Revija SRP 127/128

Damir Globochnik

 

 SATIRICHNI ELEMENTI V ILUSTRACIJAH IVANA VAVPOTICHA

 

Med osrednje cilje karikatur in satirichnih ilustracij v dnevnem chasopisju in satirichnih listih spadajo komentiranje politichnih razmer, smeshenje in diskreditiranje politichnih nasprotnikov ali vidnih javnih osebnosti. Tako ali drugache so namenjene javnosti. Spodbujajo jih razni politichni shkandali, predvolilni boji, sovrashtvo med politichnimi strujami ipd., pa tudi potreba po kratkochasju ali plehki zabavi. Torej so slej ko prej predvsem trivialna zadeva, zato marsikateremu umetniku ni bilo do tega, da bi se njegove karikature ali satirichne ilustracije pojavljale na straneh humoristichnih listov ali dnevnega chasopisja.

Eden takshnih je bil najbrzh slikar, ilustrator in scenograf Ivan Vavpotich, med svetovnima vojnama vodilni portretist ljubljanske meshchanske druzhbe, ki je znal narisati tudi izvrstne karikature oziroma satirichne ilustracije.

Rojen je bil 21. februarja 1877 v Kamniku zdravniku dr. Janezu Vavpotichu in Mariji, roj. Obrekar. Leta 1880 se je druzhina preselila v Novo mesto, kjer je obiskoval gimnazijo. Slikarstvo je shtudiral v Pragi (1897 do 1899, prof. Václav Brozhik, Julius Eduard Mařak), v Parizu (1900 do 1902, najprej na École du Louvre v ateljeju Benjemina Constanta, nato na École des Beaux Arts pri Alfonzu Muchi), na Dunaju (1902) in zopet v »Zlatni Práhi« (1903–1905, prof. Vojteh Hynais). Na Dunaju se je spoznal z Vesnani, s katerimi ga je druzhilo zanimanje za ilustracijo, nagnjenost k pripovednosti, smisel za fantastiko, detajle in secesijsko risbo, ni pa ga privlachila narodopisna motivika.

Veljal je za velik risarski talent. Na I. slovenski umetnishki razstavi je razstavil samo eno sliko, portret Jana Masaryka. Vavpotich naj bi na portretni shtudiji po mnenju recenzenta Slovenskega naroda uspel predstaviti znachaj svojega prijatelja Masaryka. Vendar pa naj bi bila slikarska tehnika »popolnoma diletantska, potegljaji chopicha so brez energije in drug v drugega zmazani, barva naravnost neukusna in neverjetna v sostavi«. »Zakaj ni Vavpotich poslal kaj chrno belega? Kako lepo risan je njegov naslovni list za 'Zvon', koliko boljshe in lepshe so njegove Preshernove razglednice (katere pridejo v razstavo). Vavpotich se menda she ni pechal z oljno slikarijo drugje kot doma v sebi. Od nekdaj pa imam vtis, da bi bil on posebno vsposobljen za chrno-belo umetnost, za gravuro.«1

Naslednje leto so nastale ilustracije za II. zvezek Pesmi Simona Jenka (I. zvezek je ilustrirala Ivana Kobilca). Nivo Vavpotichevih knjizhnih oprem so Vesnani, ki so se nachrtno posvetili tudi ilustraciji in grafiki, komaj­da dohajali. Na Vavpotichevo ilustracijo so vplivali cheshki in francoski zgledi.

Po diplomi je za krajshi chas poucheval na Strokovni akademiji v Pragi. Leta 1910 je zapustil mesto uchitelja prostorochnega risanja na drzhavni realki v Idriji in odshel v Ljubljano. Odslej se je prezhivljal kot svobodni umetnik v Ljubljani.

Leta 1915 je bil vpoklican k vojakom. V Gradcu je opravil oficirski izpit. Do konca vojne je deloval kot slikar pri vojashkem tiskovnem uradu.

Med letoma 1927 in 1929 je bil scenograf obeh ljubljanskih gledalishch. Leta 1928 ga je prosvetno ministrstvo imenovalo za profesorja. Umrl je 11. januarja 1943 v Ljubljani.

Virtuozne in neredko prav duhovite so Vavpoticheve ilustracije za knjige Josipa Jurchicha Deseti brat (izdaja 1911), Jurija Trunka Amerika in Amerikanci iz leta 1912, Frana Milchinskega Tolovaj Mataj in druge slovenske pravljice iz leta 1917 in Iga Grudna Mishka osedlana iz leta 1922.

Petnajst ilustracij in naslovnica za Tolovaja Mataja je sicer naletelo na ochitek istega kritika, ki je ocenil Vavpotichevo delo na I. slovenski umetnishki razstavi, da Vavpotich ni »humorist«, ker »mu je humor potekel iz razuma, kakor che se resen koncertni pevec – umetnik pri dobrodelni prireditvi trudi s kupleti.« »En dovtip pa se mu je le posrechil in je izvrsten. Ta dovtip je na naslovnem listu. Milchinski je dal na vznozhje tega lista napisati lepe besede, ki se bero kakor bi bile vklesane v kamen iz hudih chasov, vzidan v staro cerkev, ali pa da so iz stare kronike: 'V chetrtem letu vojne – da bi bilo zadnje – in vojna zadnja!' Tja je Vavpo­tich posadil dve prav majchkeni figurici, na levo in desno tega lapidarnega vzdihljaja. Mirovni angel se drevi za vojakom, ki se ozira nazaj ter bezhi na vrat na nos pred palmovo vejo, katero mu moli angel nasproti kakor eksorcist sveti krizh preganjanjemu vragu. To je dobro, je umetnishki humor v par potezicah na najmanjshem prostoru.«2

Ivan Vavpotich se v likovni satiri ni mogel meriti s Hinkom Smrekarjem, kateremu je bila posvechena druga polovi­ca chlanka Miljutina Zarnika (1873–1940), saj je Smrekar v istem chasu narisal svoje najbolj znane ilustracije za Levstikovega Martina Krpana, ki poleg Birollinih in Gasparijevih ilustracij Pravljic Frana Milchinskega (prva slovenska knjiga pravljic za otroke z originalnimi ilustracijami) in Vavpotichevih ilustracij Jurchichevega Desetega brata iz leta 1911 spadajo med prvo klasiko te zvrsti pri nas.

Jozha Glonar je v oceni nove izdaje Desetega brata z Vavpotichevimi ilustracijami zapisal: »Toda zhe na ovitku nam pokazhe na prvi pogled varava maska desetega brata – shkoda, da je ni v knjigi sami! – da je ilustrator vso zagonetnost desetega brata globoko pojmil; da je v svojih ilustracijah bolj poudaril veselo in presherno stran romana, tega mu ne moremo shteti v zlo. Fina ironija, ki se kazhe v mnogih risbah (prim. pred vsem klasichno 'Fuimus Troes', str. 32), pricha, da je ilustrator vseskozi ohranil premoch nad snovjo, ki jo s svojo visoko tehniko oblikuje. Ta ironija je tu in tam res delikatesa le za onega, ki kakor umetnik sam, ne vidi v 'Desetem bratu' same snovi, ampak za snovjo tudi razmere, iz katerih raste, in gibalne sile, ki jo ravnajo. In marsikomu, ki gleda svet z ochesi, bodo odprle umevanje za Jurchichevo besedo. Tako je ilustrator postal kongenialen piscu, ker doseza z risbo to, kar pisec z besedo. Za one, ki niso umetnishki sladkosnedezhi, bo v obilici finih risb o Krjavlju dovolj uzhitka. Mogoche bodo potem spoznali tudi fini humor raznih vinjet, ki sicer ne ilustrirajo snovi, pach pa jo nevsiljivo spremljajo in tolmachijo (str. 58, 133, 145). V koliko so razni prti in peche v zaglavnih in zakljuchnih vinjetah narodne ali Vavpoticheve, tega ne morem odlochiti, da pa so vkusne in duhovite, to rad priznam.«3

Satirichni podton imajo tudi nekatere ilustracije in inicialke oziroma vinjete v knjigi Jurija Trunka Amerika in Amerikanci. Duhovnik in publicist Jurij Trunk (1870–1973) je knjigo v samozalozhbi izdal leta 1912 v 12. zvezkih in v knjizhni obliki. Vavpotich nikoli ni bil v Zdruzhenih drzhavah Amerike, vendar je svojimi ilustracijami dobro zadel amerishko okolje in njegove posebnosti.4 Poleg ilustracij knjiga vsebuje tudi 351 fotografij.

Vavpotich je v sklopu inicialke (zachetnice poglavij, zlasti o posameznih zveznih drzhavah) narisal embleme in drobne motive, znachilne za posamezno drzhavo, ki imajo pogosto satirichen znachaj.

 

I. del »Sploshni pregled«:

str. 5 Amerika – personifikacija ZDA oziroma amerishke vlade Uncle Sam5 z zemeljsko oblo v rokah

str. 65 New Jersey – hotelski pazh na ribolovu

str. 86 Washington – Uncle Sam sedi na vrhu Kapitola in obvladuje vse niti druzhbenega zhivljenja (na nitkah so zvezde zveznih drzhav)

str. 104 Florida – aligator in zamorchek

str. 133 bogatash, pred katerim po zraku lebdijo moshnjichki z denarjem

str. 197 Oregon – prebivalec Oregona ima med prsti na nogi plavalno kozhico. Zaradi pogostega dezhevja so to amerishko zvezno drzhavo imenovali »Webfoot state« (»drzhava noge plavalke«).

str. 207 Uncle Sam se podi za elegantno Kanado

II. del »Iz amerikanske zgodovine«:

str. 226 Angleshko-francoski boj za severnoamerishko celino je prikazan kot boj med psom (za 13 angleshkih kolonij na atlantski obali) in galskim petelinom

str. 241 Uncle Sam in ustava

str. 246 bosonogi klatezh ob smerokazu To West

str. 261 Uncle Sam odnasha ruskega dojenchka Aljasko (od Rusije odkupi Aljasko)

str. 264 industrijski razvoj kot temelj amerishke blaginje – bogatash na slonu, na tleh vreche z napisom »prosperity«

III. del »Amerikansko politichno zhivljenje«:

str. 277 politik

str. 285 volilni mozh oddaja list v volilno posodo, v ozadju ga opazujejo predsednishki kandidati

str. 289 pravica z zavezanimi ochmi

str. 291 Uncle Sam in zamorchek

IV. del »Amerikansko dushevno in socialno zhivljenje«:

str. 313 stereotipna predstavitev kapitalista kot debeluha v fraku, pod njim revni delavci

str. 316 »Amerikanski duh« povozi izobrazbo

V. del »Amerikansko gospodarsko zhivljenje«:

str. 329 kapitalist ozhema delavca

str. 357 kapitalist

VI. del »Slovenci v Ameriki«:

str. 441 vlivanje amerishkega duha v glavo mozhu s polhovko v rokah

str. 453 Uncle Sam z igranjem na pishchal zapelje slovenske otroke

 

Na zachetku zadnjega poglavja v knjigi (»Seznam znamenitejshih Slovencev«, str. 543) je Vavpotich narisal mlin na veter, v katerega vabi Uncle Sam slovenske priseljence kmechkega porekla. Iz milna prihajajo novi Americhani srednjega in vishjega sloja. Gre za interpretacijo motiva Babji mlin, ki je znan s starejshih grafik, pri nas pa se je uveljavil na poslikanih panjskih konchnicah. Ob straneh amerikanizacijo priseljencev opazujeta dva peklenshchka z indijanskimi peresi na glavi.

Na zadnji ilustraciji v Turkovi monografiji slovenskega izseljenca ob prihodu v ZDA sprejema Uncle Sam s sklonjenimi rameni in z lovorovim vencem v roki (str. 606). Ponosni Slovenec je oblechen v brezhibno narodno nosho. Amerishkemu strichku zadnji gumb visi na nitki. Klobuk je odlozhil na tla v upanju, da bo Slovenec vanj vrgel kak novchich.

 

Ivo Zorman (1889–1969) je menil, da Vavpotich na podrochju risbe nima para med slovenskimi umetniki. »Dana mu je obilna satira, lezhernost izrazhanja, duhovitost invencije. Vendar tudi zanj ravno v tem oziru (v ilustraciji) ni padla zadnja beseda; zmozhnosti so dane, ne pa Rhodus, kjer bi se dale izkazati.«6

 

Vavpotich, ki je najbolj znan po realistichnih slikarskih motivih (portret, tihozhitje idr.), je pokazal veliko nagnjenje do karikature. Fran Shijanec v katalogu umetnikove posmrtne razstave v Jakopichevem paviljonu poudarja: »Posebno veselje je chutil Vavpotich do karikatur, ki jih je risal poln humorja in duhovitosti.«7

 

Vavpotich je s karikaturami polnil skicirko. Nekaj karikatur je bilo objavljenih za chasa Vavpotichevega zhivljenja, npr. avtoportretna karikatura na raz­glednici iz leta 1917, na kateri se je upodobil v vlogi »vojnega slikarja«. Tudi na anketo Jutra8 je Vavpotich odgovoril z avtokarikaturo.

Okrog leta 1925 je Vavpotich predlagal, da bi se v pustnem chasu v Jakopichevem paviljonu prirejale »humoristichne razstave« (predlog je propadel zaradi premajhne udelezhbe slikarjev).9

 

ilustracija v knjigi Jurija Trunka Amerika in Amerikanci (1912), str. 606

 

 

 

 

 

(objavljeno v: Umetnost, 1942–1943, sht. 7–9, str. 116)

 

 

 

 

_________

1 Miljutin Zarnik, »Prva slovenska umetnostna razstava«, Slovenski narod, 1900, sht. 223.

2 Miljutin Zarnik, »Tolovaj Mataj-Martin Krpan«, Ljubljanski zvon, 1918, sht. 2, str. 222.

3 Jos. A. (Jozha) Glonar, »Slovensko slovstvo«, Veda, 1912, sht. 1, str. 102.

4 Ilustracije v Trunkovi knjigi Amerika in Amerikanci je podrobno analiziral Marjan Drnovshek (»Podoba Amerike na ilustracijah Ivana Vavpoticha«, Kronika / Chasopis za slovensko krajevno zgodovino, 1998, sht. 1–2, str. 83–109.

5 Po amerishkem trgovcu Samuelu Wilsonu iz Troya, New York, ki naj bi svoj vzdevek »Uncle Sam« (Stric Sam) oziroma inicialke U. S. uporabljal pri oznachevanju blaga, s katerim je oskrboval amerishko vojsko v vojni leta 1812.

6 Po: J. H. Z. (Ivo Zorman), »Slovenska upodabljajocha umetnost. Jesenska in poletna razstava«, Omladina, 1913/1914, sht. 1–4, str. 40.

7 Fran Shijanec, Ivan Vavpotich, katalog razstave v Jakopichevem paviljonu, marec/april 1943, str. 30.

8 »Moj odnos do novi­narstva«, Jutro, 1937, sht. 203.

9 Po: Sasha Shantel, »Nekoliko spominov na Ivana Vavpoticha«, Umetnost, 1942–1943, sht. 7–8, str. 128.