Revija SRP 127/128

Matjazh Jarc 

 

ZLATA LINA.

III.

Povest za lahko noch

 

II DEL (nadaljevanje)

 

5 – BOJ ZA SVETLOBO

 

»Che se bo ideja o pravnem vesolju prevech prijela, bo imela kar precej dela tudi nasha slavna vojska! Kajti che bomo Fujcem zagotovili vech pravic in dolzhnosti, si jih bodo namrech postopoma kar sami prisvojili she vech! Lahko zachnejo zganjati norosti, kaj hitro lahko mine doba ubogljivosti in discipline! Da sploh ne omenim slabih obetov z drugih zvezd in planetov,« ugotovi Fujec Pwri, ki lebdi na Kijevi desni.

»Bodimo no malo bolj resni!« opozori Ki. »Raje poglejmo resnici v ochi: v tej ideji je tudi denar! Veliko denarja, za vas in za vashega vladarja, se pravi – zame.«

Pomembno delo sedmih odbornikov je, da gledajo chim bolj debelo, kadar na seji razpravljajo o kaki Kijevi genialni ideji. Kadar Ki pametuje, bi ga motilo kakrshnokoli na silo dodano premishljevanje. Ne prenasha pomislekov, ugovorov ali celo intelektualnega prepira, temvech tolerira samo kimanje in pritrjevanje. Zhe chisto navadno vprashanje, che ga kdo prepolemichno zastavi, je lahko usodno, ker lahko Kijevo blodno dusho tako razjezi, da dotichnega v hipu polezhi in zaprashi. She najbolj pa lahko fujski vladar ponori, kadar gre za denar.

»Takole je s tem,« jim razlozhi, »nasha dezhela rabi stroga pravna nachela. Zato naj bo vsaka krshitev razlog za vechjo ali manjsho razlastitev. Kdor kaj narobe stori ali pa se ne drzhi neke zapovedi, se mu iz telesa preprosto odvzame kos polsnovi, ki je vredna toliko in toliko denarja. Vechji delezh je za vladarja, z manjshim pa se krije stroshke kozmichne policije. Pwri! Policijo bosh mobiliziral ti. Od ostalih pa rabim dolg seznam, kaj vse je kaznivo in zarubljivo. In samo v skrajnem primeru zaprashljivo! Shele zdaj se mi svita, da iz prahu ni profita.«

»Povej, presvetli Ki, kaj pa bosh delal ti?« se drzne vprashati Fujec N'Bati.

»Jaz bom vzpostavljal in uveljavljal nachela pravnega vesolja; njihov temelj bo moja sveta volja; za vse, kar se bo godilo, bo obstajalo pravilo; pet odbornikov bo po mojih navodilih vrshilo nadzor nad skupno organizacijo tozhilcev in sodnikov; glavni garant za realizacijo te moje vizije pa bo komandant kozmichne policije. In jaz, kot najvishji vladar in najboljshi gospodar, bom seveda poskrbel za pobrani denar.«

Na koncu te seje se Ki samo she smeje in ves prevzet od svoje genialne ideje izda dekret, s katerim se jurisdikcija fujske drzhave razshiri preko vseh meja, do tja, kamor lahko sezheta realnost in fikcija.

 

Ero in Tanato sta prva opazila, da fujska oblast zhe dolgo ni nikogar zaprashila. Chudila sta se, zakaj se je le she tu in tam kaka Fujka razdelila, poleg tega pa sta zhe pozabila, kdaj sta ljubila zadnje zemeljske dushe, zato je njuna kozmichna pech zhe skoraj ugasnila. Vse to pa ju je prisililo, da sta se preselila v drugo galaksijo, kjer se bitja she vedno rada plodijo, umirajo naravnih smrti in se med sabo morijo.

»Me pa vseeno zanima,« se sprashuje Ero, medtem ko kuri ljubko prikazen z daljnega planeta Njuri, »kaj se je zgodilo, da se je nenadoma vse tako spremenilo.«

»Mogoche je kaj zastrupilo zemeljsko atmosfero, nad zvezdo se je pa morda srebrno gnezdo zhe prevech stalilo ...« ugiba Tanato.

»Zhe, zhe, ampak che bi bilo tako, bi mrtve dushe kar mrgolele po vesolju in hrepenele po najini ljubezni,« se ne strinja Ero.

»No, saj to za naju ni velik problem, kakorkoli je zhe s tem. Tako zvezda kot Zemlja sta v tej neizmerljivi prostornini lahko popolnoma zanemarljivi.«

»Njuni duhovi pa nadomestljivi ...«

Ochitno sta si tudi tam, kamor sta se priselila, uredila lepo bivanje, cheprav jima prelivanje njunih barv in dim iz kozmichne pechi nista vech nudíla takshnega zadoshchenja, kakrshnega sta uzhila in se spominjala iz prejshnjega zhivljenja, ki ga zdaj za njiju definitivno vech ni. (Razen che se bosta kdaj spet preselila nazaj.)

Kaj vse so Fujci spremenili in povzrochili s temi spremembami, sem pod svojimi krili opazil tudi jaz. Najprej to, da se skorajda niso vech delili, ker so se bali za lastno polsnov in so z njo raje varchevali. In drugo, da iz podobnega razloga niso vech skoraj nikogar zaprashili.

Namesto tega so kopichili zarubljeno polsnov v zaklenjenih trezorjih in kmalu unichili bleshchecho podobo svojega naroda, kajti s tem, ko je bila s fujskih teles postopoma odstranjena in zaplenjena bleshchava, se je popolnoma spremenila narava fujskega ljudstva. Ali drugache: ko je bila iz fujskega poltelesa enkrat zaplenjena vsa svetloba, ni bilo vech sposobno niti transcendence na vishjo raven niti vsaj minimalne eksistence na zvezdni peshchini. In kar je najhuje – poltelo je ostalo brez svoje esence in je zato, neobstojeche, samo she oblezhalo v praznini.

 

V podzvezdni jami se iz globokega sna drami Fu Bon Mi Kiga Ni. Priklenjen na Kijeve nevidne verige in napol mrtev chemi v jechi kot zhrtev velepomembne pozgodovinske intrige svojega deda. Nich ne govori, samo sovrazhno gleda in ponavlja, da je sin srebrnega medveda in da se nichesar ne boji; tako mu je namrech svetovala njegova mati Mila Le Ti Kije Ni, preden ga je predala njegovi lastni usodi.

Fujski jechar se umakne, kajti v jecho vstopi sam gospodar.

»Lep mozh si zhe postal,« reche Ki, »zhal pa tichish tule v zaporu in mi celo brez besed grozish! Pa vesh, da bi ti dal vse, kar zhelish, che bi sprejel nash fujski red, saj sem vendar tvoj ded! Ti pa raje molchish, kot da bi mi izdal, kdo je tvoj oche! Ne delash prav!«

»Jaz sem sin srebrnega medveda in nimam deda.«

»Seveda, seveda,« Ki dushi jezo pod pretvezo dedovske dobrotljivosti. »Ampak jaz sem dobil na primer od tvojega strica chisto drugachne informacije, tebe pa lahko iz te situacije reshi samo resnica. Oba veva, da tvoja mama ni rodila sama od sebe, nihche od Fujcev je ni razdelil, torej je iz meni nerazumljive vneme dovolila, da jo je oplodila neka pojava, ki ima nefujsko seme. Zdaj mi pa povej, chigava!«

Fu Bon Mi molchi.

Ki pa she kar govori: »Medved je zhe ni naskochil, ker je tako tezhak, da bi jo speshtal in razmochil! Ali pa bi ga ona she do konca ugonobila, ko bi se z vso vrochino sestopila nanj.«

»Jaz sem sin srebrnega medveda.«

»Ne zajebavaj lastnega deda! Mislish, da ti tvoja srebrna dlaka dopushcha imeti mene za bedaka!?« se Ki zhe jezi, zato se raje obrne in oddrsi iz jame, preden vnuku naredi kaj hudega.

Na vladarski peshchini se medtem Mila Le Ti bori s spomini na izgubljenega sina in ne ve, da je zaprt chisto blizu nje. Tedaj se naravnost iz njegove jeche privleche mimo njen oche Ki in ubozhica lahko razbere iz njegovih ochi: »Hcherka, rozhica moja, ti pa res nimash sreche.«

Oche je namrech nachrtoval, da se bo razdelila in mu podarila malo Fujko, ona pa je iztegnila tisto svoje zhareche stopalo, da je v njem razgnalo bogve chigavo otepalo in se je osemenila! Zdaj si pach rodila, kogar si rodila, si misli Ki, ampak s tem si pogubila lastnega otroka. Nikdar ga ne bosh niti videla niti govorila z njim, lahko bosh le she krivila samo sebe in se sprashevala, zakaj si ga izgubila.

 

Da di Do poje tako lepo, da zachne fujsko nebo ob njenem petju jokati od sreche. Njeno petje je chisto in hrepeneche, vroche od neizpolnjene strasti, ona pa she ne ve, kaj hoche in kaj zheli. Poltelo se ji blesti pod razchustvovanimi oblaki, ko mimo nje drsijo fujski vojaki in policaji, natovorjeni z nevidnimi okovi; iz njihovih senc tulijo brezglavi beli volkovi, podobni vrtinchastemu zemeljskemu snegu, tulijo in se polegajo po srebrnini ob bregu bivanjske reke. Da di Do se zdijo kot pokveke, zlasti zato ker tako grdo prdijo, da se ji pred ochmi mesha mrak v zastrupljeni zrak, cheprav na zvezdi zraka sploh ni.

Ero jo ljubkuje, ona pa s pesmijo kljubuje zavijanju belih volkov in bi shla najbrzh kar domov, toda tudi njenega doma ni. Ostala je sama; njena druga mama je bila kaznovana, izgnana, pokonchana, obsodili so jo, da je opravljivka, cheprav je o Vsezmozhnem Boju in njegovi sedanji zheni z vso pravico zhe tedaj govorila resnico.

»Srechala sem njen privid,« poje mladenka, »tam kjer zadnji zid deli obstoj od neobstoja, tam trpi in me pogresha mati moja ...«

Iz oblakov kapljajo solze, chete fujskih vojakov in policajev se igrajo bitko, Ero bozha Da di Dojino ritko in ona zadehti kot zemeljska rozha. Nad bojnim poljem zapre ochi, njena dusha pa leti nad vesoljem, kjer celo Vsezmozhni Bo poslusha njeno petje in hoche deliti to dozhivetje vsaj she z Vishjo silo. (Toda ta ravno doma kuha mozhu kosilo in itak nima posluha, tako da je cvetje ovenelo in se posushilo, preden se je Boju v bozhanskem srcu kar koli premaknilo vsaj toliko, da bi zachelo utripati.) Ne glede na to zachne Ero tipati Da di Do na mestu, kjer bi se jo dalo razdeliti in se hoche z njo na vsak nachin ljubiti, toda njeno oko se zapre in Ero od neuslishane pohote skoraj umre, kar pomeni, da se mu vijolichno tkivo razpeni in prelije v srebrno-sivo, nich kaj zanimivo in radozhivo barvo. To ga she pravochasno pomiri in jasno je, da zato tudi njegov kol pochasi uplahni.

Da di Do pa prepeva in prepeva, kot da vsega tega niti opazila ni. Njeno poltelo odseva Erovo srebro in posrebreni stihi tako zelo obnorijo fujsko drzhavno policijo, da je ne ukroti niti kruti vladar Ki. Policaji se sprva raznezhijo in vzradostijo, tik nato pa se zbojijo prelepe melodije in se pozhenejo v beg na drugi breg bivanjske reke. Zhal se zaradi hudih tezhav med plavanjem utopijo, kajti njihova zaprisega gospodarju ne dosega drugega brega. Ko to vidijo fujski vojaki, ki so she vechji bedaki od tamkajshnjih policajev, se razbezhijo in pustijo mejo med obstojem in neobstojem nezastrazheno. Policijstvo in vojashtvo fujske dezhele je v tej bitki (proti Da di Dojinemu glasu in ritki) porazheno, ona pa she kar popeva in podrhteva od naslade. Erove barve bi jo sicer rade prelile, toda prevech so se posrebrile in s tem ohladile, da bi jo lahko tu in takoj zdaj kdovezakaj razdelile. Tako zaradi umanjkanja vijolichnega odtenka med Erom in Da di Do spet ni prishlo niti do erotichnega pomenka. Ampak kdovedoklej bo she tako?

 

Mila in Ki sta ravno govorila o Fuju, ko se je v Milino peshcheno vrtacho spustila Kijeva pomochnica in nujno opozorila Kija na manjsho kozmichno kacho, ki naj bi na meji urochila in nato pogubila dve vojashki in tri policijske chete. Ki se je takoj odpravil v prozorno vladno palacho in zhe gnjavil fujske veljake, naj odgovorijo, kdo in zakaj se je spravil nad vojake in policijo.

»Pwri, she preden se nebo zatemni, mi bosh ti(!) povedal, kako se kaj takega sploh lahko zgodi!« renchi Ki. Od besa se tako poti, da »dishi« (tako se o tovrstnem smrdenju uradno govori) po celi palachi. »In da ne slishim vech niti besede o manjshi kozmichni kachi, ker vsi vemo, da v vesolju obstajajo samo velike, pa she tiste nimajo kachje oblike in nravi!«

»Tako, je vasha svetlóst, zhe samo pomisliti na manjsho je popolna norost,« pritrjuje Pwri, vsi pa brezglavo kimajo (tako da se pripogibajo do pasu), kot da nimajo nobenih skrbi.

»In ti, Pwrila, bosh takoj ugotovila, kam so se izgubila poltelesa mojih junakov! Brez nechesa ne bo nichesar!« vladar nadere tudi svojo pomochnico. Ta se hitro zbere, zajezdi neobstojecho ptico, kakrshna sem jaz, in odvihra na njej v slepecho svetlobo. Ker pa me nekaj ali nekdo pravkar divje zhene v vishave, je mogoche, da je zajezdila celo mene; obstaja velika verjetnost, da se bo Pwrila z mano vred utopila v daljave ali pa se bo utrnila z vesoljnega neba kot tiste srebrne zvezdice, ki nikdar ne padejo na tla.

Smrdechi vladar she kar vpije in tako sije v naplenjeni blestechi polsnôvi svojega telesa, da chlani odbora zatiskajo ochesa. Ne dojemajo, kako lahko zaradi tako bogatega zharenja dozhivljajo toliko trpljenja. She dobro, da se Ki izkazhe in konchno ukazhe nekaj konkretnega: »Takoj je treba mobilizirati rezerviste in sicer prnomiste, borzoniste in brkoshiste, jim intenzivno promovirati srebrnomedveshko ideologijo, jih nauchiti kako krotiti vrtinchaste bele volkove in kako uporabiti nevidne okove. Pwri in Pwra, to je naloga za vaju dva!«

Medtem ko se seja Kijevega odbora konchuje, pa se tik ob meji fujske dezhele na mojem hrbtu razteguje Pwrila, ki se je zhe skoraj razdelila, tako jo raduje moja neobstojecha sila. Od neobrzdanega ugodja je chisto pozabila, kaj naj bi na tej misiji ugotovila in sporochila Kiju. Zato je sklenila, da jo bodo odslej moja krila dvigovala v shirne vishave in da se sploh ne bo vech vrnila v palacho reshevat butaste Kijeve tezhave. No, glede tega se je hudo zmotila, saj ni niti slutila, da se bo neobstojecha ptica pod njeno rito temeljito spremenila in sicer v veliko, gorecho kozmichno kacho, ona pa bo imela srecho, che se bo sploh she lahko kamorkoli vrnila.

 

Rezervisti, med njimi she slasti brkoshisti, privrzhenci nekdanjih zemeljskih prakomunistov, so se soochali s hudimi tezhavami: ukvarjati so se morali z novimi napravami za tiho prodiranje v fujsko psiho, pri tem pa se pretvarjati, da gre za servisiranje nevidnih okov za vklepanje ujetnikov, cheprav je shlo v resnici za samokloniranje oziroma za ideoloshko samofiksirnje. Vse, kar so se uchili, je bilo tajno, in che je sluchajno kdo komu kaj zinil, so mu zaplenili vso bleshchavo iz poltelesa. Che kdo chesa ni doumel, bi bilo zanj she najbolje, da bi chim prej izginil v nepovrat. Ker pa to ni bilo tako enostavno, si je v najvech primerih bleshchavo odvzel kar sam, ker je imel pri tem do odpusta iz policije nekaj popusta: vmes je lahko ohranil nekaj zharenja, ki je po odpustu seveda ugasnilo, s chimer je minilo tudi njegovo aktivno bivanje.

V chem pa so se kazale najvechje tezhave? Prvich, tudi fujski rezervist nima glave, da bi mu shlo vanjo kaj malo bolj kompliciranega. Drugich, naprave so nevidne, niso niti iz polsnovi in se jih da le s tezhavo prijeti, s she vechjo pa dojeti njihovo delovanje. Tretjich, ker je prepovedano govoriti, se je nemogoche tudi uchiti, saj v normalnih razmerah uchenje celo na fujskem poteka prek besed. In chetrtich, brkoshistichni red in njegova ideologija v bistvu temeljita na prividih chloveka, kar je za fujsko pamet, ki je vendarle nekoliko bolj razvita, precejshnja prepreka. In zadnjich toda ne poslednjich – niti prakomunist niti brkoshist se doslej nista znala iz zgodovinskih izkushenj nichesar nauchiti; najbrzh ju je (bilo) prav zato tako lahko pogubiti.

Che kdo meni, da je shlo z borzonisti kaj bolje, naj se gre malo prezrachit v vesolje! Namesto da bi ujetnikovo psiho preprosto vklenili v okove, so vsako mozhnost ravnanja najprej razdelili na sodo in liho, nato pa pomnozhili in odshteli od osnove, da bi tako zrachunali, koliko bleshchave bodo z vklonitvijo zasluzhili. Posledichno – jasno! – niso dobili iskanega rezultata in zato ponavadi raje niso nichesar storili, kot da bi se osramotili pred drugimi. Osramotili se sicer niso, so pa – kot skupina – izgubili iz lastne polsnovi skoraj vse, kar se je bleshchalo. Ker se je nabralo v drzhavni blagajni in so bili to bajni Kijevi profiti, se ta niti ni tako zelo sekiral. Res je sicer, da borzonisti vechinoma niso postali policisti, toda Ki je kljub nevarnim varnostnim razmeram bolj cenil zdravo ekonomijo kakor mochno tajno policijo.

Brnomiste, ki so jih imeli ostali sicer za bedake, pa se je dalo uporabiti kot potencialne junake, torej kot policaje in vojake. Takoj so npr. ugotovili, v chem je shala nevidnih okov, in so jih zhe uporabili: ujetnika je bilo treba vkleniti, ga umsko razorozhiti, mu omejiti mishljenje in ga nauchiti reda (kako naj misli, v kaj naj verjame, kaj naj obsoja, koga naj sposhtuje in koga sovrazhi, kam naj gleda ... skratka, kaj sme in chesa ne sme). Tako so zlasti brnomisti obveljali za vztrajne in uchinkovite razosebljevalce, plenilce in pokonchevalce. Obvladovali so vodilne polozhaje v vojski in tajni policiji, loshchili epolete ter srali dekrete po zatrti fujski demokraciji.

 

Oche se boji mojega sina! nenadoma spreleti Milo Le Ti. Iz kozmichnih meglic in iz zamolchanih govoric so jo namrech brez opozorila, sredi kosila napadle strashne slutnje: Kaj che ga je zvabil v past, da bi si za vse veke ohranil oblast!? Kaj che je njegova tajna policija ugotovila, da sem se takrat napila ljubezni z mrtvim Zemljanom!? Kaj che je oche nad njim uporabil silo in pogubil moje milo dete!?

Kosilo je na Fujskem od pradedov podedovan obred obredov. Ko zlatokrilati zmaj zaspi in srebrno gnezdo vech ne zhari, se Fujci vrnejo z dela na domache peshchine, vsak v krog svoje druzhine; Fujke jih prichakajo chim bolj razigrane in razsijane, da se mozhje lahko nauzhijejo njihove svetlobe namesto hrane. Odpade kakrshnakoli tezhava, kot je bila na primer prebava, ki je pestila Zemljane, dokler se jih ni Zemlja znebila.

Ko se mozhje okrepijo, ker ji zhene razsvetlijo, she oni prelijejo v zhene energijo, in sicer tisto, ki so si jo prej pridobijo na delu. Po tem delu obreda jih lahko razdelijo ali pa tudi ne. Hcheram in sinovom tega seveda ne pustijo (cheprav ob starshih, kadar se delijo, tudi otroci mochno hrepenijo in sinovom kolichi shtrlijo she vishje kot ochetom, hcheram pa se bleshchijo stopala), saj velja uradni odlok, da se vsako Fujko lahko razdeli samo tedaj, kadar to formalno odobri drzhavni urad, vsak otrok pa mora trpeti skomine cele druzhine, dokler se ne zaposli. Oblast namrech skrbi, da se prevech, prezgodaj in prehitro ne razmnozhijo, predvsem pa da ne zhivijo po svoje. Na ta nachin se drzhava preventivno bori proti morebitnim uporom (ki bistveno hitreje zrastejo iz svobodoumja kot iz enoumja), saj ima pod nadzorom tudi najintimnejshe zadeve svojih drzhavljanov.

Zanimivo, da Fujci ne vedo, kaj je to incest, zato tudi ni zheninov in nevest, ampak sta dva porochena, chim je ona prvich razdeljena. To je razumljivo, saj se tudi pri incestu Fujko razdeli na istem mestu, pa she greh ostane znotraj druzhine; obchutek krivde namrech hitreje mine med druzhinci, ki se imajo radi, kot pa med nedruzhinci, sploh che so nenadzorovano podlegli nasladi. Za krivdo seveda na duhovni instanci skrbi Vsezmozhni Bo, ki pa – kot se govori – sam brez dovoljenja vsak dan razdeli vsaj po eno Fujko, che mu gre vse po srechi in mu tega ne preprechi Vishja sila. Tako da se lahko tudi pred njegovimi ochmi fino greshi brez slabe vesti, saj lahko z vsezmozhnim Bojeslovom vladar pod dolochenimi pogoji (za denar) itak vse grehe odpusti.

Fujsko mladino vedno bolj intrigira svinjarija, da razdeljevanje kontrolira Kijeva tajna policija. Ta namrech v vse vechjem obsegu nadzira tako pravo kot nepravo razdeljevanje (nepravo je tisto, ko se Fujec s privzdignjenim kolom loti Fujke tako spretno, da ji je vsaj enako fletno, kot che bi jo dejansko razdelil; ona je torej poteshena, cheprav ostane nerazdeljena. Fujcu namrech njeno poltelo omogocha alternativni vtik, to pa je trik, ki se ga da hitro nauchiti in z njim ne samo umiriti in spet polezhati Fujchevo otepalo, ampak zadovoljiti tudi vsa Fujkina prichakovanja, se pravi – ji pogasiti bolj ali manj tleche stopalo). Fujska mladina se sicer sprashuje, zakaj je treba to pocheti na skrivaj, a se dovolj boji oblasti, da o tem ne govori in oblastnikom zaradi tega (she) ne dela javnih tezhav.

Zato pa mladi Fujec marsikdaj povzrochi probleme sam sebi, predvsem kadar zaradi prehude vneme in iz golega hrepenenja prodre v napachno vtorino in si ustvari druzhino v nasprotju z nacheli pravnega vesolja, se pravi – brez dovoljenja. Po veljavni zakonodaji druzhina nastane in obstane, le otroka se zapleni, kar pa pusti zlasti v materini dushi globoke rane.

In prav taka rana zdajle mochno skeli Milo Le Ti, ki sluti, a ne samo to, ki chuti, da ji je poshastna roka njenega ocheta pogubila otroka! Zaveda se, da je storila nesmrtni greh (v Kijevih ocheh), ko je bila osemenjena s prepovedanim semenom mrtvega Zemljana! Bila je she vech kot razdeljena, bila je oplojena! In kaznovana! Kajti zdaj ji je druzhina raje pogubila sina, kot da bi mu Ki, ta poshast od ocheta, prepustil vsaj kanchek svoje oblasti!

Milo bo zdaj zdaj razgnalo, ali pa bo njeno razzharjeno stopalo vzhgalo globoko brezno v ochetovo poltelo in tam pustilo sled, ki ji bo fujsko ljudstvo sledilo v novi vesoljni red!

 

Moje telo gori, ogenj mi plamti iz kril! Besede, glasnice kozmichnih sil, so se vnele v svojih podpomenih in se razpuhtele v plamenih. Iz kraterja se razliva lava mrtvih Zemljanov, neshtetoglava vojska teche iz goreche govorice chez zvezdna tla, nad njimi plapolajo chrno-siva krila neobstojeche ptice, ki se bo spremenila v boga. Vojska mrtvih Zemljanov mu bo sledila v deveti hip, ko bo tukajshnje galaksije pretresel nov bozhanski utrip in bo nad sprtimi kontrasti spet prevladal temeljni princip univerzalne harmonije. Iz zvezdinih pechin bo pritekla voda in z vishin se bo nasmehnila svoboda.

 

Med petim in osmim hipom je bilo Kiju v Fujchiji tako fino, da se skorajda ni vech spravil kukat skozi zlato lino; do zdajle, ko je pohlepni vladar preshtel svoj drzhavni denar in dozhivel neke vrste razsvetljenje: obdobje njegove vladavine se ne bo konchalo, kar pomeni, da bo na zvezdi prostornine za ves prihajajochi denar slejkoprej premalo. Treba se bo vojashko nashcheperiti in usmeriti navzven, osvojiti nekaj novih zvezd in planetov, da bo mogoche sploh she kam zlozhiti mnozhico paketov, v katerih se medi monetarna bleshchava zaplenjene polsnovi.

Gleda torej skozi zlato lino in se mimogrede nehote zagleda v mesechino, ki vsa bleda obseva Modri planet. O njej so na odboru izrekli zhe nichkoliko besed in nichesar dorekli, ona se pa po dolgem premoru zhe spet razodeva kot eno kljuchnih vprashanj. Kdo mi bo odgovoril nanj? se sprashuje Ki. Kdo zna oceniti, kako se jo da zapleniti in koliko je vredna v denarju, ko je tako chedna, da bi morala meni, vladarju vseh vladarjev, nujno in redno kapljati v trezorje kot izredna prihodnina?

Takoj veli sklicati fujske vodilne ekonomiste, jim ukazhe pochechkati brezsnovne liste s formulami in shtevilkami ter narediti izrachune, koliko se da zasluzhiti z zaplembo sija Zemljine lune. Ekonomisti se bojijo in raje nichesar ne ugotovijo, kot pa da bi naredili napako; shtevilke in formule na prozornicah se mnozhijo, vmesni rezultati se kar vrstijo, a nihche od njih nima poguma, da bi Kiju predochil spoznanje chistega uma in mu predochil konchni rezultat.

Konchno se le ojunachi ekonomist Qrwad, zakorachi pred vladarja in zelo nerad reche: »Nihche ni dovolj bogat, da bi si iz mesechine pridobil kaj denarja. Stroshki bi bili premitoloshki. Poleg tega mesechine ni mogoche niti zajeti, kaj shele imeti. V karkoli bi jo kdo zajel, bi se verjetno razlila chez rob, che ne bi prej zhe itak ugasnila, ker bi izgubila stik z matichnim svetilom, torej luno. Mogoche bi se jo dalo olastniniti edino skupaj z njo, ampak Zemljina luna je prevelika in se neprestano izmika, ker venomer nekam drsi. Nobeno skladishche ni dovolj prostorno, da bi jo shranili vanj, razen che bi jo prej zdrobili, s chimer bi jo najbrzh tudi ugasnili in bi torej spet ostali brez mesechine. Zato sklepam, pa tudi moji kolegi so to spoznali, da je vse skupaj neizvedljivo in torej tudi neizrachunljivo.«

Ki ugotovi, da so Qrwad in njegovi ekonomisti ekipa zastarelega tipa, nesposobni in leni, zato jim zapleni vso bleshchavo. Ker pa so bili vsi zelo imoviti, se mu skupna vrednost njegovega drzhavnega bogastva povzpne chez glavo in ga zachne dushiti. Poshteno zaskrbljen se spet zachne ozirati skozi zlato lino, da bi nashel reshitev zase in za svojo ogrozhêno domovino.

Tedaj pa zagleda zverino, ki jo komaj prepozna: kosmata je in sveti se, kot bi bila iz srebra. Ostri chekani se ji bleshchijo, iz gobca pa se ji cedijo sline. Videti je skrajno agilna, tako rekoch silna! Medved! Nenadoma plane proti Kiju in tako grozeche rjove, da jechijo membrane in se drobijo leche na zlatem okviru! Zadnja varovalka se bo strla! She malo in se bo lina odprla, strashna zverina je zhe chisto blizu, zdaj bo skochila skozi okvir naravnost vate in te pozhrla! Zapri zlato lino, Ki! Zapri!

 

6 – BELI VOLKOVI

 

Z brega bivanjske reke, kjer so bile polezhane, se proti fujski dezheli vrtinchijo razcefrane volchje pokveke. Vdihuje in izdihuje jih brezzrachna sila, drugachna od chesarkoli; z njenimi prozornimi pljuchi se pospeshuje vse vesoljno dihanje. Nevidni mikrokosmichi kozmichnih zveri se spreletavajo z mikrodelci vakuuma in kot krilati hudichi obletavajo meje Kijevega uma. Tiho se hulijo v shpranje ob okviru zlate line, zraven pa tulijo volchje napeve in burkajo mirno valovanje tishine.

Nich ni nevidno za vse ochi. Prav zdaj jih, na primer, skozi lino vidi Ki. Podobni so snezhnemu viharju, kakrshne je lahko opazoval na Modrem planetu, ko se je she Solsticij igral z letnimi chasi. Cheprav Ki izkljuchi zvok njihove tulbe, ta ne potihne, ampak se samo spremeni v jok. Cvilba je tako pretresljiva, da siva barva polsnovi Kijevega poltelesa skoraj pochrni, on pa trpi, kot da ni trdozhiv trinog ampak obchutljiv otrok.

Toda shpranje so vbite tudi v razpochene leche! Vanje se zhe zavleche prvi beli kosem, kmalu jih je na tej strani zhe osem in vedno vech! Najprej se poskrijejo v Fujevo podzvezdno jecho, zarijejo se v blizhnjo vrtacho, zavlechejo se celo pod Kijevo domacho peshchino in kmalu poselijo célo fujsko domovino.

Cheprav jih lovi Kijeva tajna policija in je Ki ukazal, naj jih prijavljajo vsi drzhavljani, se nemoteno sestavljajo iz kosmov v nevidne zveri. Fujcem se prikazujejo kakor prijazne prikazni, zato so tudi Fujci prijazni z njimi in o njih z nikomer ne govorijo, she najmanj pa s policijo. Ve se namrech, da beli volkovi poshtenemu Fujcu nich hudega ne storijo in da se jih od vseh najbolj bojijo prav Ki in njegovi priskledniki.

 

Po poti proti domachi vrtachi se pozibava Da di Do, nad njo se spreletava Ero, za njo pa podrsava petero Kijevih tajnih policajev. Prvi je komandant, lep fujski fant, oblast ga je sicer (kot vse ostale policaje) vklenila v nevidne okove, vendar pa jih je Da di Do zlahka razklenila in zdaj njegova dusha prosto plove v duhu razvrata skozi polsnovna vrata naravnost v njeno poltelo. Che bo shlo vse gladko, seveda. Tudi preostala chetverica jo zaljubljeno gleda in se spreneveda, da kaj vidi. A kako naj ubog tajni policaj kaj vidi, che mu pa spod pasu shtrli chez ochi debel drog in od strasti shkropi vsenaokrog? Mimoidochim Fujcem zaradi tega she bolj drsi kot ponavadi, toda zdaj imajo Da di Do zhe radi in vedo, kaj mladenka v podobnih primerih na koncu naredi.

Ona se torej ziba kot kozmichna riba, ki plava v sinjini, in privede policajske otepache do vrtache. Tam jim ponudi svetlobne jedache, tedaj pa jih popade krdelo belih volkov! Nevidne zveri pozhrejo vso njihovo polsnov, toda chetudi bi rade zhrle she malo, ni od tajnih policajev prav nich ostalo. She zmeraj so lachne, le da so zdaj zaradi zauzhite fujske polsnovi drugachne: predvsem so bolj ljubeznive do Da di Do, po barvi pa niso vech prozorno-bele, ampak postajajo belo-sive.

Ero she pozdravi Tanata, ki je volkovom odprl vrata za pokol, potem pa se spusti navzdol na svojo lepotico, jo prezharí z vijolichno meglico in od uzhitka zamizhi.

 

Odkar Ki samo she chemi pri tleh in bolshchi v nebo, se fujski general Pwri pochuti zelo slabo. Ni naiven, ve, da si zasluzhi kazen, toda vladar do njega she vedno ni niti neprijazen niti agresiven. Prejshnje generale se je razreshilo in zaprashilo zhe zaradi kake brezvezne traparije, bodisi da je kdo zagovarjal napachno idejo ali pa samo ugovarjal vladarju. Njemu, ki je odgovoren za resne svinjarije, se ni pa (she) nich zgodilo. Neshteto ubitih pripadnikov vojske in policije, teror in volchje pozhrtije na peshchinah, razmnozhevalna nedisciplina v fujskih druzhinah, neodkrita intelektualna mina pod temelji drzhavne ideologije ...

»Pwri,« se tedaj oglasi Ki in shest polprozornih odbornikov zapichi ochi v generala. Ocenjujejo, da je konchno nastala situacija, ki bi morala zhe zdavnaj nastati, in prichakujejo, da bi se moral Pwri she malo bolj bati zase.

Pwri si ne upa odgovoriti. V riti zachuti neznosno tezho.

»Pwri,« ponovi Ki, ki she kar bolshchi v nebo, kot da se ne bo nich zgodilo. Ali pa bo nenadoma z vso silo udaril grom in razmesaril generala, Ki pa bo potem izjavil, da je bila to samo shala.

»Da, moj vladar,« se Pwri vendarle ojunachi. V sicer prostorni prozorni palachi se prichakuje odlochilno dejanje: general je pripravljen na pokonchanje.

»A si reshil probleme?« vprasha vladar. »Saj vesh, tista bivanjska reka, a she odteka?«

»Kakor za koga. Ampak velecenjeni Ki, to ni bila moja naloga.«

»Vem, Pwri, vem, kako je s tem. Kaj pa belo krdelo, se je zhe razsmrdelo ali ne?«

»Lovimo ga, dokler ga ne ulovimo. To skushamo pocheti zelo premishljeno in previdno, tezhko ga je ujeti, ker je nevidno.«

»Jaz sem ga pa videl,« reche Ki in zhe spet molche bolshchi v nebo, kot da vse ve.

»Videl? Nemogoche!« hoche biti pameten Pwri, toda tu se njegova bivanjska zgodba koncha, kajti ko ga Ki grdo pogleda, zagleda na njegovem mestu srebrnega medveda ter ga v hipu polezhi in zaprashi. Takoj nato pa kruti vladar spet nepremichno chemi in se mu zdi, da je bilo to, kar je pravkar storil, modro in pravichno.

 

Fu Bon Mi Kiga Ni je sicer pripet na nevidne okove, vendar to ne vpliva na njegove miselne tokove in notranji svet. V jechi je prezhivel zhe kar nekaj kozmichnih hipov in medtem marsikaj doumel. Zlasti to, da je bivati lepo in to ne glede na konkretno okolje, s katerim te obdaja vesolje. Nich hudega, che si zaprt, pomembno je, da si zazrt globoko vase, kjer ni mejá. Kdor to spozna, se osvobodi, tudi che tichi v zaporu. Prvi hip, ki te odpelje v lastne globine, nikoli ne mine; vsak nov kozmichni utrip pa samo she dodaja vsebine, ki so tvoja duhovna hrana, darovana od matere, ocheta, babice, deda ... mogoche od boga ... in tako nazaj ... do srebrnega medveda.

Fu gleda svojo srebrno-sivo dlako, vsako dlachico posebej, kar se mu zdi nadvse zanimivo pochetje. Spominja se materinih zgodb o srebrnem kosmatincu, rojenem v vrtincu kozmichnih vetrov, ki se je privrtinchil iz davnih vekov in se nad zvezdno sinjino sparil z mesechino. To je bil tvoj pra ... praded, mu je govorila mati, ustvarila sta ga nadnaravni red in vesoljna praznina, srebrni kosmatin pa je bil njun najstarejshi sin. Prav tedaj je prav nad to zvezdo prilêtel zlati zmaj, jo oplodil in si na njenem nebu spletel gnezdo iz srebrnih niti. Dolgo ni mogla roditi, tako globoko je zanosila, dokler se ni nad neko njeno peshchino zmajeva zlata svetloba s prahom spletla v zhivo tkanino, ki jo je oblachno nebo izoblikovalo v belo-sivo, sijoche poltelo. To je bila tvoja pra ... pramati – iz njene potomke sem se razdelila jaz, tvoja mati Mila Le Ti Kije Ni.

In kdo je moj oche? jo je na tem mestu vedno vprashal Fu Bon Mi.

Tvojega ocheta ni ... ni bilo in tudi che je bil, ni bil nekdo, na katerega bi se lahko ti zanashal, je vedno odgovorila mama Mila, Fu pa tega potem she dolgo ni vech vprashal.

Fu Bon Mi Kiga Ni lezhi na tleh, misli te misli in poslusha smeh treh nevidnih volkov, ki bivajo z njim v jami. Kadar so z njim sami, se kar naprej shalijo in smejijo. Ko se iz jeche porazgubijo po fujski dezheli, preganjajo fujsko vojsko in policijo ter pozhrejo vse mobilizirance, ki jih ulovijo. Ko pa se, vechji, she mochnejshi in vsakich malo bolj sivi, spet pripodijo v jecho, se she bolj ljubeznivi stisnejo k Fuju in mirno zaspijo.

 

Tanata zanima, chesa Ero nima pod nadzorom. Na primer: che Ero vidi prebavine belo-sivih volkov, ga mine veselje do bivanja. Ali pa pogubljanje policajev, to ga chisto zvije, ker njega pach bolj motivira poljubljanje. Upira se mu akt zaprashitve, to je zhe itak jasno, medtem ko postane kar vzhichen od vsake oploditve. To je samo nekaj primerov, ko se she kako rad umakne Tanatu, ali pa mu katerega tudi podtatkne, che ga Tanato ne opazi sam.

Tako je zadnjich na bregu bivanjske reke kolegu odstopil kup prebavljenih vojakov in she enega fujskega policaja, ki se je utopil. Pravkar pa mu nese tri oplenjene Fujke, ki so jih raz-svetlili (se pravi – jih zatemnili) in njihovo svetlobo spremenili v denar. Od njih je ostalo samo she nekaj motne polsnovi, ki je zhe skoraj ni vech.

»O, hvala, hvala, hi hi hi,« se zadovoljno rezhi Tanato in zadushi she zadnje zharenje treh oplenjenk, »adijo, zhivljenje!«

»In kaj imash zdaj ti od tega, dragi kolega?« ga vprasha Ero.

»Kar eden da, to drugi vzame! Pridesh iz vsega in odidesh v nich. Vse je bog, nich je pa hudich. Slishi se kot jamrarija, v bistvu pa je to moja bivanjska filozofija. In da me ne bosh imel za navadno teslo, ti izdam she svoje geslo: Smrt zhivljenju! Zhivela smrt! »

Eru se taka filozofija sploh ne zdi preprichljiva, on namrech ve, da se itak nikoli nich ne koncha in je teslo samo ta, kdor tega ne spozna. Zato she on odzhebra Tanatu svoje geslo: Zhivelo zhivljenje! Smrt biva!

Uboga smrt pa skriva obraz, ker je sama kriva za razlichne razlage njene zmage nad zhivljenjem, ki je hkrati tudi njen poraz.

 

Mila Le Ti Kije Ni se je malo zredila. Odkar je rodila in se vrnila domov k ochetu, ji gre slabo. Zaveda se, da uzhiva prevech svetlobe in da zaradi duhovne lenobe s poltelesom prevech miruje, prerada obupuje in si zato absolutno prevech soli ochi. Fujska sol pa redi in ima mochne stranske uchinke: Milo je to zdravilo prevech umirilo, saj je skoraj pogasilo njeno zhareche stopalo, ki bo – kot vse kazhe – odslej samo she mirovalo.

Na zvezdi debele Fujke zdravijo tako, da jih razdelijo in na ta nachin pridobijo novo delovno, policijsko ali pa vojashko silo, lahko pa iz njih naredijo financhne zaloge za uboge soproge pozhrtih policajev. (Po prichakovanjih se tudi te zredijo, tako da pozneje razdelijo tudi njih.)

Che razdelijo vsako na vech delov, ostane matica seveda ozhja in lazhja, s chimer je reshen problem njene debelosti, ne pa tudi fujske brezobzirnosti in grobosti. Zato se Mila boji, kaj jo lahko doleti, nikakor si ne zheli razdelitve! Razdelitev razcepi poltelo in duha, razcepljenka postane pol manj lepa in pametna. Che bi Mila zhe morala imeti potomce, bi jih rajshi rodila preko poteshitve, vendar pa je zhe pozabila, kako priti do nje. In ker tega vech ne ve, samo she je in pije svetlobo, jo izdatno soli in trpi zaradi nove in nove polsnovi, ki se nalozhi na prejshnjo z vsakim novim obrokom. Oh, kako sem zavaljena! se muchi, kadar se pomotoma pogleda pri beli luchi. Le kako naj bi se tako nebogljena sploh ukvarjala z otrokom, pa che bi bila oplojena ali razdeljena!? In to jaz, ki sina zhe imam in nimam hkrati? Jaz nisem nobena mati!

Ki jo seveda grdo gleda, toda zaradi slabe vesti, ker ji je vzel sina, jo pusti pri miru. Samo kadar mu pamet najbolj nori, rachuna, v koliko denarja lahko spremeni tako debeluho, che bi ji odrekel ochetovsko potuho.

 

Priletele so zlate chebele. Vse vesele so rojile nad Vishjo silo in govorile: »Tvoj mozh bi lahko na zvezdi zasejal kaj rozh! Rozhe bi rasle, me bi se pa pasle na njih in naredile med.«

»Zakaj bi rabili med?« ni bilo jasno Vishji sili.

»Vzpostavili bi naravni red.«

»Ne vem, che bo Vsezmozhni Bo za to.«

»Seveda bo! Ampak samo, che si bo to zazhelela Da di Do.«

Zlate chebele so she malo poklepetale z njo, pobrenchale naokrog in odletele.

Vishja sila kmalu pove to prigodo svojemu vsezmozhnemu soprogu, ta pa za projekt ne zachuti posebne vneme, ker ne ve, kje naj dobi seme. Toda Vishji sili se zdi za malo, da se nekaj tako preprostega ne bi dalo izvesti, zato kar sama poishche Da di Do. Obishche jo tik zatem, ko je nash Ero podkuril njeno ognjeno sfero; na kratko ji pove, za kaj gre, in ker je mladenka izjemno dobro razpolozhena, jo Bojeva zhena zlahka privede k svojemu soprogu.

»Pri belih volkovih se zhe znajdem, pri bogovih pa she nisem bila. Zelo sem vesela, che imata zame res kaj bozhanskega dela. Ochitno vesta, da lahko dobim, kar si zazhelim?«

»Ja, veva, da se ti lahko izpolnijo katerekoli tri zhelje, kar bi bilo tudi nama v posebno veselje. In zdi se nama poshteno, da eno porabish za chebele in njihov med. Samo pomisli, kako bodo vesele, ko bo na zvezdi vzpostavljen naravni red!«

»Seveda, seveda! Samo she vprasham srebrnega medveda. Se mi zdi prav, da tudi on pretrese vajine bozhanske interese, pove svoje mnenje in mi lepo pochasi razlozhi vse te rechi. Saj oba vesta, da se tudi za vaju dva hitenje vedno prehitro koncha.«

Tako se na bozhji jasi vsi trije dogovorijo, da bo she najbolje, che pohitijo pochasi.

 

Ukrepati je bilo treba takoj. Belo-sive mashchobe so se od Mile zhe kar cedile, ji zasmodile stopalo; she malo, pa ga bodo do konca ohladile.

»Prebezáti ga je treba z zlato palico,« reche Tanato, »Mili pa ukiniti vsaj eno malico.«

»Zlate palice na zvezdi ni, ker se tukaj vsaka snov prevech razsnoví in izgubi trdoto,« tuhta Ero. »Edino zvezdni kamen je dovolj trd, ampak ta lahko stopalo samo she bolj ohladi. Mogoche pod njim prizhgeva plamen, da ga razzhari ...«

Podtakneta ogenj pod Milino stopalo, malo ga je ozhgalo, raztopilo nekaj masti, kaj drugega pa se ni zgodilo. Milo je njuno pochetje prebudilo in razjezilo, vstala je, glasno zavpila in ju nagnala.

Ero in Tanato sta obchepela na blizhnjem planetu, tedaj pa mimo prileti zlata chebela in spregovori: »V mojem zhelu so ta prave snovi, che jo pichim, se bo z nje takoj scedil ves loj.«

»Daj jo in to takoj!« se strinjata z njo, cheprav ne vesta, kaj bo.

Zhelo se zabode v stopalo, da je Milo od bolechine skoraj razgnalo in jo pognalo v vis. Chebela se je na stopalu vnela in zgorela, pod njim se je spremenila v kupchek zlatega pepela, ono sámo pa je zatlelo, mochno zateklo in tako zelo peklo ubogo Milo, da je zachela poskakovati, glasno krichati in nekaj prichakovati. Toda kaj? Stopalo se je zhe ogrelo in omehchalo, spet je zharelo, v bistvu je nekaj prichakovalo ono in ne ona.

In Tanato reche: »Ubozhico zelo peche, pojdi jo pogasit, che ne, jo bo sezhgalo. Ampak ne gási je v rit, temvech v stopalo!«

Ero poletí nad atmosfero, kjer se spreletava Mila, in gasi, gasi, ona pa vedno bolj gori! Prileti she Tanato, pomagat Eru, ki je zhe skoraj omagal, vsenaokrog se kadi in cvrchi, oba zagorita! Tedaj se stopí zamashchena Milina rita, njiju dva pa neznosna vrochina pogubi. Vsa staljena mashchoba se scedi z Mile in prav takrat se zachne nova doba.

Prebudile so se nove sile! Mila je spet vitka, krasi jo bozhanska ritka in vse, na kar stópi, se stali! Za sabo pushcha nove sledi. Zachel se je deveti kozmichni hip: tisto, kar se bo odslej zgodilo, ne bo nikoli vech minilo.

In tako se vse spremeni, Era in Tanata pa vech ni.

 

Na drugi strani zvezde smo zbrani jaz in moji mrtvi Zemljani. Nad nami rdechí zarja, nad njo pa se Vsezmozhni Bo pretvarja, da je nash zaveznik. Pochrnela chreda vojshchakov pochasi rine chez zvezdine peshchine, v njej je vech bedakov kot junakov, vsak tretji je vritoleznik. Se pravi, da so moji Zemljani chisto pravi nasledniki ljudi, le da so mrtvi, zatem prerojeni in nazadnje spremenjeni, v bistvu prilagojeni razmeram Kijeve demokrature. Kot posamezniki so chudne kreature, kot skupina pa so zheljni pozgodovinske avanture in so pripravljeni zanjo zhrtvovati vse, kar bo dolochila Bojeva mati. Vsezmozhni pa ves bled samo kima brez besed, saj ve, da matere sploh nima.

Fujske domovine tako rekoch ni vech. Po tleh lezhijo in smrdijo volchje prebavine pozhrte vojske in policije, v blizhini pa glasno prdijo nevidne zverine, mogoche zato, da nas opozorijo nase in na svojo pozgodovinsko vlogo. Chutimo, da jih je mnogo. To, kar so naredili, se zdi zverinsko celo pozemljanskemu umu. Vse fujske borce so ugonobili, nihche vech se ne upira, pognojena prst se voljno vdira pod nogami nashe chrede (ki jo je zamastil fujski gnoj in zaudarja, kot da gre v boj za boga in cesarja). V resnici pa se je chreda napotila na ta pohod zato, da bi se Mila Le Ti Kije Ni spustila nanjo in pohodila vsakega posebej, tako kot je to storila v sanjah.

Res se prikazhe izza temnega oblaka, nobena podoba ji ni enaka! She celo Vsezmozhni Bo in Vishja sila sta se skrila pred njeno lepoto, ko se Mila spravi nad pohoto mrtvih Zemljanov! V svoji religiozni zablodi, ker jo chastijo she bolj, kot so v prvem zhivljenju chastili sveto Marijo, ji dopustijo, da pohodi kar vso chredo hkrati!

Pohôdi nas, Bojeva mati! mólijo in molíjo proti njej svoje do chrnega pordechele okonchine, ona pa povezne nanje zhareche stopalo in chreda se pod njim – kot za shalo – pogrezne v globine. Grobnica se zasuje, vse obmiruje.

In tedaj prav iz te peshchine privre na plan mochan curek chiste tekochine, se odpravi na pot preko dezhele in se razshiri v reko, ki se izgublja v daljavi. Nekdo poljublja Milo ... To sem jaz in to je najin prvi izvir. Na zvezdo se polezhe mir.

 

7 – MEDVEDJA ELEGIJA

 

Nad mirno gladino velike vrtache, ki jo je zalila reka, stoji neka chudna, a lepa pokveka. Njen odsev spominja na dvojnega chloveka: namesto glave mu iz zharechih ramen brsti vitka lepotica, nekronana fujska kraljica mati Mila Le Ti Kije Ni. Dvojno bitje je nastalo, ko sem jaz zhrtvoval svojo novo glavo in jo dal v njeno zhareche stopalo. Zdaj se mi kar naprej vrti v njem, podobno kot tedaj, ko sem se moral nevemzakaj vrteti skozi vesolje z drugimi planeti in nisem mogel niti ljubiti niti pozabiti moje Mile. In ko so mi jo neznane milostne sile dokonchno podarile, so jo tako rekoch nataknile name. Pochutim se kot nov, moje telo sestavlja chisto prava, bela in krvava snov. In cheprav sem samo Milina spodnja polovica, je ona moja zgornja in sva oba eno samo bitje, bolje recheno – chudezhno zlitje dveh.

Tik nad rameni mi v pochasnem utripu bije srce, po principu vrtenja moshke glave in zharenja zhenskega stopala. Vmes se napenjajo kite iz bele snovi, spodaj spenjajo na trup dve roki in tri noge, zgoraj pa lepó zaobljeno telo z ochmi namesto prsi, she dve roki in vitka ritka pod prozornimi, zgolj za odtenek srebrnimi dlachicami. Vmes polzi modra kri. Skratka – jaz in ona sva ona in jaz. Ime nama je Jazôna.

 

»Pwri! Pwri!« kliche Ki, a nihche se ne oglasi.

Na seji so prisotni samo trije odborniki, a niso videti prevech chili. Ostali shtirje so odsotni, ochitno so zaslutili, da v Fujchiji oblast ni vech chast in so se raje poskrili. Doseglo jih je namrech porochilo, kaj se je zgodilo z vojsko in policijo, brez teh pa so tako rekoch razorozheni. Tako se je tudi Pwri raje skril doma pri zheni, namesto da bi vztrajal ob vladarju in zanj prodajal lastno kozho.

»Pwri, kje si!?« vedno bolj obupano kliche Ki in se ne more sprijazniti s tem, da njegovega prvega generala ni. Potem spet molchi in bolshchi v tla, kot da ne dojema hudega problema, ki pesti fujsko dezhelo.

»Mogoche se Pwri bori,« zine Qwra, toda Ki ga za izrecheno neumnost polezhe na tla in zaprashi. Zdaj sta ob njem samo she dva odbornika, oba prestreljena od groze, tolazhi ju le dejstvo, da she nista polezhana in zaprashena.

»Kaj pa vidva?« ju vprasha Ki.

»Midva? Naju ni!« she dahneta, preden Ki ugonobi tudi njiju.

 

Po zvezdnih peshchinah drsijo shtiri fujske vdove in klepetajo o svojih dushevnih bolechinah. Prva reche: »Oh, kako me boli, ker moj prebavljeni mozh tako smrdi. Poleg tega ne vem, che je bil to res on ali kak njegov policajski kolega.«

Druga reche: »Jaz sem mojega tudi dobila v paketu in sem z njim lepo pognojila domacho vrtacho. Prishlo ga je kar za en lep kup, malo sem ga lahko celo odstopila staremu ochetu.«

Tretja reche: »Mene pa niso niti obvestili o mojem sinu. Najbrzh so kar sami kaj pognojili z njim.«

In chetrta: »Tudi meni niso nich poslali, sigurno se spet vse pomeshali.«

»Kóga si pa zgubila?« jo vprasha prva.

»Sem zhe pozabila, ampak lahko dokazhem, da gnoja nisem dobila, che mi ne verjamete!«

»Saj ti verjamemo, saj ti verjamemo,« ji zagotavljajo ostale, a jim ni do shale; rade bi jokale, pa jim ne gre na jok.

»She dobro, da se mi je sin zhe prej zdrobil v sol,« spet reche prva, »che ne, bi me zdaj, ko nimam mozha, she razdelil! Tako kot je Pwanko razdelil njen sin, she na dva dela!«

»Joj, kako sem jaz vesela, da se tega pri nas doma ne dela,« reche druga.

»Ampak pognojili sta pa, doma, a ne?« ju vprasha tretja.

»Sva, sva.«

»Kaj bosta pa posadili?« ju vprasha chetrta.

»O tem naju she niso poduchili. Rekli so, da naj zaenkrat pognojiva in pustiva, kajneda, pozneje enkrat pa dobiva nadaljna navodila. Jaz sem pustila,« reche prva.

»Jaz tudi,« reche druga, »ampak najbrzh zastonj chakam na komando, ker slishim, da so vso ta glavno bando pogubili. Ha! Konchno bodo tudi z njimi kaj pognojili!«

»A res? A res? Da ni nekaj vmes? Da ne bi spet kdo rad kar nekaj, kar tako, odzad?«

Tako drsijo fujske vdove in klepetajo, nich ne vejo, nich ne znajo, samo chakajo, kdaj dobijo kakshno navodilo, in se veselijo, da jih vsaj sinovi ne razdelijo, dokler se razmere ne uredijo.

 

Vsezmozhni Bo in Vishja sila se nista kaj dosti chudila, ko je/sem ona z mano pod sabo, oziroma jaz z njo nad sabo stopil-a v njun bozhji hram. Jaz bi namrech raje prishel sam, ona pa najbrzh tudi; chutim, kako se trudi in bi shla najraje kam drugam.

»Midva/jaz/ona sem/je/sva Jazôna.«

»A, tako,« reche Bo.

Govoriti v svojem in/ali njenem in/ali najinem imenu je silno zapleteno, zazdi se mi, da je bolj poshteno do njenega dela, che moj del raje molchi. Toda kar mraz me spreleti, ko zaslishim, da kadar govori ona, govorim tudi jaz in obratno. Nich med nama torej ni vech privatno! Zaradi chesa takega se normalen par na Zemlji skrega, ko se vrine vate partnerjev jaz, na mesto tvojega lastnega ega.

Zato ne vem, ali mogoche reche ona, vem pa, da rechem jaz: »Povejta mi, o Vsezmozhni Bo in Vishja sila, kakshno usodo sta mi namenila!«

In Vsezmozhni Bo odgovori: »Hej, Jazôna! Najprej se bosh nauchila, da nisi vech on, ker si se nataknila nanj in si samo she ona. Lahko bi bilo tudi obratno, ampak razsipati s preobilo mozhnosti bi bilo she za naju z Vishjo silo prevech potratno.«

»Kaj pa moja seksualna chast!?« se v past spolnega napuha za oba ujame eden od naju; ne vem, kdo se bolj razvname okrog tega, verjetno jaz.

»Pa saj imash vendar popolno telo: tretjo nogó in vitko ritko! Lahko si ponosna na to! Lahko she celo samo sebe oplodish, che zhelish!«

»Vish, vish!« se mi posveti, toda verjetno se she ne znam dovolj tesno objeti in oviti, da bi mogla samo sebe nasaditi. Poleg tega me skrbi, ali mi tretja noga sploh lahko stoji. Zaenkrat se she ne povecha in je morda celo nekoliko motecha, ko brez veze binglja sem ter tja.

»No, tako!« reche Vsezmozhni Bo. »To je to. Zdaj pa veselo na delo!«

Zhe prej sem opazila, da je Vishja sila vedno bolj slabe volje. Kot da po njenem mnenju stvor, kakrshen sem jaz, ne bi spadal v to vesolje. Ko sem odshla, pa je za mano prishla neka druga misel: kaj, che bi se morda tudi ona rada nataknila Vsezmozhnemu na glavo in bi lahko vsaj sama sebe kdaj pa kdaj nasadila, che zhe prebozhanski Bo ni nikoli za to?

 

Da di Do stoji pred brlogom srebrnega medveda in gleda, ali tu sploh she kdo zhivi. Mogoche se medved spreletava skozi galaksijo ali pa samo polezhava kje v blizhini. Lahko da ga spet bolijo udi, ali pa samo chepi na visoki pechini in se chudi mesechini Zemljine lune. To svetlobo je vedno najraje uzhival, se spominja Da di Do, misli na svojega silaka in se odlochi: she najbolje bo, che ga pochaka kar pred brlogom, kajti najbolj verjetno se ji zdi, da se je spet zaklepetal s kakim bogom in bo kmalu prihlachal domov.

Srebrnega medveda dejansko pozna skoraj vsa bozhanska svojat, ki si lasti patronat nad shirnim obmochjem od vhodnih vrat v vesolje do meje na bivanjski reki. O tem ji je vechkrat pripovedoval, a ni prichakoval, da bo kaj dosti dojela, saj se njegova mala Fujchica tedaj she ni kaj dosti spoznala na nebeshke zadeve. Do zdaj pa je minila zhe vsaj ena vechnost in Da di Do se je o tem zhe marsikaj nauchila. Che ne drugega, so jo vzljubili in ji zvesto sledili neobstojechi beli volkovi, ki so brez dvoma bogovi! Poleg tega sta nedavno z njo govorila Vsezmozhni Bo in Vishja sila; ta dva sta jo she celo prosila za uslugo in Da di Do jima jo bo mogoche naredila ... Gotovo bo razveselila svojega ljubega medveda, ko mu bo vse to razlozhila ...

Tezhava je v tem, da se on najbrzh res spreletava v predaljnih daljavah in se she ne namerava kmalu vrniti. Ona pa mora iti in se o vprashanju, ki ga je prishla vprashat, odlochiti sama.

 

Beli volkovi ne sivijo vech, samo she lezhijo, spijo in prdijo. Preden so shli spat, so neposredno pregazili represivni aparat fujske drzhave, zvezdne peshchave pa posredno preobrazili v rodovitne ravnine. Posledichno so v atmosfero spustili smrdljive pline, ki jih prej v njej ni bilo. Ko zdaj sanjajo o slavi junashke zmage, v sanjah preganjajo sovrage, cheprav jih je zhe zmanjkalo. In ko se jim sovragi kljub temu prikazujejo, jih zverine she vedno naskakujejo, v zhelji, da chimprej ponovijo strashno gostijo. She dobro, da spijo trdno, kajti med spanjem tako grozljivo renchijo, da se ves fujski narod trese od strahu. Fujci se bojijo, da bo bele volkove, ko se zbudijo, premagala lakota in bodo pozhrtijo dejansko razshirili she na miroljubne zvezdine prebivalce.

Krdelo je zaspalo zbrano na enem mestu. Po novem ima vodnika, ki bo moral, ko se volkovi prebudijo, najti hrano za vse, on pa niti tega ne ve, kaj naj zhre sam. Naloga, zaradi katere je bila bela volchja nadloga poslana na zvezdo, je opravljena, zdaj se mora od nekod pojaviti hrana, sicer bo krdelo ponorelo, postalo bo popadljivo ... Lahko se spravi na fujsko ljudstvo, ki ni nichesar krivo!

Ne vem, zakaj sem sklenila, da bom problem reshila jaz. Morda mi je s to idejo zavdala ista neznana sila, ki je poslala na zvezdo bele volkove. Zhelim razkriti skrivnost, kdo ali kaj si drzne karkoli odlochiti namesto mene, mene pa pustiti v zmoti, da je bila moja odlochitev svobodna, in mi naprtiti dejanje, ki ga najverjetneje nisem zmozhna storiti.

 

Che ga nich ne zmoti, potem zlatokrilati zmaj redno leti po svoji stari poti nad zvezdo, ki she spi, ko se on zhe prebudi in zapusti srebrno gnezdo. Doslej ga je lahko pri tem zmotila predvsem Vishja sila in to she preden sta se z Vsezmozhnim Bojem porochila. Pozneje je nanj pozabila, ker sta se z Bojem prevech trudila, da bi se razmnozhila in s tem okrepila shtevilchno prevlado bogov nad navadnimi bitji.

Enkrat ga je iz gnezda prepodila Mila Le Ti Kije Ni, she preden se je nataknila in zdruzhila, se pravi – spremenila vame. Odtod v meni spomin, kako sem jezdila gorecho poshast, kar si shtejem v veliko chast, saj na njej nisem trpela ali celo zgorela. Nasprotno! Krotila sem njegovo slo in uzhila chudovito naslado, kakrshno bi najbrzh rado uzhilo vsako mlado fujsko dekle, che se ne bi prevech balo, da si bo ozhgalo obchutljivo rito.

Nekajkrat pa se je zmaj kar sam odtrgal s stalne poti, odlebdel tja, kamor she nikdar ni, in tedaj mu je bilo vseeno, da je zvezda ostala brez luchi. Potoval je v chrnino in v njej zharel, ne da bi komu svetil, nichesar si ni zhelel, nichemur ni nasprotoval, nich mu ni bilo treba. Enostavno je dal svojo svetlobo od sebe, ne da bi karkoli prichakoval v zameno.

Vedno se vracha sem, ta krilata in nogata, ognjena kacha, toda v gnezdu ne ugasne povsem; skozi odprte ochi sije srebrnkasto svetlobo v jasne nochi, ki jih neznana sila bistri za vse krilate zmaje, kar jih je v vesolju in onstran njega. V teh nocheh se gledajo iz ochi v ochi in se zavedajo, da jih podnevi, ko se zbudijo, ni. In kateri zmaj si ne bi zazhelel odlebdeti nekam drugam, tja, kjer she nekdo, prav tako kot on, podarja drugim vse svoje zlato, a je na dnu sebe – sam.

 

Vodnik krdela, ime mu je Arhwela, je v spremstvu treh belih volkov osvobodil Fuja nevidnih okov. Fu je bil tako reshen ideoloshke navlake, ki je naredila iz premnogih Fujcev bedake, vojake ali policaje, iz njega pa ujetnika zablod, da mu je v zaporu lepo in celo enako dobro, kot bi mu bilo kjerkoli drugod. Ko ga je Arhwela osvobodil, se je najprej tezhko znashel, potem pa je kaj hitro preuredil svoje mishljenje in ugotovil, da je v jechi pravzaprav uzhil samo trpljenje in nichesar drugega.

»Fujchijo smo osvobodili,« mu reche vodnik krdela, »zdaj si celi rane, mi, osvoboditelji pa nimamo hrane. She najboljsha bi bila mast, niti ni treba, da je bozhja. Zato morash ti prevzeti oblast in nam jo priskrbeti.«

Tako, Arhwela je prelozhil tezhko nalogo na Fujeva plecha, ta pa she ni odlozhil vseh zapornishkih bremen, zhe naj bi se vkoval v nove okove in postal fujski vladar. Tedaj se spomni, kako ga je mati svarila pred tem, ko mu je govorila: Nikar ne postani vladar! Oblast bo pozhrla tvojo pravo naravo, sprla te bo s samim sabo, dvor bo postal tvoja jecha, v katero osebna srecha ne bo imela vstopa! Bodi karkoli, samo vladar ne postani nikoli!

In Fu reche: »Ne! Nikoli! Oblast ni zame. Naj si jo vzame kdorkoli drug! Me prav nich ne skrbi, tudi che si jo vzamesh ti.«

»Jaz, beli volk, na prestolu fujske drzhave? Vidim, da ne poznash volchje narave! Si zhelish, da bi moji vrli vojshchaki pozhrli vse Fujce, kar vas je she ostalo?! Potem pa she same sebe, ker je vas premalo?«

Bolj ko Fu premishljuje, manj mu je jasno, kaj storiti, a treba se bo nekaj odlochiti. In she preden ve, kaj odgovoriti, zhe pove: »O tem, kaj naj se zgodi, bo odlochil Ki, moj ded, ki dobro ve, kako se v drzhavi napravi red.«

Arhwela se ga seveda loti s preprichevanjem, kako zelo se moti, vendar pa sta medtem, v spremstvu belih volkov, zhe na poti v prozorno vladno palacho.

 

Srebrni medved ne more doumeti, kako da se lahko kometi tolikokrat zaletijo ravno nad njegovo rodno zvezdo. Ravnokar je spet opazil novo eksplozijo, ko so kar trije pridrveli z vso brzino, se zaleteli in razleteli na drobne kose; dva kosa sta malo pozneje priletela na blizhnjo peshchino in zasmrdela po neznanem.

Njihove poti so bile dolochene narobe, si misli medved, neslishno zarenchi in pokazhe zóbe. Che bi se jaz lotil teh rachunov, se ne bi toliko motil. ... Ali pa so bile poti dolochene pravilno in so se ravno ti trije kometi morali kdovezakaj zaleteti prav tukaj in zdaj ...

Nerodno pridrsi do jame, v kateri tichi vechji kos kometa. Rumeno-rjava skalina se she kar smodi, on pa pomolí k njej svoj medvedji nos in jo radovedno ovohava. Smrad je ogaben, ampak v njem nekaj dishi, si zabrunda, se malo oddalji in potem she dolgo nepremichno pochiva nedalech stran. Zadeva je nadvse zanimiva.

 Zlatokrilati zmaj se je zhe spravil spat in se znova odpravil na pot, ko se srebrni medved, she vedno buden, ukvarja z rumeno-rjavo skalino, ki je padla na peshchino in se je medtem zhe ohladila. Ukvarja se torej z njo, pogovarja pa se s sabo: Che se tisto, kar je kometom dolochilo poti, ni zmotilo, mi mogoche s tole skalino poshilja sporochilo. Ker je pach dolochilo tudi to, kam naj priletijo razbiti delci in kaj naj sporochijo ... mogoche tudi povzrochijo ... Kdo bi vedel, che ne bi kaj pojedel ...

In srebrni medved se tako najé zlate luchi, da konchno vendarle zaspi.

 

8 – ONÓ

 

Nad zlato lino stoji Ki in opazuje mesechino chisto od blizu. Bela svetloba se kot rosa nabira na lechah, zato jih Ki vse bolj razpira, dokler ni lina povsem odprta in mesechina privalovi chisto k njemu. Prijetno ga hladi, skoraj ves je zhe bel, ko vse bolj bledi v njej. Zhelje, da bi jo zajel in jo kot zlató iz fujske polsnovi shranil v zakladnico, le zato, da bi jo imel, so ga minile.

Kaj vse se je zgodilo okoli njega, da se je lahko v njem zgodilo to! Razbili so mu drzhavo in ugonobili pol naroda! Vzeli so mu sanje o pravnem vesolju, ne da bi jih sploh dojeli! Iznichili so vrednost njegovih zakladov, ki jih je nabral s tako muko, unichili so mu univerzalni ekonomski sistem, she preden je sploh nastal, in nimajo pojma, kakshno shkodo so s tem povzrochili! Predvsem pa – niso ga ljubili!!

Toda zdaj ve, da ima mesechina njega in ne on nje.

»Kdo si ti?« me vprasha, ko pochasi prihajam. Ne ve, ali obstajam ali me ni.

»Jazôna.«

Zlata lina se zapre, mesechina se razprostre v prozoren pajcholan. Za njim se skusha skriti Ki, ker se me boji in ker je pach umsko bolan; she najbolj trpi zaradi izgubljene oblasti.

Ni mi treba govoriti, kaj mora storiti. Mirno spet odprem zlato lino tik nad neko gosto zarashcheno dolino na planetu Zemlja. Ko se Ki odlochi in skochi skozi okvir, opazujem, kako ga pregomazí strupena golazen in premishljujem, zakaj je ta planet tako zelo neprijazen do Fujcev.

 

»Si se odlochila?« je neprichakovano spregovorila chebela, se spustila na Da di Dojino roko in zlozhila zlata krila.

Mladenka, ki si je ravno pela veselo pesmico, je presenechena ostrmela in vprashala chebelo: »Od kdaj pa chebele govorite? Kako to, da letite tukaj naokrog? Od chesa sploh zhivite? Kaj zhelite od mene?«

»Ne govorimo, ne zhivimo, ne letimo, vse to se ti samo zdi. Zhelimo pa.«

»Povej! (Cheprav se mi bo samo zdelo, da se pogovarjam z zlato chebelo.)«

»Tako ne gre vech naprej! Nikjer nobenega cvetja! Ni pomladi, ni jeseni, ni poletja! Nekaj je treba storiti v zvezi s tem, po mozhnosti vse skupaj spremeniti, da bo tako, kot je bilo na Zemlji.«

»Kako pa je bilo?«

»Tako, da smo bile chebele vesele, ker je vladal tak bozhji red, da smo lahko delale med.«

»Kaj je to med?«

»To je chudezh narave, ki so ga za nas izumile najmodrejshe bozhje glave. Iste, kot tiste, ki so izumile nas, pa mogoche vas tudi.«

Da di Do se trudi dojeti pomene vseh teh besed, s katerimi chebela razlaga med, a se lahko samo chudi in nichesar ne dojame. »To ni zame. Ne vem, kaj sta chudezh in narava, ne vem, kaj je bozhja glava, kako naj torej vem, kaj sta bozhji red in med?«

»A se nista s tabo o tem pogovorila Vsezmozhni Bo in Vishja sila?«

»Sta, ampak sta oba brez glav, kar bi bilo chisto lepo in prav, che mi ne bi hkrati dvakrat poudarila, da sta me ustvarila onadva. Bozhje glave si si najbrzh izmislila ti, nad nasho zvezdo jih zhe ni.«

»Prav, mogoche je tebe ustvaril kdo drug kot nas, ali pa si se sama, che ti je tako povedala tvoja mama ...«

»Sama ne vem niti tega, kdo je moja mama, kaj shele kdo jo je ustvaril!? Itak je nekdo samo razdelil njeno mamo, pa je vse to uredil. Ni mi treba biti zlata chebela, da bi to razumela!«

»Povej mi, mala moja, kdo je, kje je tvoja mama, kaj je z njo?«

»Oh, moja mama je bila samo namesto moje prave mame, ampak je res lepo skrbela zame in potem jo je pogubila prav Vishja sila! Ja! Moja mama je samo she iluzija, ki trpi! Je, ampak je ni! Z mano pa sploh ne ...«

»Vishja sila jo je ...« ni dobro dojela chebela.

»Ja,« je zajokala Da di Do, »mama mi je sama povedala, da je to resnica ... da jo je pogubila tista prasica ...«

Zlata chebela bi jo objela, che bi mogla, tako pa je samo zadrhtela od spoznanja: O tem se bo treba torej pomeniti z Vishjo silo in shele potem nekako pregovoriti ubogo Fujko, saj ne more niti pozabiti niti odpustiti tega, kar se je zgodilo. Razprla je krila, odbrenchala z Da di Dojine roke in spotoma dejala: »Bosh videla, kako sladek je med, ko bo tudi Vishja sila ugotovila, kaj je bozhji red!«

 

Vojna je konchana, Fujci pa so zbegani in skregani med sabo. Eni she naprej prisegajo na srebrnomedveshko ideologijo in Kijevo politichno ekonomijo, drugi hrepenijo po spremembah in novostih, oboji pa se bojijo belih volkov. Oboji tudi vegetirajo, ker nimajo dela, in se prepirajo, kaj naj bi sploh pocheli, da bi spet zabivali normalno bivanje. Vsiljujejo si bolj ali manj neizvedljive ideje in drug drugemu preprechujejo, da bi se katera uresnichila.

Vechinoma pa lezhijo pod milim nebom in se pojijo s svetlobo. Zanimivo, da moshki vse manj delijo svoje zhenske in se torej she mnozhijo ne vech. Namesto tega toliko vech spijo, se hitro in zajetno debelijo, njihova poltelesa pa se vse manj bleshchijo. Fujski narod rapidno bledi, ker si nichesar vech ne zheli.

Vsezmozhni Bo gleda vse to in se zhalosti: »O, kaj naj storim!? Kako naj jih prebudim? Kako naj jih razsvetlim in jim pokazhem pot, che pa vedo, da jim lazhem!? She sam vem, da nisem Bog, ampak samo Bo. Kdo bo she verjel vame, ki sem dopustil, da je narod tako trpel? – Nihche! Vsi vedo, da sem se samo shirokoustil, ko pa bi moral kaj storiti zanje, sem nanje pozabil, namesto da bi jih vsaj poskushal odreshiti!«

»Daj no daj!« se huduje Vishja sila, ko njen soprog takole obupuje. »Raje se vprashaj, zakaj si taka shleva, ki za vse samo prosi in nichesar ne zahteva! Niti mene ne moresh razmnozhiti, kako bi potem mogel odreshiti svoj narod?!«

Jaz pa vse to od dalech opazujem in skujem nachrt, kako bom zaposlila fujski narod, da bo spet za kakshno rabo, hkrati pa pomirila she Vsezmozhnega Boja in njegovo zoprno babo.

»Fujci, posluh! Prinesla sem vam bozhji kruh!« zavpijem z visoke pechine. Moj glas se razlega chez zvezdine peshchine, ko se narod zbere (in se sprashuje, kaj se ta chudni dvostvor dere), pa mu zachnem metati obljubljene drobtine.

»Prva drobtina je za Bojevega sina!« zaklichem in udarim Boja z neobstojechim bichem. Vsezmozhni poskochi, naskochi Vishjo silo, kar jo je takoj razdelilo. Narod pogleda, kaj tako cvili, in vidi: dve Nizhji sili. Ena je bivsha soproga, druga pa novorazdeljeni silachek, ki seveda nich ne uboga.

»Evo, pa ni vech izgovora niti za premochno svetlobo niti za duhovno lenobo. Che je she kdo zaslepljen, bo takoj razdeljen! A je tako, Vsezmozhni Bo?«

»Tako je!« skoraj zapoje Vsezmozhni od veselja, da se mu je konchno izpolnila ochetovska zhelja.

»Zdaj pa vam povem, zakaj bo po prespani nochi iz srebrnega gnezda poletel zlatokrilati zmaj,« napovem resnico in jim nadrobim she bozhjo potico.

»Zakaj?«

»Zato, da bo fujski narod spet odigral svojo kozmichno vlogo in opravil nalogo, pomembno za vse galaksije, ki so bile zaradi Kijeve politichne ekonomije ujete v kaos! Ko zmaj poletí, gremo vsi spet veselo na delo! Mi vemo, kaj smemo: skrbeti za to, da bo vse vesolje chim boljshe volje!«

»Vemo, kaj smemo! Vemo, kaj smemo!«

In res: ko se je zlatokrilati zmaj naslednjich odpravil na pot, so delovni Fujci od vsepovsod pridrseli v laboratorije, vsi veseli, da bodo spet pocheli nekaj smiselnega.

 

Medtem sta Fu in Arhwela z belim volchjim spremstvom pridrsela v prozorno vladno palacho. Che so morda prichakovali, da jih bo kdo gostoljubno prichakal z jedacho in pijacho, so se kaj hitro spametovali. Che pa so se morda bali, da jih bodo v zasedi prichakali Kijevi policijski odredi, so takoj zaznali, da v palachi ni nikogar vech, ker so se pach vsi pristojni zhe razbezhali.

»Arhwela, jaz bi kaj pozhrl!« se je tedaj zadrl eden vrlih volshchjakov in se zazrl v Fuja.

Fu je namrech bil in je she vedno edini kos polsnovi v blizhini.

»Sam vidish, da je treba nekaj storiti,« zarenchi Arhwela, »vojsko je treba nahraniti!«

»Naj nekdo poishche skladishche!« nemudoma veli Fu, cheprav si misli, da hrane ni, saj noben Fujec ne je drugega kot svetlobo. Pravzaprav Fu sploh she ne ve, da so pod palacho prostorne dvorane, polne bleshcheche fujske polsnovi, ki jo je tam nakopichil pohlepni vladar Ki, mislech, da je to denar.

Arhwele in njegovih volchjih kompanjonov dolgo ni iz kleti. Potem pa se cheta le privleche. Fu vidi, da so njihovi trebuhi kot polne vreche, iz ochi pa jim namesto lakote zhari obchutek popolne sreche.

»Najtezhje je mimo,« reche Arhwela, »zdaj samo she razdelimo nekaj hrane nashim vojakom in se dobro naspimo.«

Tako se tudi zgodi, toda Fuja she vedno skrbi. Cheprav je vse krdelo videti sito in srechno, je jasno, da to ne bo trajalo vechno. Zaloge v kleti bodo slejkoprej poshle, zverine pa bodo vseeno prishle k njemu in ga vprashale, kaj se lahko she pozhre.

 

Vishja sila, Bojeva zhena, je torej po novem Nizhja sila, ker je konchno razdeljena in ima sina. Ime mu je Velezmozhni Bo. (Njegov oche je tudi Bo, le da je Vsezmozhni.) Fant je sicer bozhanski, toda zelo svojeglav, starshem pa povzrocha obilo tezhav. Pod hrbtom se mu je izoblikovala velika rit, po kateri je vse vechkrat nabit, ker prav nich ne uboga. V resnici je strashanska nadloga, zlasti za mlade Fujke, ki jim mimogrede v rito vtakne svoj krepki kolích, potem pa se dela, kot da ni bilo nich. Bolj ko njihovi starshi molijo, naj se bog usmili njihovih hchera, vech in bolj temeljito jih Velezmozhni takole posili. Mlade Fujke pa, namesto da bi ga sovrazhile, bi mu od dozhivetja naprej sledile na konec vesolja, che bi bila takshna njegova (bozhanska, kot so govorile) volja. Tako si je brez hujshih tezhav kaj hitro nabral zvesto chredo Fujchíc; uchi jih nauke bozhje ljubezni in one so ji tako predane, da zaradi nje doma niso vech kaznovane, njihovi starshi pa niso vech jezni ne na Velezmozhnega ne na njegovo druzhino. (Fujski fantje so pa itak sami buzarantje.) In vsem skupaj je vedno bolj fino.

Toda ker Vsezmozhni Bo sinovih verskih prijemov ne mara prevech, postaja techen in se rapidno stara. Sprashuje se, zakaj ... Morda zato ker je on svoje device razdevicheval naskrivaj, kar je bilo sicer svetohlinsko, ampak je s tem vsaj preprecheval, da se o njih niso shirile hudobne govorice. Navznoter so bile sicer zaznamovane, toda navzven so she vedno veljale za chiste, neomadezhevane. Zdaj pa velja, da slajshe ko je dozhivetje, lepshe je vnebovzetje!

Zato so ochetje za Vsezmozhnega, sinovi pa za Velezmozhnega Boja, medtem ko se matere niso izjasnile, za koga bi se odlochile, che bi se she ljubile. Ampak, kadar je treba, je treba, pravijo, taka je pach bozhja potreba.

Najkrajsho je brez dvoma potegnila Nizhja sila. Ta je shele techna in nesrechna! Prej se je prenekatera stvar zgodila, kot se je zgodila, potem pa se je govorilo, da je tako hotela Vishja sila. Omenjali so jo kot glavno opravichilo, kadar se kaj ni zgodilo po kozmichnih ali po fujskih zakonih. Zacheli so verjeti, da brez nje ni mogoche sprejeti nobene odlochitve, govorili so: Vishja sila bo odlochila. In je potem res ona odlochila! Brez nje si praktichno ni bilo vech mogoche predstavljati nebes! Eni so jo celo klicali Usoda, ki si okrog prsta ovija nashega Gospoda! Zdaj se pa poglej! Zhe beseda nizhja je sramotna, nich chudnega, da si kar naprej togotna, saj nimash nobene mochi vech! Tako se muchi Nizhja sila, zato je njena mladost za zmeraj minila.

Tedaj pa pribrenchi roj zlatih chebel in vsaka jo enkrat pichi. To storijo in odbrenchijo, she pred tem pa se poslovijo: »To je zato, ker si po krivem pogubila drugo mamo od Da di Do.«

In ko nizhja Nizhja sila od pikov vse bolj zateka, se she prereka s chebelami: »Kako to, da zaradi nje? Kot da sem samo njo!?« Potem pa se napihne prav do svoje bivshe velikosti, she zadnjich vzdihne in se razpochi na neshteto delcev: eni pravijo, da je bila razdeljena na navadne mladichke, drugi, da na svete bozhichke, tretji pa, da je bila preprosto pogubljena.

 

»O, moj sine! Le kako te lahko mine ljubezen do lastne mame!« se napol jochem.

»To je prevech zame!« se napol joche tudi Fu in ne more dognati, kako sem lahko njegova mati in oche hkrati.

»Tako sva se ljubila, da sva se zdruzhila v eno. Shele zdaj naju ni samo dvakrat po pol, ampak sem popolno bitje!«

»To je bolno!« joche Fu. »Hochem oba, mamo in ocheta, ne pa samo eno zmes, brez chesarkoli vmes! Vsaj toliko praznine, da me mine dvom ... Ali pa hochem vsaj verjeti, da je to res ...«

Moj zmedeni sin postopoma vendarle popusti in se mi pusti objeti (bozham ga s shtirimi rokami, kot prava novodobna fujska mami), toda she dolgo ne bo mogel dojeti, kaj se je zgodilo z vsemi nami, posebej z mano. Ne vem, zakaj mora to pustiti v njem tako globoko rano, da se she do nevemkdaj ne bo mogla chisto zaceliti ... In da me she vedno ne more ljubiti vsaj enako ali pa she bolj kot prej ...

»Mama!« me konchno le pokliche tako, kot sem ga neshtetokrat prosila, tudi zato, ker ni v zraven nobene priche.

»Povej, sine!«

»Potrebujem tvojo pomoch! Tako kot nekoch. Ne vem, na koga naj se obrnem, razen nate in na ocheta ... saj vidim, kaj ti opleta tule spodaj, oche,« reche in me objame, kar je zame vech, kot si zhelim. Kar odlebdim! To je resnichna omama, objemati sina samo s spodnjima rokama in dojemati, da te lahko chuti tudi samo kot ocheta, cheprav se v tebi prepleta oboje.

»V kleti zmanjkuje hrane za bele volkove,« nadaljuje Fu, »che jih bomo pustili stradati, bodo zacheli najprej napadati in zhreti nash narod, na koncu pa se bodo pobili she med sabo. Ne vem, kaj naj naredim? Kje naj dobim toliko hrane?«

Spomnim se soli, ki jo je Ki uporabljal za zaprashevanje ochi obupanih mater, ker je blazhila njihov jok. Sol iz otrok, ki jih je strah pred srebrnim medvedom zdrobil v prah. Vem, kje lezhijo she celi kupi te soli, najbrzh lahko vsaj ublazhijo problem volchje lakote.

Tedaj me Fu spet objame in ve, da ne objema samo mame.

 

Da di Do se je vrnila k medvedovemu brlogu. Ni se odlochila. Nervozno gladi srebrno dlako, ki jo ima ovito okrog prsta in ugiba, kaj si v resnici zheli. To, kar zhelijo chebele, da bi na zvezdi zacvetele rozhe? Ne, tega si sama ni mogla zazheleti, saj sploh ne ve, kaj pomeni beseda cveteti. Pach pa bi zdajle storila vse za to, da bi se lahko pogovorila s srebrnim medvedom.

Odvila je dlako s prsta in jo poljubila. In res, njen ljubi medved prilebdi k njej in se ji smeji. Da di Do je kar poskochila od veselja, da se ji je uresnichila prva zhelja.

»Jejejej,« zabrunda prijazna mrcina, »moje dekletce ne ve, da ima zdaj samo she dve zhelji. Vesh, kaj vse bi lahko dobila s prvo zheljo, ti pa si jo porabila zame?«

»Kaj pa sem hotela, che sem si tako zelo zhelela govoriti s tabo!? Ampak zdaj je spet vse v redu!« reche Da di Do in se stisne k medvedu.

»No, pa povej, kaj te muchi! Rad bom premlel zadevo v tejle kosmati buchi.«

»Oh, te zlate chebele! Rade bi imele red in rade bi delale med. Kar naprej mi brenchijo, kako si to zhelijo, jaz pa ne vem, kako je s tem. Baje bi bilo treba posejati cvetice na zvezdine ravnice in ko bi rasle, bi se chebele pasle ... in che bi bil tak novi red, bi naredile med, jaz pa vedno bolj trpim, ker si tega sploh ne zhelim! Kaj pa ti, kaj se tebi zdi?«

»Oh, med je najlepsha beseda za medveda.«

»A tako ...« se zamisli Da di Do. »Potem si ga pa tudi jaz zhelim, zdaj ko to vem. Ampak ...« Nenadoma plane v jok in srebrna dlaka ji pade iz rok, medved pa jo objame in prevzame vase skoraj vso njeno zhalost. »... Ampak to si zheli tudi Vishja sila, ki je ugonobila mojo mamo! Nochem, da bi se zhelja izpolnila njej!«

»O! Ne vesh tega? Vishja sila je preminila! Nazadnje je vsa razpochena she nekaj vpila z onega brega bivanjske reke, tik preden jo je utopila neka prijazna prikazen.«

»Prijazna prikazen ...« je ponovila Da di Do, ko je zachutila, kdo je bil to. She bolj se je razzhalostila, se izjokala v mehkem medvedovem kozhuhu, potem pa nenadoma spet poskochila, pobrala s tal chudezhno srebrno dlako in jo poljubila.

Zlata chebela, ki je neopazhena lebdela nad njima, dobro ve, kaj si je Da di Do zazhelela.

Rumeno-rjavo skalino, odbito od kometa in zarito v zvezdino peshchino, bo zdaj zdaj preletel zlatokrilati zmaj, kar se je sicer zhe vechkrat zgodilo, toda doslej njegovo oko skaline she ni opazilo. Res je, da shtrli iz tal in je po barvi precej drugachna od drugih skal, vendar pa je zmaj ponavadi zazrt v daljave in ga ves chas enake zvezdne peshchave tu spodaj ne zanimajo vech. Kdaj pa kdaj se vendarle she ozre tudi na zvezdo, ki ji sveti ... che je vse she tako, kot je, in che se ni morda nehala vrteti ... Ali se bo ozrl nanjo tudi zdaj, ne da bi vedel, zakaj, in bo uzrl na njej chudezh vesolja, ki ga je neznana volja odvrgla prav na ta kraj?

Najbrzh se ne bi, che ne bi iz nechesa na zvezdinih tleh prav v njegova ushesa privalovil neslishen smeh in se v njih utishal, tik preden ga je zmaj zaslishal.

Zmaj pogleda, kaj je to bilo, in zagleda rumeno-rjavo skalino, nad katero lebdi Vsezmozhni Bo in nekaj krichi. Zlatokrilata poshast se spusti na nizhjo vishino in chisto pochasi leti nad Bojem in chudno skalino. Shele zdaj je opazila, da so se peshchena tla na zvezdi pognojila in zmehchala.

»O, hvala ti! To je pa res lepo! Se zhe veselim tvoje pomochi!« krichi Vsezmozhni Bo.

Zmaj s pobogovljenimi humanoidi nacheloma sploh ne govori, vendar pa to, kar pravkar vidi, prichvrsti nase tudi njegove bleshcheche ochi.

»To skalino je treba pogasiti!« zachne vpiti Bo. »Poglej, kaj je v njej! Kako je zhe napeta! Che jo raznese, se nam vsem obeta katastrofa!«

Skalina se res grozeche napihuje, v njej pa nekaj neslishno doni in oboje se stopnjuje, kot da se lahko to skalno chudo samó she razleti! Kaj che sklati mojo zvezdo z njene poti? se zamisli zmaj in tedaj tako zakrili z gromozanskimi krili, da se z neba strga velikanski oblak in zgrmi na zvezdna tla. Ta oblak – prvi, ki je kdajkoli padel na to zvezdo – je tako tezhak, da se skalina pod njim zdrobi. V njem pa je toliko vode, da razplaví vse, kar je bilo v skalini, z vsem energetskim nabojem in Vsezmozhnim Bojem vred, od tod do obzorja. In ko se vse to zgodi, zmaj poletí iznad tega neslanega morja in odblesti nazaj v vishave.

 

Odsevam na mirni gladini reke in – kakor ona – ne minevam. Toda to, kar vidim in umevam, nisem jaz, moj obraz je premalo moj. She Fu ve, da je tudi moje ime premalo moje. Che se hochem she bolj ljubiti, se moram bistveno spremeniti tudi navznoter. Moj jaz ne more vech ostati samo on ali ona, preimenovati pa se morata tudi obraz in telo. Na primer v – Onó.

V meni se privlachita dva spola, ki sta popolnoma zdruzhena v enem telesu in na istem telesu popolnoma razdruzhena. Skejkoprej se bom nauchilo, kako to reshiti. Moralo se bom zviti v kroglo, da si bom lahko zarilo spolovilo spod trebuha v vitko ritko na hrbtu.

In ko se blizu najinega prvega izvira zvijam v kroglo, se mi jaz uspeshno podira, telo pa se pochasi upogiba in razpira. Kazhe, da bo shlo: treba se bo samo ravno prav raztegniti, zaviti in upogniti, pa bom konchno zataknjeno dvakrat: najprej na glavo z zharechim stopalom, zdaj pa she z otepalom v vitko ritko. Pa naj she kdo dobi tako bitko, che more in zheli!

No, in ko mi je to uspelo, sem se spravilo veselo na delo. Komaj sem chakalo, da bom spet naravnalo zlato lino proti Zemlji.

 

9 – EPILOG

 

Opazujem bele volkove, kako sestradani divjajo po kleteh izpraznjene vladne palache in preiskujejo fujske domove, che imajo Fujci kje skrite she kaj polsnovi, toda zhal je skoraj nikjer vech ni. Tu in tam je she kako ubogo fujsko bitje hranilo skromno zalogo, ki bi lahko she kdaj veljala kot denar, recimo che bi se vrnil prejshnji vladar. Nikdar ne vesh, kaj vse se lahko zgodi ... Zgodi pa se to, da prinori cheta belih volkov, ti pozhre tezhko prihranjeno polsnov, potem pa she tebe in tvojo druzhino, ker si jim prikrival lastnino, za katero je sploshno znano, da jo imajo za hrano.

Preden sem se prikotalilo pred krdelo, sem se trikrat zavrtelo okoli zvezde, da bi dozhivelo razsvetljenje, kako ozdraviti hlepenje volkov po prepovedani hrani. Vrtelo sem se in lebdelo nad tlemi kot majhna luna. Che sem si zazhelelo, sem se vzpelo nad oblake ali pa drselo tik pod njimi. In ker sem bilo bleshcheche-belo, me je imelo volchje krdelo za nebesno telo; beli volkovi so tulili vame in me prosili, naj jih nahranim ali pa jim vsaj ubranim, da bi v neobvladljivi sili pozhrli Fujce, saj so jih v bistvu ljubili. Borili so se zanje, jih osvobodili Kijeve tiranije, se naselili na njihovi zvezdi in se dolgo gostili z njihovim denarjem. Na koncu pa naj bi jih ugonobili? Takole so tulili vame:

 

O ti, kdorkoli si, oprosti nam,

ker ne obvladujemo zverinskega nagona

in ker gladujemo po tistemu, ki nas je hranil!

Pomagaj nam, ki verujemo vate,

da pozhremo karkoli drugega,

in reshi pred nami nashe fujske brate!

 

Tedaj se torej prikotalim pred krdelo in spregovorim: »Bratje beli volkovi! Bodochi fujski rodovi vas bodo vechno hvalili, ker ste jih pustili bivati! Kajti Veliki Fu, zadnji fujski vladar, vas bo nahranil s charobno soljo, ki vas bo dvignila nad nebo! Tako boste siti, da vam ne bo treba pogubiti niti enega samega Fujca!«

In Fu stopi pred krdelo, ki mu veselo sledi proti kupom otroshke soli, jaz pa se vrtim in blestim nad njim. (Odkar sem se she drugich zataknilo in se ukrivilo v kroglo, ga pri meni zachuda ni nich motilo. She manj ga bo pa potem, ko mu bom reshilo najhujshi problem njegove vladavine.) Ko prispemo do prvega kupa, se noben beli volk ne upa poskusiti niti grizhljaja soli; ochitno jim ne zadishi. Tedaj pa se prvi opogumi Arhwela, vodnik krdela, zachne zhreti in se pri tem povsem ochitno lepo imeti, ostali pa takoj za njim naskochijo hrano in zhrejo, dokler se jim ne razpochijo trebuhi. Toda zachuda se s tem niti ne pogubijo niti ne poginejo niti ne umrejo, ampak se samo spremenijo v prav tiste otroke, ki jih je v ta slani prah urochil strah pred Kijevo srebrnomedveshko ideologijo.

Od sreche kar shinem v vishine in zagledam srebrnega medveda, kako z visoke pechine gleda ta chudoviti prizor. In ko pogleda she navzgor, k meni, mi pove njegovo solzno oko, da mu je lepo.

 

Na Zemlji se medtem she vedno odvija pozhrtija: Kija, ki je imel pri padcu kar nekaj sreche, saj se je zapletel v mehko, gosto tkano prejo, zhrejo gomazeche mikrozveri. Vse, ki so ga zhe zauzhile vsaj za grizhljaj, so se v hipu odebelile, ohranile vsaka svoje mikrotelo, a ga zdruzhile z drugimi mikrotelesi, se zelo organizirano in disciplinarano povezale in preoblikovale v novonastale zverinice, ki so jih v bistvu she vedno tvorile posamezne skupinice mikrozveri, le da prej niso imele na primer ochi, zdaj pa so bolshchale skozi novonastale leche kot zaporniki iz bivanjske jeche ... Sproti so se razbezhale vsaka na svoj konec, chim so se zdruzhile v dovolj veliko obliko, v kateri so bile mochnejshe vsaj od nekaterih drugih. Ene so bezhale, druge so jih zasledovale, tretje so se skrivale, chetrte so preprosto bivale ... A che so s Kija odgriznile she vechji grizhljaj, so se zdriznile z drugimi v marsikaj she vechjega in she bolj razvitega, toda vse je bilo she vedno zelo prvinsko in zverinsko. Cele mikrozverinske grude so se zdruzhevale v debele ude, prav takshne, kakrshne je imel Ki, in ko so se nazhrle hrane z njegovega telesa, so se v najrazvitejshem zdruzhku zlepile v mozhgane, ogromna skupina mikrozveri pa se je novonastalemu stvoru inteligentno inkorporirala v inkorporacijo zhe inkorporiranih mikrozveri kot perfektno delujocha drobovina.

Na koncu tega procesa so se odprla nebesa in je tako zagrmelo in zachelo dezhevati, da mnoge novonastale zverine ne bi mogle nikamor vech zbezhati, che se ne bi nekatere nauchile plavati, druge leteti, tretje plezati, chetrte graditi in pete preprosto uiti ali pa se kakorkoli drugache prilagoditi chemurkoli, karkoli bi se she utegnilo zgoditi ... She malo in od Kija ni vech nich ostalo, vse, kar ga je pozhrlo, se je razbezhalo, kajti na mestu njegovega padca je stalo strashno bitje, ki se ga je vse ostalo balo. Mikrozveri v njem so zdruzheno delovale, se sproti usklajevale po njegovi volji, on pa je bil po svoji podobi natanchno tak, kakrshen je bil pozhrti Ki, le da je bil zgrajen iz mikrozveri, ki so bile ustvarjene iz prave, zemeljske snovi.

 

Na ozeleneli planjavi pod zvezdinimi vrhovi dehtijo rumeni, modri in rdechi cvetovi. Belo cvetoche tanchice visijo z mladih dreves, na rozhnato razcvetenih vejicah zhgolijo drobne ptice in zlate chebele letijo med vijolichnimi grozdi cvetnih listov. Iz rozh shtrlijo nabrekli pestichi; otekli od hrepenenja in mastni od cvetenja vsrkavajo cvetni prah in prelestno dishijo. Zlate chebele – ko se na cvetovih najprej same napojijo z nektarjem – plodijo zheljne brazde, ki se nato v plodnicah semenijo in s tem vzpostavljajo harmonijo naravnega reda na nashi zvezdi. Ko pa chebele iz sokov tega chudezhnega cvetenja naredijo med, se vzpostavi tudi kozmichni red.

Takrat pride blizhe celo srebrni medved in ga z uzhitkom lizhe.

Da di Do pa sama lebdi med cveticami, prepeva s pticami in podrhteva od hrepenenja po ljubezni. Tla na zvezdi so zdaj rodovitna, pognojena prst je imenitna postelja, ki kar kliche po semenih, iz katerih se bo sprostila sila novega zhivljenja.

Domovine Fujcev skoraj ni vech mogoche prepoznati, nakljuchni popotnik bi si jo zhelel znova in znova prepotovati, tako lepo povsod vse cveti. Tudi Fujci so bistveno bolj barviti in stasiti, kot so bili. Ni ga fujskega fanta, ki bi ga bilo treba prositi, kadar je nujno razdeliti kako bujno Fujko na tri ali shtiri dele. Kar se tega tiche, so postali Fujci pridni kot chebele. Zelo radi se izkazhejo pri tem prijetnem opravilu, zlasti po slastnem kosilu, ko si podmazhejo mochi s sojem zmajeve luchi. Radi pa tudi pomagajo kolegom in ne odlagajo tovrstnega dela, che bi katera posebej hotela.

Tako lepo je to bilo.

Da di Do pa je zhe tako zelo hrepenela, da sploh ni vedela, kaj si je pravzaprav zhelela. Oblizovala je pestiche, zalezovala velike ptiche, toda kaj je bila to zaena rech, da ji od Fujcev, ki so prihajali mimo in jo osvajali, nobeden ni bil vshech!?

Dolgo je tako trpela, ko je nenadoma v blizhnje drevo udarila strela in tedaj je Da di Do konchno doumela, kaj hoche. S prsta je snela srebrno dlako, jo poljubila in si zazhelela, da bi postala zlata chebela.

Kam je odletela? – K srebrnemu medvedu, ki se nikoli ni in se ne bo odrekel njenemu medu. In ker she vedno bivata skupaj, bivata v naravnem in kozmichnem redu.

 

Bozhanski korenjak Velezmozhni Bo (sin Vsezmozhnega, ki ga je splaknil z zvezde orjashki oblak) se potika po Fujchiji in vtika kolích v ritke veselih Fujchíc. To pa seveda she zdalech ni vse, kar pochne. Predvsem rad prijateljuje s Fujem in ga izobrazhuje iz verskih zadev. Konec koncev mora vladar (in Fu je zdaj vladar) v nekaj ali nekoga verjeti in mu biti podlozhen, pa che je v resnici pobozhen ali ne. Kam pa bi Fujci prishli, che nad vladarjem ne bi bilo duhovne nadoblasti? Ja, tja, kjer so zhe enkrat bili, v tiranijo; namesto vere bi imeli spet kakshno za lase privlecheno ideologijo, vladar pa bi si hitro spet omislil denar in si utvarjal, da je onstran nebeshkih vrat samo zato, ker je od vseh najbolj bogat. Samega sebe bi imel za boga, ker ne bi bilo nad njim nikogar, ki bi ga lahko postavil na trdna tla. Kajti samo na trdnih tleh lahko katerikoli (tudi vladajochi) Fujec spozna, da njegov smeh velja toliko, kot smeh kogarkoli drugega. Da je v nechem enak vsem ostalim in da je vchasih she vechji duhovni siromak kot oni.

Velezmozhni Bo pa ... Vchasih se vrtim nad njim in premishljujem, kaj naj storim, da bi vechno razveseljeval mojo zvezdo, razmnozheval fujski narod in obvladoval Fujeve najnizhje nagone. Opazujem ga, kako prizadevno si ustvarja narashchaj, in prislushkujem njegovim pogovorom s Fujem.

»Fujchija je zdaj na zvezdni ravni moja,« reche Fu, »na kozmichni pa tvoja.«

»O, kako lepo si to povedal,« odgovori Velezmozhni Bo, »kot da bi na nas ostale gledal z bozhjih vishav.«

»Vem, vchasih pozabim na dejansko razdelitev najinih vlog in se mi zazdi, da si ti Fujec, jaz pa bog. Verjetno zato, ker kar naprej naskakujesh fujska dekleta na moji zvezdi, namesto da bi jih po bozhje obvladoval s kakega oddaljenega planeta in bi bil manj na njihovih telesih pa vech v bozhjih nebesih.«

Velezmozhni Bo ni prichakoval, da bi ga lahko Fu, ki ga je ljubil kot lastnega brata, nagnal in postavil pred nebeshka vrata! Malo pomisli, potem pa vzame bozhjo monshtranco, se povzpne na nepremostljivo distanco in reche z vishav: »Meni je prav. Jaz sem edini bog, ki je prijateljeval z vladarjem od mladih nog in ne bom tega nikdar zatajeval. Cheprav sem visoko nad tabo, te bom imel vedno rad, kot da si nad mano ti. Toda niti pomotoma ne smesh pozabiti, da sem bog jaz! Tvoje so zhelje, moj je ukaz.«

No, pa si odrasel, ljubi sin. Velezmozhni te bo odslej pasel kot ovchíco, varovál te bo bozhjih skomin in ti predpisoval absolutno resnico. Jaz pa ne bom vech kar naprej skrbelo, kaj vse te bo doletelo na vladarski poti.

Che pa bo Bo kdaj pa kdaj naskochil kako Fujko, mu to dopusti in odpusti, saj ne bo vedel, da je zamochil! Mogoche bosh tudi ti kdaj naletel na kako boginjo in si slejkoprej zazhelel naskochiti njeno telo. In takrat bo tebi to dopustil in odpustil Bo.

No, tako. Fu je vzgojen. Che she ni, pa she bo.

 

Nad zlato lino sem si postavilo prozoren laboratorij in se v njem precej bavilo z opazovanjem Zemlje. Hotelo sem dojeti, zakaj se je med zvermi in zverinicami zhe kar takoj zachelo medsebojno zhretje. Vech ko je katera pozhrla, bolj je zrasla in pozneje je umrla. (She malo in znalo bom izmeriti ritem njihovega chasa, cheprav na tej strani line en hip mine tako pochasi, da ga mikrozverinska masa sploh ne bi mogla zachutiti.) Zhreti ali umreti, to je bilo torej vprashanje. Najlazhje je bilo vechji zverini pozhreti manjsho, ali pa vech manjshim pozhreti eno vechjo. Rade pa so se kdovezakaj zhrle tudi enake med enakimi, tako da so marsikdaj kar same zatrle lastno vrsto. Postopoma je zmanjkovalo velikih, majhnih in raznolikih, in vedno bolj je kazalo na to, da se bodo na koncu prav vse pozhrle med sabo in izumrle. Jaz bi to obzhalovalo, saj se je nemalo mikrozverinskih vrst izkazalo za lepe in – vsaj z razvojnega vidika – obetavne: postavne, radozhive, barvite, srborite, ostrozobe in ostroglede, krempljaste, kopitljave, luskave, perjaste, kosmate, piskajoche, godrnjajoche, rjoveche, zhvrgoleche, renchave ... vse pa bolj ali manj topoglave. Tiste mikrozverinice namrech, ki so se jim (che so se jim sploh) zdruznile v mozhgane, so morale biti nekaj bolane ali kaj ... Hotele so se med sabo na vsak nachin pogubiti, namesto da bi se poskushale ljubiti ali pa vsaj pustiti pri miru. Ugotovilo sem, da je princip neznosnega gladú primarnejshi celo od principa strahu, chetudi se shele iz slednjega razvije princip agresije, ki ubije, da lahko pozhre.

Che je tako, sem si govorilo, bom pa kaj storilo proti temu. Najprej sem skozi zlato lino na Zemljo zasejalo ogromno sochnega rastlinja; pognalo je in se razraslo in kar nekaj zverin se je rado paslo na njem. A kaj, ko so nekaj chasa zhrle, potem pa umrle in izumrle.

Rastlinje torej ni kaj dosti pomagalo, vse prevech zverin je ostalo pri dosedanji hrani. Nekaj jim brani, sem si reklo, da bi se odrekle agresiji, in odgovora ne bom nashlo v vedi o hrani, temvech v psihologiji. Che sovrazhijo listje, travo, gomolje, banane ..., jim je pach treba ozdraviti mozhgane.

Tedaj pa je v moj laboratorij priletela zlata chebela (takoj sem pomislilo, da je Da di Do) in mi prav lepo zapela:

 

Majhna beseda – velik pomen

lahko zavrti planet,

vechja od tebe – manjsha od mene

preshteje neshteto let.

 

Chas! sem vzkliknilo. Chebela me je pritrjujoche obletela, nato pa odletela skozi zlato lino proti vladarju zemeljskih zverin, Kiju Drugemu, in ga pichila v oko. In jaz sem se potem samo she chudílo, kaj vse se je na Zemlji zgodilo.

Najprej so se iz pichenega ochesa razbezhale vse mikrozverinice in se she dolgo pridruzhevale mikrozverinicam v drugih zemeljskih zverinah. Tako natanchno so se porazdelile med vse zverine, da niso skoraj nobene izpustile. Medtem pa se je Ki Drugi peklensko zadrl in se vdrl v tla, pri chemer se mu je zemeljska os zapichila v rit, mu shla skozi telo in prishla ven skozi glavo. Vse preostale mikrozverinice, ki so se bile povezale in organizirale v tega zverinskega vladarja so se med sabo poklale in se transformirale v tako imenovani Kijev zos, s katerim se je kar sama od sebe podmazala zemeljska os. Zemlja se je od radosti spet zavrtela, chez povrshje je zavela blagodejna sapa in vsem zverem skozi uhlje prevetrila mozhgane. V njih se je neka nevidna nevrila bistveno okrepila in v zverinah prebudila prijetno silo, ki ni vech popustila in jih je odslej trapila she bolj kot lakota. Mnoge mikrozverinice so se zbale, se brzh preoblikovale in prekobalile: ene so se strumno, slozhno dvigovale, da bi se v nekaj zarile, druge so se nadvse rade razprle, vdrle, kaj prichakovale in se nechemu vedno znova vdale. Oboje so se solzile in vlazhile in kdovekateri bogovi so v zhelo zlate chebele natochili semensko tekochino, ki je v mikrozverinicah povzrochila, da je lahko neka zverina skozi najslajsho bolechino oplodila drugo zverino svoje vrste, ta pa se je temu rada uklonila, strastno prilagodila in se tako ali drugache razmnozhila.

In Zemlja se je kaj hitro prerodila. Zverine so se zdaj she bolj naskakovale, a ne vech le zato, da bi se med seboj pozhrle, temvech predvsem zato, da bi se imele rade in bi lahko mrle od naslade.

 

Nenadoma se odlochim in skochim skozi zlato lino jaz! Edino tega sem si she zhelelo, da bi v vsemirju dozhivelo popoln mir in tishino! Zato sem skochilo v chisto praznino, ne da bi si prej z zlato lino dolochilo katerokoli smer.

V resnici sploh nisem skochilo, ampak sem se skozi lino zavrtelo zelo pochasi in odlebdelo v brezmejni prostor. Tezhko bi ugotovilo, ali letim ali lebdim. Vem, da se vrtim in da se zlata lina oddaljuje, sinjina okrog mene pa temni. S te strani zlate line sploh ni. Od tod pa do daljnega kozmichnega svoda se razteza samo she moja svoboda.

Svoboda je, che ni hotenja, da bi bila. Svobode ni, che v praznini ni zhivljenja.

Meni pa je v praznini lepo. Lahko jo imam za nebo, saj se razteza nad samo meni nevidnimi zvezdami in planeti kakor minljiva pretveza nebivanja, kakor bivanje, ki se lahko le she za hip pretvarja, da ne biva. V njem se vrtiva z mojim telesom in jaz lahko z njegovim ochesom vendarle ugledam vse to, chesar naj ne bi bilo. Lahko obchutim tisto, kar samo slutim, in dojamem to, v kar verjamem. In jaz verjamem v nebo.

 

Nedalech od raja na Zemlji se po Rimski cesti sprehaja mojster Chas in si zheli nekaj pojesti. Jasno, da ni iz snovi, zato lahko pohiti ali se upochasni, kadarkoli in kjerkoli hoche. Itak nikomur in nichemur ne zameri, che ga narobe izmeri, saj je zhe tako izkushen, zguban in siv, da se she sam sebi zdi neizmerljiv.

Z nekega planeta so ga pravkar opozorili, da so zhe spet pozabili nanj. To se mu pach dogaja; bolj ko ga merijo, manj ga izmerijo, in che nanj pozabijo, ga vsaj ne porabijo. Prava rech! Che bi ga to prehudo motilo, bi lahko njegovo nesnovno telo storilo marsikaj, v skrajnem primeru bi se zavrtelo nazaj in na primer skochilo v kozmichno pech. Kajti, kar tam zgori, se definitivno ne zgodi nikoli vech, planeti in zvezde pa so mu povedali, da je ogenj v tej pechi za nesnovno telo povsem nebolech.

Poleg tega je bil po sili razmer zhe vse prevechkrat ognjena kacha in bog tolikih ver, da se mu v glavi zhe vsak koleshchek obracha nazaj namesto naprej, nihche pa mu ne izmeri, ne do kdaj ne doklej bo to trajalo.

Mojster Chas se torej sprehaja in njegovemu sprehodu ni ne konca ne kraja, dokler tako imenovano Vzvisheno bitje, ki ga sam niti ne pozna, ne nastavi kazalcev kozmichne budilke zraven neznane shtevilke; ko ta poskochi in zaropota, je namrech nepreklicno konec vsegá. Ker pa se mojster Chas na vse zastopi, se v takem primeru samo preklopi z vsegá na nich in prestopi z enega sveta na drugega. Kajti che ga ne bodo merili tu, ga bodo merili tam, on gre lahko sem ali pa kam drugam, kamor kdo ali kaj hoche, vchasih pa tudi, che noche. On se ima namrech za gospoda in ni njegova usoda, da bi padel na vse shtiri samo zato, da ga spet nekdo izmeri. Zato priporocha Vzvishenemu bitju, naj biva z njim v sozhitju, sicer bo hitro konec vere v edino prave mere! Ni chudno, da Vzvisheno bitje raje biva v miru in ga ne izziva.

Vendar pa drzhi tudi to, da si mojster Chas zelo zheli Vzvisheno bitje nekoch srechati in spoznati. Konec koncev sem jaz tisti, si misli Chas, ki ti pomagam odmerjati minljivost in jo preusmerjati v neobstoj, neobstoj pa v minljivost. Pusti se mi prepoznati, che si ne znash pomagáti sam, ampak si odvisen od mene. Zato, pravi mojster Chas, se mi chim prej predstavi!

Vzvisheno bitje seveda ne odreagira, mojster Chas pa se tudi ne sekira zaradi tega. Pach shpancira po Rimski cesti in si izbira danashnji obrok. Vedno vechkrat se ozira nad severni obok sosednje galaksije, kjer izpod drobnega srebrnega gnezda slastno, skorajda mastno sije okusna zvezda. Mojster Chas ji je nekoch zhe pokazal svoj kachji obraz. Malo jo je celo zhe nachel, ko je zlezel vanjo in v njej preperel. Ampak to je bilo samo zachasno, zdaj mu je postalo jasno, da si je takrat ni dovolj zazhelel.

Nenadoma se blazno raztegne in zagori ter brez nog zashvisti, kakor da ni bog Vzvisheno bitje, ampak on. Neverjetno, kako velika so njegova usta, ko jih odpre in pohrusta izbrano zvezdo.

In tako je bozhansko omelo – vsaj na zadnji pogled – pomedlo fujsko dezhelo z Velezmozhnim Bojem in vsemi Fujci vred.

 

Velika roka zajame prgishche zvezd in se vname. Najprej samo zharijo v njej, nato pa tudi one zagorijo. Vesolje se razsvetlí in vse, kar je stisnjeno v dláni, zgori in razpade v pepel. Ko roka ugasne, raztrese srebrni prah po zvezdnih stezáh. Vsak prashek se zavrti okrog osi, zakrozhi po orbiti skozi medprostorje in se dolgo, dolgo ne umiri. Rojena je nova galaksija, ki raste in se razvija, vse njene zvezdice pa potujejo skozi praznino in ne obmirujejo niti za hip.

Le ena sama se ustavi in pravi: »V veliki dlani so bili zbrani sami navadni chudezhi. Edino zvezda, iz katere sem zgorela jaz, je imela obraz svechenice, iz njenih ochi so v zvezdne nochi letele mrtve ptice in pele o vechnosti. Zdaj pa sredi zvezdnih meglic ni vech mrtvih ptic.«

Zaslishi jo veliko uho, pogleda jo veliko oko in velika usta rechejo: »Pridi vame, ki ne poznash resnice! V moji dlani ni bilo nobene svechenice niti mrtve ptice!«

Velika usta se na shiroko odprejo, vsrkajo drobno zvezdico in jo pozhrejo. Toda kmalu zachne mochno utripati veliko srce, ki vse ve in vse pove: »Okrog mene krozhi repatica, ki se ji je zgodila huda krivica. Ovila me je v goreche niti svoje orbite in jih skusha chim bolj zategniti! Prevech me tesni, peche in dushi! Njena mati je bila zvezda svechenica!«

In ko iz velikih ust zadoni resnica, se zablesti veliko oko in iz njega prileti velika mrtva ptica.

 

Jaz pa sem se iz neskonchne praznine privrtelo v soj svetlobe, she svetlejshe od mesechine. Pred mano se je zasvetila slepecha bleshchava in me zvabila vase, in ko sem ji oblezhalo v narochju, me je utopila, zaslepila in ugasnila.