Revija SRP 127/128

Marija Sresh

 

Z VISOKO DVIGNJENO GLAVO

 

Pred nekaj leti sem zhivela v Banfri, mumbajski chetrti bogatega srednjega razreda. Na enem vechernih sprehodov sem shla mimo bleshcheche prodajalne. Na plochniku pred njo je, zavita v ponoshen sari, stala mrshava, zgubana starka, obkrozhena s tremi psi. Zadovoljno so grchali okrog nje, ona pa jih je bozhala, chohala in hranila z ostanki hrane iz lonca, ki ga je imela spravljenega v nekem kotu. Pravzaprav si je ta koshchek plochnika kar prisvojila, saj so se mimoidochi ljudje z njega umikali in jo – s psi vred – pustili pri miru.

Postala sem radovedna in sklenila, da ji nazaj grede namenim nekaj vech pozornosti. Uro pozneje sem shla ponovno mimo nje. Lezhala je na plastichnem zvitku, s torbo pod glavo in odprtim dezhnikom nad sabo (bilo je ob koncu monsuna in vechkrat so nas presenetile kakshne plohe), okoli nje zviti psi pa so jo greli in varovali. Mimo so vozili avtomobili, avtobusi in motorji, peshci so hodili gor in dol po plochniku, ona pa je mirno lezhala, ni se menila za nich okoli sebe.

Kakshen prizor! Nepozabno!

Neki drugi vecher sem shla mimo nje malo prej kot ponavadi. Tokrat se je v loncu nekaj kuhalo, iz majhnega ognja pod njim se je sukljal dim. Priblizhala sem se in vdihnila vonj.

Koshchki zelenjave? Ostanki mesa in mashchobe? Stopila sem she blizhe in jo poklicala, da bi navezala stik, a se ni zmenila zame. Poklicala sem jo glasneje, stopila na plochnik. Tedaj sta dva psa zarenchala, starka pa se je obrnila proti meni in me nahrulila z besedami, ki sem jih komajda lahko razumela. Sledil je she glasnejshi lajezh, vsi trije psi in starka so se postavili predme in me kljubovalno gledali, pripravljeni na obrambo.

Vsa zmedena sem se pobrala stran.

A moja radovednost glede pasje gospe ni ponehala.

Vsakich, ko sem shla mimo plochnika, sem jo iskala z ochmi. Enkrat je kuhala, drugich pometala, zlagala polena ali urejala plastichne vrechke in ponjave. Vedno so bili zraven psi, vsi krotki so jo prijazno ovohavali in se ji umikali, da ji ne bi bili v napoto. Od kod je prishla, sem se sprashevala. Le kakshno zhivljenje je prej zhivela, sem ugibala, da zdaj popolnoma zavracha chloveshko druzhbo in se najbolje pochuti v druzhbi psov? Koshchek plochnika, ki si ga je prisvojila, je bil urejen in chist. Kako ji je uspelo, da so jo vsa leta pustili pri miru, sem premishljevala. Bolj bistre pameti mora biti, kot se zdi na prvi pogled.

 

Nekaj tednov pozneje me je na vechernem sprehodu spremljala prijateljica Sushila, fotografinja. Njena specialnost je urbana fotografija. Povedala sem ji za »pasjo gospo«.

»Mogoche bi jo lahko posnela,« sem predlagala.

»Zakaj pa ne?« se je strinjala Sushila.

Priblizhali sva se starki, in medtem ko sem jaz stopila do nje, je prijateljica nameshchala kamero. Spet je stara babnica zachela vreshchati nerazlochne besede in divje mahati proti Sushili in njeni kameri. Psi so skochili pokonci in vsi trije zacheli lajati, starka pa se jim je pridruzhila.

Zhe drugich sem se umaknila in moja prijateljica je storila enako.

»Ta zhenska ni nora,« je pripomnila Sushila, »ampak se zaveda sebe in svoje pravice do zasebnosti. Noche, da se ji kdo vsiljuje in jo moti!«

Zamishljeno sva nadaljevali svojo pot.

Ko sva tisti vecher malo posedeli pri meni, se nama je priduzhila soseda Marisa, starejsha zhenska, ki zhe leta dolgo zhivi tu in pozna lokalno sceno kot malokdo.

»Govorita o tisti nori zhenski na plochniku blizu razstavishcha Alpha Century?«

»Ja,« je rekla Sushila, »ampak zakaj pravish, da je nora? Jaz ne bi rekla, da je nora. Ima pach chut za lastno vrednost in se ne pusti motiti.«

»Kakorkoli,« je malo prezirljivo odgovorila Marisa. »Kakshno zasebnost pa sploh lahko prichakuje nekdo, ki zhivi na plochniku? Zhe zdavnaj bi jo morali nagnati, a se je vsakich znova nekako znashla tukaj. Obdrzhala se je. In tako je zdaj tam, kjer je, in nich se ne da storiti.«

»Zdi se, kot da nekaj vesh o njej,« sem spodbudila Mariso. »Povej, je v tej njeni zgodbi she kaj vech?«

»Tukaj se je skupaj prikazala s she nekaterimi ... kdaj zhe ... ja, pred tremi, shtirimi leti. Prishli so z Gujarata. Zaradi bede ali sushe ali nechesa takega, se mi zdi.«

»Se ti zdi? Ne vesh za gotovo?« sem vprashala.

»No ... « je odvrnila Marisa malce pokroviteljsko, »saj so vsi isti, a niso? Nalozhijo se na ulice, vsi umazani in razcapani, prosjachijo za hrano, kjer morejo, ali pa brskajo za njo po smetnjakih. Tezhava je, ker je nasha mestna uprava nesposobna. Ne more ochistiti cest, kjer zhivijo brezdomci in tako se znova in znova vrachajo ... kot shchurki.«

»Ne govori tako kruto!« sem jo prekinila.

Sushila me je podprla. »Marisa, to niso nobeni shchurki, ljudje so, tako kot mi. Hudo zhivljenje imajo za sabo. Najbrzh sta jih z njihovih domov pregnali susha in lakota, oblastem pa je chisto vseeno, kje bodo konchali. V slumih ali na plochnikih, koga le briga ...

»Pa naj gredo kam drugam ...« se ni dala Marisa. »Ne maram jih pred svojimi vrati!«

Medtem ko sta se Sushila in Marisa prerekali, so moje misli odplavale stran ... v majhno vas na severu Gujarata, kjer sem zhivela in delala veliko let. V tistem chasu sem bila vkljuchena v nevladno organizacijo Jyot, kjer smo se trudili za dvig zhivljenjske ravni domorodk. Zadnja leta so bila tam zelo huda.

Susha je povzrochila, da na poljih ni bilo pridelka, da so mozhje odshli s trebuhom za kruhom v velika mesta in so zhenske obupano iskale vsako mozhnost zasluzhka, da otroci ne bi trpeli lakote. V obupu so se prijavljale za javna dela, ki so jih nudile vladne agencije. Samo da bi prezhivele!

Spominjam se sestankov, na katerih smo iskali she kakshne druge mozhnosti.

 

»Povem vam,« je Shankuben nagovorila navzoche, »V Mankrodi smo preko krajevne skupnosti dobile delo pri gradnji cest.«

»Katere krajevne skupnosti?« je vprashala Kamlaben iz Laksmanpurja.

»Sri Sanghatan,« je odgovorila. »Che hochete, lahko z odtisom palca podpishete proshnjo, ki jo bomo nato odnesle na taluko (obchino).«

»Pa bodo sploh sprejeli proshnjo, ki so jo napisale zhenske?« je vprashala neka zhenska.

»Da, sprejeli so zhe nashe obrazce,« je povedala Shankuben, »kljub temu, da nashi mozhje kar naprej govorijo, kako zhenske nich ne vemo, so Mankrodske zhene dobile she druge vladne razvojne nachrte ...«

»Ja, zakaj pa ne bi she me naredile kaj takega?« je rekla Kamlaben.

In tako je bil narejen osnutek proshnje za javna dela. Proshnjo je napisala Kamlaben, ki je znala brati in pisati, ker je konchala chetrti razred osnovne shole. Zapechatili so jo odtisi zhenskih palcev. »Jutri nas bo deset odshlo v obchinsko pisarno,« je napovedala Kamlaben. »Katera gre zraven?«

»Ja, pojdimo, ja, ja,« so vpile vsevprek. Vsaka je za potne stroshke prispevala po eno rupijo. Vse je bilo tako spontano! In Kamlaben je prevzela vodstvo skupine.

Toda nekatere so mrmrale. »Tale Kamlaben si pa domishlja, da je ne vem kaj! Prevech se sili! No, ji bomo zhe pokazale ...«

Chez chas so njihovo obchino konchno proglasili za cono pomanjkanja in zhenske so bile nadvse vesele.

V svojem navdushenju so shle she zahtevat, naj javna dela ne bodo take vrste kot ponavadi, namrech graditev ceste za avtobus, temvech raje izravnavanje polj in poglablanje vodnjakov. O vrsti javnih del in o tem, kdaj se zachnejo, je odlochal okrajni vladni nadzornik.

In res, javna dela so se zachela naslednji ponedeljek.

Kamlaben in njena skupina so bile vse iz sebe od veselja.

Tu in tam je kakshen moshki nejevoljno pljunil na prashna tla: »Kaj pa misli, da je, ta psica!«

Tisti, ki so delali, v glavnem so bile to zhenske, so bili razdeljeni v skupine po pet, vsako skupino pa je vodil moshki, ki so mu rekli gang man (delovodja). Oni so dolochili mere jarkov: biti so morali meter in pol dolgi, meter in pol shiroki ter meter in pol globoki. Shtiri zhenske so divje kopale v sonchni pripeki, lomile od vrochine zbito zemljo, polnile z njo svoje tagaras (koshare), jih dvigale na glavo in zemljo iz njih stresale stran ...

Che je hotela zasluzhiti enajst rupij na dan, je morala vsaka v osmih urah napolniti svojo kosharo stosedemdesetkrat in z njo na glavi prehoditi osem kilometrov poti. V resnici pa jih je dobila le pet ali shest, ker si je pet rupij prisvojil thekedar – posrednik, eno pa ji je odzhrl gang man.

Obhodila sem delovishche in videla, kako zhenske garajo in se znojijo pod zhgochim soncem. Njihovi obrazi so bili izmucheni, polni brezupa.

Kamlaben je rekla: »Kako lahko kdo od nas zahteva tako tezhashko delo?«

Prikimala sem ji in vprashala: »Ali ni nobene druge mozhnosti?«

»Ni,« se je oglasila Kantaben. »Po dveh dnevih takega garanja so zhe tri zhenske v moji skupini padle v nezavest. Samo nekaj lahko naredimo. Podkupiti moramo nadzornika.«

»Tega pa ne, nikoli,« je rekla Kamlaben. »Ne podkupiti, zahtevati moramo. Pojdite z mano, vam bom pokazala, kako.«

Tega vechera so Kamlaben in she petnajst zhensk obkrozhile nadzornika, ki je delil denar. »Zakaj nam dajesh samo po pet rupij plachila, a? Hochemo enajst rupij, taka je tarifa!« Kamlaben je lahko tako govorila, ker je znala shteti. Zhenske so postajale vedno bolj jezne, nadzornik se jih je zbal in tako so tisti vecher vse dobile dogovorjeni znesek.

In naslednji vecher tudi.

Toda glas o tem se je razshiril. »S to visoko adivasi (domorodko) iz Lakshmanpure, s to psico Kamlaben je treba obrachunati! Poskrbi zanjo, ko bo odhajala z dela.«

Ko sem se chez teden dni vrnila, Kamlaben ni bilo vech. Sprashevala sem, kje je, pa mi je gang man odgovoril: »Ne ishchi je. Nje vech ne biti tu. Odshla.«

»Ampak kam?«

»Ne sprashuj, zhenska. Raje ne sprashuj.«

Nobenega odgovora nisem mogla dobiti niti od zhensk iz Lakshmapure niti od kakshne druge od koderkoli drugod. Bile so molcheche, sovrazhne.

Mene pa je odsotnost Kamlabene begala. Vedno je hodila neustrashno, kjer so se druge bale stopati. Zhivela je sama, z dvema otrokoma in materjo. Zdaj pa je kar izginila.

Shele dosti pozneje sem izvedela, da obstaja podzemna mrezha ljudi, ki ugrabljajo deklice za prostitucijo v rdechih mestnih chetrteh.

 

O, Kamla, Kamla, le kam so te odpeljali? Le kako so te zlomili? ...

 

Nekega vechera sem shla v pekarno v soseshchini. Pred prodajnim pultom se je nabralo mnogo ljudi in nestrpno sem chakala, kdaj bom na vrsti. Nenadoma sem jo zagledala. Znani upognjeni hrbet, enak ponoshen sari (ali pa morda kakshen drug?) in da, rjav pes, ki se je stiskal k njenim nogam. Stala je v gnechi malo naprej od mene.

Hitro sem pomislila: pogledam, kaj bo narochila, in potem placham namesto nje.

Pokazala je na dva gootlisa, zapecheni zhemljici, pecivo, po katerem slovi Mumbaj. Prodajalec ju je polozhil na pult, toda she preden sem utegnila izbrskati kovance iz denarnice, mu je pasja gospa zhe sama navrgla dva kovanca in s kruhom odshla ven. Pred vrati se je obrnila in za hip sta se najina pogleda srechala. V njenih obledelih ocheh je bila sled nasmeha, toda odhajala je z visoko dvignjeno glavo in kmalu je skupaj s psom izginila v mnozhici.

Bila sem brez besed. To ni bila berachica, moledujocha za ostanke mesa. Stara in slabotna se je res lahko zdela, vendar je hodila z odlochnim korakom in svoj denar je dala na pult s samozavestjo in ponosom. V njenih ocheh je bilo dostojanstvo.

Naenkrat me je postalo sram, napachno sem jo presodila, mislech, da je ponizhna berachica, ki zhivi na ulici. Sodila sem jo po njeni zunanji podobi. V tem trenutku pa sem ugotovila, da je bila popolnoma drug chlovek, dostojanstvena in humana zhenska, ki ji je zhivljenje storilo krivico, chloveshka druzhba pa jo je v nekem smislu zavrgla. Nihche ni govoril z njo, niti se ni ona ozirala na mimoidoche, ki so si jo ogledovali. Samo zhivali so jo razumele, ji delale druzhbo, nudile varnost in toplino. Tam, kjer je zhivela, si je ustvarila dom, ne glede na to, v kako bednih pogojih je bivala.

 

Po tistem sem chesto hodila mimo njenega plochnika in moj pogled, svojchas poln radovednosti, je bil zdaj obarvan s sposhtovanjem.

 

 

 

O AVTORICI

 

Marija Sresh je leta 1971 kot misijonarka prishla v Indijo, kjer se je najprej lotila uchenja jezika in v Ahmedabadu diplomirala iz gudzharatskega jezika in literature.

Skoraj shtiri desetletja je delala s staroselkami Dungri Garasiya Bhils, na odrochnem obmochju drzhave Gujarat, v pokrajini Sabarkantha.

Pochasi in z veliko mero potrpezhljivosti je z njimi sestavila program, s katerim so si zagotovile samozadostnost. V tem okviru je organizirala mlekarsko zadrugo, sholo opismenjevanja, projekt sajenja dreves in delavnico vezenja. Zhenskam je pomagala, da so se zavedle lastnega dostojanstva in jih uchila suverenega vodenja projektov. To je bil nov nachin oblikovanja skupnosti, medsebojnega sodelovanja in spodbujanja – ustvarjanja drugachne druzhbe.

V razlichnih obdobjih je osnovala tri zhenske organizacije: Stri sanghatan (Zhensko gibanje), ki je doseglo vrhunec z vech kot 10.000 chlanicami, Jyot (Plamen) in Pragati Mahila Mandal (Skupina naprednih zhensk).

Njene staroselke so jo nagovorile, naj namesto njih napishe »resnichne zgodbe«, Marija pa se je odzvala in svoje izkushnje z njimi spravila na papir.

Cenjeni pisatelj, Manubhai Pancholi »Darshak«, je o njej povedal tole: »Mi, pisatelji iz Gujarata, smo menili, da pisanje o staroselkah nima literarne vrednosti, toda ta tuja ben (sestra) je pripeljala staroselke v nasho literarno zavest in za to ji bomo vedno hvalezhni.«

Marijina prva knjiga v gudzharatskem jeziku, Girasma ek Dungri (1994), je bila prevedena v angleshchino, shpanshchino in slovenshchino: Tam, kjer kesude cveto (1998, 2006).

Pod kroshnjo stare jablane (2015), njena peta knjiga, je zbirka dvajsetih kratkih »zgodb o zhenskah z Vzhoda in Zahoda«, v katerih opisuje, kako se zhenske v Indiji in v Sloveniji soochajo s spremembami – pogumno, potrpezhljivo in iznajdljivo.

 

 

Prevod iz angleshchine in opomba o avtorici Nadja Jarc