Revija SRP 127/128

Charles Wright

KITAJSKA SLED

 

 

PO BRANJU TU FUJA GREM VEN V SHKRATOVSKI SADOVNJAK

 

Vzhodno od mene, zahodno od mene polno poletje.

Kako globlji kot kjer koli drugod je mrak v tvojem lastnem dvorishchu.

Ptice letijo sem in tja chez travnik,

ishchoch dom,

Ko noch drsi navzgor kot majhen choln.

 

Dan za dnem postajam manj uporaben sam sebi.

Kakor ta ptich oponashalec,

preletavam od ene stvari do druge.

Kaj moram storiti, da bi se veselil shtiriinpetdesetih?

Jutrishnji dan je mrachen.

Dan pojutrishnji je she mrachnejshi.

 

Psi neba cvilijo.

Kresnice vlechejo tishino vechera

navzgor iz vlazhne trave.

V hrup sveta, v kaos vsakdanjika

Pojdi tiho, tiho.

 

 

 

PESEM NAPOL V STILU LI HOJA

 

Vse stvari si zhelijo breztezhnost,

neki kraj onstran ustnice jezika,

Neko tishino, neko obmochje milosti,

 

Nebo belo kot surova svila,

mrzlo vzméteno razpiranje ogledala na zahodu,

Zaton kot mrtva trava.

 

Che Bog rani, kot ranimo mi,

bi bil tudi on otozhen,

Neutolazhljiv, nepomirljiv.

_____

 

Li Ho, pravi zgodba, je odhajal zdoma

Vsak dan ob zori, jahajoch zhrebe, dechek sluzhabnik

je hodil za njim,

Starinska okrashena vrecha

Privezana na njegovem hrbtu.

Ko je udaril navdih, je Ho zapisoval

verze in jih spushchal v vrecho.

Pod noch je odhajal domov in verze vdelal v pesem,

Ne glede, kako samostojni in nepovezani so bili.

Njegova mati je nekoch rekla,

»Ne bo odnehal, dokler ne izbruhne svojega srca.«

 

In tako je storil.

Kakor John Keats,

je umrl s preprichanjem, da njegovo ime ne bo nikoli vpisano med

Osebnosti.

Brez upanja, je v sebi videl – to najhujshe prekletstvo – nesrechnika.

Pri sedemindvajsetih, na robu smrti, je videl prihajati mozha

V shkrlatu, ki je gnal rdechega zmaja,

S pisalno deshchico v roki mu je rekel,

»Tukaj sem s pozivom za Li Hoja.«

Ho je vstal iz svoje postelje in jokal.

Dalech od bolno, zmajsko mrachne sobe je sneg zamedel prelaze,

Opice so krozhile po svetih figovcih

in neumni ljudje so jedli beli zhad.

______

 

Kako zhalostni so juzhni grichi,

kako bel je njihov obup

Decembra pod modro prazno stranjo iz dinastije Tang.

 

Kaj je raba besed – sploh ni besed

Za mrzlo ureditev decembra,

za nachin, kako nam vzbuja obchutek.

 

Visimo kot oblaki med nebom in zemljo,

med nechim in nichem,

Vchasih s sencami, vchasih brez njih.

 

 

 

KITAJSKA POSHTA

 

To je globoko poletje vzhodno od Blue Ridgea.

Temperature nad 90 petindvajseti dan po vrsti.

Zvok tovornjakov z asfaltom vzdolzh Locust Avenue

Odmeva med uvelimi drevesi.

Nich ni hladno na dotik.

 

Ker niste prishli,

Vam bo pot nazaj ostala neznana.

In ker niste prishli,

se mi zdi, da sem postal podoben vam,

Oblak, katerega ves dezh je padel, na slepo in v poplavi.

 

Sprehodi v veliki praznini so vlazhni in zhalostni.

Pozni srednji vek. Z malo ali brez dela

se vrachamo v brezoblichnost,

Zachetek vseh stvari.

Shtudiraj absolut, pravi vasha knjiga. Ampak ne prevech naporno,

 

Dodam, tik pod mojim dihom.

Shkrzhati zataknejo svoje vzmeti do tochke

v zelenih krilih hrastov.

Ta letni chas se imenuje beli lasje.

Kot umorjena mesechina, se nenehno vracha od mrtvih.

 

Najini zhivljenji se bosta she naprej vrteli neizpolnjeni,

kot Devica in Shkorpijon.

O nesmrtnosti – tam ni nichesar razen starosti in njenih posledic.

Bolje je, da nikoli ne pridete.

Kako naj sicer ostaneva v stiku, sledech najinim besedam v zraku?

 

 

 

 

CHARLES WRIGHT (1935, Pickwick Dam, Tennessee, ZDA), amerishki pesnik, esejist, prevajalec; eno osrednjih imen sodobne (anglo)amerishke poezije. Shtudiral literaturo na univerzi Iowa, kot Fulbrightov shtipendist in kot chlan vojske ZDA vech let bival v Italiji, v kateri se je, po lastnih besedah, »znova rodil« in zachel shele zares pisati (in prevajati: Montale, Campana). V obzorju globalne »puste dezhele«, ki jo je v poezijo 20. stoletja temeljno zarisala velika trojica Eliot (pesnitev The Waste Land), Pound in Hart Crane, je sredi nepregledne mnozhice (anglo)amerishkih pesnikov Wright uresnichil svoj izum: njegov opus je prepoznavno individualiziran, v vseh vsebinskih in oblikovnih odtenkih briljantno uravnotezhen glas zrele modrosti, subtilne kultiviranosti in prijazno melanholichne (samo)ironije. Che je Eliotova »west-east« vizija predvsem indijska (Temza-Ganges), je Wrightova naravnana h Kitajski (deloma na sledi Pounda), kot je razvidno tako iz naslova ene njegovih zbirk (China Trace – Kitajska sled, 1977) kot tudi iz naslovov treh tukaj prevedenih pesmi. Prav na kitajskem ozadju je kljuchna njegova sintagma »metafizika vsakdanjika«: prizadevanje za »prizemljenost pesmi« ne spregleda ozadja, tonechega v neskonchnost, pri tem pa tudi prosti »prozni« verzi, neregularno lomljeni z odmiki od levega roba, dajejo vtis lebdenja besedila, zmeraj umirjeno in odmerjeno zaokrozhenega (onkraj retorichne entropije, obilno navzoche v sodobnem amerishkem pesnishtvu).

Opombe k pesmim: Tu Fu, legendarni kitajski pesnik iz 8. stoletja; nekaj mlajshi Li Ho (790-816), na Zahodu manj znani pesnik; Blue Ridge (Modra cher), gorovje na vzhodu ZDA, del Apalachev, imensko asociira Blue Cliff (Modra skala), klasichno kitajsko zbirko zen-koanov iz 12. stoletja; Devica in Shkorpijon asociirata naslov najbolj znane Wrightove zbirke Chrni zodiak (Black Zodiak, 1997 – Pulitzer Prize 1998). V 3. pesmi je izvirni verz »Since you have not come« mozhno prevesti: Ker nisi prishel, Ker nisi prishla, Ker niste prishli (izbrano je slednje kot nevtralno, ker je nagovorjena oseba neznana).

 

 

Izbor, prevod in opomba o avtorju Ivo Antich

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

O avtorju