Revija SRP 127/128

Peter Amalietti

 

SLOVENSHCHINA – PRAJEZIK CHLOVESHTVA

(III)

 

Slovenshchina in njena narechja

 

Ne dvomim, da bi, ko bi she obstajal, prvotni jezik, neodvisno od besednjaka in skladnje, ohranil izvirne znachilnosti, po katerih bi se razlikoval od vseh drugih. Ne le, da bi morale biti vse fraze tega jezika v podobah, obchutjih, figurah, ta jezik bi moral tudi v svojem mehanichnem delu ustrezati svojemu prvotnemu predmetu, tako da bi tako chutom kot razumu predochal skoraj neizogibne vtise chustva, ki se poskusha sporochiti.

(Jean-Jacques Rousseau, Esej o izvoru jezikov, v katerem se govori o melodiji in glasbenem posnemanju ; slov. prev. str. 19) 

 

Danes velja, da ima slovenshchina sedem glavnih narechnih skupin: panonsko, shtajersko, koroshko, gorenjsko, dolenjsko, rovtarsko in primorsko. Baron Zhiga Herberstein na zachetku shestnajstega stoletja pa je she vse slovanske jezike shtel med narechja stare slovenshchine, ki je bila skupni jezik vseh starih Slovenov. O tem lepo pricha tudi prva stran prvega ruskega Markovega evangelija v Venelinovi knjigi Starodavni in danashnji Slovenci; ta stran je do zadnje chrke istovetna s slovenskim Markovim evangelijem. V polovici tisochletja je zgodovinski razvoj vsa ta sorodna plemena in njihova tradicionalna ozemlja razkosal, posameznim delom pa so vladali razlichni tuji vladarji, ki so vselej govorili ne-slovenshchino. Od Rima naprej so vsi zavojevalci in vladarji osvojenih dezhel vselej vladali po nachelu: Deli in vladaj! In so veliki narod starih Slovenov razkosavali vedno znova in vselej drugache. She pred nedavnim, namrech v drugi svetovni vojni, so Slovenijo napadle, zasedle in jo razkosale tri sile osi. To velikansko staro ljudstvo, ki ga jaz imenujem stari Sloveni, sodobna dogma pa stari Slovani, so torej od rimskih chasov naprej kosali in kosali. Kako zelo so nas razkosali, pove zhe dejstvo, da je bila Slovenija pred tisoch dvesto leti v obliki Karantanskega kraljestva kar dvanajstkrat vechja od danashnje. Lahko bi torej rekli, da nasho Slovenijo tujci na vsakih sto let prepolovijo, se pravi zmanjshajo za polovico. In che se bo to drobljenje in kleshchenje Slovenije she nadaljevalo v isti meri, lahko izrachunamo, da bo Slovenija okoli leta 2100 pol manjsha od danashnje, leta 2200 bo velika samo she za danashnjo chetrtino, leta 2500 bo obsegala le toliko kot danashnja Mestna obchina Ljubljana, vse drugo bo tuje in tujina. Leta 3000 bo v Ljubljani mogoche najti Slovenijo samo she v muzeju.

Vendar pa bodo nasho slovenshchino za vselej ohranili jezikoslovci po vsem svetu, saj je namrech kljuch do prajezika chloveshtva, a ne le to. Sploh ne dvomim, da bodo bistre glave prihodnosti uvidele to, kar sam zhe dolgo vem – da je slovenshchina namrech tudi najbolj natanchni jezik na svetu, zato pa je mogoche v njej bolje premishljevati kot v drugih jezikih, tako ugotavlja tudi omenjeni ruski zgodovinar Venelin. Zato bo slovenshchina postala univerzalni jezik chloveshtva, nekako podobno, kot je bila nekdaj latinshchina, ki je nihche vech ni govoril v zibelki, univerzalni jezik sholanih zahodnjakov, ali pa kot sanskrt uchenih Indijcev. Obenem ugotavljam, da imajo tisti narodi, katerih jezik se pishe drugache, kot se govori, zhe v svojem mishljenju nekakshno shizofreno razcepljenost.

 

Izpeljane jezike spoznamo po razliki med pravopisom in izgovarjavo. Bolj ko so jeziki starodavni in izvorni, manj samovoljno se jih izgovarja in je zato manj tezhav z znaki, ki dolochajo to izgovarjavo. (Jean-Jacques Rousseau, Esej o izvoru jezikov ; str. 31)

Che hochemo znati angleshko, se moramo jezika uchiti dvakrat, enkrat brati in drugich govoriti. (Jean-Jacques Rousseau, Esej o izvoru jezikov ; str. 32)

 

Najnatanchnejshe orodje pa seveda terja nadvse natanchno uporabo, da je lahko res uchinkovito. Tezhava Slovencev je prav to, da ta nash natanchni in uchinkoviti jezik uporabljajo prevech povrshno, to pa vodi v shtevilne spore. No, zdaj ko se vech ne bojimo za prihodnost slovenshchine, se lahko mirno in preudarno vrnemo k mnozhici narechij, ki so she za chasa barona Herbersteina torej tvorila en sam, enoten jezik. Tudi ni nakljuchje, da je bilo devetnajsto stoletje chas prebujanja narodov oziroma rojevanja nacij. Ortodoksni slovenski dogmatiki menijo, da je slovenski narod nastal shele leta 1848; seveda se motijo. Res pa je, da sta se desetletje ali dve za tisto pomladjo narodov dve danes pomembni evropski naciji, namrech nemshka in italijanska, zdruzhili vsaka v svojo enotno drzhavo. Prebujanje narodov in nastanek shtevilnih nacij lahko pripishemo dejstvu, da po nekaj stoletjih verskih vojn Evropejcev ni bilo vech mogoche zvabiti v tovrstne vojne, formiranje nacij pa je omogochilo vojne med razlichnimi drzhavami na temelju nacionalne pripadnosti. Tedaj so vechji evropski narodi lepo zaokrozhili svoja ozemlja na rachun manjshih narodov, shirilo se je lazhno domoljubje, ki je temeljilo na sovrashtvu do sosedov (na primer vech vojn med Nemci in Francozi), ne pa na naklonjenosti do blizhnjih in daljnih, o kakrshni sicer prepeva Presheren.

V daljni preteklosti so stari Sloveni poseljevali celotni Balkan (in Malo Azijo); skozi dve dolgi tisochletji samih vojskovanj so Balkan nenehno trpinchili zavojevalci, poselila pa so ga she druga ljudstva, vechinoma prav tako staroslovenska, nekaj pa je bilo tudi tujih (Dorci v Grchiji, pozneje Bolgari in Madzhari), in ta so nam odvzela velike dele nashega ozemlja. Slovenci in Slovaki so bili na primer en sam narod, dokler se vmes niso priselili Madzhari. Razvoju jezikov iz narechij so vselej botrovali politichni interesi in okolishchine.

In v devetnajstem stoletju, v chasu prebujanja narodov, je Slovenec Jernej Kopitar, zaupnik avstrijskega cesarja, skupaj s Srbom Karadzhichem izpeljal jezikovno reformo, ki je neshteta narechja na zgornjem in srednjem Balkanu po nachelu »Deli in vladaj!« razbila na tri glavne jezike – slovenshchino, hrvashchino in srbshchino, to pa je v nadaljnjih desetletjih omogochilo nastanek in razvoj treh razlichnih knjizhevnosti, narodov in tudi drzhav. Te tri narodnostne skupine starih Slovenov se niso razlikovale le po jeziku, temvech she dosti bolj po tujih okupatorjih. Srbom so nekaj stoletij vladali Turki, Hrvatom Ogri oziroma Madzhari, Slovencem pa dolgo tisochletje Nemci. Apoteoza nemshkega vladarskega sloga so bila unichevalna koncentracijska taborishcha v drugi svetovni vojni, nemshka nadvlada je bila po svoje bolj naporna in duhamorna od turshke ali ogrske; nashi nemshki oblastniki so vselej izvajali negativno selekcijo domachih kadrov, che pa se je kdaj v kaki slovenski vasi pojavil kak bister fant, so ga poslali v semenishche in mu oprali mozhgane. Slovenski narod sta zadnjih tisoch let strogo nadzirala tako posvetna oblast kot tudi cerkvena.

Prav cerkveni oblasti se lahko tudi zahvalimo, da je skrbela, da je slovenshchina vse do zachetka 20. stoletja ostala zamrznjena v chasu, saj je katolishka protireformacija za dve stoletji ustavila vsak tisk slovenskih knjig (razen molitvenikov in cerkvenih pesmaric); zaradi tega se nash jezik ni mogel zacheti razvijati, torej se ni odtujil od svoje prvinske in naravne oblike, kakrshno je imel she v Herbersteinovem chasu. Za slovenshchino lahko rechemo, da je zhivi fosil ali pa nekaj takega, kot che bi imeli v narodnem parku zhivega dinozavra. Nasprotno pa so se ruski, poljski, cheshki in drugi slovanski jeziki lazhje razvijali v svojih domovinah ter se z vsako jezikovno reformo oddaljevali od stare slovenshchine.

V davnih chasih, ko ljudi she ni bilo veliko, so poznali en sam prajezik, ki se je razvijal vzporedno s civilizacijo. Ko se je pleme dovolj namnozhilo, se je cepilo in se je en del odselil drugam. S selitvijo v novo okolje se pojavi odlochilen dejavnik za nastanek narechja, ki ga pred mano lingvisti she niso opazili. Dejstvo je namrech, da vsak govorec za to, da bi ga njegov sogovornik slishal in razumel, nezavedno ustrezno prilagodi svoj govor in glas neposrednemu resonanchnemu okolju, ki je dolocheno z obliko zemljishcha oziroma okolice. Povedali smo zhe, da se pomen besede hrani v obeh soglasnikih korenskega jedra, samoglasnik pa se lahko z narechji tudi spreminja (seveda so tukaj tudi izjeme – namrech pri imenih bogov so nosilci pomena tudi samoglasniki). Ob pozornem pregledu nashih narechij in izoblikovanosti njihovih domachih ozemelj je mogoche povsem jasno videti, da se narechja oblikujejo glede na znachilnosti neposrednega okolja, v katerem se odvija sporazumevanje. Narechja posameznih pokrajin so odvisna od resonanchnosti oziroma odmevnosti svojega okolja: gorska narechja (predvsem gorenjshchina, delno tudi rovtarshchina) imajo skupno znachilnost – izpushchanje ali slabljenje samoglasnika pri izgovarjavi besed, kajti odmev sprozhijo samoglasniki; ravninska in obmorska narechja (panonsko in primorsko) pa zaradi odsotnosti resonance oziroma odmevnosti mochno poudarjajo samoglasnike. Samoglasniki niso le pomozhno sredstvo za prenos pomena soglasnikov (zhe ime tako prvih kot drugih jasno pove, da lahko samoglasniki zvenijo tudi sami, soglasniki pa ne), temvech so tudi sredstvo za izrazhanje mochnejshih chustev. Znano je, da so Gorenjci – tako kot njihovo narechje – bolj zaprti in chustveno manj razgibani kot na primer Primorci ali pa Prekmurci. Tako vidimo, da se narechja skladajo tudi z znachajem njihovih izvirnih govorcev. To svoje odkritje sem izrazil v mojem jezikoslovskem pravilu sht. 2:

Na narechno izgovarjavo vpliva izoblikovanost okolice oziroma znachilnost pokrajine.

To pojasnjuje, zakaj je v danashnji Sloveniji, ki sicer ni velika, toliko razlichnih narechij. Slovenija je namrech nadvse razgibana, pestra in raznolika tudi po pokrajinah in podnebju, nashe ozemlje ima gore, ravnice in morje. Za trenutek se vrnimo k tistemu plemenu, ki se je toliko razmnozhilo, da se je cepilo in se je del njegovih chlanov odselil dalech proch v drugachno resonanchno okolje. V nekaj rodovih se je njihov jezik prilagodil novi okolici in postal novo narechje. To je naravna razlaga slovenskih narechij.

Ob tem pa imam tudi zgodovinsko razlago. Kot vemo, Slovenci ne izviramo iz enega samega plemena, cheprav so bila vsa zadevna plemena iz istega rodu starih Slovenov (to je nashe najmlajshe ime; Slovence in Slovane so imensko skovali shele na zachetku devetnajstega stoletja, da so lahko poimenovali iz starih Slovenov nanovo nastale narode: Ruse, Poljake, Chehe, Slovake in Bolgare). Che torej vemo, da so nashi predniki na slovenskem ozemlju zhiveli zhe pred prihodom Rimljanov, potem tudi poznamo njihova imena: Norijci, Tavriski, Karijci, Japidi ...

Tu je na vrsti moje odkritje, do katerega sem prishel povsem po nakljuchju: na pisalni mizi sem imel pred seboj odprt Ramovshev zemljevid slovenskih narechij iz leta 1935, ko sem med prebiranjem neke zgodovinske knjige v njej naletel na zemljevid Slovenije iz chasov pred rimsko zasedbo, na katerem so bila jasno oznachena ozemlja nashtetih plemen. Nasha danashnja glavna narechja in nasha glavna plemena iz chasa pred rimsko zasedbo so se skoraj povsem ujemala! Seveda pa je tudi mogoche, da so vsa ta plemena ob priselitvi v davnini govorila isti jezik, ki pa se je nato zaradi razlichne izoblikovanosti pokrajin v dolgih tisochletjih razvil v posebna narechja; v vsakem primeru pa to dvatisochletno ujemanje pricha o kontinuiteti naseljenosti nashih prednikov na tem ozemlju. Obenem se je besedishche prajezika ohranilo prav v nashih narechjih; na primer stara ljubljanshchina je bila polna venetskih besed.

Vendar so na izoblikovanje posameznih narechij usodno vplivali tudi posebni zgodovinski pogoji; na primer tudi to, kako so mejila na tuje sosede. Primorci nimajo v svojem narechju veliko italijanskih izrazov le zato, ker so bili dolgo pod italijansko oblastjo, temvech ker so dolga zadnja stoletja zhiveli skupaj z Italijani, jim sluzhili, stregli, prodajali ali pa tudi vladali, skratka zhiveli so z njimi v sozhitju. Che pa bi pogledali malce podrobneje, bi lahko odkrili, da ima italijanshchina vech slovenskih besed ali korenskih jeder kot pa slovenshchina italijanskih; enako velja tudi za nemshchino in angleshchino. Marsikatera angleshka beseda, ki se je pri nas v zadnjem chasu tako zelo uveljavila, da jo mladi uporabljajo zhe kot korensko jedro za novo besedno druzhino (vshechek, vshechkanje, skeniranje, printanje ...), se je v resnici le vrnila v svojo matichno domovino, namrech v slovenshchino. Podobno velja tudi za tako imenovane tujke, ki so se vselej vrinjale v govorico nashih prednikov in sodobnikov: mnoge so se le vrnile domov.

Slovencem nasproten primer so Rusi, katerih je skoraj dvajsetkrat vech kot nas, imajo pa samo dve narechji. Na pamet bi lahko sklepali, da gorsko in ravninsko. Stara slovenska legenda in tudi ruska Nestorjeva kronika povesta, da se je nekaj desetletij po rimski zasedbi Norishkega kraljestva majhno pleme Mehov (z imenom »Rusi« so se zacheli imenovati precej pozneje) odselilo iz Dolenjske, skupaj z dvema prav tako majhnima plemenoma Chehov in Lehov (poznejshi Poljaki), na sever ter se naselilo na danashnjem narodnostnem ozemlju. Rusi so bili torej sprva le majhno pleme, eno od shtevilnih plemen starih Slovenov na nashem ozemlju, vendar so se v slabih dveh tisochletjih razvili in namnozhili v velikansko drzhavo, nasprotno pa so nas medtem tujci zdesetkali. Razen treh stoletij pod vladavino Tatarov so bili Rusi vselej samostojni in neodvisni, Slovenci pa smo bili samostojni le v poldrugem stoletju Samovega kraljestva, sicer pa nenehno pod tujchevo peto. In nas je zdaj dva milijona, Rusov pa ok. dvesto milijonov.

Preden konchamo z narechji in se posvetimo jezikom, ki so se razvili iz njih, na hitro razchlenimo samo besedo NARECHJE – NA RECHJE; kazhe, da so bile prvotne meje posameznih narechij vechje reke, ki jih ni bilo preprosto prechkati, deloma pa tudi gore.

Drugachno branje besede NA-RECH-JE pa razkriva nasho staro besedo »rech« za »besedo«; torej jo lahko prevedemo kot JE STVAR JEZIKA ali celo STVARNI JEZIK, v nasprotju z nestvarnim, ki je knjizhni ali izborni jezik. Narechje je torej konkretna, zhiva govorica vsakdanjosti.

 

 

Praslovenshchina in njej sorodni jeziki

 

Vendar ne presenecha, da nimamo dokumentov iz chasa, ko niso pisali. (Jean-Jacques Rousseau, Esej o izvoru jezikov ; str. 22)

K. G. Anton je zhe leta 1783 iskal slovenske besede v Armeniji in Babilonu, babilonskim vladarjem pa je dajal slovenska imena. (Hanna Popowska-Taborska, Zgodnja zgodovina Slovanov v luchi njihovega jezika; str. 31)

 

Zhe v gimnaziji, ko me sicer slovenska zgodovina ali pa slovenshchina res nista prav nich zanimali, sem s svojo intuicijo odkril pravi oziroma prikriti pomen dveh tujk. V pravem najstnishkem duhu sem uvidel, da besedo principi pravzaprav sestavljata dve besedi: princi + cipe, kar je nadvse razveselilo moje pivske kolege. Po podobni analogiji sem potem tudi odkril, da je beseda NORMAL pravzaprav zgolj premetanka slovenskega izraza MAL NOR, in zhe tedaj sem uvidel, da se za vso navidezno normalnostjo vsakdanjosti skriva norost oziroma da so normalni ljudje malo nori in da mora chlovek biti malo nor, da je normalen.1

Nesporno dejstvo, da sanskrt izvira iz praslovenshchine, ne pa nasprotno, je danes razveljavilo staro paradigmo, da indoevropski jeziki izvirajo iz sanskrta; za slovenshchino se je namrech izkazalo, da je ostala she najblizhja skupnemu prajeziku, ki se je naravno razvil vzporedno s civilizacijo. Civilizacija in jezik sta nekako tako zelo neposredno povezana kakor chas in prostor, saj eno brez drugega sploh ne more obstajati.

Najbolj preprosta pot odkrivanja navzochnosti prajezika (praslovenshchine) po skorajda vsem svetu je razchlemba in preiskava topografskih besed, ki so praslovenskega izvora; prav te sicer Slovencu ponavadi prve padejo v ochi, ko potuje v tujini, tukaj pa si jih bomo ogledali le na koncu zelo na kratko, saj so to temo zhe zelo temeljito obdelali pred menoj moji cenjeni kolegi.

Druga pot pa je chisto razodetje, da je namrech skorajda v vseh znanih mrtvih in zhivih jezikih mogoche odkrivati podobnosti z nasho slovenshchino; to se zdi na prvi pogled zhe skoraj shizofreno megalomanstvo in prevech nepojmljivo, da bi sploh lahko bilo resnichno. Te navzochnosti stare slovenshchine v tujih jezikih, ki vam jo bom prikazal, namrech uradna zgodovina sploh ne more podpreti, kaj shele pojasniti, to pa je zgolj she en dokaz, da moramo Slovenci chim prej popraviti svojo zgodovino. Besede, slovenske in tuje, so namrech zhivi dokaz, da je bila preteklost drugachna, kot jo prikazujejo zgodovinarji in tudi jezikoslovci, ki she danes prisegajo na Mikloshichevo lazh, da smo Slovenci iz nemshchine prevzeli shtevilne besede; zhe pred tridesetimi leti so namrech nemshki lingvisti odkrili, da je vech kot shestdeset odstotkov korenskih jeder nemshkih besed slovanskega izvora.

Sveti Modest, prvi znani in uspeshni misijonar na Slovenskem (shkof v Karantaniji v 8. stol.) je bil sicer irskega porekla, a se je kljub temu mogel sporazumevati z domachini in jih je kar nekaj tudi krstil. To je zanimivo dejstvo, ki potrjuje, da je angleshchina svoj prvi nabor najstarejshih besed prevzela iz stare slovenshchine, ker so jo pach govorili tudi tamkajshnji prebivalci Kelti (danes so to Irci z irshchino); shele pozneje so v Anglijo krshchanski duhovniki uvozili latinske besede, angleshki plemichi pa francoske. Ker pa tako latinshchina kot francoshchina enako izvirata iz stare slovenshchine, je angleshkih besed, ki so obenem tudi slovenske, skoraj neshteto.

Adama Mickiewicza je rodovno ime Srb spominjalo na srp, ta slovanski apelativ pa je povezoval s francoskim serpe, »ki je, mimogrede povedano, prav tako slovenskega izvora kot vechina poimenovanj zhivali in kmechkega orodja v celi Evropi.« (cit. po: Hanna Popowska-Taborska, Zgodnja zgodovina Slovanov v luchi njihovega jezika, str. 25).

Pred leti sta se iz juzhne Indije vrnila Slovenec, pek iz Vrhnike, in Slovenka, prostovoljska delavka, in oba sta prijateljem navdusheno pripovedovala, da sta v Indiji srechala pleme, s katerim sta se lahko sporazumevala kar v slovenshchini – ne vem sicer, ali sta govorila o istem plemenu, saj nista potovala skupaj. Kaj takega se lahko primeri samo nam, Slovencem, ki imamo v svojem jeziku za zdaj she skrit pravi ZAKLAD (ta beseda izhaja iz ZA-KLAT, torej ZA ZAKLAT, zato ni chudno, da je baje vsak ZAKLAD tudi ZAKLET) ali ZAKLADnico samega prajezika.

Seveda nihche ne trdi, da se je prajezik imenoval slovenshchina, bolj verjetno se je imenoval kranjshchina; ta je tako starodavna, da so jo govorili zhe prvi ljudje, imenovani Pelasgi (Pelazgi, Pelagijci), ki so po starogrshki legendi bivali v severni Anatoliji (Mala Azija) in se jih je vechina pozneje preimenovala v Karijce, Lidijce, Jonce, Mikence in Krechane. Tako je isti koren v imenih: KARIJCI v Mali Aziji – ARIJCI povsod – KARNIJCI na Primorskem in v KARNIJskih (Julijskih) Alpah in KARavankah – KARANTANCI (Karnijski Anti) na Moravskem, Slovashkem, v Panoniji in Sloveniji (od tod tudi latinsko ime CARINTHIA za Koroshko in nemshko ime – KÄRNTEN) ter KARNIOLCI ali KRANJCI (po Valvasorju so bili Kranjci npr. tudi Primorci, Istrani, Dolenjci, Shtajerci, Dalmatinci ipd.).

V minulem tisochletju, she zlasti v 19. stol., se je ta kranjshchina (njen pesnishki vrhunec je vsekakor Preshernova poezija) zlila z drugimi narechji v slovenski jezik. Seveda pa so tudi vsa druga slovenska narechja izhajala iz istega prajezika kot kranjshchina in zato vsa temeljijo na istem prajezikovnem substratu. To pa je menda tudi edina mozhna razlaga, zakaj najdevamo slovenske besede in besedne korene skoraj v vseh znanih mrtvih in zhivih jezikih. Sicer pa je zhe Valvasor oziroma njegov urednik Erazem Francisci v uvodu k Slavi vojvodine Kranjske zapisal, da je kranjski jezik mogoche srechati skoraj po vsem znanem svetu, celo po Aziji vse do Japonske. Za veliko sorodnost slovenshchine s sanskrtom so Slovenci vedeli zhe v Preshernovem chasu, pozneje so to potrdili tudi tuji jezikoslovci. Da je slovenshchina od vseh jezikov najblizhja sanskrtu (she bolj pa starovedskemu jeziku ter tudi tamilshchini in nekaterim drugim dravidskim jezikom), se zdi chisti chudezh, saj uradna zgodovina nima prav nobenih razlag za ta fenomen. Vse skupaj she dodatno zaplete dejstvo, da je vech slovenskih zasebnih raziskovalcev predantichnih in antichnih jezikov odkrilo njihovo neverjetno sorodnost s slovenshchino; isto sorodnost je mozhno najti tudi v drugih zhivih jezikih, ne le v slovanskih, za katere skupne besede s slovenshchino seveda niso nich nenavadnega.

 

1.     Angleshki

2.     Arabski

3.     Baskovski

4.     Bolgarski

5.     Burski

6.     Cheshki

7.     Estonski

8.     Etrushchanski

9.     Fenichanski

10.   Finski

11.   Francoski

12.   Grshki

13.   Hetitski

14.   Hrvashki

15.   Ilirski

16.   Japonski

17.   Kaldejski

18.   Latinski

19.   Latvijski

20.   Madzharski

21.   Makedonski

22.   Mezopotamski

23.   Nemshki

24.   Nizozemski

25.   Norveshki

26.   Poljski

27.   Portugalski

28.   Sanskrt

29.   Skitski

30.   Slovashki

31.   Srbski

32.   Staroegipchanski

33.   Starogotski

34.   Starogrshki

35.   Starohebrejski

36.   Starokitajski

37.   Staroperzijski

38.   Starovedski

39.   Shvedski

40.   Tamilski

41.   Turshki

42.   Vandalski

43.   Venetski

 

Ta seznam obsega zgolj tiste jezike, za katere je sorodnost s slovenskim zhe ugotovljena, saj imamo konkretne primere enakih ali podobnih besed in korenskih jeder; niso pa to prav vsi jeziki, sorodni slovenshchini, tej prababici zlasti indo-evropskih jezikov (s sanskrtom vred); to staro slovenshchino nekateri poznavalci imenujejo tudi venetshchina. Zato bo v blizhnji prihodnosti slovenistika postala najpomembnejsha lingvistichna disciplina na svetu in nashe pomembno izvozno blago.

Na srecho nisem prvi s tako nezaslishanimi trditvami; pred menoj so podobne poglede zapisali zhe kar shtevilni slovenski in tudi tuji avtorji. She naprej pa nenehno odkrivam sorodnosti s slovenshchino v vseh jezikih, ki jih srechujem; da bi te svoje zgoraj predstavljene, vsekakor drzne trditve shirshe dokazal, sem za zachetek izbral angleshchino, ki je danes globalni univerzalni jezik, na koncu pa sledi she nekaj podobnosti med sanskrtom in slovenshchino.

 

 

____________

1 To spoznanje me je odmaknilo od normalnosti; kot vsak mladostnik sem pretiraval v vsem, kar mi je godilo, in cheprav sem kaj storil tudi narobe ali pa prav zaradi svojih napak, sem si v desetletjih nabral dovolj izkushenj, da lahko zdaj cenim svoja mladostnishka intuitivna odkritja. Obenem z odmikom od normalnosti sem se umaknil tudi od povprechnosti, ki sicer zadushi prenekateri umetnishki izraz.