. Poshastna, spreminjajocha se tvorba pred njenimi ochmi ni bila vech mishka; o mishi sta prichali samo she rjava dlaka ter znachilen mishji rep. A kmalu je tudi kozhushchek izgubljal barvo: prvotno oker je zbledel v bezh, nato pa postajal vse bolj rumen, dokler ni bil natanchen posnetek kanarchkove rumene. Mishja dlaka je postajala vse daljsha in se na predelu kril vzorchila tako, da je bila videti kakor perje. Naposled je ostal samo she rep, ki se je zvijal v tuljavo in se izmenichno napihoval ter se toliko sploshchil, da je kmalu dosegel obliko kanarchkovega repa. Poshast je zdaj ochitno vdihnila zrak in se napihnila v prsnem predelu:   preobrazba je bila ochitno konchana.

Dr. Lahenbergova je nepremichno obsedela na stolu, kot bi jo kdo polil z vedrom tekochega dushika. Misli v glavi so ji rotirale s svetlobno hitrostjo. Kar je videla, je bilo neskladno z razumsko, logichno, znanstveno razlago – tega ni bilo mogoche pojasniti. Zavestno je vedela, da stoji pred njo samo mish. Vedela je. Videla je. Mish je imela dlako, imela je gobchek, imela je mishje ochi, mishje brchice, imela je rep in ushesa ... Lahenbergova je videla in vedela, da je tako. A zdaj, po polminutni preobrazbi, je pred njenimi ochmi stalo nekaj drugega. Nekaj poshastnega. Nekaj, chesar narava ne bi nikdar mogla ustvariti. In vendar ... V obupnem poskusu, da bi uskladila videno in dojeto, si je pomela ochi, a rezultat je ostal nespremenjen: pred njo, v prozorni kocki, je stalo bitje na dveh nozhicah v podobi kanarchka. Lahenbergova je slutila, chutila in vedela, da to ni kanarchek, kajti vsakdo, ki bi pogledal to bitje od blizu, bi videl, da ne gre za kanarchka. Videl bi, da je zgolj njegova slaba imitacija. O tem ni bilo dvoma. In vendar je bila mish, z razdalje enega metra, tako zelo podobna kanarchku, da bi marsikoga pretentala. Njen trup je bil tako zavaljen kot kanarchkov, rep lahkoten in oshiljen, krilca dobro ponarejena in pod krinko popolne barvne mimikrije je bila celo dlaka videti kot perje. Ko je Lahenbergova konchno zavestno osmislila to poshastno podobo, je prishel shok: mish je chivknila! A to ni bil ptichji chivk, ne, to je bila grozljiva zmes mishjega cviljenja in ptichjega chivka, katerega visoka frekvenca je prof. dr. Lahenbergovi nagnala stran v kosti. Nekaj priskutnega je bilo v tem surovem zvoku, v prodornem pisku, ki ga je lahko ustvaril samo deformiran mishji gobchek v obliki kanarchkovega kljunchka. Mish je vnovich poshastno chivknila, v neusmiljeni volji po pozornosti, kot bi rekla: »Glejte me! Tu sem! Uspelo mi je!«

A mishi to ni bilo dovolj; dokonchno preobrazhena, je v hipu natanchno posnemala kanarchka. Che je kanarchek skochil levo, je skochila tudi mish, che se je obrnil za devetdeset stopinj v desno, se je v isto smer obrnila mish; che je kanarchek dvignil glavico in se zravnal, je to storila tudi mish. V teh gibih ni bilo naravne elegance kanarchkovih gibov, bilo je le nerodno, prismuknjeno posnemanje, a mishi ochitno to ni prav nich motilo.

»Kakshna svinjarija je zdaj to?!« je Lahenbergova nich kaj znanstveno zamrmrala sodelavcu in se zastrmela vanj.

Molk dr. Modricha je znanstvenichino tesnobo samo she okrepil, kajti ta ni umaknil pogleda z mishi. Spoznala je, da njeno zgrazhanje ni spremenilo resnichnosti; resnichnost namrech ni postala nich manj resnichna, nich razumljivejsha. V tem gnusu ni bilo nikakrshnega olajshanja, njeno chustvo ni spremenilo sveta. Mish se je tega povsem zavedala: prestopala se je, skakljala po navidezni gugalnici, kot bi bila vse zhivljenje kanarchek, in chetudi je znanstvenica v tem nerodnem, ogabnem posnemanju drugega zhivega bitja videla odvratnost najhujshe vrste, ji to ni prineslo nobene tolazhbe.

Dr. Modrich je hitro pospravil kletko s kanarchkom s pulta in nemudoma, ko je bil kanarchek odstranjen z vidnega polja mishi, se je ta zachela spreminjati. Kljunchek se je zopet podaljshal in zmehchal, glava se je vnovich spreminjala tako, da sta se ochesci vrachali na prvotno mesto, in telesce se je zopet odebelilo v spodnjem delu. Spodnje okonchine so se shirile, se debelile in dobivale mishjo obliko, kmalu je izgubila kanarchkovo barvo in vnovich postala mish. Ko je konchala s preobrazbo, se je zastrmela vanju, nato pa divje skakljala levo-desno in praskala po pesku v surovi sli po pozornosti, kot bi hotela rechi: »Glejte me, tu sem, glejte me!«

Dr. Modrich se ni pustil zavesti in je takoj nadaljeval z eksperimentom: ob mishkino kletko je namesto kanarchkove postavil kletko s kodrom dr. Simonicheve, ki je shtirinozhnega kosmatinca vechkrat prinesla s sabo v sluzhbo. Zdaj sta znanstvenika ponovila eksperiment: mishki sta odvzela svojo pozornost tako, da sta se zastrmela v belega kodra, in po dobrih dvajsetih sekundah se je dogajanje ponovilo. Mish se je najprej zazrla v sosednjo kletko, kot bi intenzivno preuchevala neznano bitje, nato pa se je zachela lomiti, zvijati, daljshati in krchiti. Pudelj je bil vechji, ostrizhen in obrit po pravilih, a zdelo se je, da za mish ni nich tezhji zalogaj. Mishkini ushesi sta se zvijali naprej, nazaj, z vsakim zgibom pa sta se nekoliko podaljshali, vse dokler nista postali nesrechna replika ushes kodra. Nato je sledila deformacija glave: gobchek se je krchil, daljshal, napihoval, se spet krchil in daljshal, da so se razkrile drobne rozhnate dlesni in beli, ostrechi se zobje; ochesci sta se zaokrozhili in povechali, dokler nista postali skladni z deformirano glavo ter po obliki in barvi povsem podobni pasjim. Trup in nozhice so bile naslednje na vrsti: prednje so se daljshale in debelile, dobivale dlako na mestih, kjer koder ni bil obrit, in povsem enako se je dogajalo z mishkinimi zadnjimi okonchinami. Tudi rep, znachilno mlahav, je po seriji preoblikovanj postal trdnejshi in se prestavil vishje na trtico. Ko je mish dvignila svojo zadnjo plat, je bila nadvse podobna psu. Tudi rep je dvignila pokonchno in opletala z njim levo-desno, kot bi bil pasji. Na konici repa, kjer je koder imel dolge kosme dlake, je mish dobivala daljsho dlako, vse dokler se nista repa obeh zhivali povsem ujemala v obliki. Sledila je she sprememba barve, ki je po barvni lestvici preshla od rjave na oker, od oker na bezh, vse do natanchne nianse bele, kakrshna je bila barva psa.

Ta preobrazba je bila za znanstvenika she strahotnejsha od predhodne. Mish je tudi na glavi dobila daljsho dlako, ki je simulirala frizuro kodra, noro dogajanje v laboratoriju pa je zakljuchila s poshastnim bevskom, ki je tako kot njeno chivkanje zvenel kot krizhanec grlenega mishjega glasu in pasjega bevska. Preobrazhena mish se je zdaj zastrmela v znanstvenika in ponosno dvignila glavo, chesh: »Glejte me! Koder sem!«

Dr. Lahenbergova je strmela v kreaturo z meshanico gnusa, sovrashtva in groze. Mish se je zdaj v obliki kodra obrachala okoli lastne osi in migljala z repom prav tako kot njen sosed v kletki. Bila je nekajkrat manjsha kopija pravega kodra in v zhelji, da bi povsem posnemala soseda, ji je zdaj, tako kot kodru dr. Simonicheve, iz ust zabingljal rozhnat, mishji jezik, ki je bil nadvse podoben pasjemu.

»Kaj hudicha je to, Marko?« je zbrano povprashala Lahenbergova.

»Mish posnemovalka,« je pripomnil sodelavec in si popravil ochala na shpichastem nosu. »Ampak to ni samo posnemanje, tu ne gre za golo imitacijo, kot recimo pri nestrupeni kachi Lampropeltis elapsoides, ki posnema strupeno koralno kacho, oziroma Micrurus fulvius, da bi pretentala plenilce. Ne, tu imamo opravka s popolnim prevzemanjem identitete,« je zamishljeno povzel dr. Modrich.

»Identitete?!« je nejeverno izstrelila dr. Lahenbergova.

»Mhm,« je pokimal dr. Modrich, »ampak to she ni najhuje ...«

»Kaj mislish s tem ... ni najhuje?« je vskochila znanstvenica.

»Dr. Mrzel je naredil poskuse z dvanajstimi razlichnimi zhivalmi. Preizkushal je psa, machko, podgano, kanarchka, kacho, morskega prashichka, palichnjaka, svizca, celo pajka, gosenico, metulja in srshena ... In ne samo, da je mish posnemala vse te zhivali – zhivali, ki so bile z mishko v takem posnemovalnem razmerju, so po samo shtiriindvajsetih urah stika poginile,« je zamrmral dr. Modrich.

»Poginile?« je zaprepadeno odvrnila dr. Lahenbergova.

»Tako je,« je suho pripomnil dr. Modrich.

»Od chesa?«

»Dr. Mrzel ni odkril razloga. Domneval je, da od izchrpanosti. Ochitno je, da nobeno zhivo bitje ne more zhiveti v prisotnosti tega kameleonskega bitja dlje od shtiriindvajset ur ...« je zakljuchil.

Lahenbergova je vpijala te dodatne informacije. Hotela je stvari osmisliti, vendar jo je mish po tej surovi pripovedi navdala s she vechjo grozo. S sodelavcem sta jo opazovala komaj pet minut, a zhe je chutila neznosen stud do te kreature. Mish je vztrajno oponashala kodra, kako koplje po tleh, kako obracha glavo, kako miglja z repom, prav tako kot resnichni koder v sosednji kletki. Lahenbergova je v tistem trenutku hotela planiti h kletki in mish zmechkati z lastnima rokama, in morala je napeti vse sile, da tega ni storila. V svoji dolgi karieri she nikdar ni videla ogabnejshega bitja od tega, ki je tekalo po kletki kot miniaturen koder in klovnovsko mahedralo z uhljema ob konichasti glavi ter se z bevskajochim mishjim glasom izdajalo za psa. Lahenbergova je prvich v zhivljenju chutila, da ima opravka z nechim, kar je zoper naravo in zoper evolucijo.

»Pri tem ne bom sodelovala,« je odlochno rekla in vstala.

»Kako ne?« se je presenecheno odzval Modrich.

»To ni zame,« je nezainteresirano pojasnila in se napotila proti vratom s skafandrom pod roko.

»Brigita, gotovo se shalish ...« je nejeverno odvrnil Modrich.

»Niti najmanj.«

»Ampak pomisli! Pomisli vendar! To je ... razumesh, kaj je to?!« je planil dr. Modrich in se z velikimi, izbuljenimi ochmi zaprepadeno zastrmel vanjo.

»To je ogaba,« je neslishno zamrmrala in se ozrla po prozorni kletki, kjer je nashemljena mish she kar paradirala v obliki pomanjshanega kodra.

»To je Nobelova nagrada!« je kriknil dr. Modrich preprichano.

»Zhe mogoche,« je odvrnila dr. Lahenbergova, »ampak jaz pri tem ne bom sodelovala ... Veliko sreche ti zhelim, Marko.«  

Modrich je obsedel kot pribit, ko je Lahenbergova odshla iz laboratorija in s sabo odnesla skafander. Ko je ostal sam, she kar ni verjel temu, kar je bil slishal. Zanj je bila mish bozhje darilo neprecenljive vrednosti. Vsi bi jo morali videti, vsi bi morali vedeti zanjo. Koliko poskusov, koliko chlankov, koliko konferenc in simpozijev na to temo bo lahko priredil! Koliko znanstvenih objav! Kakshen renome! Usta so se mu razshirila v velik, presheren smehljaj, ko je strmel v kreaturo. Svet she ni videl chesa podobnega! Naposled ga je spreletelo: slabshe za druge, che niso sposobni uvideti in zgrabiti take prilozhnosti!

Dr. Lahenbergova je zapustila sodelavca z meshanico negativnih obchutkov. Ugotovila je, da tezhava ni bila v mishi. Bolj jo je motilo navdushenje dr. Modricha. To otrochje, slepo, neprevidno navdushenje, ki se mu je vse zhivljenje izogibala in ki je bilo pravo zlo za ves znanstveni svet. Je mar res pustila za sabo Nobelovo nagrado? Modricheva trditev je ni preprichala.

Ves delovni dan ni bila pri sebi. Ni se znebila negativnih misli, a shele med vozhnjo domov jo je spreletela resnichno grozna misel; tako grozna, da je bila prisiljena parkirati avtomobil na avtobusni postaji, kajti roke so se ji nekontrolirano tresle. Zdaj se je zastrmela v mimoidoche, ki so hodili po opravkih v centru mesta in zhiveli svoja majhna, posebna zhivljenja, ne da bi vedeli za grozo, ki ji je bila ona pricha v laboratoriju. Odleglo ji je, da je niso videli, a ta dober obchutek je bil kratkega diha. Za Nobelovo nagrado? Dobro je vedela, da, natanchno je vedela, kako bo shlo: najprej bodo skrivaj opravljali raziskave, opazovali, preuchevali fenomen, si izmenjevali podatke, teorije in stalishcha. Kaj kmalu bodo novice prispele do pomembnih centrov vpliva v znanstveni skupnosti; tam se bodo vrshile konference, simpoziji, objave v najelitnejshih revijah, nato pa bodo prishle do shirshih medijev, ki bodo iz mishi naredile senzacijo. »Mish posnemovalka« ji bodo rekli. Vsepovsod bo: sprva bo ena, nato dve, tri, naposled pa jo bodo razmnozhili, saj bo postala del logotipa podjetja za kloniranje, morebiti kar blagovna znamka. Seveda, zakaj pa ne? Mish posnemovalka bo najprej maskota, nato pa bo prishel nekdo do zamisli, da bo to idealna zhival za vsako gospodinjstvo; da, postala bo pravi hishni ljubljenchek. Slogan bo: »Mish posnemovalka: naj posnema tudi vas!« In kmalu bodo vsa evropska in severnoamerishka gospodinjstva polna tega gnusnega glodavca, naposled bo mish postala igrachka, podobno kot Barbie, navzocha na vsakem koraku, na vsaki prodajni polici, v vsaki reklami, v umu vsakega otroka. Dr. Lahenbergova se je zdrznila ob tej misli – drget jo je stresel po hrbtenjachi naravnost do trtice. Odlochno je pritisnila na plin in krenila na jug mesta.

She istega vechera se je vrnila v Inshtitut. Zapeljala je v garazho in varnostnik jo je brez zapletov s paketom, ki ga je nesla pod roko, spustil v stavbo. Imela je srecho, kajti blizhala se je pomembna konferenca o biotski pestrosti v Helsinkih in marsikateri od zaposlenih je bil v zadnjem mesecu pogost vecherni gost Inshtituta. Lahenbergova je vstopila v stavbo, nato pa urno odshla s paketom v laboratorij. Ko je prizhgala luchko nad pultom, je bila jutranja kocka, zdaj pokrita z zhametnim prtom temne barve, she vedno tam, kjer sta z dr. Modrichem izvajala eksperiment. Lahenbergova je previdno odgrnila prt, mishka pa je she isti hip prishla iz stozhchaste hishke in nemirno skakljala levo-desno, kot bi ji kronichno primanjkovalo pozornosti gledalca.

»Vidim te, vidim,« ji je mehko rekla Lahenbergova.

Zdaj je mishki pokazala s prstom na stekleni paket, ki ga je bila odlozhila poleg kletke. Mishka se je nemudoma zastrmela vanj. Lahenbergova je odvila tanek papir in ovoj skrbno zlozhila v zhep svojega plashcha. Ko je mish posnemovalka zagledala v sosednji kletki navadno mish, se je nenavadno zdrznila.

Dr. Lahenbergova je zachela svoj eksperiment. Posedla se je na stol in vso pozornost namenila mishki, ki jo je prinesla s sabo.

»Ja, mishka si, seveda, samo mishka si in nich vech kot to ...« je rekla tiho.

Sekunde so tekle, Lahenbergova je ignorirala posnemovalko, a kmalu se je zachelo nenavadno dogajanje. Mish posnemovalka se je skushala spremeniti: telesce se je zvijalo, bochilo, krivilo, se nenaravno lomilo, ushesci sta se daljshali in krajshali, glava se je malichila, gobchek se je zvijal, napihoval, krchil in daljshal, dlaka se je lushchila, poganjala, spreminjala barvo, a bolj ko se je mish posnemovalka preobrazhala, bolj je ostala to, kar je – mish. Poskusila je znova: lomila si je trup, se surovo, nenaravno zvijala, krchila, nato daljshala in ozhila ude, se debelila in tanjshala, a po koncu vsake preobrazbe je ostajala navadna mish. Sledil je nov poskus preobrazbe, she hujshi, she surovejshi od prejshnjega. Telesce je pokalo, mish je cvilila, se muchila in naprezala, a dr. Lahenbergova je opazovala le mishko, ki jo je bila sama prinesla.

»Mish si in nich vech kot to,« je rekla hladno prof. dr. Lahenbergova.

Po desetih minutah nenaravnega malichenja je mish posnemovalka strashljivo zacvilila, nato pa se je hrup v stekleni kletki polegel. Mish posnemovalka je nepremichno oblezhala na boku. Nozhice so she nekajkrat trznile v smrtnem krchu in iz odprtega gobchka ji je mezela belkasta pena.

Prof. dr. Lahenbergova je pochakala nekaj sekund, da se je preprichala o smrti. Z znanstvenega vidika je tezhko sprejela to, kar je naredila; z etichnega vidika pa je chutila, da je storila prav. Nobenega obchutka krivde ni zachutila, ko je pokrila z zhametnim prtom kocko z mishkinim trupelcem. Svojo mishko pa je odnesla iz laboratorija v pisarno, odprla okno in jo spustila na prostost ter opazovala, kako je skochila v travo in izginila v noch. Kletko je pospravila v prostor za kletke, pogasila luchi in se odpravila proti izhodu. Vmes je pobrala she fascikla, ki ju je potrebovala za predstavitev v Helsinkih, in se prijazno poslovila od vratarja, ki je za njo zaklenil glavni vhod Inshtituta.

Naslednjega jutra je navsezgodaj zazvonil telefon. Takoj je prepoznala obupan, skrushen glas dr. Modricha. Ni znal povedati, kaj se je zgodilo, uspel je le ponoviti, da je strashno. Dr. Lahenbergova je odhitela v Inshtitut in v pisarni nashla povsem obupanega dr. Modricha.

»Kaj se je zgodilo?!« je zaigrala presenechenje.

»Mish!« je kriknil obupano in strmel vanjo na robu solz.

Nikdar ga she ni videla, da bi bil tako iz sebe: mrtvashka bledica se mu je naselila na obraz in njegova drzha je bila taka, kot bi ga kdo pravkar stisnil v stiskalnici. Krchevito se je zvijal in sopel, kot bi mu pravkar pomrla vsa druzhina.

»Umrla je, umrla!« je komajda izdahnil in omahnil na mizo ter izbruhnil v krchevit jok. »Ne bi je smel toliko priganjati! Ne bi smel! Moral bi bil vedeti, da je zhe stara!«

Lahenbergovo je obshel obchutek krivde. Za hip, a vendarle. Take reakcije od odraslega moshkega navsezadnje ni prichakovala. Obmetaval se je z najstrahotnejshimi izrazi – od tepca do idiota – in pri tem mrmral nerazumljive stavke o strahotni izgubi za znanost in o nepojmljivem dogodku, ki se mu je pripetil. Znanstvenici naposled ni ostalo drugega, kot da v znamenje solidarnosti odide po skodelico kave. Ko se je vrnila, je polozhila kavo predenj in sedla k njemu ter ga skoraj pol ure tolazhila.

»Si dal narediti obdukcijo?« je resno vprashala, ko je dr. Modrich nekoliko prishel k sebi.

»Sem, seveda sem. Naravna smrt,« se je skrusheno odzval.

»No,« je zamomljala dr. Lahenbergova, »subjekt je preminil, ampak she vedno lahko opishesh in predvsem poimenujesh sindrom, opazen v tej mishi.«

»Sindrom?« je zazeval presenecheno dr. Modrich z izbuljenimi, od solz pordelimi ochmi.

»Nisi morda pomislil, da sva bila prichi obolenju ... genetskemu obolenju?« je pripomnila.

»Ne, priznam, da nisem,« je zamomljal zmedeno.

»Na tvojem mestu bi jaz narochila toksikoloshke preiskave, dala bi narediti biopsijo, nato pa she genski test. Ddr. Mrzel ima zagotovo kup posnetkov subjekta, ti pa lahko prvi ugotovish, kakshno obolenje je imela mish posnemovalka, da je tako silovito hotela biti nekaj drugega od tistega, kar je – oziroma, kar je bila. Hochem rechi, zdi se, da je hotela na vsak nachin vzbujati pozornost ...«

Dr. Modrich je ob pogledu na kolegichine zelene ochi prishel do sklepa, da imajo besede dr. Lahenbergove nadvse tehten smisel.  

»Seveda, seveda! Sindrom!« je planil dr. Modrich in se zamishljeno popraskal po bradi. »Zagotovo mora biti nekakshen sindrom!«

»Ni sicer za Nobelovo nagrado, ampak z rezultati raziskav lahko vsaj poimenujesh bolezen ...« je dodala Lahenbergova.

Dr. Modrich je nekaj sekund strmel v prazno in tuhtal.

»Sindrom Pahoritis neurosis,« je zamomljal.

»Pahoritis neurosis?« je zamishljeno ponovila dr. Lahenbergova.

»Pahoritis neurosis,« je sklenil dr. Modrich.