Revija SRP 127/128

Henrik Tuma

 

ZEMLJEPISNO-JEZIKOSLOVNI ZAPISI

 

KRAJEVNO IMENOSLOVJE

(Odlomki)

 

(…)

Slovenci nimamo narodne zgodovine. Nashe kmetsko in pastirsko ljudstvo je zhivelo samo zase od vekov, revolucijonarna burja l. 1848 ga je shele prichela prebujati. Pred nekaj desetletji se je ljudska masa jela zavedati svoje posebnosti in skupnosti v smeri tvoritve naroda.

Zgodovina je enim potek dogodkov ljudstev, drugim je popisovanje del in zhivljenja velikih mozh, kraljev in junakov. Vsak dogodek znachi premembo, gibanje. Kjer ni preseljevanja in naseljevanja, kjer ni krizhanja plemen z boji, s trenjem in tekmovanjem, kjer ni pod- in nadredja enega plemena nad drugim, tam ni vidnih prememb v zhivljenju ljudstva, ni vidnega gibanja, tam ni vojskovodij in carjev, tam ne more biti zgodovine. In nasprotno, kjer ni bilo gibanja, ni bilo vidnih dogodkov, tam je mirno zhivljenje s prirodo od vekov. Zgodovina krajev, kjer bivajo in so bivali Slovenci, nam pripoveduje o naseljevanju in prihodu Fenichanov, Grkov, Romanov, Ilirov, Keltov, Germanov in Uraloaltajcev (Sarmatov, Hunov, Obrov, Madjarov, Kumanov), o njih pohodih in vladanju, njih vojnih chetah in vojskovodjih. Ne ve pa nichesar o Slovenih samih (rabim ime Slovene sploshno za vse stare Slovane), tudi ne o malem plemenu Slovencev. Le nekatera imena dopushchajo domnevo, da so bili Sloveni razshirjeni kot mirno pleme po celi Evropi od Venetov ob Baltishkem morju do Venetov ob Atlantskem oceanu, od Venetov ob Adriji pa do Venetov ob Chrnem morju. Slovenci smo od nekdaj sosedje jadranskih Venetov. Zgodovina koroshkega knezhtva, Kocelinove Muzhske grofovine (Muzhac = Moggio v Karniji), Valjhuna, sina Kajtimira na Gorenjskem – ni zgodovina slovenskih vladavin. Vemo le, da je sledila velikanski ljudski vojski Longobardov po prehodu v Italijo mala bojna cheta Slovenov-Hrvatov, ki je zasedla rodovitne plane kraje Koroshke, Gorenjske in solnchnega gorovja Karnije ter tam ustanovila male drzhavice. Slovenskega kralja in kneza, slovenskih junakov pa ni bilo nikdar. Noben pisec nam ne porocha, kedaj bi slovensko ljudstvo prishlo v te kraje, kjer danes prebiva, odkod in kako se je selilo, kako si je priborilo grudo, katero she danes prekopava.

Zgodovinska vest, da so prishli Slovenci v VI. stoletju v kraje, kjer she danes prebivajo, je pravljica. Menda slovenski uchenjaki sploh ne vedo, kdo jo je izumil, kvechjemu da se sklicujejo na kako staro, nerazumljeno kroniko ali pa na sklep prevernega jezikoslovca. Zgodovina sama tega ne ve. Odkar je Ljubor Niederle priobchil svoje »Slovenske starozhitnosti«, bi moralo biti za kolichkaj pouchenega chloveka nedostojno prezhvekovati bajko o prihodu slovenskega naroda v VI. stoletju po Kristusu. Kolikor se da sploh po zgodovinski metodi znanstveno dokazati, je Niederle dokazal, da so Sloveni prebivali zhe v II. in III., che ne zhe v I. stoletju po Kr. v krajih, kjer so danes. Da so tja prishli shele takrat, tudi on ni dokazal, niti ni skushal, a tudi ne bi mogel dokazati. V najnovejshem delu »Povod in pochetki zapadnih Slovanov« (Praga 1919) pa Niederle celo dopushcha ne le mozhnost, ampak vso verjetnost, da so bili vsaj zapadni Sloveni prastanovalci. Niederlejevi sklepi, v kolikor zapushchajo stroga zgodovinska tla in se opirajo na germansko in od nje deloma zasuzhnjeno slovensko jezikoslovje, so ochitno napachni ter predvidevam, da jih Niederle, ko svoje ogromno delo dokoncha, sam ovrzhe, ovrzhejo jih pa gotovo njegovi uchenci. Nashega slovenskega gospodarsko-krajevnega imenoslovja Niederle ni poznal in menda nikdo. Slovenci pa stanujemo ob zadnji jezikovni meji Slovenov, brez nas torej konchno sklepanje ni mozhno.

Kjer ni gibanja ne dogodkov, ni zgodovine. Na kraju pa, kjer mirno ljudstvo obdeluje zemeljsko grudo, je lahko polno cvetochega zhivljenja, le da zgodovina ne ve nichesar o njem. Opisov davnega ljudskega zhivljenja na rodni grudi nimamo she. Ne vemo, kdo je pahal zemljo in sadil trte pod starimi Grki in Rimljani, vemo le, da so to bili premaganci, suzhnji brez pravice, brez zgodovine. Le iz njih suzhenjstva in pa da o njih ne govori noben pisec, vemo, da je vsa njih zgodovina podjarmljenje po bojevitem tujem plemenu. Zhivljenja chloveka v prirodi in s prirodo v davnih chasih ni nikdo popisaval, chetudi je dotika chloveka s prirodo, zavladanje prirode po chloveku, ustvarilo vso kulturo, saj pomeni beseda kultura v bistvu: delo na zemlji. A res je, da je kultura prishla do svojega pomena v zgodovini shele takrat, ko se je bojno pleme polastilo bogastva, znanja in chuvstvovanja poljedelskega plemena. Tedaj je shele nastala civilizacija, t. j. oblast chloveka nad chlovekom in shele s tem nadredjem je postala vidna tudi kultura t. j. oblast chloveka s svojim delom nad prirodo. Sloveni so zhe davno pred Grki in Rimljani zavladali evropsko orno grudo, ustvarili so prvo starodavno kulturo, ki ni mogla vzrasti nego iz dela na tezhki grudi in iz zhitja po logeh in solnchnih planinah.

Priroda je ustvarila prvo razliko med chloveshkimi plemeni, zato ne more biti zgodovine brez zemljepisja in zemljeslovja. Shirna stepa je rodila neizmerne chrede nomadov, skitanje po stepi, chuvanje chred in boje za njih ohranitev je ustvarilo bojeviti um nomadov. Solnchna rodovitna brda so zbirala druzhine stalnih poljedelcev in pastirjev, porajajocha priroda z vechnimi in vrachajochimi svojimi premembami jim je odprla poznanje lastnih sil, dala ustvarjajochi um. Vse bogastvo ustvarja in je ustvarjala priroda in delo chloveka med prirodo. A shele, ko se je polastil bojeviti nomad bogastva poljedelca z orozhjem v roki, ko je svojega vojskovodjo izklical za kralja nad bojevniki in suzhnji ter dal zakone, je nastala drzhava in komaj v njej je prishla kultura do veljave. Zato pripisuje zgodovina vso vidno kulturo zmagujochim plemenom. Zato je ostalo temno nashe zhitje in bitje v zgodovini. Edine svitle zharke na prvo nashe zhivljenje, na prvo ustvarjanje kulture nam mechejo imena v prirodi in v boju s prirodo, med katero je bivalo in delalo nashe poljedelsko ljudstvo. Grki in Rimljani imajo bogato zgodovino bojev in vojskovodij, temna pa so in nerazumljiva njih krajevna imena, ali pa tlé pod njimi vserod in vselej tuja in nepoznana imena. Nashe krajevno imenoslovje pa je opis nashega davnega ljudstva in njegovega prirodnega zhivljenja. Iz tega opisa shele utegnemo razumeti tudi zgodovino plemen, ki so vladala nad nami. Iz tega opisa utegnejo razumeti tudi nad nami vladajochi narodi shele prav svojo zgodovino in kulturo.

Slovenska krajevna imena nam pravijo, da je Slovenec od veka vekov pastir in poljedelec na grudi, katero obdeluje. Njegove chrede so se pasle, kjer so bile zavetne doline in solnchna varna brda za daljnih vekov. Dalech na sever do Donave, dalech na zahod do shvicarskih planin in na vzhod do ronkov gorovja v ravnine je segalo slovensko planinsko pleme. Sledove nam kazhejo krajevna imena. Ne kazhejo nam pa le mej nashih bivalishch, govore nam tudi o tvorbi zemlje, na kateri smo zhiveli, govore nam o nashi dotiki s prirodo, o nashem prvotnem gospodarstvu. Odkar se je oglasila zgodovina tujih plemen nad nami, umolknila je vest o nashem zhivljenju, povest tujih, bojevitih, gospodujochih plemen je prekrstila in popachila nasha stara imena in jih preplavila s svojimi poznejshimi. Le she mal otochek velikega planinskega plemena Slovencev nam je ostal v Julijskih Alpah. Zato nam morajo biti nashe Alpe izhodishche pri preiskovanju krajevnega imenoslovja.

 

(…)

Plinius nam je zapisal glavne reke Karnije in Venetiae; Silis – Zila, Liquentià = Livenza, Alsa = Olsha, Natisio cum Turo = Nadizha s Terom, vse pristno slovenske besede.

Nedvomno slovenski besedi sta Socha in Nadizha, lashki Isonzo in Natisone. Dovolj je, da imamo to dvoje imen, pa imamo tudi jasen in nedvomljiv dokaz, da je slovensko pleme stanovalo tam, kjer je danes, zhe za chasa Rimljanov in tudi pred njimi. Latinski besedi sta na sebi nerazumljivi in tudi nerazlozhljivi, razlaga iz keltskega je naravnost otrochja. Obe slovenski imeni pa imata stvaren, predmetu odgovarjajoch pomen. Socha je reka, ki se v ovinkih izsuche izza gorovja. Nadizha je voda, ki s silo privrè na dan. Nadizhi imamo dve: eno kot izvir korenske Save, globoko skrito v skalovju zatishne planine pod Jalovcem in Strugom, drugo kot izvir slovensko-furlanske Nadizhe – Natisone, skrito v gorovju pod Jalovcem 1615 m v Stolovi skupini za Kobaridskim kotom. Jezikovna korenika deg je bogatega pomena. Pletershnik ima: degmati se, kregati se, ne pozna pa pomena degati se, krave se degajo = gonijo; digavchek (primula), po kateri se krave pojajo, ker njih sok razgreje, goni: kri. Degniti toliko kot suniti. Poleg tega dezhe, kvasice, ki dvigajo testo, dizhen = bujno rastocha rastlina, ki se rabi kot zhensko zdravilo, ker pospeshuje dizho t. j. mesechno chishchenje. Te malo znane, slabo tolmachene prastare slovenske besede pomenijo gnati sok, kri, vodo na dan. Treba le videti izvir korenske Save in Nadizhe v debru pod Brezjem, da se razume pomen: voda, ki s silo zhene na dan.

Socha, po starem z nosnikom, ki v rushchini prehaja v u, ima vzporedne besede istega pomena povsodi po slovenskih tleh. Such, Suchava itd. = voda, ki se suche, ruski suchit istega pomena, suk = chvrzh, zavita grcha. Geografi in filologi seveda kazhejo tudi na Isonta, Salzach ter se trudijo vsled tega podlozhiti keltshchino. No, Salzach je onemu, ki jo zemljepisno pozna, tudi zvijajocha se reka ter je smeshno razlagati nje vodo od soli, saj je bistra alpska reka! Isonta Sontina kazhe, da je bila tudi Salzach Socha in je nemshka beseda spakedranka. Razlagi Nadizha – Natisa, Socha Sontius sta tako jasni, a tudi tako vazhni, da se je chuditi, da se ni she nihche izmed nashih filologov resno bavil z njima. Seveda prinasha moja razlaga v dosedanjo zgodovino Slovencev celo zmedo, saj trdim, da so Slovenci bili v teh krajih she pred Rimljani. Rimljani so slovenski imeni »Socha« in »Nadizha« docela prozorno prilagodili svojemu jeziku. Brzh ko sprejmemo to resnico, postane stara nasha zgodovina jasna. Imamo pa she drugo ime, ki isto potrjuje. Rimljani so imeli potem, ko so Karne v gorovju premagali, glavno pot iz beneshke ravnine skozi Karnijo in na Koroshko, ne po zaporedni dolini Bela-Fella, ampak po suhem mimo jezera Cavezzano, po polozhnem solnchnem pobochju, ki vede chez »Klanec« v Tumech (Tolmezzo) in preko Zuglio (Julium Carnicum ) chez Krishki prelaz (S. Croce) v Ziljsko dolino. Rimljani niso gradili cest po debrih, ampak po bregovih, varnih pred povodnji, ne po produ Bele-Fella, ampak po varni solnchni poti skozi danashnji furlanski Cesclans – lat. Cesclanium. Ne vem sicer, kako ucheni keltologi in lashki filologi tolmachijo to besedo, vem pa, da so arheologi nashli gotove sledove rimske ceste (Bollettino sociale geografico italiano, 1894) in turist, ki ima iz visoke Amariane 1906 m nad Tumechem pregled sveta pod seboj, kar vzklikne: tod gre pot iz furlanske ravnine »chez klanec« v dolino gornjega Tilmenta (Tagliamento).

Rimljanske legije so toraj brodile Nadizho in Socho ter mahale chez Klance.

 

(…)

Ako vidimo, da so domacha krajevna imena pristno slovenska, ako vidimo, da postajajo imena Furlanov in Ladinov, chim dalje sezhemo v preteklo dobo, vedno bolj slovenska, moramo pach rechi, da so tu bili Sloveni zhe od pamtiveka in da se je furlanshchina stvorila iz dveh elementov: davnega slovenskega, na katerega se je vcepila latinshchina rimskega veterana-kolona, poslanega v Oglej. Ko so Huni razrushili mesto, je bezhal latinski kolon v gozdove in mochvirja, ko so pa nastopili mirni chasi, se je shiril med Slovene ter jih pod zashchito tujega plemstva izpodrinil. Stari zgodovinarji in zemljepisci porochajo, da je bila vechina prostora Furlanov zaprodena od hudournikov, zablachena proti morju, pokrita s shirnimi gozdovi. Obljudeno je bilo le solnchno grichevje. Povsodi pa, kjer je grichevje, dobimo jasne sledove nekdanjega slovenskega prebivalstva. Sledove slovenskih imen najdemo v vishjem gorovju po vseh gorskih zatishjih, ki niso bila izpostavljena poplavam in hudournikom in kamor niso prihajale roparske chete. Prav znachilna krajevna imena nas vedejo dalech na zahod, vedno v skrita zakotja ali visoko gori na solnchne pologe. Krajevne lege, kjer alpinist naleti na brezdvojbeno slovenska imena, so chesto krasni kotichki alpske prirode.

 

(…)

Imam Slovene za evropske prastanovalce. Naselili so se iz vzhoda, polagoma hodech ob solnchnih grichih, ki so bili po ledeni dobi edini pristopni chloveku in delu, v dveh jatah proti vzhodu – juzhnozapadni Sloveni, stari Veneti in Traki, ki so zasedli Balkan, Podunalje, Podkarpatje, Podsudetje, Alpe, juzhno Nemchijo in srednjo Francijo ter severno-zapadni in severni Sloveni, Polabci, Poljani in Anti.

Doline rek in nizhine so bile od prihodu zaprodene in zablachene. Prva selishcha so bila solnchna brda. V dezhelah rodovitnega brdja se je osnovala prva kultura, dobimo je na Panonskem-Moravskem in Severnoogrskem, ter Luzhici. Obe ti stari kulturi, izkazani po arheologiji, sta praslovenski.

Prasloveni so prishli zgodaj do takozvane luzhichko-panonske kulture. Bili so v kulturni in trgovski dotiki s srednjemorsko kulturo predgrshke dobe. Imamo sledove trgovske poti od Chrnega morja in preko Marsilje chez Rodan in Ren do severa in nazaj.

Ruska, ogrska, nemshka in padanska nizhina so bile ob prihodu Praslovenov brez prebivalstva. Prasloveni so na tem prostoru bili chisti. V Italiji (v Apeninih) so zadeli na novo pleme Evrazijcev in staro pleme Evrafrikancev, tako jih deli antropolog Sergi. Latinski jezik nam je amalgam nekdanjega srednjemorskega jezika z jezikom Praslovenov, krizhanje obojih plemen je dalo Italijane, she danes lochene po krvi in kosti: severne Italijane, med katerimi prevladuje slovenska sestavina in juzhne Italijane, med katerimi prevladuje evrafrikanska sestavina.

 

Prvo preseljevanje plemen, kakor pravijo zgodovinarji, je premenilo evropsko civilizacijo. Povod preseljevanja je mogla biti edinole prememba v prirodi vsled znizhanje topline na severu, vishanja topline v centralni Aziji. Moral je priti naval azijskih plemen iz vzhoda, skandinavsko-germanskih plemen iz severa. Pot Germanov je bila v bojnih druzhinah, Gefolgschaften, preko Danske, Wesera in Rena. V bojnih druzhinah so zasedle germanske nizhine in pregnale Slovene med mochvirja in pragozdove. Zhivele so od plena in lova. Ena velika druzhina je krenila v I. tisochletju pred Kristom chez Ren, si razdelila Galijo, kjer so bivali v sredini Sloveni do armorishkih Venetov, na jugu Iberi, na severu Kelti. Ustanovila je prvi germanski fevdalni sistem civilizacije. Zmes plemena je dal stare Galce, pozneje s Franki in Ladinci Francoze.

Ko se je bila stara Galija ustanovila in prenapolnila, izselile sta se dve mochni druzhini: ena »Sigovesa«, ki je krenila chez Ren nazaj preko Bavarske, Cheshke in se izgubljala med Poljani. Deli te druzhine so ustanovili srednjeevropsko-keltske drzhave med Vindelici na Bavarskem, med Boji na Cheshkem, ki so segale do pod Karpat. Maloshtevilne chete so utonile v slovenskem jezikovnem morju. Druga galska cheta »Belovesa« je krenila preko jezerskih Alp juzhne Francije v Italijo do Rima. V Gornji Italiji je ustanovila italsko-keltske drzhavice, ki so bile v stoletnih bojih z Rimljani premagane, njih taborishcha razdejana in premenjena v latinska mesta, bojna mladina unichena ali prepodena. Taki italski Galci, iskaje novih selishch, so se po malem naselili po odprtih dolinah Alp ter krenili preko njih na Kras in na Balkan; zadnja cheta Galoitalcev je zatonila v Mali Aziji. Bile so bojne chete malokulturnega ljudstva. Izginile so skoro brez sledu, le maloshtevilna imena njih taborishch so sledovi njih zgodovine.

Radi tega je v italijanskem jeziku ostalo komaj sledu keltshchine. Romanist Dietz jo skoraj izkljuchuje kot sestavino italijanshchine, rekoch: »Nje najvazhnejshi stari jezikovni ostanki prihajajo od starodavnih Oskov. Etrushchina ne pride v poshtev (Etruski so zhiveli le v mestih, katera so ali razdejali ali zasedli Rimljani, radi tega so tudi docela iztrebljeni). Ker je v italijanshchini mnogo besednih debel, katerih ni v francoshchini in shpanshchini, moramo domnevati, da se je italijanski jezik izpopolnjeval iz ljudskih narechij in ne naravnost iz latinshchine. Kljub temu je italijanski jezik med romanskimi jeziki ohranil najvech latinshchine, kar velja posebno za srednjelashka narechja. Juzhna italijanshchina kazhe vech tujih elementov iz grshchine z nekoliko arabskimi primeski. A ko se pa prouchuje narechja preko stare Italije, t. j. takraj Apenin, se zdi chloveku, da je postavljen v drug jezikovni svet. V padanski dolini latinshchina ni mogla premagati vpliva barbarshkih jezikov. Pritisk germanskih jezikov je razumljiv (to posebno vsled zasedenja po Longobardih), kdor pa ishche keltskih ostankov, se skoro razochara: celokupno italijansko ozemlje jih kazhe le malo. Pismeni jezik vsebuje komaj eno samo keltsko besedo, ki bi tudi ne bila drugod v romanshchini. Skrbna etimologichna preiskava narechij ob Alpah ali pa po Alpah, bi prinesla zgodovini jezika bogatega dobichka«.

Trditev filologa romanista Dietza, da v italijanshchini skoraj ni keltshchine, odgovarja tudi zgodovini. Kakor so bili Etruski, preko morja priseljeni Semiti, bivajochi le v mestnih kolonijah, iztrebljeni od Rimljanov, tako so tudi Gali, kot priseljene bojne chete, bivali le v mestih in taborishchih, od koder so jih iztrebili ali prepodili Rimljani. Morali so izginiti brez sledu. Severnih predalpskih in alpskih narechij pa do danes ni she nihche preiskaval, zato je filologom neznan novejshi jezikovni zaklad slovenshchine v lashchini. Poleg tega so se filologi, ki so dosedaj prouchevali lashchino, malo ali nich ozirali na slovenshchino, iz enostavnega razloga, ker je niso poznali. Lahko trdimo, da je stara latinshchina nastala iz jezikov srednjemorcev in Praslovenov. Latinshchina je bila chista le v rimskih municipijih. Rimski koloni se niso selili po gorah in gozdovih, pustili so zhiveti inorodna pastirska plemena nemoteno, zhivela so she dolgo v srednji vek. Iz teh narechij je chrpala nov besedni zaklad pozna latinshchina, ki je z asimilacijo germanshchine (Longobardov) postala od XI. stoletja naprej nasha moderna lashchina.

Imenoslovje nashih Alp nam to potrjuje. V Alpah so dalech v srednji vek in po gorskih zatishjih zhiveli Slovenci. Do konca starega veka so Rimljani v Alpah zasedli le taborishcha in postojanke ob vojashkih cestah in prehodih. Napad barbarskih plemen je naglo izchistil vzhodne Alpe, kjer so bila rimska taborishcha itak nasejana. Ostali so tam le prastanovalci, ki zhive kompaktno ondi she danes, potisnjeni od Germanov-Bavarcev na jug. Pred napadi Germanov od severa in po Padanski nizhini so se umaknili latinski koloni juzhne Germanije in begunci severne Padanske nizhine v Alpe. Shele ob preseljevanju bojnih chet koncem starega in prichetkom srednjega veka so se severne in juzhne Alpe poitalijanchile. V severnih Alpah, kjer je bil latinski element redkejshi, so ga Alemani v Shvici in Bavarci na Tirolskem kmalu ponemchili, v juzhnih Alpah je latinski element ostal – t. j. danashnja ladinshchina. Ladini so polagoma tekom srednjega in she prva stoletja novega veka polatinili slovenske alpske pastirje. Zato she nosijo alpski vrhovi slovenska imena »lasta«, »polica – pala«, »meja – meli«, »tamar«, »kuk«, »lanezh – lana«, »kalishche«, »chrche« in dr. Po listinah in ustnem sporochilu se da dolochiti glavni naval od XI. stoletja dalje. Severna Italija je do takrat unificirala svoj jezik in svoje ljudstvo. Fevdalizem je bil zasedel plodno zemljo. Kakor so ob tem germanski kmetje silili na jug, tako so lashki koloni silili na sever. Ker je bil germanski naval mogochne nemshke drzhave silnejshi, je posegel preko Brennerja doli do blizu Tridenta in zanesel velike gorske kolonije na Sette comuni in Asiashko planoto ob juzhnem pobochju Alp.

Pod nemshko kolonizacijo od severa, pod ladinsko od juga so izginili Slovenci iz Tirolskega in juzhnih Predalp, njih zadnji sledovi v gorskih samotah, po mojem mnenju shele tekom XVII. in XVIII. stoletja. Ostala je od nekedanjih Karnov – Slovencev le Gorishka in beneshka Slovenija. Furlani so poseben jezikovni element. Po zgodovinskih virih je bila Furlanija polna gozdov, produ in mochvirja. Prastanovalci brd in gor so bili Sloveni. Ko so Rimljani odbili napade bojevitih Ilirov in Galcev ob severnovzhodni meji, so ustanovili veliko taborishche in sredishche latinske kulture v Ogleju. Oglej je bil jezikovno in kulturni otok med obdajajochimi Sloveni. Iz oglejskega ager (polje), odkazanega latinskim veteranom, se je shiril polagoma kolon, kakor so rimski vitezi shirili svoje latifundje. Huni so Oglej razrushili, latinski begunci so se naselili po zatishjih in med Sloveni. She ko so navalili na Furlane Longobardi, je morala biti dezhela skoro celoma slovenska. She IX. stoletja, ko je prishel drugi germanski naval, so nemshka imena bila stvorjena na podlagi slovenskih in ne latinskih. Longobardsko in nemshko plemstvo se je polatinilo v VIII. in X. stoletju. Shele od takrat in she bolj po padcu Oglejskega patriarhata v XV. stoletju se je naglo shiril med Sloveni latinski element. A she v XIV. stoletju se je govorilo v Vidmu mnogo slovenski. L. 1694 »Account of some travels« je prvi turist v teh krajih, anglezh Brown konstatiral, da sega slovenski jezik do Vidma. Manzoni porocha za dobe oglejskih patrijarhov o Vidmu: »Il linguaggio slavo era assai più usato nei villaggi di quello della favella friulana, allora incolta e d'un ingrato suono«.

Zgodovina kazhe gibanje bojnih chet, ustanavljanje drzhav po zmagi in zavladanju, ki dviga iz mnozhice kralje in junake. Krajevno imenoslovje pa nam kazhe, da so zemljo obdelovali in obljudevali po srednji Evropi mirne druzhine slovenskih pastirjev. Evropsko civilizacijo so ustvarile ogrske, latinske in germanske drzhave, poleg njih madjarska, bolgarska, hrvatska in srbska, po germanskem vzgledu in vplivu cheshka in poljska drzhava. Evropska kultura pa je bila ustvarjena iz poljedelstva Praslovenov. Prvo veliko prvotno evropsko kulturo nam je opisal filolog Krek, premalo poznan in sposhtovan. Nima tako pristne in krepke ne Grk, ne Rimljan, ne German. Njih zmagovite chete so se okoristile z bogastvom, znanjem in chuvstvovanjem slovenskega poljedelca, le tako je bila mogocha vishja kultura. Kajti kultura ne more biti drugega nego plod zveze chloveka s prirodo v delu. Zato je gotovo, da hrani jedro evropske kulture v sebi tudi slovenske prvine!

 

(Jadranski alamanah, za leto 1923; Nasha zalozhba v Trstu)

 

 

 

SLOVENSKA IMENA V LADINSKEM IN BAVARSKEM NARECHJU

 

I.

Nekaj zheleznishkih postaj nad Bolzanom (Bozen) prej Juzhne Tirolske, sedaj Trentinske Benechije ali »Visoke Adizhe« (Adige) se dviga nad dolino Isarca (Jezer[ni]ca?) – Eisack (305 m) gromada Schlern-a 2546 m, najbolj na zahod potisnjene gore Dolomitov nad podoljem (Talzug) Isarca – Adige (Eisack – Etsch). Po svoji precej osamljeni legi se nudi s Schlerna obshiren in velelep pogled in pregled po sedaj italijanskem Tirolskem: na sever snezhniki Oetzthalskih do 3741 m in Zillerthalskih Alp do 3523 m, med njimi Brennerjeva zareza do 1370 m ter Visoke Ture z Venedigerjem 3660 m; na zahod Ortler 3902 m, Adamello 3524 m in Brenta – Tosa 3155 m – 3176 m; na jug Weisshorn 2316 m in Schwarzhorn (Cima di Rocca) 2440 m ter Latemar 2864 m.

Najkrasnejshi je pogled proti vzhodu na prave Dolomite: skupina Rosengarten do 3001 m, ledenik Marmolade 3344 m, Boe 3152 m, Langkofel 3178 m, Ghardenaccia 2670 m, Puez 2915 m, Sas Rigais 302 7 m. Odtod proti zahodu, na sever pred Schlernom je dolgi, zeleni hrbet Raschötzeralpe, ladinsko: Rascieza, do 2308 m, pod njo Grödnertal (Val Gardena), v prednjem delu germanizirana, v svoji kotanji (Schlusstal) ladinska.

Schlern je pristopen od vseh strani, najlazhje od postaje Waidbruck (471 m) po vozni cesti ali po stezi mimo gradù Trostburg (621 m) grofa Wolkensteina na Kastelrut (1090 m), dosedaj sedezh okrajnega sodishcha; odtod po poljskih voznikih do kopalishcha Ratzes 1207 m po lepi stezi skozi gozd in po severnovzhodnem pobochju v vijugah na travnato, sem in tja mochvirnato planoto Schlerna. Iz Kastelruta do Schlernhäuser je okoli 5 ur hoda.

Ime Schlern velja med pastirji-volarji le za mochvirnato planoto pod pechnatim vrhom. Schlern je alpska dialektichna beseda. Schmeller, etym. bayr. Wörterbuch, ima »Schlier – Lehm, in Oesterreich, Mergel«; beseda odgovarja glenastemu in muzhatemu svetu. Po Schlernu pasejo vole in jalovino, ker je previsok in prevetrn za planino (Alm). Nad prostranim, glenastim Schlernom, okoli 2300 – 2400 m, se stopnjuje suha travnata gredina (Terrasse), na robu katere stoje Schlernhäuser 2451 m, pach najbolj obiskovano turistsko zatochishche na Tirolskem, pravcat hotel, v dobri oskrbi prej Bolcanske sekcije nemshkega alpskega drushtva. Postelj je 82, poleg tega za silo she 25 sklopnic. Pred vojno je bilo za nedelje in gotove praznike v prostrani dvorani do 300 ljudi pri kosilu. Od hotela je po slozhni stezi do vrha dobrih sto metrov, polagoma 20 minut, a zlahka 15 minut hoje. Temen je grizha, razbito, raztreseno, krshno kamenje apnenca, na zadnjem vrhu pechevje. Iz Schlernove planote od vzhoda sem pa je vidna na Schlern bela pechina (Felswand) z razlochnim vrhom, morfologichno prava pech.

Pletershnik ima ad 2) »pech« Fels, Felsenstück, pechi, Felsgegend, za Rezijo pech, Stein, pecha Felsenhöhle, pechevje Felsgegend, pechevina Felsengrund, pechina Fels, Felsenhöhle, pechinka Grotte, pechnato felsig. Gorishki gorjani morfologichno precej tochno lochijo: pech = kompakter Fels, skala = Felsstück, rob = Felsrand, rov = das abgestürzte Felsstück, pechina = Felswand, pechevje = Felsmasse, pechevina = Felsboden. Mikloshich ad »pek« navaja besedo »pech« kot sploshnoslovansko, litavski pechius, madjarski pest, romunski pesht, narechje nemshko-tirolsko: Pötsche, Höhle unter dem Felsen. Mikloshich dostavlja: die ursprüngliche Bedeutung ist Ofen, kar se mi ne zdi prav, vsaj ne v pomenu gebauter Ofen. Pomen pech za Fels je samostojen; gorskemu pastirju je pech, ker v popoldanskem solncu zhehti od vrochine. Pech kot lastno ime je razshirjeno povsodi, kjer bivajo Slovenci po gorah. V Julijskih Alpah so posebno znane: Bela Pech (Biela Peit) 2143 m nad Nevejo; Monte Cimone (2380 m) je bil do nedavno Stermapeit – Strma Pech. Pechi so nad Kaninom in Prestreljenikom, Pechi so od Vogla do Rodice; »Na Pèchah (plur. tantum fem.)« nad Bovcem ob poti na Kanin; Pechje = rob pod Polovnikom, Maklena Pech pod Vrshichem nad Trento. Na Krasu je Pechínka, vrshich 291 m, znana bojna tochka izza velike vojne med Opatjeselom in Kostanjevico. Peche, vas pri Krki; Peche = Pöckau pri Podkloshtru itd. itd. Taler navaja za Tirolsko: Pöntsch. Na juzhni Avstrijsko-Salzburshki meji stojé ob cesti: die Petschen. V skupini Fervala (Preval?) je Pezinerspitze. Schiber, Zeitschrift des deutsch-osterr. A. V. 1902 pozna dokumentarichno Petsch za Ampezzo. To ime je tvorjeno kakor »Na gori« – Langoris v Furlaniji pod Korminom iz »Na Pechi«. Drug Ampezzo je v gorenji Tilmentski dolini. Oboje sta znani letovishchi. Pa tudi staro ime za pechnati nasad, ki moli iznad mochvirnatega Schlerna je Pech, a dejanski in morfologichno je prava, bela, gola pech nad zelenim drnatim Schlernom. Nemci drzhe to staro ime Pech za ladinsko besedo. Ladini jo izgovarjajo prav kakor Slovenci s trdim ch, po pomenu jelka. Furlani govore pezz = pinus, picea, dochim je pin = bor, pinus silvestris, laris, macesen Lärche. Karnski Furlani rabijo tudi od nemshkih kolonistov prevzeto Dane, ochitno Tanne.

Pomen: ladinski pech = smreka ali jelka (za pravcato morfologichno pech) za pechnati nasad ob 2500 m nad glenasto planoto Schlerna ob 2400 je nemogoch. Od slovenskih Julijskih Alp chez Karnijo in Tirolsko pa do Zahodnih Alp je vse polno Pechi in Pez, Puez, Pezze, Pezes itd. Dochim pa je slovenska Pech kakor nemshka Pöntsch, Petschen, nedvojnega pomena, je treba furlanske-ladinske in severnolashke dialektichne besede lochiti morfologichno na Pechi = Felsen in pezes = smrechje, jelovje. Morfologichno tipichna Pech - Fels pa je nad Schlernom.

Enako zmeshane so tudi besede pekel, pecol. Pekel 2106 m pod Triglavom, je turistom znan; v Reziji »Na pékale« in dalje na zahod morfologichno »Pecol« v vishavi pomeni sploshnoslovenski pekel. Pecol in Pocol furlanski pa chesto znachi pe = noga, col = brdo, gora, pecol; torej: Podbrdo, Podgora, Pocol (post – col) pa: Zabrdo, Zagora. Pod visoko Civetto je vas Pecol, nad njo pa 1813 m Crep di Pecol t. j. Krepa nad Podbrdom. Besedo Pecol sploshno napachno razlaga Meyer-Lübke (Etym. rom. Wörterbuch) iz latinskega pediculus. Res pecoll furlanski pomeni peduncolo, a Pironov furlanski slovar stakne vse skup – pecóll, peduncolo in piede di mobiglio, t. j. pecelj, ter somita, in cima di un colle, t. j. pekel.

Slovenska beseda »Pech« na Schlernu ni osamljena. Ko so vitezi Wolkensteinci okoli XII. stoletja sezidali svoj gradich v kotanji Grodenske doline pri vzhodu Langentala, so imeli njive po ronku skupine Cheri, Tschierspitzien 2592 m, in planine in staje pod La Pizza (Shpica 2498 m) Stevia- ali Stava-alpa.

»Pod Nivabize« so hishe Sot Nives. Ker je latinski nix-nivis, ladinski neif = sneg in so se po zgodovini Ladini v Grodenski dolini naselili shele v poznem srednjem veku, Nivabize, po mojem, ne more biti ne od latinskega nives, ne od ladinskega neif. »Biza« morda nemshki Wiese, »niva« pa slovensko njiva. »Stevia« in »stava« ladinski sploh ni umljiva, pach pa slovenski staja ali pristava. Wolkensteinci bi torej imeli kot prve tlachane Slovene, pozneje so se naselili Ladini, imeni Niva in Stava pa sta obe ohranjeni do danes. Prehod Kukovo sedlo = Sella Cuca.

Ladinski gorski vodniki so mi pravili, da so Ladinci, ko so se naseljevali po Grodenski dolini, nashli visoko v gorah stare prebivalce, ki so med seboj obchevali po gozdnih stezah, in she danes se imenuje ena takih stezâ pod planino Rascienza, Raschötztal pach Rashica, »Troi dei pajans« = steza poganov.

V vzporedni dolini na sever, v sedaj germaniziranem Vilnösstalu, je she ohranjenih precej chisto slovenskih livadnih imen: Praprot, Ravni, Chrnidoj (dol), Got = kot, Gost = gozd, Trebe, Trebich.

V ladinski obchini Ortisei, St. Ulrich, je Lip pach = lipa in Rona pach Ravna. V obchini Selva – Wolkenstein pa je Lepotza, nedvojno Lepocha, karakteristichno ime za zhivinski kal po slovenskih planinah.

Tod so torej chista slovenska imena.* Jezikoslovci so jih prezrli, ker se tuji niso nauchili spridoma slovenshchine, kakor tudi ne furlanshchine in ladinshchine.

 

 

II.

Kakor Pech, tako je po Tirolu ladinskega in bavarskega narechja vse polno slovenskih lastnih imen. Romanisti niso posebno skrbno predelali lashkega ozemlja, pach pa imajo bogato zbirko lastnih imen tirolski Nemci. Le da niti eden med njimi ni zmozhen slovenshchine; zato vsi besede neznanega pomena tolmachijo iz raznih keltskih, ilirskih in drugih ideologij. Tako Tarneller »Hof u. Burgnamen in Meran« etc. stavlja med ladinske ali predrimske t. j. veneto-ilirske besede na pr. sledeche: Perval = Perfl = Pirbler – ochitno slovenska Prevala, v Zadlazu pri Tolminu tudi pokvarjeno v Pirbla. Kanzen, kanz, konz, kunz – ochitno konec. V »Koncu« je pogosto ime za dolinske koti.

Gichl am Grèben, iz l. 1694, ne potrebuje tolmachenja.

Troier, ladinski troi, ni iz trivium, ampak iz slovenskega utro, t. j. utrta tla, beseda shiroko razshirjena po slovenskih planinah.

Tel, Töll = dol.

Loch = Gebüsch, Sald, ochitno: log. Schmeller (za bavarski) ima »Lo, Loh, Logen, Lohen, besonders in Zusammensetzungen.«

Pletzenbauer pach ni srednjenemshko Streifen Landes, ampak gre k Pleche, pogosto ime za gorske pomole.

Küchelberg je kakor Salzburshki Kuchel morfologichno slovenska kukla. Tarneller opisuje: »langgestreckter Hügelrücken, der plötzlich abflält«, t. j. strmi sklon daje morfologichno obliko kukle, kakor na pr. Kukla v Trenti etc.

Lazins so Lazne.

Brizsche, dokum. iz l. 1311, so Brishche, vse polno enakih imen po Gorishkem in Beneshkem; kratica iz brdishche.

In der Laner, d. i. Bergmahd, je ochitno Lanezh, gora s senozhetmi, po katerih raste divji lan. Po Julijskih Alpah je vse polno Lanezhev.

In der Gande, d. i. Boden mit grobem Schutt. Schmeller ima bavarski Gund, Gunten, »Luftloch«. Slovenski in latinski k prehaja v tirolshchini navadno v g in t chesto v d. Oboje je po glasu in pomenu nasha »konta« v Julijskih Alpah. Kuntner je tudi slovensko lastno ime, osebno in gorsko, Kuntar k konta. Primerjaj vech imen Kuntar v Julijskih Alpah, gor, ki stoje poleg konte.

Gatsche, in der Gatsche – pogosto slovensko ime Gache, Zwiesel; Gachnik, Gachnikar, der Zwieselbauer.

Táber pach ni od nemshkega taub, ampak bo nash tabor.

Pöntsch – pech.

Tamasseg, dokumi. iz l. 1560, Tamerseg, razshirjena planinska beseda tamar.

Marling, iz l. 1290 she Mernig, za mero; pach slovenski mernik.

Ursinig, dokum. l. 1380 Virshinich, je kakor dokum. furlanski Verzegnis, slovanska beseda Vrshich.

Zoche, dokum. iz l. 1580, Zouch je Suha kakor Zouch = Suha ob Chrni Prsti. Schmeller ima bavarski Zauch.

Tisens, dok. iz l. 1259 Tisna, l. 590 domnevna trdnjava Tesena, za katero so se bojevali Franki in Longobardi, morda slovenska Tesna.

Lass, Laas; Tarneller razlaga iz »die Lass«, t. j. drcha, »durch die Lass wird Holz getrieben.« To bi veljalo za gore, a Laas, velika vas v dolini nad Meranom, so pach slovenske Laze.

Shiroko razshirjena povsodi, kjer bivajo Nemci, po Schmellerju bavarski, frankovski in avstrijski, je beseda Werd, Werder, Wert, »erhöhter Ort«, smatram jo za sorodno z nashim brdo.

Zelo razshirjena je tudi beseda Rang, Rank, Rangen, Rung, Rungen. Schmeller ima frankovski Rang, fortlaufender Bergabhang, t. j. morfologichno tochno furlanski ronc; Slovenci imamo ronek, obronek.

Pri Schmellerju najdemo sploh vse polno nashih besedi. Gosse (Sennhütte) = kocha, die Grappen = grapa, Graus (Greuss, Gros, Gries) = Grizha.

Lam, Erzgrube im bayrischen Wald, je slovenska beseda Lom; glej V Lomeh pod Vrshichem v Trenti.

Lus (Morast) = Luzha.

Lewer, Leberberg (Hügel) = slov. léb, lebanja.

Sedelkot je pach sedlo in kot.

Filologi bodo nashli v Tarnellerju, Schmellerju in dr. she cel zaklad starih slovenskih, proti severozahodu pa starih cheshkih besedi.

Od prvega stoletja po Kristu se je latinilo podolje Etsch – Eisack in odprta rodna Inska dolina; v V. in VI. stoletju pa so germanski Bajuvari potiskali Latine od severa dol. Kdo je takrat in v nastopnih stoletjih bival po visokih planinah in alpskih zakotjih – tega nam kronicharji niso sporochili. Shele od XII. stoletja dalje je nastopila kolonizacija gorovja in zakotij, od severa Bavarcev, od juga Ladincev.

 

(Planinski vestnik, leto 1926, sht. 7; izdajatelj: Slovensko planinsko drushtvo v Ljubljani)

 

_______

* Po svoji priselitvi so Slovenci prodrli tudi v te kraje, a so polagoma izginjali v tujem zhivlju, ostavivshi pa v njem nedvomne sledove svojega jezika. – Urednishtvo.

 

(Zvezdica s pripadajocho opombo ni Tumova, temvech jo je vrinilo urednishtvo Pl. vestnika. – Op. ur.)

 

 

 

HENRIK TUMA (Ljubljana, 1858-1935), politik, publicist, alpinist. Rojen v predmestju Krakovo (oche Matija chevljar, priseljenec iz Prage, mati r. Ana Vidic), najprej uchitelj, nato na Dunaju promoviral pravo, zhivel vech let na Primorskem (Trst, Gorica), kjer se je tudi porochil (Marija Gianola, z njo deset otrok), po prvi sv. v. odvetnik v Ljubljani. Spochetka v liberalni stranki, nato socialdemokrat in avstromarksist; erudit v razlichnih strokah (zgodovina, psihologija, literatura), preucheval imena slovenskih gora in s tem podpiral tezo o avtohtonosti Slovencev v Alpah; urednik revije Nashi zapiski (kot naslednik A. Dermote spremenil prejshnji podnaslov »socialna revija« v »socialistichna revija«, 1913).

Tukaj je predstavljen z dvema spisoma (prvi, ki je izjemno obsezhen, le v odlomkih, drugi v celoti) od tistih, v katerih je razvijal svoje lingvistichne poglede; uradna stroka jih je sicer zavrachala, vendar iz njih, kljub morda kakshni vprashljivi podrobnosti, izhaja shirsha, solidno utemeljena razlaga toponomastichnih sledov v zemljepisno-zgodovinskem alpskem kontekstu v luchi slovenske (slovanske) etimologije. Tako se tudi po Tumi slovenshchina s svojimi narechji nakazuje kot relikt verjetno prve migracije (ok. 3000 pr. n. sht.) Indoevropejcev iz evrazijskega severovzhoda na zahod v Evropo vse do Atlantika; kasnejshi dotok bolj vojashko organiziranih plemen (istega indoevr. porekla) je te pastirsko-poljedelske predhodnike skozi stoletja z vseh strani zozheval v manj dostopne in z gorami zashchitene predele, njihovo izvirno toponimijo pa predeloval in brisal na vsakrshne nachine.

 

Izbor in opomba o avtorju Ivo Antich