Revija SRP 127/128

Lev Detela

 

LOS VOLCANES

 

(Montañas del Fuego/ Ognjene gore, Lanzarote, Kanarski otoki,

januar 2016)

 

1./ MADRID 1730

 

ah vse to cvetje pesmi in kitare obrazi nozhi bibavica

na robu chasa kralji in oltarji zlati prestoli bleda mavrica

zakaj se svet vedno znova pokvari in svojo dusho pogubi

v madridu filip peti tozhi in vzdihuje ga muchi glavobol in krizh

svet je charovnica nesramna nemir le neti zasluzhila bi smrt

v shpaniji vlada zdaj norost z zapleti nesramni plesi karneval prepir

brezbozhno rajanje praznichni kresi neumno petje ob grmadi

kjer lutka iz slame coprnico nadomestí in v vrochem ognju

namesto nje zlobno gori modruje kralj in spet ne more spati

vso dolgo noch mu v soju ob leshcherbi vliva pogum in ga bodri

s sladkimi pesmimi in smehom kastrat prijazni chrnolasi

a kralj ne ve she da so viharji na daljnem morju rdechi ogenj bela smrt

chez polja in vasi vali se lava iz gore bruha ostri srd

 

 

 

2./ YAIZA, LANZAROTE 1730

 

ni vech miru tam zgoraj v hribih nad brezobzirnim oceanom

kjer pase chredo ubogih dush nesrechni don andrés

zhe dolgo vrsto let in se bori skozi strasti zhivljenja

z zablodami in grehi globoko v srcu se mu oglasha trpech nemir

so sence padci in nevarne sanje in tema jok in vzdihovanje

na vasi med kmeti in pastirji v zhupnishchu kjer dolga leta je molil

prosil in chastil boga na vseh straneh je tema in so chrni vzkliki

so tezhke sanje na vecher ko poglobljeno prebiral je nekoch brevir

in rotil nebo da naj ga mirno vodi skozi pasti zhivljenja

med polji in nasadi nad divjim morjem dolgo vrsto tezhkih let

 

 

 

3./ ZHUPNISHCHE V YAIZI, 1. SEPTEMBER 1730

 

ubogi don andrés slishish v tej chudni temi so neki poki

treski nevarni zveni nesrechni mesec v chrno noch bezhi

zvok je mochan kot grom chez otok tuli nori glas

na polju se tresejo v somrak razpoke zemlja grchi

veter drvi v vihar gora se odpira prelomil se je chas

zhivljenje rushi se v prepad razklan je svet odpri ochi

saj vem strah ti udarja ob srce v tej ognjenishki nochi

v zhveplu in pari ti zastajajo koraki dalech je she do nebeshkih vrat

 

 

 

4. / YAIZA, PONOCHI 2. SEPTEMBRA 1730

 

zakaj vse to? kaj smo zagreshili da tepe nas nebo?

upanje se skrilo je med lavo in ognjene sanje

se guga chudni zvok navzgor in dol zemlja se maje in odpira rane

iz gore jezno shviga plamenech hudich iz zlobnega podzemlja

sovrashtvo se poganja chez planjavo zhivali begajo in meketajo

strah je v kosteh in v krizhu laktu medenici pastirji strto

zrejo v nebo rdeche kot kri od ognja iz razpok globoko v zemlji

razsaja chudni chas se druzhi z grozo in s krvavim nebom

nesrechni don andrés vse je zherjavica in plamen ta svet gori

 

 

 

5. / PUERTO CALERO, JESEN 1730

 

a ti kljub solzam in obupu ko padajo ptichi z rezkimi kriki

v strupeni megli mrtvi z neba tolazhish prestrashene na begu

navzdol k valovom temnega oceana ki pljuska ob peshcheni breg

z vzpetine ob cerkvi zresh v nesrecho vseh stvari

se sklanjash nad izgubljeno domachnost z bolechino

chez gorechi otok krozhi tvoj zhalostni pogled zakaj o bog vse to

vendar ne bom izgubil vere in poguma ljudem raje povem

naj vkrcajo na cholne se in reshijo na drugi otok z upanjem na boljshe dni

ogenj iz zemlje je le preizkushnja in izpit v zhivljenju

dober je bog in pravichen bog je ljubezen in usmiljenje

 

 

 

6. / SHPANIJA 1730

 

ta bolni otok sredi oceana med spanjem ki me muchi in ubija

od srede zemlje do roba in nichesar je pekel dno

a zgoraj so nebesa smaragdi in zlato ljubezen in zaupanje

so dnevi iz vrtnic in nochi iz zhice in vrvi so krogi iz srebra

in zharki kakor sonchna luch in krogla iz sanj in zhalosti

na drugi strani je grob na desni slavni prestol na levi zlo

tukaj so ceste mize zheblji in zapahi in krik galeba

vijuge so in vechnost chisto blizu ob trti in oleandru

sredi chasa in udarcev so shpanci grki turki in barbari

s chredami koz na jasi nad prepadom so sence kache

pod svetim krizhem in mitro z liturgijo shkrlatni plashchi

blede melodije odsev nechesa kakor vojna za kraljestvo

ti chudni kralj tih in preplashen za vrati iz brona in zheleza

 

 

 

7. / MADRID, SEPTEMBER 1730

 

kristus na krizhu zatrepeta njegov obraz je bled in strt

s trnjeve krone kaplja kri kralj filip moli in molchi

pozno je ura zhe bije osem in devet v narobe svet kam gre ta pot

v kapeli vlada nemi mir kdaj bomo nashli pravi cilj?

zhe trikrat ga zbudil je mrtvi sin iz sanj o smrti

s temnim pogledom pod drevesom v senci pri vodnjaku

je stal med listjem in goshchavo in me jezno motril

kot da sem jaz kriv za vse potozhi kralj

in zdaj popoldne she ta vest da lepi otok v dimu se dushi

in zemlja tam iz vech kot tristo peklenskih zhrel gori oh bog

chemu vse to in nihche mi ne odgovori

 

 

 

 

OPOMBA O OTOKU LANZAROTE

Vulkanski otok Lanzarote v Atlantskem oceanu je le sto kilometrov oddaljen od maroshke obale v Severni Afriki. Zhe mavretanski kralj Juba ga je leta 25 pred Kristusom s svojimi mornarji odkril kot »Shkrlatni otok«. Leta 1312 se je na njem izkrcal Lanzarotto Malocello iz Genove in mu dal danashnje ime. Leta 1402 je kralj Kastilije Henrik III. prikljuchil otok k svojim posestim. Shpanci so od tu v naslednjih desetletjih v bojih s prvotnimi prebivalci Guanchi osvojili vse Kanarske otoke. V kraju Teguise, kjer se je nahajalo sredishche prvotnih in v 17. stoletju izumrlih (asimiliranih) prebivalcev, so leta 1404 ustanovili prvo shkofijo za vse otoke in zacheli s pokristjanjevanjem starega nomadskega poganskega prebivalstva. To je zhivelo she na stopnji kamene dobe v votlinah in primitivnih kochah z zbiralniki za dezhevnico (na otoku je le skromno shtevilo izvirov vode, ki se nahajajo predvsem ob pogorju Famara). Prebivalci so bili v glavnem pastirji kozjih in ovchjih chred. Otok so v svojem jeziku imenovali Titerojgatra.

Zhe pred letom 1730 so shtevilni potresi zacheli vznemirjati prebivalstvo, toda leta 1730 se je neprichakovano in v trenutku odprla zemlja, iz katere je bruhal ogenj in tekla lava. Erupcije iz vech kot tristo vulkanov, ki so nastali v nekaj tednih in mesecih, so trajale do leta 1736. Otok je bil zavit v dim in prah. Prebivalci so v grozi bezhali k morju in skushali v cholnih dosechi blizhnje sosednje otoke. Zhivina je ponorela. Koze in ovce so skakale v prepade in se z glavami zaletavale ob skale. Izbruhi vulkanov niso povzrochili le smrtnih zhrtev, temvech so unichilii najrodovitnejshe predele na podrochju pod pogorjem Timanfaya.

Ena tretjina otoka je she vedno pokrita s strnjeno lavo, toda tudi vsi drugi predeli so prekriti s temnim prahom in vulkanskim krshem. Leta 1824 je velikanska erupcija she enkrat pretresla Lanzarote, vendar je povzrochila manj shkode.

Vulkani so ochitno she vedno na delu in nihche ne ve, koliko chasa bodo mirovali. Osrednji predel nekdanjega vulkanskega izbruha pri Montañas del Fuego (Ognjene gore) je zdaj nacionalni park. Zhe 6 metrov pod zemljo dosezhe tu temperatura vech kot 400 stopinj Celzija. V »vulkanski restavraciji« si lahko gostje postrezhejo z jajchnimi in mesnimi jedmi, ki so jih spekli kar na tleh v vrochi vulkanski zemlji.

Katastrofalno dogajanje v 18. stoletju je v svojem dnevniku natanchno zabelezhil zhupnik iz fare Yaiza don Andrés Lorenzo Curbelo. Tu nekaj stavkov iz njegovih dnevnishkih zapisov iz hudega chasa, »ko so vulkani bruhali ogenj« (cuando ardieron los volcanes): »Prvega septembra 1730, med deveto in deseto uro zvecher, se je pri Timanfayi, dve uri hoda od kraja Yaiza, naenkrat odprla zemlja. V prvi nochi se je iz zemeljskega narochja dvignila ogromna gora, iz katere je na vrhu shvigal ogenj, ki je gorel devetnajst dni. Nekaj dni zatem se je odprlo novo ognjeno zhrelo in reka lave se je razlila chez Timanfayo, Rodeo in chez del predela Mancha Blanca. Lava je preplavljala vasi, najprej zhuboreche v vrtincih in hitro kot reka, potem pochasi in gosto kot med…«

Vendar je obchudovanja vreden pogum prebivalstva, ki je po vechletnih katastrofalnih dogodkih ponovno zasejalo v otok zhivljenje. V ugaslih vulkanskih kraterjih so v skopo prst zasadili vinsko trto, ki rojeva odlichno vino. Gojijo tudi sladki krompir in chebulo, vendar je poljedelstvo v zadnjih desetletjih zaradi pomanjkanja vode na sushnem otoku s palmami in kaktejami vedno drazhje in zato manj donosno. Glavni dohodek nudi turizem, nekaj tudi ribolov, saj je v Atlantskem oceanu med Lanzarotejem in maroshko obalo she vedno bogato shtevilo rib.

V chasu vulkanskega izbruha v 18. stoletju je v Shpaniji vladal depresivni kralj Filip (Felipe) V. Hude dushevne pretrese mu je baje s petjem lajshal njegov prijatelj, italijanski kastrat Farinelli. Filip je bil vnuk francoskega kralja Ludvika XIV. in prvi Bourbon na shpanskem prestolu po izumrtju shpanske linije Habsburzhanov. Zaradi depresij je leta 1724 odstopil in predal drzhavo sinu Ludviku I. Filipu. Ker je ta she isto leto umrl, so ocheta prisilili, da je spet prevzel vladarsko oblast.

Znano je, da je poznejshi rimsko-nemshki cesar, Habsburzhan Karel VI., ki je bil oche Marije Terezije, nekaj chasa kot kralj Karel III. skushal vladati po smrti zadnjega shpanskega Habsburzhana tudi v Shpaniji, a je izgubil vojno s Francozi. Na Dunaju se ni nikoli odrekel shpanskemu prestolu. Tu si je hotel zgraditi celo »novi Madrid« s samostanom v Klosterneuburgu kot novim Escorialom.

Johann Wolfgang von Goethe je svojo prvo dramo poimenoval »Clavigo« (1774). Za model mu je sluzhil zhivljenjepis Joseja Clavija y Fayarda. Ta se je rodil leta 1724 v tedanjem sredishchu otoka Lanzarote Teguise. Leta 1730 je ob vulkanskih izbruhih s starshi pobegnil z otoka in se preselil v Shpanijo. Dosegel je velike chasti na dvoru v Madridu, vendar se je zapletel v ljubezensko afero s sestro znanega francoskega dramatika Beaumarchaisa. Ta, ki ni bil le dramatik, temvech tudi francoski diplomat, je zahteval, da njegovo sestro porochi. Ker tega ni hotel storiti, je nastal shkandal. Clavijo (Clavigo) je padel v nemilost in shpanski kralj ga je odslovil.

Lanzarote je nenavaden otok. Z belimi nizkimi hishami in subtropskim rastlinstvom uchinkuje afrishko eksotichno. Trajni literarni spomenik mu je postavil v Santa Cruzu na Teneriffi rojeni Rafael Arozarena, ki je avtor najslovitejshe kanarske knjige »Mararía« (1973). V romanu opisuje leta 2009 umrli pisatelj tragichno usodo najlepshe zhenske iz vasi Femés v blizhini vulkanskega podrochja. Razlichni moshki izrabljajo ljubezen mladega nenavadnega dekleta. Ko utone njen ljubljeni sinchek na kopanju v oceanu, se ji omrachi um. V chrnino oblechena blodi po otoku. Ljudje jo imajo za charovnico in se je izogibajo. Po romanu so v Shpaniji posneli tudi film.

 

(Op. L. D.)