Revija SRP 127/128

Ivo Antich

 

MIGRACIJE

(Mik racije)

 

VLAK

 

– Ali smem nekaj vprashati?

– Seveda. Kdor vprasha, ga ne zanasha.

– O sopotniku …

– Lahko tudi o sputniku.

– Le o sopotniku v tejle nishi …

– Brez skrbi, saj nich ne slishi.

– Ni videti ravno najmlajshi … Kam pa potujeta?

– Spremljam ga v toplice.

– Podobna sta si v lice. Sorodnik?

– Daljni. A mu pravim: stric Bozhidar Negodnik.

– Koliko pa ima let?

– Devetindevetdeset.

– Kaj pa she chaka?

– Vsaj stotaka.

– Je s tem kaznovan?

– Vsekakor zaznamovan.

– Ali pa je to »bozhji dar«?

– Gotovo dober genetski itinerar.

– Ali pa morda genetska napaka?

– Mozhnost je tudi taka.

– Kako pa se to koncha?

– Kot vsak izstop iz vlaka.

 

 

ZAPECHKAR

 

– Kaj si videl od sveta?

– Nich.

– Vsaj nekaj pa menda le, mar ne?

– V glavnem blizhnji mitropsko-balkanski kich.

– Ali vesh, koliko lepot svet vendarle ima?

– Pravljice o zlatu v blatu. Turistichni pesek v ochi.

– Mar niso to za marsikoga tudi uresnichene sanje?

– Trzhno-politichna reklama za voajersko vohljanje … Ali za begunsko moledovanje … Saj tudi US in Rus spodbujata mnozhichni muslimanski »turizem« v Evropo, kot da je zdaj »Meka« na Zahodu … Treba je pach preusmerjati pozornost javnosti z jedra medblokovske tekme in zavirati trasiranje novega »svetega evroimperija nemshke nacije« …

– Kitajci imajo izrek: Bolje enkrat videti kot stokrat slishati. Ali ni to res?

– Cheprav je res, imajo Kitajci tudi izrek: Svet lahko spoznash, ne da bi stopil iz hishe.

– Ali ni danes chas vsakomur dostopnih potovanj, vsestranske mobilnosti?

– Kozmopolitsko (kozmetichno polito) globtroterstvo: mondovizija, iz zakotne luknje pozhreti svet … Velike ochi, majhen zhelodec. Migrena migracij. Rajzefiber, logistichni stres. Derasinacija, glositis. Problemi sporazumevanja … Okleshchki angleshchine ne odpirajo vseh vrat … Zlasti Francozi se najraje delajo Francoze: Govori francosko ali pa se pojdi solit … Vlachenje prtljage, shtudiranje voznih redov … Histerija postaj, peronov, letalishch … Od stresa do besa … Che bi imel v potovalki mashinko, bi zachel kar kositi naokrog kot kak amerishki psihopat.

– V svetu odprtih vrat?

– Dobrodoshel brat … Povsod doma … Kar chakajo nate, zlasti v zachetku, ko she vohajo vsaj nekaj dobichka … Ko ti poidejo sredstva za prezhivetje in ozko tempirano dovoljenje za bivanje, ti pokazhejo vrata … Lahko poskusish prenochiti na primer pod londonskimi mostovi … Che te svetovljanska klosharska druzhba ne oropa ali celo zakolje in brez sledu vrzhe v Temzo, staknesh vsaj dober prehlad … In to je le malenkost v primeri z mojim znancem, ki je prepotoval ves svet … Na nekem rajskem otoku je prezhivel pekel cunamija, v Indiji je dobil zlatenico in hepatitis, v Afriki malarijo in gangreno od zastrupljene machete, v ZDA pa HIV … Za vse te potovalno-zdravstvene stroshke ni zadostovala niti prodaja zajetne podedovane posesti … Zdaj je le she senca, zombi, napol zhiv.

– Mar kot zapechkar nisi prav tako le napol zhiv?

– V narochju smrti je vsakdo le napol zhiv.

– V vsem videti le najslabshe … Ali ni to pesimizem? Ali pa cinizem?

– Reci temu, kakor hochesh. Jaz poznam zgolj realizem.

– Torej nisi migrantski ptich?

– Dovolj mi je domachi bich.

– Povsod je lepo, najlepshe pa je doma … Je v tem modrost?

– Kampanilistichna zglodana kost.

– Ali niti doma ni trdnega obstanka?

– Tudi doma se lahko zadrgne zanka.

– Kampanilistichne kampanje?

– Tudi pod domachim zvonikom lahko naletish na pedoljubno sranje.

– Vojna ali kakshne druge nevzdrzhne nesreche?

– Mik racije … Redoljubno-rodoljubne akcije … Od nacionalizacij do delozhacij … Tajkunu, soavtorju banchne luknje, odobrijo na chrno zgrajeno vilo, ima pa she tri druge; luzerja, ki ne more plachati stanarine za kletno luknjo, brcnejo na cesto … Tudi domovina te lahko odpishe med izbrisane. Ali pa te izvrzhe kot izmechek.

 

(marec, 2016)