Revija SRP 127/128

Hinko Smrekar

 

TRPKOKISLO JEDRO

 

Turobne ure

 

Se spomnish ljubica nekdanja

she kdaj mladosti zlate zarje?

 

Na pustem kamnu so cvetele rozhe,

in slishala sva travo rasti, peti planke.

Zagrabil v prazen zrak sem,

pa na dlani se blishchali so cekini.

Ves najin bil sveta prepestri vrt je.

Tik-takalo srce je v vechnost …

 

Zdaj pametna oba sva.

Meso ti tehtash, razprodajash,

doma otroke kregash in rachune pishesh.

Sedim na hladnem kamnu

jaz popotnik trudni, bolni.

She pes me ne oblaja!

Tishina grobna me obdaja.

Strmim v praznote srca,

strmim v praznine zhepa.

Kazalec ure leno se pomika …

Zhivim zato le she, da – umrjem!

 

(Odmevi, pomlad 1930/III, str. 116)

 

 

 

Bazar

 

Zhe z minareta mujezin se dere …

Brbrajo mrki bonci in Tamani …

Molilni mlin nenehoma klepeche …

Skrivnosti verske, blagoslovi, kletve

so obchestvu naprodaj, –

vse po shest in osem!

 

Preroki bozhji, bledi, dolgolasi,

prevzeti od krasote vsega stvarstva,

pojo mu slavo v verzih, barvah, kamnu –

v svetishchih preslovesno okrashenih …

Naprodaj vse blago je, –

vse po shest in osem!

 

Trpini suhi, votlogledi, bosi

za skorjo kruha se bore krvavo …

Vodnike svoje zró – »reshnike blage«,

v ocheh se up bori z obupom …

Naprodaj so »glasovi«, –

vse po shest in osem!

 

Dekliche glej, prekrasne, jasne, –

livada limbarjev je to prebelih!

Ljubezen zharka jim razvnema lica,

iztezajo roke – objem zheleche …

»Hej, kdo da vech?« – Sicer pa

vse po shest in osem!

 

(Odmevi, poletje 1930/IV, str. 67)

 

 

 

Char nochi

 

Prepreza zemljo temnomoder pajcholan,

prevezen ves je z zlatom zvezd …

 

Razshirja grudi, sladkomehko hrepenenje,

prichara pred ochi neznani svet …

 

Kje sem? Kdo sem?

 

Tam v Indiji sem knez.

Nad glavo trepetajo palme.

Veché pishchalke, bobni ropotajo.

Krog mene v plesu bajadere.

Roke igrajo se z dragulji …

 

Po morju vozim ladijo prepolno.

Hrumi vihar, – ob jamborju stojim

premochen ves, povelja dajem …

Pristanemo na kopnem, zaigra nam godba.

Zvenche kozarci, polni so shampanjca …

 

Sedim v Tokiju. Strezhejo mi gejshe.

Jeguljasto se vijejo krog mene.

Pojo, igrajo na tambure.

Prichene ena, jo objamem …

V mrachini rozhni tone vse krog mene …

 

Trchim visoko med oblaki.

Drdra motor po sredi jate tic splashenih.

Pod mano morje se viharno péni …

 

Avstralec sem po rodu Noa-Noa.

Zhivim presrechno kakor Adam v raju.

Dehti na razhnju pujsek mali,

dishe pred mano kokosi, banane.

Devojke chrne strezhejo mi zvesto,

dobrota iz ochi jim sije …

 

Laboratorij, glej, tu moj!

Po cevkah krozhi vechna snov,

razkraja se in spaja …

Morda izpolnim alkimistov stari sen,

morda she najdem te, zhivljenja eliksir?

 

Zatipljem zhep, – o, k vragu prazne sanje!

In spet slikar sem, spet sem v Shishki,

in spet sem chrv, ki gloje

vsakdanjosti ljubljanske trpkokislo jedro. –

 

(Odmevi slovanskega sveta, letnik III, 1932, sht. 4-6, str. 86)

 

 

 

Zimska pomlad

 

Nebroj metuljchkov belih poletava.

Bleshchi se jablan v belem cvetju.

Na oknih rozhe mi cveto prelestne.

Topló srce je, – ali v kozho zébe.

 

(Odmevi slovanskega sveta, letnik III, 1932, sht. 4-6, str. 86)

 

 

 

 

 

HINKO SMREKAR (1883, Ljubljana – 1942, ibid.), slikar, grafik, ilustrator, karikaturist in knjizhevnik. Zhe v gimnaziji je pokazal risarski talent, zhelel shtudirati medicino, zaradi pomanjkanja sredstev pa se je vpisal na pravno fakulteto v Innsbrucku, nato na Dunaju, a je shtudij opustil in se posvetil umetnosti (izpopolnjevanje na Dunaju in v Münchnu). Od 1911 zhivel v Ljubljani. Med prvo sv. v. zaradi anonimne ovadbe aretiran kot »srbofil«; tedanje ozrachje je oznachil z esencialnim opisom totalitarizma: »Kdor je spregovoril za Avstrijo, je bil sumljiv, kdor je zinil zoper Avstrijo, je bil sumljivejshi, kdor je molchal, je bil najsumljivejshi. Skratka, chlovek she sam sebi ni zaupal, da se nenadoma sam ne ovadi.« – Svoje izkushnje s to vojno je literarno prikazal v publikaciji Chrnovojnik (1919), ki je z njegovimi ilustracijami deloma tudi zachetek slovenskega stripa. Med drugo sv. vojno ga je aretirala italijanska patrulja; na sploshno je znano, da je bil ustreljen (kot talec v Gramozni jami) zaradi karikature Mussolinija, a pri njem so nashli tudi OF literaturo. Vsekakor je njegova usoda simbolichna paradigma za t. i. »malega chloveka-velikega umetnika« v mlinu totalitarizmov. Bil je virtuozen risar s popolnim obvladovanjem anatomije in kompozicije, ilustrator (Levstikov Martin Krpan) in karikaturist svetovnega ranga; manj je znano, da bil tudi nesporen literarni talent, ki je objavil vrsto zanimivih, stilistichno briljantnih besedil tako v verzih kot v prozi. Nekaj od tega je predstavljeno v prichujochi reviji; njegove tekste, razsute po periodiki, je odkril in pripravil ddr. Damir Globochnik.

 

Opomba o avtorju Ivo Antich