Revija SRP 127/128

Hinko Smrekar

 

TRI ZGODBE

 

 

MODROST SHAHA DZHEHAMA

(Iztochna pravljica)

 

Daljno, divno Perzijo so morile zhe dokaj let hude skrbi in stiske. Beda ljudstva je rastla od leta do leta, in nezadovoljno ljudstvo je tozhilo, obupavalo, klelo in jokalo ter s hrepenjenjem, obrnjenim v preteklost namesto v prihodnjost, hvalilo nekdanje boljshe in lepshe chase.

Shahovi ministri so stikali svoje debele glave skupaj in ugibali sem in tja, s chim in kako bi potlachili rastocho nezadovoljnost in nevarni obup ljudstva, pa niso mogli prave uganiti. Dolgotrajne in dolgochasne seje so ministrom zhe kar presedale. Tolazhili in krepchali so se le s shirokimi in globokimi posegi v usihajoche drzhavne blagajne. Shah je skushal svoje skrbi zamotiti z lovom na divje zverine. Ko pa so pretekli dolgi meseci ministrskih posvetov brez uspeha in haska, se je hipno odlochil in poklical predse svojega velikega vezirja.

»Dolgi so Vashi prsti, a kratka je Vasha pamet! Izdal bom ukaz, ki bo na mah presekal gordijski vozel bede. Pasji sin, napishi in razglasi, da se mora od jutrishnjega dne dalje vsa dezhela pokorno smejati – ali vsaj smehljati! Gordnjanje, tozhbe, obupavanje in kletve so pod smrtno kaznijo prepovedane! Razpishi nagrade za najboljshi in najlepshi smeh! Smeh, bodisi prisiljen, krepcha dusho in daje telesu odpornost! – Smeh je zdravilo, smeh je zdravje! ... Izgini, pasja kri!«

Vlegel se je veliki vezir pred shahom na trebuh, poljubil mu je sandale in glasno hvalech shahovo modrost je odshel, da izvrshi njegov ukaz.

Naslednji dan je vsa Perzija brala shahov ukaz, in se je prichela v strahu pokornosti vezhbati v smehu in smehljanju. Mnogo je bilo med ljudmi takih, ki so se zares prvikrat po dolgih letih spet iz dna srca smejali. Nekateri so se naravnost bozhjastno krohotali, se valjali po tleh in se vili od smeha, vsi vishnjevi v lice. Le-ti so prejeli prvi razpisane nagrade za najkrepkejshi smeh.

Oddahnili so se ministri in se buchno smejali. Seve da so tudi oni prejeli zasluzhene nagrade, – s primernimi namechki - kajpak! Shah pa je mirno dalje lov lovil. Tudi on se je smejal, a ker se je smejal le na tihem v pest, zaradi neochitnosti smeha nagrade ni prejel.

Ko se je prva razburjenost radi ukaza o smehu polegla, so se ljudstva lotevali spet prejshnji neprijetni obchutki. A ukaz je bil strog, kaj hochesh: smej se, ljudstvo, le smej se, saj bosh poginilo tako ali drugache, od lakote ali od rabljeve vrvce! Smej se, kadarkoli in dokler moresh: vsak rad zhivi, pa najsi bo v najhujshih stiskah tega prokletega zhivljenja. Kjerkoli si hodil, si videl le sama smejocha se lica. Nakremzhena, skremzhena sicer, a prav skremzhenost je vzbujala medsebojno za hip zares odkritosrchen, presheren smeh. Smisel, chut za komiko obide chloveka vchasih celo pod vislicami!

Smejali so se sestradanci, smejali so se bolniki in nadlezhni starci. Smeh na zhenitovanjih in porodih, krohot za pogrebi. Dediche so morali, od smeha oslabele, za pogrebi kar nositi. Skremzheno so se rezhali tirjajochi upniki, shiroko so se drli od smeha dolzhniki, se tolkli po trebuhu in bedrih in nabijali ramena upnikov. Kislo smehljali so se kmetichi, ko o jim birichi rubili dom in zhivino, birichi pa so kar pokali od smeha. Smejale so se zapushchene ljubice, neveste in zhene, od veselja visoko so poskakovali neusmiljeni, nezvesti ljubchki, zhenini in mozhje, srdito krohotali so se oklofutanci, pretepenci, in she z nozhem v trebuhu so nekateri posiljeno raztegovali svoja skrivljena usta. Rjuli so od smeha obsojeni zlochinci. Kaj bi se ne, saj se jim je dobro godilo: preskrbljeni so bili s streho in hrano, – pa she delati jim ni bilo treba, – niti malo ne. Na smrt obsojeni so se she pod vislicami smehljali. Skratka: vsa Perzija je odmevala od gromozanskega smeha, tako da so se splashene zhivali in zhivalce kar poskrile po brlogih in gnezdih, da so prestrashene ptice od strahu omamljene padale iz zraka in drevja.

Nagrad je takoj kaj hitro zmanjkalo, in je moral veliki vezir nagrade kar ukiniti. –

Le malo izjem je bilo, ki se niso mogle vech smejati. Modrijane, ki se itak nikoli v svojem zhivljenju niso mogli veselo zasmejati, k vechjemu le rahlo nasmehljati, je reshila njih nesrechnega zhivljenja rabljeva vrvca, dosledno, skladno z njihovim mrachnim zhivljenjskim nazorom. Ni jih bilo shkoda, nikakor ne, – pa tudi nikdo ni zhaloval za njimi. Kaj rabi ta svet modrijanov? Samo v nadlego so mu, strup za vsak prvobiten, brezmiseln izraz posvetnega veselja, torej druzhabno shkodljiva zalega.

Tako je Perzija zhivela v preshernem razburjenju, dokler je kdo mogel. She umirajochi so se smejali, pa she kako! – Ravno ti najbolj in najlepshe, tako da so dedichi ukinjenje nagrad bridko obzhalovali. Risus sardonicus, o najlepshi smeh zhivljenja! Videl sem obraz lepe, mlade utopljenke! Tako se smehljajo le dushice v nebesih! ...

Vezir je porochal vsemu svetu: »Srechna je vsa Perzija, vsakdo smeje se, smehlja! Od blazhenosti umira vse!«

Do nebes bodi zahvaljena neizmerna modrost shaha Dzhehama! ... Oh, zakaj nismo mi vsi Perzijanci!? –

 

(Odmevi, 1933, sht. 4, str. 88–90)

 

 

 

O, TA PRESHMENTANA LJUBEZEN!

 

Izpregovorim le o ljubezni med moshkim in zhensko, ki si normalno po rojstvu she nista v sorodstvu. Ni ga normalnega chloveka, ki bi se bil mogel docela odtegniti tej vrsti sladko opojnega razburjenja. Bodisi, da mu je ljubezen godla po zhilah tudi le v najtishjem pianissimu in brez hudih, greshnih misli.

Vsako razburjenje je v higijenskem smislu abnormalno in shkodljivo. In so se dobili uchenjaki, ki so prishteli ljubezen med dushevne bolezni tezhje ali lazhje vrste. In ni manjkalo niti modrijana, ki je iskal pod mikroskopom bacile in bakterije te nevarne bolezni. »Himmelhoch jauchzend, zu Tode betrübt! ...« je pel mnogoizkusheni Goethe. Torej je ljubezen histeriji ali manichno-depresivni blaznosti nekako podobna. In narod poje: »Oh, za bolezen so zdravila, oh, za ljubezen jih pa ni!« Kot do zdaj za vse dushevne bolezni sploh ne. Simptomi hujshega stadija bolezni so znani: izbruhi solza veselja ali zhalosti, sploshen nemir, nespechnost, slab tek, nezmozhnost za resno delo itd.

Dokler ostane ta bolezen v dostojnih ali vsaj v »zdravih« mejah, navadno she ni posebno nevarna. Chim pa prestopi njen naval vse bregove in jezove, tedaj gorje ljubechim! In che ljubezen ne vozi po gladkem tiru »chiste sreche«, che nastopijo ovire, notranje, v srcih ljubechih se, in zunanje – tedaj stokrat in tisochkrat gorje! Brezsrchni porochevalci novin pa si z naslado kujejo kapital posebno v spomladanski sezoni samomorov iz nesrechne ljubezni.

O, ljubezni tiranija! Od podzavestnih rahlih migov otroshke dobe preko burnosti pubertete do zachetka prve »resne« ljubezni! Od pochetka »resne« ljubavi preko spochetja, nosechnosti, do poroda in preko njega – kakshne obshirne skale, vech grenkih kot sladkih senzacij! Vse chloveshko zhivljenje je prav za prav ena sama dolga bolezen, in zdravje je prav za prav le fikcija: chlovek se pochuti zdravega, dokler bolezni ne obchuti. Vse chloveshko zhivljenje je prav za prav le slaba navada: chlovek zachne dihati, pa se dihanja ne more odvaditi. Chlovek se rodi v bolechinah, z jokom pozdravi svet in trpi naprej do groba …

Najsrechnejshe poteka navadno pach le od sirove mnozhice toliko zasmehovana – platonska ljubezen. In che je ta ustvarjajocha in plodovita, razveseljujejo dushevni otroci roditelje, narod, ves svet. Michelangelo, Petrarca, Dante – kdo jim je nehvalezhen?! ... Dushevni otroci imajo, che so krepkorasli, poleg vrlin, da jih ni treba dosti negovati, prehranjevati, prenashati njih nadlezhne pojave in lastnosti, navadno she to prednost pred telesnimi otroki, da svojega ocheta ali mater vchasih zhe takoj po svojem rojstvu preskrbujejo (dobro ali slabo, kakor pach kane), kar se o telesnih potomcih ne more vselej trditi. Navadno celo zelo poredko.

Dushno-telesna ljubav, to tisocheroliko protejsko bitje, in njena hchi Morala, se pojavljata pri raznih rasah v raznih dobah v neshtetih sharenih oblikah. Kar je nekaterim vir sladkega osrechenja, tega drugi ne poznajo ali to prezirajo, kar je nekaterim lepo, je drugim grdo, smeshno, absurdno, kar je nekaterim sveto, to je drugim ostuden greh. Kakshne nepregledne skale in varijante telesnih dotikov od najrahlejshega dotika s konci prstov (ali celo le oblachila s prsti) dalje! Kolika raznovrstnost poljubov z ustnic te specialitete bele rase! Silno nezdrava razvada – pravijo higijeniki – to »izmenjavanje pljunkov«, ki so polni strashnih bacilov in bakterij! In zahtevajo celo zakonito zabrano te gnusne razvade.

A kaj se meni Astarta – Afrodita – Venera za pametne ugovore in nasvete!? Kdor je odgrnil vse pisanoplamteche zastore njenega svetishcha, se zgrozi nad strashnimi, blaznimi, pisanimi orgijami tega tiranskega nagona! In so od bele kulture nepokvarjeni, prirodni divjaki in civilizirani narodi drugih ras v svoji erotichni fantastichnosti she dosti strashnejshi in bizarnejshi greshniki nego mi – belci! »Lakota in ljubezen« – lakota jedi, »slave, blaga«, ljubezni – kakshne brezobzirno divje napade, konflikte, krize, poboje in polome povzrocha! Vech bitij sta pomorile ljubav in ljubosumnost nego strashni glad in najstrashnejshe vojske – in je she srechen, kogar je na kratko usmrtila, da se ne muchi kot dushni in telesni pohabljenec, invalid do konca svojega predolgega zhivljenja. Dr. Freud vam pove lahko she vech nego je resnica! ...

O prechudna moch, prechudni vplivi ljubezni! Mochne jachi, slabiche tlachi. Trubadurji pesnijo, in celo najdolgochasnejsha grinta postane trubadur, che je mochno zaljubljena. Vzbuja v zaljubljencih tudi razne druge zmozhnosti in visoko vzpete nachrte, ki se pa poniknejo brzh ko usahne zhivi vrelec ljubavi. – O prechudne, o prechudne muhe ljubezni! Ljubav zachara pogled zaljubljencev. Njeno zrcalo jim kazhe grdobo kot edino lepoto. Najomejenejsha goska se zdi ljubimcu kateder vse inteligence. Ljubav prechara pijancev vojshchake »Svete vojske«, abstinente v pijandure. Sleparje v poshtenjake, poshtenjake v rokomavhe. Pametne v slepe bebce, bedake v lisjake. Pobozhnjake v razuzdance, razuzdance v spodobnjake. Starejshe gospode v mladenishke kozliche, mladiche v stare chmerike. Obogati berache, bogatashe minira. Premami vladarje, in bich njihovih ljubic vnema politichne borbe, vojske, gradi ali rushi cele drzhave.

Ljudje bozhji, ali znate ljubiti se? Vidim, malo je umetnikov ljubezni med Vami, kmalu bo skoro umetnikov chopicha vech. (Vsaj na Kranjskem.) Veliko vechino imajo diletantje, ki sami sebe smatrajo za prave umetnike.

Vi, ki ste brez madezha in krivde, poglejte svoje nesrechne brate in sestre, kaj so naredili iz ljubezni! Iz vzvishene, resne himne zhivljenja so si prikrojili le malo, hihitavo in krohotavo, neblago dishecho poulichno popevko! V svetishchu ljubezni se brezsramno prodajajo, zhena mozhu, mozh zheni: »Hej, kdo da vech?!« Mojstri so v lazhi, hinavstvu, sleparstvu! Mojstri v pretvarjanju: kar je lepo, so pomazali z lastnim blatom le za dokaz, da je grdo! In Morala jim je shchit, za katerim skrivajo svojo ponechejeno goloto in streljajo na brate in sestre, sebi enake. Ter zanichujejo zhivali, ki so v svoji nepokvarjeni prirodnosti chiste in nedolzhne!

Res, veliko jih je, ki smatrajo ljubezen le za zgolj fizijoloshko funkcijo organizma, poroko le za pogodbo za dosmrtno zavarovanje zoper bedo, z neomejeno zavezo od strani mozha, od strani zhene pa z zelo omejeno zavezo.

Vchasih velja tudi narobe, in so se zhe nashli socijologi, ki napovedujejo sistemizacijo in vzakonitev tega obratnega razmerja.

Ljubezen uspeva povsod, najrajshi pa se giblje v varnih zatishjih, v mraku in v temi, posebno tako zvano poklicno ljubljenje, ki daje kruha tudi njenim nadzornikom. Tudi lunini zharki zelo ugodno pospeshujejo njeno rast. Srednjesholke in srednjesholci pa jo uzhivajo najrajshi zhe kar pri belem dnevu na promenadi, pred slikami filmskih igralcev in igralk, ali pa v zasledovanju raznih priljubljenih sinov in hchera ljubljanske Talije. Tu pa tam vidish deklico, pol devico, ki z nedolzhnimi ochmi prezhi na priliko, da more v lepi obliki srechnemu izvoljencu oddati she drugo polovico.

Dandanes velja nachelo: »Uzhivaj hitro in obilno, za rekord!« Shport je zavladal tudi v ljubezni, rekordni shport, ki po nachelih higijene sistematichno ugonablja zdrave ljudi. Uzhivaj brez dolge in tehtne izbire in mere! Tek raste, a oslabljeni, neoddahnjeni zhelodec teku ne more slediti in se pokvari. Prenapolnjen, presit chloveka – ubije! –

Dober tek, gospoda!

Poljubljam Vam roke, mesdames!

 

(Odmevi, pomlad 1930, sht. 3, str. 112-115)

 

 

 

MOJE ROMANTICHNE VELIKE NOCHI

 

Da modra cvetka romantike hira, vene?? ... Neumno! Smeshno!! ... Saj je vse od kraja do konca na svetu in vesoljstvu romantichno! ... In kadar se bo ta uboga Shishka, imenovana »nasha zemlja«, razletela, – bo to vishek zemeljske romantike ...

Chloveshka romantika je muhasta, histerichna zhenshchina, ki rada pogosto menja svoje obleke in maske, she pogosteje svoje intimne prijatelje. Dandanes so njeni najljubshi favoriti pach – razbojniki, vlachugarji, bolniki-blazniki. Od dalech bledo-rdeche odsevajo od modre cvetke vedno urneje blizhajochi se plameni najvechjega svetovnega pozhara ...

Nekaj nad eno leto starega me je nesel oche v franchishkansko cerkev v Ljubljani k popoldanski pridigi ... Razodetje! ... Zastrmel sem se v stenske slike, posebno v tiste na koru. Poslushal sem godbo orgel in premishljal, odkod le glasovi prihajajo. Sklepal sem, da od tistih angelov na koru, vendar ne, – saj ti so le naslikani, lepo pisani ...

Odslej sem vedno trmasto tishchal v to cerkev, kadar nas je le pot mimo peljala. Vse sem prezrl in preslishal, – le slike so me zanimale. Od vsake posebej me je morala mati s silo odtrgati. Na ves glas sem se drl: »Cak' n', se tude!« Mrmral sem nerazumljive besede, ko sem drsal s prstom po steklu. Ocenjeval sem vse podrobnosti, kritika je bila huda. Od bozhjega groba in od Oljske gore pa mi je bilo slovo najtezhje. Krchevito sem se oprijemal ograje in mati me je morala krepko obunkati, da me je srdito jokajochega izvlekla iz cerkve ... Oljska gora je neizbrisno vplivala na mojo domishljijo, tako da so mi she do danes mrachne, mistichne nochne scene najljubshi motiv.

Sestra Miti je bujno dorashchala, in ko mi je bilo l. 1891 osem let, je imela kavalirjev na pretek. Trdovratno je chuvala svoj devishki venec, jaz pa sem iz te njene stanovitnosti pridobival lepe in slastne dobichke. Bil sem »postillon d'amour« sestrinih kavalirjev.

O bozhichu smo imeli drevo, prav do stropa segajoche, tezhko oblozheno z darili kavalirjev. Z bratom Janezom sva v »rajshpetlju« lezhala tik pod njim in vsako jutro sem zbudivshi se zobal kar z drevesa. Velika noch pa nam je bila nepretrgan 14-dnevni praznik. She dolgo me je zhelodec bolel po njej.

L. 1895! Veliki potres v dvanajstem letu mojega zhivljenja. –

O Bog, kako sem takrat znal spati! Zbudil me je potres pach, a ni me vzdignil iz postelje. Brat Janez me je tresel za rameni, vlekel za lase – a jaz sem hip nato spet sladko in globoko zaspal ... Ko me le ni bilo na spregled, se je Janez povrnil po mene – a she ga nisem takoj ubogal. Naposled sem se zdehaje in mrmraje le oblekel in pochasi zapushchal kuhinjo. Pred kuhinjskimi vratmi pa mi je zgrmel dimnik tik pred noge. Zdaj shele sem ozhivel in jo ucvrl v diru skozi vezho na plan ...

To so bili prizori! ... Vse po tleh kopice ljudi. Ljudje oblecheni in neoblecheni kakor mashkare. Kar je komu bilo blizhe pri rokah, to je pograbil in oblekel: moshki komade zhenskega oblachila, zhenske komade moshkega. Luchke, svechke, laterne so plapolale ob Gradashchici. Zhenske so kakor za stavo drdrale rozhni venec. Zdaj pa zdaj je spet zabuchalo, zazibala se je zemlja, opeka, dimniki so se vsipali raz strehe. Najrajshi bi bil vriskal, – pa so me zhenske itak zhe pregrdo gledale, ker nisem zbrano molil, nego sem se rajshi do ushes smejal. Edina skrb mi je bila le misel na mojo ljubljenko Anico, a sem se takoj potolazhil, ko sem videl, da je na varnem in toplo odeta.

Nato se je zachelo pravo cigansko zhivljenje. V ljudeh so se zbudili prastari, nomadski nagoni. Kuhali smo kar na prostem, spali spochetka v kadeh za zelje. Brat Janez je imel obilo zadoshchenja za svoje temne nagone: odeval je gospe in gospodichne v kadeh. Ko se je ponochi zemlja potresala, so se kadi trkale, da je chudovito pobobnevalo. Kakor stari Diogen v kadi lezhech sem zijal v krvavo vzhajajocho luno in spletal bajke o razbojnikih. She lepshe je bilo malo pozneje, ko se nas je napotila vsak vecher dolga karavana, oblozhena s posteljnino, v blizhnji Mestni log – v neki skedenj prenochevat. V senu lezhech sem poslushal vseh vrst shale, zgodbe, petje, brenkanje na citre in omamljen vselej sladko zaspal. Po dnevu smo se gnetli okrog »guljazhnih kanonov« (okrog dunajskih ljudskih kuhinj na vozeh), pa smo se drli in molili kuharju lonce pod nos, – nekateri kar po dvakrat, trikrat ...

Bil sem zhe kapitalist. Imel sem dobro shtipendijo, bil sem inshtruktor, – sam sem se prezhivljal in she dosti prihranil. Zaupljiv sem dal hraniti denar svoji zelo histerichni gospodinji, ki me je sicer rada imela, – she rajshi pa moj denar in si ga je brez mojega dovoljenja izposojevala. Tozhil sem jo in tako sem imel za Veliko noch l. 1896 dovolj razburjenj, sladkih in grenkih ...

Tako je potekalo moje zhivljenje naprej, zdaj cika-caka, zdaj hip-hop.

Preskochim vsa leta, tudi tisto romantichno Veliko noch l. 1904. na Dunaju, ko je moj lachni zhelodec orgijastichno godel pesem o domachih poticah, – in se ustavim pri Veliki nochi l. 1914, ko sem bil – Odisej – zasidran v ljubljanskem hotelu Tivoli. Imel sem hude skrbi, ki so mi izrinile iz srca in glave sleherno misel na kako »ljubezen« ali »razmerje«. Naravnost izogibal sem se vseh bitij v krilih, sicer bi bil kmalu zashel v isti polozhaj kakor prijatelj Ivan Cankar na vishjem Rozhniku, ki je postal zaradi njega bozhja pot za vse zaljubljene uchiteljishnice in she druge zhenske razne starosti in oblike. Tudi mene je hotela nekoch zajeti cela jata ljubkih gosk. Povabile so me k mizi, a jaz sem z musolinskim zamahom desnice povabilo odklonil. Janez Rozhnikar, nespokorjeni pushchavnik, je bil zato – seve – dosti bolj priljubljen nego Henrik Ljubljanski, pushchavnik, in od samega sebe prisiljeni spokornik.

Velika noch l. 1916! – Ushel sem veshalom in pushkam ter uzhival vse posvetne blagre v obilni meri lepo doma v materinskem krilu, v popolnem miru na nemilo jezo vseh sovrazhnikov in sovrazhnic. Policijski komisar dr. Skubl je tedaj zhe obzhaloval, da me je preganjal. Sposhtoval me je in se mi na cesti zhe od dalech klanjal. She malo je manjkalo, pa bi me bil skoro zaljubil tako kakor Ivana Cankarja. Odlichno reshil sem se neke nadlezhne, sicer zelo nadarjene, a malo prismojene deklice, ki je nikdar nisem maral.

L. 1917. sva se z materjo sadistichno pasla vsak ob svojem ogromnem velikonochnem plechetu. Vlekel sem meh, pa sva z majko urezala ob kozarchku vinca marsikatero narodno na nevoshchljivost in jezo vseh sosedov in sosed. »Tretji v zvezi« je bil vchasih Ivan Cankar.

L. 1919!! ...  Usodno, nadvse usodno leto zame! Butnilo me je ob tla, mi pokvarilo vse moje nadaljnje zhivljenje, – me obralo za skoro vso mojo bogato zhivljenjsko zhetev! V potu svojega obraza sem sejal petnajst let, pozheli pa so s shkodozheljnim smehom drugi – »prijatelji«, kajpada! Neprelezhana shpanska hripa, tezhja apicitis in srchna nevroza so me zhe l. 1918. malo omajale. Zhe po prevratu sem, gledajoch obhod sholske mladine, vzklikajoche rojstvu Jugoslavije, obchutil silno ganjenost, ki mi je bila dotlej popolnoma tuja in me je malo zaskrbela. Materina hripa in Cankarjeva smrt sta me she nekoliko pretresli. Delal sem tiste chase kakor stroj. Cankar se je vchasih zastonj trudil, da bi me zvabil od dela. Ukvarjal sem se z obshirnimi nachrti (zase in za tovarishijo) in se muchil z organiziranjem »vpotapljajochih« (se) umetnikov. Zhe samo zganjanje trmastih tovarishev bi chloveka zlahka spravilo v blaznico. Skratka: prenapenjal in prenapel sem se na vse nachine in sem zachutil rahlo, dotlej neznano mi stalno utrujenost.

V nevarnem marcu mi je vrag prechkal ravno, mirno pot z neko zhensko, ki se mi ob spominu nanjo she danes krchijo prsti za objem vratu, – ker je bila edina zhenska, ki se ji je posrechilo, da me je, zhe omajanega, vrgla za nekaj mesecev popolnoma iz ravnotezhja, in sem jo zato zhe prvih 14 dni brenchanja ravno toliko sovrazhil kakor ljubil, che ne she dosti bolj. Zateleban sem bil vanjo kakor divji petelin, – slep in gluh ... Dotlej sem vse zhivljenje drzhal strast trdno na kratki verigi. Roka mi je zaradi bolezni oslabela, strast se je pognala in me je potegnila za seboj. Pomagal pa mi je v to vrazhjo afero she prijatelj zdravnik, ki je majko po hripi preiskal, pa me je brez potrebe postrashil, da bo potrebovala pomochi v gospodinjstvu in da naj se – ozhenim.

In tako se je zgodilo, da je trezni matematik Henrik Smrekar stal s to zhensko na Veliki petek v najhujshem nalivu pod dezhnikom v tivolskem gozdu in se je zdel sam sebi groteskno smeshen. Grda razvada bele rase, – izmena slin (alias poljub) mi sama ni nikoli dolgotrajno dishala, – to pot pa le izredno dolgo. Po zadnjem poljubu mi je zhenska z globokim vzdihom z vso svojo tezho omahnila na srce, da sem se kar zamajal. Iluzija se je nekaj tednov za tem razkadila: zlato ni bilo zlato.

Po napachnih zdravnishkih navodilih sem se unichil, – namesto da bi si bil po pametnih, odlochnih nasvetih v nekaj mesecih utrujeni kadaver popravil in docela pozdravil.

Kizmet!

Odtlej se muchno bori za svoje ravnotezhje – z napetostjo vse svoje mochne zhivljenjske volje, konstitucije. Omahujem, padam, se pobiram, – spet omagujem, – kolnem ves svet in sebe in se spet razsmejem. Doklej she – to »nihanje«??

L. 1920. sem prebil Veliko noch v strashnih mukah doma, brez teka in spanja. Kmalu nato sem se preselil v ljubljansko bolnishnico, v I. nadstropje sht. 7 ... Skozi svincheno plast muk, ki jih niti 150 kapljic opijeve tinkture dnevno ni moglo chisto vtolazhiti, je ril – kakor Kelnarich zasut – norchek humor na beli dan. Zagreshil sem kljub trpljenju malo karikaturico, predstavljajocho prijatelja dr. Robido s spremstvom na viziti. Dobri primarij se je razveselil ter mi po usmiljenki polozhil na mizo za revansho drobno risbico z napisom »Et tamen resurrexit!« Pa se je dobrichina le zmotil ... Sicer sva dobro izhajala, – samo nekemu prijatelju v lice je potozhil, da se kljub depresiji v vse, prav vse vtikam, – celo v kuhinjske lonce, – in da mu bom vse »zhenske zmeshal«. V navzochnosti usmiljenke me je nekoch v smehu vprashal, »che jo bom vzel«. Sestrica S. pa se je z diskretnim nasmehom – ogorchena umaknila ...

Trpel sem kakor dusha v peklu neznosne muke dalje. Z zadnjimi mochmi pa sem se konec leta 1920 uprl vsem, sorodstvu in prijateljstvu ter proti odporu strokovnjaka, ki mi je narochal, naj opij dalje pijem in lezhim doma, – dosegel, da sem bil poslan v sanatorij Lassnitzhohe pri Gradcu. Tam sem se brez besed – zgrudil.

Prva zahteva zdravilishchnega shefa je bila, da opustim opij. Rad sem se odrekel tej goljufivi tolazhbi, – trpel pa sem dalje vnedogled tako, da mi niti en cel gram veronala dnevno ni prinesel vech spanja (oz. omedlevice), nego 5 do 6 ur na dan in noch.

Neprestano me je obletavala misel na samomor, – vendar sem se s skrajno napetostjo volje pretolkel v shtirih mesecih do zdravja. Na tihem sem si sam odtegoval ordinirani veronal.

Kljub vsem mukam pa sem v kratkih shtirih mesecih toliko dozhivel in dobil chisto nove, tako globoke in shiroke vpoglede v tragikomedijo zhivljenja in chloveka, kakor prej niti v desetih letih ne.

Pred zhenskami pa niti tu nisem bil varen, – she manj nego prej zdrav med zdravim svetom, kljub temu, da sem jih odkrito opozarjal na zhalostno dejstvo svoje nemochi. Nekaj sem bil kriv sam, ker sem preko kopalishchnega mojstra mojstrinji natvezel, da sem »she nedolzhen«. Hude posledice! Kar je bilo zhensk v sanatoriju, vse so druga za drugo ali kar v gruchah postajale ob moji mizi, me sochutno ogledovale, govorile prijazno vame. Ko pa nisem bil niti toliko vljuden, da bi jih povabil, naj prisedejo, – so razocharane odhajale. Najbolj prijatelja sva si bila pa le s sedemnajstletno muhasto, burkasto (tudi malo histerichno) Jennv, s sedanjo filmsko Jenny Jugo, zato, ker sem ji pomagal norce briti. Ni se ji she sanjalo, kaj da bo she iz nje, – jaz pa sem ji napovedal, da bo konchala pri gledalishchu ... Preskochiti moram vse shaljive dogodivshchine, – omeniti pa sem dolzhan neko potomko Italijana in Grkinje, mlado gospo s chisto klasichno glavo helenske Afrodite. Imela je vedno celo verigo obozhevateljev okrog sebe. Zdresiral sem jo pa tako dobro, da me je ubogala na rahel mig s prstom. Na lezhalnici lezhe, je ves dan drzhala mojo debelo sprehajalno palico. Sploh so mi dame stregle kakor kralju, zavijale me in grele na strmenje za »milost« potechih se kavalirjev. Ena se je sama nad seboj vjezila: »Zu dumm! Maestro ist doch – kein König!« ...

Malo pred Veliko nochjo pa sem postal spet cel mozh. Mislil sem le na svoje delo.

Po kratki dobi zdravja sem zaradi neprichakovanih razburjenj in denarnih skrbi prichel spet nihati. Prevzel me je silen strah, da se pogreznem v stari pekel nazaj, – in sem se zares spet pogrezal cela leta globlje in globlje, – dokler nisem o Veliki nochi 1925. spet veselo zakrichal: »Resurrexi, resurrexi!«

Segla mi je pod pazduho zelo blaga, nadarjena, za umetnost navdushena, veleugledna ljubljanska dama iz golega zanimanja za moje delo ter mi s prvim potegljajem potegnila vsaj glavo iz mochvirja bolezni, nakar sem se sam – priblizhno tako kakor lazhnjivi Kljukec – za lase polagoma izvlekel iz najhujshega blata. Omenjena blaga dama je postavila temelje moje sedanje vile »Kurnik«. Srce je zachelo zhiveje utripati, – misli so se prichele kaditi iz glave, – prevzelo me je spet neugnano veselje do dela, ki sem ga pa moral in ga moram zaradi zavratnih napadov bolezni dostikrat z dolgimi zavorami prekinjati.

Zadnja leta se pecham s smotrno dresuro malo in hudo sitnih zhensk. Vsi veste, da je to tezhak, muchen, nehvalezhen in odgovoren posel. Kljub vsem tezhavam pa morem v svoje dobro zapisati manjshe in vechje uspehe. Neko hudo trmasto zhensko sem z ljubeznivo dobroto in prizanesljivostjo le tako ukrotil, da mi je nekaj tednov iz rok zobala. Eno se mi je posrechilo docela ozdraviti, jo reshiti pred gotovo pogubo. Danes je srechna zhena in mati.

 

(Jutro, 1936, sht. 86)