Revija SRP 127/128

Giancarlo Sissa

 

IZGNANSTVO

 

 

Izgnanstvo

 

1

Nisem vedel, v katero smer bo krenilo potovanje, v kateri zhivi meji naj ishchem vprashanja, kako naj si predstavljam ceste tega ... ali drugega mesta, ki ga je megla pozhrla. Svet gre skozme in v meni pushcha praznino, svetloba ni dopushchala spreletov, sapic, listja, zgolj sledove sanj nechiste in daljne lepote, ki je spravljala v obup kot pridusheni glasovi v pesku. Zdaj sem dejal ljubezen, ljubezen moja, ki obvladujesh snezhne sanje zjutraj, pelji me na ples, v krog cvetja v vsako telesno smer. Vsak korak je bog, ki trepeta in se zahvaljuje.

 

2

Ko smo ubrali morsko pot, so ostale svetlobne sledi shkrzhadov, odsevi mokrega kamenja, od veselja porushen stolp in izbruh tihega besa, odstranitev koprene, ki lochuje sanje od sanj, plamen od plamena.

 

 

 

Drugo izgnanstvo

 

1

Tako je prishlo dekle, obremenjeno z znamenji mraza, ki zvecher odrine spanec v strme prepade. V spopadu s tishino in v zelenju, ki je orosilo stvari, je pogovor pazil na blede ognje. Sedeli smo in za hrbti upirali poglede in glasove v luch oceana. Zadaj so mesta obnemela v sanjah, v ljubezenskih mukah, v dezhevjih, ki so se natekla v kadi upanja, v senchne bazene chloveka, ki se uchi v tishini. Samo shushtenje sadezhev je pripomoglo, da je planet planet, ogledalo ogledalo, kamen in vodnjak pa bozhja misel.

 

2

In korenine, ki so dvigovale asfalt, lomile skale in gore, izsushile travnike, nahranile nebesne oboke pradavnih mater, so imele sonce in plodno silo vode, daljno togoto sedanjega zhivljenja, pogled, ki zaustavi noch v zhilah sadja, kjer se zachne klofuta vetra.

 

3

Ljubezen moja, ozvezdja spreminjajo imena, spijo v ustih ljudstev, bolj zharecha od najbolj popolne groze. Kdor prepeva, ima moder in globok ogenj pushchave in brishe znamenja dni in druge zakone, ki jih med hojo srecha.

 

 

 

In zhe spet izgnanstvo

(Giancarlu Sissi)

 

Prebivam v svojem truplu. Podoba, ki se pogrezne v zrcalo kot jabolko v vodo. Sneg v parku je sin zvezde repatice, pravo jadro chasa in praznik nezgod. Srh spreleti jutranja okna, prizhgana luch v kuhinji spanca, in pridejo kot v sanjah, kot drobtina, ki pade in oplodi, pridejo potihoma, pochasi vzbudijo pozornost, nekdanji koraki, obredi zmedenosti.

 

 

 

Otoki

 

1

Glejte otoke, belo skalovje, preplah kita, muko kam plavajo roke. Manjkajoche bozhanje je nepopisana stran, strmoglavljeni glas prichakovanja. Proti svetlobi se zdi tudi cvetje sumnichenje, speche zhivali, sinovi, ki odletijo - moral bi te loviti kot zhival, ki zagrizeno teche, okopati se v krvi, ki obdaja usta, med visechimi borovimi storzhi in iglami po krivdi srchnega mesa, nebesni kolobar med sonchnim vejevjem, mesec in poldne in poljubish nich manj kot zakon chasa.

 

2

Tako smo se izkrcali na davno mladost obal, na svetlo stran stoletja, kjer je krushni pepel pochasi postajal zrcalo, val vetra, na katerem smo gugali stebla ochi in zavezo. Tako smo dochakali balkone vrzhene navzgor, v glasovih hotelov, in sejali gozdove v srce doma. Potem je noch prevzela lisichjo senco, iz nje naredila prvi pregon, cher iz kosti domovino svetlobe.

 

3

Rojeni smo bili za nadvse visoke vhode pomenov, kjer so plahutala jadra in plovila v ogledalih in v obredih zhalovanja, sami v vojni hishi, kjer so se sesuvala okna v vsaki besedi in je sneg tiho naletaval. Mi sami smo bili setev, nevedni kruh kletve, zorani na sanjski zemlji, v raju spredaj.

 

4

A na katerem dvorishchu? na kateri trati sklicano srechanje? gibka in nemogocha zvezda, dusha in sedlo zhivali, ki leti, noch posuta z zvezdnim gramozom, ni shlo, da dosezhemo tochko, marvech da preskochimo slepi prikaz, stati v kaplji najdrazhjega pokola ali v dezhju iger. In zbogom moje sanje, prapor mojih sanj, zastavonosec, prednja strazha chasa, ki se vracha na planjave, sklonjena pri napajanju, zora, ki stopa v hlad, risbe na vratu ljubezni, kot dim pechi, kjer se greje kruh mrtvih.

 

5

Otok se je premaknil od enega ochesa na drugo, iskal je svojo jadrasto obliko kot violina, ki se potaplja v vodi. Kot globoko petje je imel mrzlico pokopanega boga, sram ga je bilo brez vprashanja – in otroci so tekali za chasom, vsi razvneti od razburjenosti: loki, lisice, drevoredi, v vrsti z vrbami in topoli na bregu jeseni, prava odiseja je sholska klop.

 

 

 

Lunapark

 

1

Nichevi letni chasi so razmnozhili kose sveta v veter, cirkushki kruh in ribe in preludij meglenosti in prebujenja – tako smo preusmerili glas do tiste skrajne meje, kjer je kdo lagal, prepeval, se uklonil tihoti listja, medtem ko je chakal na vecherjo. Med temi ali onimi sanjami smo obstali, kot da bi stopili z dezhevnega vrtiljaka – in poljubljanje je bilo nashe zadnje vino.

 

Lisica ne bo prishla, izmika se pogledom, kdor jo srecha, ves zadihan in na ves glas to pove otrokom.

 

Toda cirkusov, ki te tako muchijo in begajo, od katerega potovanja dalje se izogibash? je sanjsko zhe to, da smo otroci, se kotalimo v snegu, rdechi od mraza skachemo od ljubezni.

 

 

 

Sestra

(moji sestri Cristini)

 

Sestra, jaz ne pozabim. Navzoch sem kot bozhichno drevce v shrambi, kot mokre knjige z luknjami od mraza, kot ledeni hlad operiranega sina, kot vojashka suknja, zavrzhena brez razloga – in zato ker naj dezhuje sonce praznichnih dni, zabuhlih od jeze in krichanja, slepo poslushnih.

 

 

 

Izum Boga

 

1

Vase te zmechem kot hrano, kot nujno zlo, skrito v krvi, ki zgublja tishino do kostne beline, v kalvariji vode. To, kar vemo, je sochasnost, pozaba nasprotnih stvari, odsevamo senco, kjer drevo pochasi temni. In je glasba ogledala, telo iz rdechega mesa, v katerem zhivim, val prikazni, ki rezhe kose chasa. Mesto ima pepelnato in sramotno telo, pogreza se v dolgochasje kot jadrnica, kot navade tvojega jezika v mojih ustih.

2

In iz trnja te pushchave do ognja bedenja snezhijo usode, tvoje zvezde kot za kak supermarket, med iskanjem razlogov, da ostanemo zhivi v lesenem templju sredi olupkov hrushke ... nato se ustavi in na onem listu papirja so vecheri, chloveshko jedro matere, zvezda iz vode in teme, ki pozhene svoje seme.

 

 

 

Novi izum Boga

 

1

Zaprt v bolezen nekega zidu in v bistroumnost mrzlice, bo vsak zvezek dejanje, ki odkrito kljubuje strahu. Preskakovanje luzh, z brcanjem kamenja, korak za korakom med dihanjem, in kachji pastirji vse naokoli, knjige za ene jaslice. Na mizi bodo veje chasa kakor nov naslov, njena povrshina pa bo chisto oblozhena z besedami, in koledarski dnevi se bodo razvezali, sneli, pobeljene steze ran pa se bodo zaustavile v slani, chuvajki meja.

 

 

2

Zdaj so imena unichena, so zhivali, ki so potemnele med lovom – kar se na obzorju she upira, ima shkoljke v ocheh – mais il n'y a pas d'animaux dans ma vie, elle est toute entière sur la main gauche d'un ange cachι dans le feuillage, elle marche dans les roues de Paris quand l'aube tressaillit dans les portes des cafιs d'hiver, dans la lumière du jour qu'invoque la neige première* – lahko me vprashate, kaj sem dozhivel v preteklosti in imam samo nedvoumne odgovore, da crknete od smeha.

 

* – ampak ni zhivali v mojem zhivljenju, ki je v celoti na levi roki angela, skritega v listju, koraka po parishkih cestah, ko zora podrhteva na vratih zimskih kavarn, v jutranji svetlobi, ki prav kliche po prvem snegu. 

 

 

 

Drugi izum Boga

 

1

In torej sem prishel podret meje zasuzhnjenih mest, popolnih lazhi, vsiljene slave in nadutosti, nichevosti, ki vas neznansko muchi. Gradim glas, na katerega se telo povzpne do vishine, kjer se zrak vname in zagori.

 

2

Tako v meni zhivi oseba, ki sem jaz, v zadregi in otozhno, v barvah labirinta, in hodim v zrcalu. V hishi ishchem svoj dom, vinograd, nabrekel od neba in jutra. Jaz sem nedorasla oseba.

 

 

 

Nedorasla oseba

 

Morska voda se je cedila iz njegove brade tja do prsi in to ga je veselilo, upal je celo, da se mu bo sanjalo kaj primernega za ponovni razmislek o svojem zhivljenju, oroshenem z zhensko vodo in z jutranjim soncem, in ves vzradoshchen se je odlochil, da se ne bo kesal.

 

Zvecher, v nabito polni gostilni, je sedel malce ob strani in pil, ne da bi komu ponudil. K njemu je pristopil mladenich in ga vprashal, zakaj pije sam. Moshki mu je odgovoril: zakaj sodish po tem, kar vidish, in govorish to, chesar ne vesh? jaz nisem sam, jaz sem neshteto ljudi. Zunaj na cesti je zachelo dezhevati. Tisti chlovek, je nekdo pravil, je pisal na skrivaj, ime mu je bilo Oseba.

 

In med hojo, ko je nadaljeval pot, so mu odgriznili kose zhivljenja, to, da trpi, ga je presenechalo. Ko pa si je prishel tik zraven, je zachel jokati, da bi se srechal sam s seboj, a pochutil se je ponizhnega celo od samega sebe.

 

Tedaj so mu tisti, ki jih je ljubil, odvzeli vse besede, onemili so ga s svojo mrzhnjo in z zanichevanjem in ga vrgli v ogenj, ne da bi sploh nastal dim. Zato so mislili, da so svobodni.

 

A v notranjost besed se vedno kaj ali kdo skrije. Znotraj nekaterih dobre matere, znotraj drugih pa morilske matere.

 

Zato se je odlochil, da bo pozabil jezike, ki se jih je nauchil in jih pustil, da se odkapljajo v dneve kot zaklana zhivina po pradavnem obredu. Zbral je pesmi, ki so zhe izgubile smisel, v svetle posode in jih pustil prav pochasi izhlapeti, da bi se, nemoteno, vrnile v svoj red. Zakaj se nash glas tako strashno trudi, da pridiguje, kar je ochitno. Ne ostane vsako jutro na svoj nachin skrivnostno? in opazoval je ljudi, kako prebijejo tiste ure, kot da ishchejo delo? Kdor ga je kdaj ljubil, je

nanj pozabil, niso prepoznali niti njegovega imena, tako dolgo je ostal blizu, da so se okna izbrisala z zidov. In shtevilke na uri. In note z glasbil. Sovrazhil je kot kamen v dezhju, skril je svoje roke, iz njih je naredil perutnichke v zabojchku za orodje. Doumel je, da ga ni rodila nobena zhenska in je upal, da se bodo drugi lahko medsebojno ljubili, da bi se sam lazhje odpravil in odshel proti peshchenemu dvorishchu ob morju. Za njegovim hrbtom je zachelo snezhiti neurje besed. Nobeno mesto ni bilo drugachno. Pochasi je postal neprepoznaven, kakor mrlich kakshnega drugega plemena.

 

 

 

Jutranji svet I

 

Stanujemo na razlichnih razkropljenih mestih iste obale. Sanjarimo v

razlichnih razkropljenih trenutkih istega postanka. Naslednji starci smo

mi, na morskem obrezhju kot obichajno pijemo vino ob desetih zjutraj.

 

 

Jutranji svet V

 

1

Zjutraj postane vse dobro, zachne snezhiti, noch hlini, da je na posteljnih kotichkih. Ograjna vrata tishine pochasi premikate svoje viseche veje in omogochate vstop. Veliko rok se igra na mizi, varajo, ne da bi se sploh zmotile.

 

2

In med premikanjem rok v smer dihanja, onstran meglenega rechnega loka, srce rojeno v potrpezhljivosti kruha, ko je za oknom klicalo na pogovor, ob medli svetlobi majhnih perutnic, se roteche sklicujemo na plazenje chasa.

 

 

 

 

Giancarlo Sissa, italijanski pisatelj, pesnik in prevajalec, se je rodil leta 1961 v Mantovi, sedaj zhivi v Bologni. Objavlja kratko prozo in pesmi v shtevilnih revijah. Doslej so izshle pesnishke zbirke: Laureola (= ljubkovalno zhensko ime), s spremno besedo Alberta Bertonija, Book Editore, 1997; Prima della TAC e altre poesie (Pred ct in druge pesmi), s spremno besedo Giovannija Giudicija, zalozhba Marcos y Marcos, 1998; Il mestiere dell'educatore (Poklic vzgojitelja), s spremno besedo Alberta Bertonija, Book Editore 2002; Manuale d'insonnia (Prirochnik nespechnosti), s spremno besedo Roberta Galavernija, Nino Aragno Editore, 2004; Il bambino perfetto (Popolni otrok), s spremno besedo Antonia Preteja, Manni Editori, 2008 in Autoritratto – poesie 1990–2012 (Lastna podoba – pesmi 1990–2012), s spremno besedo Alberta Bertonija, Italic/Pequod Editore, 2015. Njegove pesmi so izshle v shtevilnih antologijah, na primer: L'occhio e il cuore, poeti degli anni '90 (Oko in srce, pesniki iz 90-ih let), Sometti 2000; Il pensiero dominante, poesia italiana 1970-2000 (Prevladujocha misel, italijanska poezija 1970-2000), Garzanti, 2010; Le parole esposte, fotostoria della poesia italiana del novecento (Razstavljene besede, fotozgodba italijanske poezije 20. stoletja), Crocetti, 2002; 100Mila Poeti per il Cambiamento – Primo Movimento (100Tisoch Pesnikov za Spremembo – Prvo Gibanje), qudulibri, 2013; I volti delle parole (Oblichja besed), uvod Sebastiana Vassallija, fotografije Daniela Ferroni, Sklad Tito Balestra onlus, 2014. Leta 2015 je izshla knjiga poezije v prozi Persona minore (Nedorasla oseba) v knjizhni zbirki fare voci pri zalozhbi kudulibri. Njegove pesmi so prevedene v vech evropskih jezikov. Leta 2015 je za knjizhno zbirko ku napisal spremno besedo za dvojezichno knjigo Walterja Valerija: Haiku – My name / Il mio nome (Haiku – My name / Moje ime). Tukajshnji izbor pesmi v prozi je iz zbirke Persona minore.

 

Iz italijanshchine prevedla in belezhko o avtorju napisala Jolka Milich