Revija SRP 127/128

Hinko Smrekar

 

ZAPISI O CANKARJU

 

 

»Vesna« in moj prijatelj Ivan Cankar

 

O priliki, ko je dijashko umetnishko drushtvo »Vesna« na Dunaju 1904. po narochilu zalozhnika L. Schwentnerja razpisalo interni natechaj za izgotovitev naslovne strani za »Gospo Judit«, je prishlo v »Vesni« do od nas vseh dolgo zazheljenega prvega sestanka s Cankarjem. Prichakovali smo ga z velikim veseljem in skrajno napeto radovednostjo, obenem pa s prikrivanim strahom sposhtovanja in z bojaznijo pred njegovo brezobzirno popadljivostjo, o kateri smo prej zhe mnogo strashechih primerov slishali! Jaz, ki sem ga nekajkrat zhe prej v neki nochni kavarni bolj od dalech in bolj od blizu opazoval in celo zhe nekaj besed izpregovoril zh njim, se ga nisem vech tako strashno bal – pa sem se tudi hrabril s svojo stalno pripravljenostjo na odvrnitev eventuelnih ostrih napadov.

Ko smo se seshli, sem opazil na obrazih tovarishev dolochen izraz tega napetega strahu in besede nam niso nich kaj glasno, gladko in naglo potekale iz ust.

Kljub svoji pripravljenosti sem bil precej razburjen, pa sem vseeno riskiral nekaj slabih dovtipov in shal. Z zachudenjem sem zaznal, da me Cankar ni pri prichi zbodel z jezikom, nego me je le nekako z dobrohotnim odpushchanjem bistro pogledoval.

Povedal nam je z zhivahnimi kretnjami vsebino »Gospe Judit«. Poslushali smo ga tihi in tesni tako kot nasha drushtvena luknja in smo se po koncu pripovedovanja komaj upali zganiti. Chutili smo, da nas po zhivahnosti in pristnosti duha vse presega, in spet se nas je lotila morilna zadrega iz strahu. No, alkohol v blizhnji gostilni nas je spet ohrabril, tem bolj, ker je bil Cankarjev jezik dovolj uren in vztrajen, tako da nam ga je bilo treba po vechini le poslushati in njegove kaprijole le s preshernim smehom spremljati.

Poslej smo se she nekajkrat seshli. In vselej je bila gostilnishka zabava nekam vzdushno napeta. Tovarish G. Birolla je na stolu mencal kot na trnju. Ljubil je bolj resne, premochrtne pogovore in jezilo ga je, da se pri Cankarju nikoli ne ve, kdaj resno misli, kdaj pa se le shali. Cankarjev duh pa je gibchno in urno poskakoval sem in tja na vse strani – prav kot razposajeni planinski kozlichek.

Cankar se je odlochil za moj nachrt naslovne strani, dasi mu sam nisem pripisal te odlike. Nekaj ga je pridobil zame Matosh s svojo navdusheno oceno neke moje risbe, ki sem jo she kot jurist izlozhil na I. jugoslov. razstavi v Beogradu. Tudi za vse ostale »Vesnane« je Matosh pokazal zelo toplo simpatijo ter je po pravici dvigal posebno Gv. Birollo, sedanjega veleindustrijca v Zagorju ob Savi, (ki so ga, da mimogrede povem, nashe abderske razmere kot umetnika kruto uzhaljenega »zhivega pokopale« – na zhalost!). Zato in ker smo bili mladi, se je Cankar takrat in poslej zanimal za nas »Vesnane«, dasi je pod vplivom kavarnishkih kritik vsemogochnega papezha slovenske umetnije (sicer ne vselej objektivnega, she manj nezmotljivega) apostola R. Jakopicha o prilikah svoje priznanje nam nasproti za precejshnjo mero prikrajsheval, tako da sem v Cankarjevi druzhbi na Rozhniku sedech vselej natanko vedel, kdaj je bil dobri Janez spet v mestu in seve tudi v kavarni »Union«. Vendar ga tudi najslabshe in najkrivichnejshe kritike, z apostolskega piedestala izrechene, niso omajale in odvrnile od mene.

Ko se je takrat na Dunaju nekoch ob pozni uri v neki kavarni razvijala razburjena debata o nechem, kar me ni bash zhivo zanimalo, sem napol dremaje le poslushal z dolgim, zdolgochasenim obrazom, pa me je Cankar hipno od strani oshinil s svojim perechim pogledom in me pichil, »da imam strashno bedast obraz«. S kislim smehljajem sem mu odvrnil, da je tak obraz zame kaj prikladna dobra maska, ker rad nemoten opazujem ljudi in jim z ochmi rad segam za rebra in za lobanjo. Sunkoma se je shiroko zarezhal in si bliskovito zavihal svoj dolgi desni brk. Takrat sem se hipno zavedel, da sva in bova na tihem dobra, odkrita prijatelja. Che bi me bil pa nagnal s »tepcem«, bi bil vedel, da sem pred njegovimi ochmi »izgubljen«!

Jaz sem takisto zhe zgodaj okusil »grenki sad spoznanja« in sem bil tako vedno zelo vase zaprt in nem, pa me dostikrat tudi hudi in zlobni osebni napadi niso spravili iz mirne izolacije. (Cankar me je – seve zelo subjektivno – skushal portretirati v »Mozhu z dolgim nosom«.)

Opazil sem takoj ob prvem srechanju s Cankarjem, da je hud hereditaren nevrastenik. Perechi pogled, ochi, kretnje, skakajochi govor, njegove misli in besede so jasno razodevale pravilnost te diagnoze. Zhe prej po chitanju njegovih spisov sem to domneval. In vse, kar sem pozneje dozhivel zh njim in ob njem, je bilo le nova dokazna snov.

Sicer pa – bozhe moj mili! – che bi hoteli danes nas vse male in velike nevrastenike iztrebiti, ljudi bi komaj she za seme ostalo!

Mi vsi smo otroci, nekateri boljshe, nekateri slabshe vzgojeni, bolj ali manj nadarjeni, vech ali manj zdravi, bolj ali manj nevarni in je malo nenevarnih. Vse nashe pochetje na svetu, vsa nasha kultura, znanost, umetnost, sport itd., kaj je vse to pochetje skupaj vech nego z vechjimi razvitejshimi dushevnimi zmozhnostmi smoterno gojena – otroshka igra?? Vsi nashi dobri in slabi nagoni so otroshki. Najkrutejshi zlochinec pod vislicami she – morda kdaj nehote pomisli na svojo mater. Umirajochi, kosmati, bradati, stari dedec pred svojim koncem v mukah kliche na pomoch – svojo mater. V bojni vihri – klici: »Mamma mia!«

Tudi Cankar je bil v dnu srca otrok, zelo plashen otrok, kajpak vseh strahov in obupov poln, izgubljen, nesrechen otrok brez matere, spetka sirota, popotnik. In dokaz velike energije in odporne volje je bil nachin, s katerim je te strahove obvladoval, krotil in vezal. Za nobeno chuvstvo, za nobeno dejanje na svetu ni bil bolj hvalezhen nego za nadomestilo za – izgubljeno mater. She ljubice so mu bile najdrazhje, kadar so se obnashale po materinsko, bodisi da so ga skrbno in toplo zmerjale, bodisi da so ga z mehko materinsko roko bozhale.

Nikoli ne pozabim, nikdar ni pozabila moja rajnka mati nekega njegovega obiska v Kranju. Ves plashen, jecljajoch jo je sprasheval po meni, ki sem bil bash nekam odshel z doma. Niti vsesti si ni upal, nego je izjecljal kratek odgovor in naglo odshel! Pozneje sva se nashla. Rinil je – kajpak – v gostilno. Bil je pach slabovoljen, da je pozabil na svojo in sveto zhalost in nesrecho. Pozno po polnochi sva neki »moji« deklici pela tako pretresljivo podoknico, da se je vsa hisha tresla od smeha, ne le zhenske na oknih. Machje mijavkanje je bila prava opera v primeri z najinim hreshchanjem.

Moja mati je bila pripravila udobno, mehko posteljo in mu zjutraj postregla »z veselo roko« z dobro chrno kavo – in se je sploh vneto pobrigala zanj. Nikoli ji tega ni pozabil, leta in leta pozneje je znancem in prijateljem zhivo prichal o tem dozhivetju. Moja mati je bila tudi njegova mati, posebno she v vojnem chasu, ko so mene gonili po internacijskih taborih in drugod. On pa je bil njen zvesti sin, ki jo je tolazhil, krepchal (tudi z vinom in shunko) in vedril. In je bil vesel, da se je razvedrena shiroko in glasno smejala, tako kot se je sicer ona vse zhivljenje – kljub vsem hudichem – znala.

Vsi nashi nagoni so dobri in slabi. V nas vseh se bije bog s hudichem. Tudi Cankar, ki je bil v dnu srca blag, usmiljen, pohleven in skromen, se je v zhivljenjskem boju dostikrat pokazal dokaj ali diametralno drugachnega. Pred vsem je izkushen vedel in ni nikoli pozabil: napadaj, da ne bosh napaden. Poleg tega: razocharanja, dvomi o najboljshem v sebi, jezen sram zaradi tega najboljshega. Vsi obupani idealisti so kruti ciniki, tem krutejshi, chim obupanejshi so, krutejshi nego najzavrzhnejshi cinik, zdrav chlovek pa troglodit iz atavizma. Zaljubljenci, polni najlepshih, najblazhjih namenov, obrachajo, potlacheni in razzhaljeni od krute sile ljubezni, strupeno ost cinizma proti svojemu srcu in proti blizhnjikom. Kako je Cankar ljubil svojo domovino!! Pa jo je le opsoval, da je kot vlachuga ... Opljuval je rodoljube, ki ljubijo le sebe, svojo rodoljubno ljubezen, svoje umetne solze in bazarske fraze. Kako bi svojo mater domovino danes ozmerjal, to lahko slutite. Jaz bi vam to lahko skoraj natanko z njegovim tekstom povedal – in s tem koncham.

 

(Hinko Smrekar, »Vesna« in moj prijatelj Ivan Cankar, Zhivljenje in svet, 1932, sht. 24 (knjiga 12), str. 614–616)

 

 

Ivan Cankar zadnji dve leti pred smrtjo

 

Zadnja leta pred njegovo smrtjo se nisva dostikrat videla. Saj prav gotovo se vzlic najboljshemu prijateljstvu nikoli nisva shajala, tako da je bil vchasi kar nekako ljubosumen na tiste redke moje tovarishe, s katerimi sem bil zaradi vechje blizhine v pogostejshih in trajnih stikih.

Po dijashkih letih nisem bil vech tak »pasioniran« krokar, kot me hoche predstavljati zmotna legenda. (Sem bil zhe bolj eremitu podoben.) Domala vsak gostilnishki pogovor s Cankarjem se je konchal z izdatnim krokom. Zadnja leta je trajno telesno propadal, deloma – seve – tudi zhe dushevno, vsaj po zmogljivosti. Alkohol ga ni vech dolgo chasa razvnemal, temvech so mu zhivci po hipni razdrazhenosti hitro popustili. Njegovi dovtipi se niso vech sijajno iskrili, postal je v nasutem stanju chisto navaden, popadljiv, nadlezhen zbadljivec brez sijaja nekdanje duhovitosti. Le vchasi je she kaka njegova zafrkancija kot meteor zazharela in ugasnila.

Nekajkrat me je na domu poiskal in me skushal zdolgochasen zvabiti v gostilno. Za sprehode ni bil nikdar dosti navdushen, ta leta pa je zhe nekam tezhko hodil. Jaz sem se vtapljal v delu, pa me gostilna ni niti malo veselila. Jezen me je vpricho moje matere nahrulil: »Vse sorte norce sem zhe videl, takega norca, ki bi zmerom delal, pa she ne!«

Nekoch me je poklical njegov angel varuh, prijateljica gospodichna Milena K-ova na pomoch. Milenin nachrt je bil, da bi priredili v svrho Cankarjeve trenutne reshitve nekakshno pivsko tekmo, tako da bi z zdruzhenimi mochmi vsaj vechji del vina Cankarju pred nosom odpili. Priznati moram, da se je Milena junashko drzhala in svoj obupni nachrt zelo odlochno izvrshevala. Rdecha kot mak in z izbuljenimi ochmi je vlivala opojno tekochino vase, eks za eksom. Cankar je strmel in narochal liter za litrom. Iz usmiljenja, da bi dokazal Mileni nesmiselnost njene reshilne ideje, sem se zhrtvoval she jaz in sem se natakal, kolikor je zhelodec prenesel. Jasno je, da smo bili le prekmalu vsi trije okrogli kot mavre, tako da nisem mogel vech dognati, ne kdo se je prvi dvignil v vishje sfere, ne kdo je odnesel palmo v meri unichene pijache. Zavedal sem se le tega, da je polozhaj zelo obupen, grotesken in hudo neprijeten. Le malo chasa sem she poslushal nevshechne hrulacije, ki jih je Cankar le she z muko izdavljal iz sebe, in sem se kratko malo izmazal domov ...

Nobena chloveshka moch ni mogla vech odvrachati Cankarja od neogibnega popolnega poloma. Slishal sem, da hira tudi za jetiko. Na Bledu se je v Mileninem spremstvu nekoliko popravil, a v mochvirju Ljubljane se je kmalu spet vdiral globlje in globlje v bolezen in nemoch.

Po velikem prevratnem narodnem zboru nas je v Zvezdi stojeche presunila novica o Cankarjevem nesrechnem padcu. Z mojo materjo sva ga obiskala, ko je lezhal pri Rohrmanovih. Mene je tisti chas in she leto pozneje nekoliko zdelal katar pljuchnih konic, pa sem skushal Cankarja potolazhiti s tem oznanilom. Dal mi je bliskovito »kontra«: »Le chakaj, ne bosh me prehavptal, ne! Jaz bom pa pljuchnico dobil!« ...

Pravijo, da je obljubo izpolnil. (Ni bil vselej tochen in znachajen v tem, kot je sploh zelo malo ljudi na svetu toliko urejenih.) Pravijo ... kajti ne zlagajo se vsi Cankarjevi prijatelji v preprichanju o neposrednem vzroku njegove smrti. Dr. A. Kraigherju n. pr. se zdi ta zadeva zelo zamotan in nerazreshen problem, ki ga je skushal tudi z mojim sodelovanjem razplesti, jaz pa mu nisem mogel pomagati.

Kakorkoli zhe, umrl je, mrtev je, sam sebi je dobro storil. Zares chiste sreche menda ni bil nikoli v svojem zhivljenju delezhen. Pravijo, da je rad umrl.

Cheljustajo pa kdaj pa kdaj, da ga je shkoda, da bi nujno potrebovali njegovega bistrega peresa itd. Mislim, da je prav zadosti povedal, sporochil, narochal, in da bi ne mogel danes nich bistveno novega vech pridati. Che bi ga mogli ozhiviti, mislim, da bi zinil kakshno podobno kot tisti zhupnik, ki je vse leto obkladal svojo srenjo z eno in isto pridigo. Kmetje so zdehali in godrnjali, zhupnik pa jih je ozhgal: »Kadar se boste po tej pridigi zacheli ravnati, vam bom pa she kakshno drugo napletel!« Cankar bi se menda namrdnil: »Tepci! Nichesar se niste nauchili iz mojih spisov, nichesar izpolnili! Lahko noch!« Vlegel bi se in se spet pogreznil v nevzdramno spanje.

 

(Zhivljenje in svet, 1938, sht. 23, Cankarjeva shtevilka, str. 361–362)

 

 

Pripombe k raziskovanju tragike Ivana Cankarja 

 

Ugleden literat in urednik mi je tozhil o slabih uchinkih, ki jih povzrocha med nerazsodnimi ljudmi objavljenje dr. Kraigherjeve shtudije na neprimernem mestu. Sodi, da bi ta razprava spadala bolje med ozhji krog, n. pr. v Zdravnishki vestnik. Cheprav bi bilo to bolj oportuno, vendar mislim, da se ni treba ozirati na mnozhice nerazsodnih, sicer bi morali pred vsemi ljudmi zapreti sploh vse predale literature in publicistike. Pred zlobo dushevno omejenih »inteligentov« pach ni varen nikdo in nich ne ostane neomadezhevano. Umetnike in uchenjake pa sploh malokdo prav razume, nje, njih zhivljenje, procese ustvarjanja, njih nazore in navade. Zelo koristno bi bilo, che bi se kdo lotil te naloge, da bi ljudem kar se da jasno vse te nerazumljivosti razlozhil. Sam sem zhe vechkrat nameraval to storiti, a kam s to obsezhno snovjo? Dnevniki imajo za take zadeve Prokrustove postelje.

Vechina ljudstva ima v svoji omejenosti ali nepouchenosti umetnike in uchenjake za chudashke prismojence. Samemu Preshernu n. pr. so Ljubljanchani dali vzdevek »ta prismojen dohtar«. Polinteligenti so zajeli iz tega ali onega vira pozhirke zhidovske zgolj racionalne uchenosti, ki razlaga genialnost v zvezi s pojavi raznih vrst blaznosti oz. celo predpostavlja blaznost kot mater genialnosti. (Lombrozo n. pr. pa je svojo teorijo pred svojo smrtjo sam preklical.)

Zhalostna resnica pa je ta, da je skoro zhe prav vse chloveshtvo vech ali manj degenerirano in se sproti po malem spet regenerira. Che ne bi bilo teh zapletenih in nepojasnjenih procesov regeneracije, bi bilo chloveshtvo menda zhe izumrlo. Po svojih neusmiljenih neprestanih opazovanjih lahko rechem, da she nisem videl chloveka, druzhine, rodu, ki bi bil brez slehernega znaka degeneracije. In che bi shel sodit s kompendijem psihiatrije v roki, bi lahko rekel, da normalnega chloveka sploh ni. To sodbo so ugledni psihiatri chisto resno potrdili. Saj berete vechkrat o predvojnih, vojnih in povojnih psihozah pri nas. Psihiatrija je bila kot nekatere druge vede sluzhabnica drzhave in je predpostavljala ideal zdravega drzhavljana, ki ga sploh ni.

Pribijem pa, da oni »inteligenti«, ki ne lochijo zhivchnih kompleksov od dushevnih in zlorabljajo dr. Kraigherjevo besedo o Cankarjevem kompleksu telesne manjvrednosti, podzavestno ali celo zavestno chutijo svojo dushevno manjvrednost in se ravno zaradi te s sadistichno naslado zagrizujejo v Cankarjev kadaver in dosledno gotovo tudi v she zhive dushevne tvorce. Zvrhana mera lastnih skushenj in zgodovina me uchita, da masa zavida umetnike in uchenjake za njih socialno priznano jim vishjo vrednost in se skusha za lastno manjvrednost mashchevati nad njimi in njih delom s kakrshnokoli nechedno besedo, s kakrshnimkoli grdim dejanjem. Sploh je to obchen vsakdanji pojav ne le v odnoshajih mase do dushevnih veljakov, temvech je med vso pisano mnozhico ljudi medsebojno v navadi. Med rafinirane specialiste sladostrastnike te vrste spada tudi neka dolochena vrsta kritikov. (Tudi te je zhivi ali mrtvi Cankar obchuteval.)

Kakor je gotovo, da je Freud ochitno preenostranski in da gre v svojih sklepih vchasih predalech, tako gotovo je tudi, da so popolnoma slepi tisti, ki Freuda a limine odklanjajo. Stremljenje po seksualnem uveljavljenju je pach integralen chlen v obshirnem skupku gonov po sploshnem uveljavljanju individua. (No, Cankarjeva skushnja z »Nino« potrjuje, da Freud ni v vsem obsegu veljaven.)

Dr. Kraigherjeva diagnoza v glavnem in bistvenem drzhi, kar vem po svojem opazovanju Cankarja in njegovega zhivljenja. Cankarjeva telesna shibkost je gotovo mochno pognala prirojeno mu silo duha in jo trajno gonila. Muke enureze so bile gotovo mochan motor in so njegov vrojeni mochni duh she bolj sensibilizirale nasproti okolici, dushevne slabiche pa je enureza pognala v hudih primerih celo v samomor. Po mojih zakljuchkih iz opazovanj je bila I. Cankarju ob rojstvu zhe dodeljena nesrechna dedishchina konstitucionalne nevrastenije, ki ga je naravnost gnala v alkoholizem, in ta ga je tiral s svojimi shkodljivimi uchinki v razbohotenje manjvrednostnega kompleksa vsled telesne slabosti, v postopno »okrepljenje« sploshne telesne in zhivchne oslabelosti, med drugim – seve – tudi spolne. Mashinerija njegovega duha je sicer do zadnjega tochno kvalitetno delovala, stroji pa so bili hudo zamazani, zazhlindrani, glavni motor srca pa je zhe vsled tovarnishke napake v materialu in she bolj vsled neekonomichne prehude izrabe postal usodno defekten.

Priporochal bi raznim zlobnim in omejenim »inteligentom«, naj preishchejo podrobno svoje lastne dushevne manjvrednostne komplekse. Morda so junaki po mochi in obsegu svojega telesa, pa se nemara kisajo ali divjajo, che ne dobe ob dolocheni uri svojega polnega zajtrka, morda prodajajo preprichanje in sploh svojo dusho za neznatne udobnosti zhivljenja, morda so veternice za inflacije svojih vetrastih soprog itd. Naj premislijo, kar jim da sila njih duha, mochno, kakshna in kolikshna mora biti dushevna sila in velichina duha chloveka (I. Cankarja in drugov v vekovih), ki telesno slaboten vztraja v sredi vseh mogochih strahot zhivljenja, pomanjkanja, ponizhevanja, zlobnega zasramovanja, preganjanja, podlega mashchevanja, pretepa in boja na vse strani, razburjanja vsled hudih notranjih bojev, in ki navzlic vsem tem grenkostim ostaja dosleden, trden na podlagi neomajnega preprichanja in neustrashne vere in ustvarja dela, ki se jim klanja ne le mala dolina shentflorjanska po tolikshnem odporu nekako po sili, temvech spontano vesoljni svet, ko jih spozna.

In che ste kljub vsemu v neglobokem dnu svoje inteligence trmasto preprichani, da le norci proizvajajo vse dobrine napredka v civilizaciji in kulturi, ki zhivi ob njih in od njih ves svet, koliko je potem vreden vash duh?

 

(Jutro, 1939, sht. 64)

 

 

Prijatelju Ivanu Cankarju (6. 11. 1941)

 

... O dolina shentflorjanska kakshna je shele sedaj. Gospodje svetniki so ostali isti svetniki kramarji dacarji cerkovniki itd., pa so se she neizmerno pohujshali, poslabshali. Kralji na Betajnovi, hlapci so se na shiroko in visoko razmnozhili, najbolj pa tisti, ki uvazhujejo praktichne razmere med njimi tudi mnogi umetnjakarji. »Za narodov blagor« je vsaka posoda dobra, da gre le dosti denarja in blaga vanjo.

She huje bi Te prizadela strashna sprememba Konkordata, hlapca Jerneja in Kurenta. Joj mene kakshne neznanske prikazni so postali.

Konkordat ni vech prijeten komik nich vech smeshen ubog plah zaskrbljen in opeharjen vazhich. Slekel je svoj bidermajerski frakich she srajce ti nima vech na sebi. Nobene shale ne pozna. Njegov glas ni vech rahel, simpatichno drhtech in vljuden, osoren rezek je, oster kot britev. Njegovo kopito topta zemljo, da grmi do nebes, z repom pa pometa vse kar mu je na poti da se grudi v prah, od shopa na repu pa lete goreche iskre na vse strani. Iz teh odprtin bruha ogenj. Nich vech ne dishi na blago, samo po zhveplu neznosni morechi smradovi vseh vrst puhte iz njega. Nich vech ne filozofira ves zaskrbljen vestno in zapleteno, njegova logika doslednosti je sila enostavna, brezobzirno prema. Za vraga, kako se je hlapec Jernej razkorachil in razkoshatil! Nich vech ni tisti stari zgrbljen nadlezhni sitni kverulant nich vech ne ishche pravice pri oblasteh. Prej je bil samo malo prismojen, sedaj pa je popolnoma pobesnel. In v tej razjarjenosti besa se zdi mlajshi dasi se niti brije vech. Svojo scefrano klafeto je zamenjal za polhovko s petelinjim peresom in ker rdechi klinchki niso vsem vshech se krasi z zimzelenom in brshljanom. Rokave si je visoko zavihal, pesti ne odpre vech. Nich vech ne moli svojih litanij, divje kolne po hrvashko in po lashko. Blazen je, kakopak do frementa blazen so to ugotovili pooblashcheni gg. psihiatri pa ne samo na njem shele vcheraj. Saj smo zhe vechkrat brali: predvojna, medvojna in povojna psihoza mas ...

Pri mishji dushi v kakshno kosmato mrcino se je razvil vitki in gladki fant od fare Kurent. Ho-ho-ho se kosmato rezhi, o kosmato, tudi on je ves kosmat in srshech. Svoj nezhni skant je vrgel revnemu organistu v malho, sam pa si je na trda plecha zadel ogromen bas s strunami debelimi kot zhrt.

Hu-hu-hu nich vech ne gode ne veselih ne zhalostnih. Ne veselih za nove mashe in za svate, ne zhalostnih za romarje in desete brate (o koliko romarjev je dandanes po svetu, samo pobozhni niso vech tako in brez skrbi kakshno pokoro si zhe nalozhe!). Divje pesmi korachnic gore iz Kurentovega basa in nich vech ne prepeva sladko z jasnim glasom hripavo tudi zavija kot volk. Skratka, tudi on je poblaznel, pobesnel ko se mu je podrla streha nad glavo ...

»Podobe iz sanj« – to so zdaj lichne podobice za nedolzhne ubogljive otroke »Sanjske bukve« nashih dni so tako meshane in pisane, da bi Goya obupal che bi ga nagnali naj jih ilustrira in bi zarenchal »Sam hudich jih je spisal sam hudich naj jih ilustrira!«

In kdo je vsemu temu kriv, da so vsi poblazneli, vso to chorbo so zhidje skuhali in vrelo razlili po shirnem svetu. Zhidovstvo, zhidovski duh, zhidovska kri, pozhidena krshchanska in pokrshchena zhidovska kri – Mojzes, Ahasver, Talmud! Krvavo mashchevanje za stoletno tlachenje in preganjanje protistrup protistrupu zhidovstvo krshchenega in nekrshchenega! Potem nastopi zlati novi red in do preklica vechni mir! In chloveshka chreda se bo zopet vesela pasla po pisanih livadah in bo spet veselo mukala meketala in beketala tja v bozhji dan. (kozli in koshtruni z zvonci se bodo seveda vechno – trkali)

Kot Brumen Kranjec koncham z molitvijo Jezushchek v jaslicah mir nam daj, daj nam poshli po smrti pa raj.

Pozdravlja te na najboljshe in najslabshe pripravljen preko groba zvesti prijatelj stari jazbec

Henrik Smrekar.

 

(Henrik Smrekar, Prijatelju I. Cankarju (6. 11. 1941), Iz zapushchine Henrika Smrekarja; Nashi razgledi, 1958, str. 316–317)