Revija SRP 127/128

Jolka Milich

 

NEKAJ MALEGA O RENEGATSTVU POSEBNE VRSTE 

 

V trzhashkem Primorskem dnevniku z dne 18. 3. 2016 sem nekoliko osupla prebrala porochilce agencije STA – in vsebinsko podobno v Delu dan kasneje – bom strnila misel, da bom chim krajsha – da je ljubljansko Vrhovno sodishche razveljavilo obsodbo Reporterjevega kolumnista dr. Boshtjana M. Turka, ki jo je izreklo Okrozhno sodishche leta 2014 in nato junija lani (2015) she potrjeno sodbo Vishjega sodishcha v sporu z zgodovinarjem Jozhetom Pirjevcem, ker je ustreglo Turkovemu zagovorniku, da je Pirjevec kot politik pach ... javna oseba. Torej – ker je javna oseba – ni sploh potrebno, da kdo z njim ravna v rokavicah, obzirnost (ali spodobnost) je potemtakem prej odsvetovana kot priporochena ali predpisana. Na to smo se zhe navadili. Zdi se pa, kar doslej nisem vedela, niti slutila, da se na rovash javnih oseb lahko tudi na debelo (z)lazhesh in pri marnjanju neresnic(e) tudi pridno vztrajash, da jih prikazhesh – zgodovinarje, ki se bavijo tudi s politiko in tvoje morebitne nasprotnike seveda – chim slabshe in do kraja pritlehno. Lahko se o njih tudi ignorantsko (beri nevedno) razgovorish in natrosish same priblizhke in bedastoche, ker bolj malo vesh o tem, kar chebrnjash, da ne rechem nich. In v to kategorijo nevednezhev – zhe kronichnih nepoznavalcev primorskih problemov (danosti, preteklosti, strahov, mozhnosti in tezhav) sodi, se bojim, tudi velikodushno oproshcheni univerzitetni profesor in novinar Turk. Ne spravlja ga v zadrego, da je tako malo podkovan in da s temi luknjami v znanju primorske sploshne tematike pa z zagnanostjo, kot da bi se shel lov na charovnice – naj mi ne zameri odkritosti – univerzi prej shkodi, milo recheno. Zaveda se najbrzh, poznavshi situacijo pri nas doma, zdaj govorim na sploshno, da ... che bo tvoj ali moj zagovornik dovolj spreten in preprichljiv, tebe ali mene brzhkone she oprostijo vsake krivde vse vishje sarzhe tribunalov, tudi ustavno sodishche pa evropsko in she kakshno specialno in postransko za namechek, o katerem si nemara shele vcheraj zvedel, da sploh obstaja, ker so vsi ti vishji gospodje tako vesoljsko naravnani, da se ne utegnejo ukvarjati z zamejskimi imenskimi bagatelami in s podobnimi she vedno trajajochimi hudo vprashljivimi drobnarijami, in so zategadelj zelo verjetno o obravnavani materiji enako teshchi kot ti, in morda she bolj. Tebi je medtem brzhchas kdo prishepetal na uho, da ga lomish, a da ne propadesh, tvegash vseeno priziv, saj nekako morash gnati svojo z dejstvi skregano vizho naprej, in sicer z izmishljeno trditvijo, da je ... »Pirjevec stopil v nenavaden tip renegatstva: svoje ime je poitalijanchil, cheprav za to niso obstajali nobeni zunanji razlogi in pritiski ...« Sodishche pa kot kakshen nadvse spravljiv papagaj, vsaj zdi se tako, sami presodite in she samo naj pomisli, je pogruntalo in pribilo: »da bi si lahko Pirjevec prej spremenil italijanski priimek, che bi to zhelel.« Prej kdaj? To mi povejte. Zazhelen je strokovno utemeljen odgovor, ki ga pa ne bo, molk se v dolochenih trenutkih natolcevalcem she najbolj izplacha. In navsezadnje, ker si priimka ni sam poitalijanchil (kot ga novinar lazhno dolzhi in prav na podlagi teh lazhi in izmishljenih konstruktov Pirjevchevega renegatstva, ki ga sploh nikjer ni – so zavedeni vrhovni sodniki razveljavili tudi Turkovo obsodbo) – naj jih poimenichno navedem, ali naj v letu milosti zamizhim pred njihovo zablodo? A povrnimo se k Turkovi iz trte izviti trditvi, da si ga je zgodovinar sam poitalijanchil, ki sploh ne drzhi, saj je vobche znano, da so ga fashisti, she preden se je rodil, z dekretom poitalijanchili njegovemu ochetu kot vsem ostalim Slovencem na Primorskem pod Italijo. Zgodovinarja Jozheta Pirjevca bi moral matichni kolumnist Reporterja v zvezi z poitalijanchenim priimkom kvechjem javno pohvaliti, tudi che sta si politichno navzkrizh, ker si ga je dal precej hitro in zhe davno uradno odstraniti, (takrat kar precej drag, zamuden in kompliciran postopek), medtem ko tega kar prevech nashih zamejcev iz najrazlichnejshih razlogov ni do danes she storilo – bi prav kazalo ugrizniti v to kislo jabolko in narediti raziskavo. Zanimivo vprashanje za magistrsko ali doktorsko nalogo! Dajmo, mladi, srednji in starejshi raziskovalci, zavihajte zhe enkrat rokave! – In razishchite (nato tudi razchistite) to vprashanje o obdrzhanju poitalijanchenih imen in priimkov pri marsikom; za renegate pa jih ne shteje nihche, niti jih zafrkljivo ne vkljuchuje kot Turk v kakshen navaden ali nenavaden tip renegatstva, tu pa tam se najde kdo, ki jih ima prej za plashkote in zajce. In mednje sodim tudi jaz, ki vechkrat na glas povem, kar mislim. Turku svetujem, da svojo zgoraj omenjeno zagnanost oz. gorechnost, da ne rechem fanatizem, naperi proti ...(omenila bom le nekaj priimkov, bi jih pa lahko nanizala za dolg seznam, omejila se bom le na nekaj nesporno dejavnih, narodno zavednih in zasluzhnih Slovencev, ki se tako rekoch poklicno in politichno ukvarjajo s slovenstvom in se zavzemajo za nashe dobro in so nekako – ali bi morali biti – tudi kar se imena tiche – vsem drugim za zgled. Torej naj se informira ... recimo ... pri komenskem zhupanu in podjetniku Marku Bandelliju – po slovensko Bandelj, ki se je ustalil tostran meje (beri v Sloveniji) ... ali naj se pozanima pri repentaborskem zelo prizadevnem zhupanu Marku Pisaniju – po slovensko Pishchancu – ... in naj zine kakshno pikro kot Pirjevcu – moram poiskati kakshno zhensko, da mi ne bo kdo ochital pristranost in me obdolzhil seksizma – ali naj izstreli ne prevech skelecho pushchico proti ... Alini Carli – po slovensko Kralj – zelo simpatichni in sposobni urednici in oblikovalki pri neki nashi znani zalozhbi v Trstu. Che bo obdolzhil tudi njih enako neomajno in brezkompromisno kot zgodovinarja, – o sancta simplicitas, kar neverjetno je, gospod profesor, da ste tako naivni in nevedni! – da so si tudi oni kot on – ochitno na svojo pest – iz chistega masohizma poitalijanchili imena, cheprav za to niso obstajali, kot novinar Turk trdi, nobeni zunanji razlogi ali pritiski, utegne zvedeti marsikaj koristnega in brzhchas tudi kaj vprashljivega, kar she ne ve. Recimo: zakaj teh fashistichnih vsiljenih insignij totalne preobrazbe slovenske samobitnosti v italijansko, drugache recheno ta bedni imenski rezultat in produkt ne mislijo zgoraj imenovani in vsi ostali neimenovani niti opustiti in prevzeti prvotno slovensko obliko? Po mojem mora obstajati kakshen tehten razlog. Na dan z besedo. Vrhovno sodishche in morda celo vsi trije, tudi okrozhno in vishje, vam bodo morebiti po temeljito izpeljani raziskavi dali enoglasno »razhon« (= prav), da so – dovolite mi, da vas prosto citiram – »stopili v (ne)navaden tip renegatstva«, seveda z (ne)potrebnim poudarkom, da ta vzdevek sodi ali pa ne sodi v zvrst zhalitev, marvech gre ali pa ne gre za nekakshno sploshno domnevo ali konstatacijo brez slabshalnega pomena, izrecheno tako rekoch bolj zaradi lepshega kot zaradi grshega. Skratka chista in malce »pompozna« retorika kot najbrzh tudi vam lezhi, brez prav(n)e tezhe, kot se spodobi za predavatelja literature na faksu. No, che boste stopili v akcijo kajpak s kakshnim poznavalcem primorskih zadev skozi chas (!) in ekspertom o primorski she neresheni problematiki (!), nemara vam celo uspe razgibati v nekdanjem zamejstvu (sedaj brez meja) precej kalne vode in motne poglede (v bodochnost) ter obuditi od davnega straha napol odrevenele dushe, se vam utegne nemara she kdo pridruzhiti v tej sveti vojni in tezhnji za manj pritiskov s strani italijanske vechine nad slovensko manjshino v korist bolj (raz)vidne slovenske identitete onstran meje v Italiji in konsekventno tudi pri nas v matici, saj je eno nerazdruzhljivo povezano z drugim. Kar bi bilo za nasho skupnost na tujem samo pohvalno. Premislite! Ne zapravite si te enkratne prilozhnosti, da se z vsem zharom, ki ga kot sangvinik premorete, potegnete za to nasho skupno in narodno vsestransko pozitivno stvar.