Revija SRP 127/128

Matjazh Jarc 

 

NOVI CHASI

 

Turshka sablja

 

sijocha turshka sablja brez rochaja

pochasi rezhe jutranjo jasnino

z neba mi tochi februarsko vino

podarja mi she nekaj dni do mlaja

 

medtem pa se naskrivoma razkraja

kot da bi kdo polival jo s kislino

nekje pod nichem skrije se v sinjino

ne vidim je, morda mi vid nagaja

 

mogoche me je Sonce ukanilo

da se je potopila za obzorje

kjer njeno lesketanje ni minilo

 

morda pa nima vech bleshcheche skorje

ker se je njeno skrhano rezilo

zabodlo v mrzlo Sredozemsko morje

 

 

 

Nevidni vlak

 

pri nas je mir, otroci se igrajo

odrasli gledamo televizijo

mrlichi za zaveso mirno spijo

le nerojenci se she ne smehljajo

 

nevidni vlak prihaja na postajo

na njem nebroj semen in vsa kalijo

bedaki jih lovijo s policijo

in tlachijo za luknjavo ograjo

 

ostali mirno gledamo oglase

ko se na svetu marsikaj dogaja

brezbrizhno zhdimo, mislimo le nase

 

medtem pa se v peskovnike zasaja

semenje in spochenja nove chase

prihodnost gre, nevidni vlak prihaja

 

 

 

Safir

 

kot zrno peska v kozmichni pushchavi

in kot safir, ki se v ozvezdju sveti

bleshchi se lepotica med planeti

in tehta misli v svoji modri glavi

 

naj se she kar vrti, naj se ustavi?

chetudi ve, da mora se vrteti

drseti po tej orbiti zakleti

toniti v mrzli Lunini svechavi

 

ko sonchni jo razgrevajo plameni

ko v srcu peche jo zharecha lava

in bichajo viharji jo peshcheni

 

samotna po vesolju tihem tava

na morjih pa se ji ljubezen peni

in nezhno kozho vzburja ji narava

 

 

 

Slovenska narodna

 

Le kdo ima Slovenca za bedaka,

ga zhali in s slovenceljnom ga zmerja,

ga ponizhuje, s hlapcem ga primerja,

a narodna zavest je zanj navlaka?

 

Ej, kakshna nepremishljena napaka!

Ko zhali narod, sebe izneverja.

Cheprav si tujega navleche perja,

ga redkokdo priznava za junaka,

 

ker se sramuje lastne domovine,

ne ceni ne drzhave ne jezika,

le klobasá in se v ospredje rine.

 

Slovenija je majhna, a velika

(cheprav jo zhali kakshen mamin sine)

in narod – njena najvechja odlika.

 

 

 

Pustna sreda

 

praznina vpija nasho galaksijo

na Soncu se razrashcha temna pega

mogoche pa pri nas zaradi tega

je stari mlinchek zmlel demokracijo

 

oblaki nad dezhelo se gostijo

chez mestni hrup grmenje se razlega

ljudje si shepetajo: »Bog se krega!«

opletajo z rokámi in bezhijo

 

na cestah karizmatichni junaki

pogumno skachejo pod tovornjake

adijo pamet in prometni znaki

 

kulturni dan slavijo pustne spake

med shchurki pa prezebli siromaki

preshtevajo nevidne tisochake

 

 

 

Za obzorje

 

chloveshtvo je letalo brez pilota

z neba osvaja si oblast nad sabo

tako kot lovec bi zagrizel v vabo

ker bi ga v lastno past zvabila zmota

 

kot ladja brez krmarja se dobrota

chloveshtva bo zagozdila v Akábo

kot pesek se sesula bo v pozabo

izdihnila bo, ranjena sirota

 

vojashka zveza pa poshilja floto

na pot k Pozejdonu v Egejsko morje

nabito z ostro diplomatsko noto

 

celo nash Triglav tam valove orje

na lovu za ljudmi, ki so v napoto

na begu v zlato zarjo, za obzorje

 

 

 

Program

 

z neba slepi nas pesem gospodarja

strupeno-zlata magichna poema

chloveku slabohotni um razvnema

sluzhabniku krvavega denarja

 

skoz eter pa ga spretno nagovarja

reshiteljica vsakega problema

teror in smrt sta njena glavna tema

a onadva – jecharja in grobarja

 

zhivljenje je program televizije

chloveshtvo sebe z njim manipulira

ko propagira strashne iluzije

 

program lazhi, sovrashtva in prepira

chlovekov pravi, zdravi jaz ubije

osvaja krhki svet in ga podira

 

 

 

Kapljice

 

prozorne pajchevine se bleshchijo

srebrn oblak na kapljici odseva

ko mirno pluje chez lepoto dneva

na leski svetle machice shumijo

 

zahodni veter zhvizhga melodijo

neznan refren bozhanskega napeva

nebeshki zhar izza oblaka seva

na tleh sledovi zime se talijo

 

nihche ne ve, kaj ta pomlad prinasha

ljudem, zhivalim, kozmosu, naravi

chloveshtvo se lahko o tem le vprasha

 

odgovor zhe kopni na mokri travi

kot upanje, da z vetrom chas razglasha

poraz morilske sle v chloveshki glavi

 

 

 

Novi chasi

 

cheprav je zima, muzika vesela

z akordi se preliva v tej belini

lasé srebrijo sanje in spomini

kako v ljubezni Zemlja je drhtela

 

kako brezsramna zhelja je gorela

in se cedila v sladki bolechini

v vrochini so topili se pingvini

iz jantarja vzletela je chebela

 

v nebeshkih sodih je dishalo vino

na rjuhah so se delali valovi

in ti si she kadila nishko Drino

 

zdaj ne kadish, minili so vekovi

a lej, she zmeraj se imava fino

saj chasi niso stari, ampak novi