Revija SRP 127/128

Branko J. Hribovshek

ZATON ZAHODA

(III)

 

Spoznanje in umetnost

  

Sveto pismo – tako Stara kot Nova zaveza naj bi bili najvazhnejshi knjigi Zahoda. Iz njiju naj bi izhajala celotna zahodnjashka moralna kultura. Ti knjigi, ki naj bi ju napisali bozhji preroki in bozhji apostoli ali pa so ju, kot naj bi pokazale raziskave, priredili svecheniki in pravi verniki po starih arabskih verovanjih in pripovedkah (Kamal Salibi: The Bible Came from Arabia, London, 1985), vsebujeta poleg moralnih naukov tudi opise neverjetno surovih, brezobzirnih in odvratnih masovnih pobojev, umorov, posilstev, plenitev in ropanj – storjenih bolj ali manj v bozhjem imenu. Da, v imenu boga, ki je zelo podoben chloveku: zahteva vse zase, od slepe poslushnosti do brezpogojne ljubezni, je neizmerno mashchevalen in neprizanesljiv, se kljub svoji vsemogochnosti boji tekmecev v verovanju in zvestobi podlozhnikov, ki jim naj bi bil podelil svobodno voljo. Ta strashni bog poskusha s tem, da se zhrtvuje sam sebi, odreshiti svoj izbrani narod krivde prvega greha – tj. spoznanja spolnosti in ploditve. S tem je chlovek postal podoben bogu, saj je zachel ustvarjati po svoji podobi in volji. Ta strashni bog pa je razocharan nad svojimi podlozhniki, nad svojim izbranim narodom, ker ta ne spozna boga. Zato bog prekolne ta narod ter se v svojem razocharanju spremeni v boga ljubezni, milosti in odpushchanja; odlochi se postati zashchitnik in reshitelj vseh ljudi, ne le izbranega naroda. Ostala pa je njegova zahteva do podlozhnikov: brezpogojna zvestoba, poslushnost in ljubezen. Tako trguje: v zameno jih namrech chaka vhod v nebeshko kraljestvo ...

Politiki prisegajo z roko na Svetem pismu, po potrebi navajajo iz njega, da bi opravichili svoja sramotna in zlochinska dejanja kot plemenitost drzhavnih ochetov in mater, ki le izpolnjujejo bozhjo voljo in prerokovanja ter delujejo le v soglasju s svetopisemskimi vrednotami, katerih vere njihovih nasprotnikov nimajo.

Poglejmo bolj natanchno nekaj Kristusovih izrekov:

 

... in vse sem povabil ...

... kdor ni z menoj, je proti meni ...

... blazheni ubogi na duhu, kajti njih je nebeshko kraljestvo ...

... in zadnji bodo prvi ...

 

V bistvu zvenijo ravno tako kot sploshne obljube politikov ... Kakor vse vere, je pach tudi ta »nasha« sociobioloshkega porekla. Je odraz najbolj sploshnih zhivljenjskih pogojev chloveka, njegove miselnosti, bojazni in upanja. In »nasha« vera je edina pravilna, »njihove« (vere drugih) pa niso! Vse vere pa vsebujejo bistvo oblasti – zahtevajo poslushnost, pokorshchino in chashchenje. Zastopniki boga ali pa bogov po lastni volji se opirajo na chustva, vplivajo nanje in jih izkorishchajo, da bi dosegli, utrdili in izvrshevali oblast. Chloveshka chustva jim dajejo skoraj popolno moch nad ljudmi.

Chustvena moch besede vchasih pojasni veliko vech kot razumsko pojasnilo, vendar pa lahko tudi skrije bistvo kot nekaj, kar nima prostora v vsakdanjem zhivljenju. To velja zlasti, che chustvom pripishemo zgolj umetnishko vrednost.

Doslej sem se namenoma izognil omeniti umetnost, ki je popolnoma chustven izraz nechesa (chesar koli) vsesploshnega ter chustveno vpliva na nash razum, da nam prichara osebno dozhivetje bistva umetnine. Poudarjam, gre za chustveno spoznanje nekega bistva, ki ga lahko potem razumsko opredelimo. Umetnost ima to lastnost, da nam to omogochi na najbolj zgoshchen nachin in v najbolj jedrnati obliki.

Tako ne moremo zanemariti tega nachina spoznanja, kajti kot bomo she videli, je vechina nashih najvazhnejshih dejanj in odlochitev chustveno pogojena. Chustveno spoznavanje je namrech zelo globoko in univerzalno, saj je nastajalo v celotnem evolucijskem procesu.

Umetnost in znanost sta si zelo podobni: obe zahtevata domiselnost, znanje, spretnost in sposobnost opazovanja ter predstave opazhenega ali dozhivetega, vse pod vodstvom uma in neke strastne tezhnje. Samo tako nastanejo genialna dela.

Eno teh enkratnih, vechno veljavnih in pomembnih del, za nasho razpravo she posebno zanimivo, je pripoved Veliki inkvizitor, vpletena v roman Bratje Karamazovi velikega ruskega pisatelja Dostojevskega. Seveda nas tukaj ne zanima vloga te pripovedi v romanu, njen pripovedni namen. Zanima nas zgolj analiza, ki jo je Dostojevski ustvaril s to pripovedjo v zgodovinskem in verskem oziru. V tej pripovedi je Dostojevski s prispodobo, v skladu z »nasho« (krshchansko) vero, opisal najbolj osnovne in bistvene tezhnje, lastnosti in vprashanja tega, kar imenujemo chloveshki duh. Ni podobnega dela filozofov ali sociologov, ki bi ta problem predstavilo globlje, enostavneje in bolj zgoshcheno, kot je to storil Dostojevski. Zajeto je vse: svoboda in suzhenjstvo, kruh in lakota, chashchenje in bogokletstvo, upor in poslushnost, oblast in ponizhnost, spoznanje in neznanje, dobro in zlo ...

Njegova analiza neusmiljeno prikazhe resnichnost chloveshke narave in stanja. Ta pripoved, cheprav le prispodobna, bo ostala v bistvu tudi najgloblja in najbolj zgoshchena druzhbeno-ekonomsko-politichna razprava vseh chasov. Kljub temu pa je Dostojevski nekaj zgreshil: Veliki inkvizitor je razumen chlovek in njegovo delovanje je s tem v skladu; sezhiganje krivovercev razume kot sredstvo za red, njegova gonilna sila pa naj bi bila pravzaprav ljubezen do malega chloveka, zato prevzema nase vso tezho odgovornosti zanj – po lastnem mnenju zares tostran nadomesti Jezusa Kristusa. Danashnji »veliki inkvizitorji« pa so to le po svojem najhujshem delovanju: niso niti razumni niti ne ljubijo ali vsaj sposhtujejo chloveka in so popolnoma brez obchutka odgovornosti, so le suzhnji svojih strasti. Taki mislijo, da morajo odlochati o usodi chloveka in planeta, pozabljajoch, da so naravni zakoni tisti, ki so to zhe od vsega zachetka chasa odlochili o usodi njih in nas vseh.

V zadevni pripovedi se Jezus Kristus vrne na zemljo v chasu, ko Sveta inkvizicija na veliko sezhiga krivoverce na grmadi. Jezus napravi nekaj chudezhev in tako ga opazi sam Veliki inkvizitor, ki ga nato ukazhe prijeti in zapreti. Ponochi pride Veliki inkvizitor k Jezusu v jecho, mu ochita njegov prihod ter pojasnjuje svoje delovanje in odpadnishtvo v skladu s chloveshko naravo, razglabljajoch o treh skushnjavah, pred katere je hudich postavil Jezusa v pushchavi. Te tri skushnjave je Jezus zavrgel, Veliki inkvizitor in njegovi pa so jih sprejeli za blagor malega chloveka. Na koncu mu Jezus molche da prav, mu odpusti in za vechno odide.

Spodaj navajam velik del iz te pripovedi, dodajam svoje poudarke in she kakshno misel (pri tem skusham ohraniti tudi razpolozhenje, ki ga vzbuja besedilo).

(...) 

A tedaj se razlezhe divji jok matere umrlega otroka, ki se je vrgla k Njegovim nogam: »Che si Ti, tedaj obudi mojega otroka!« vzklikne in steza roke k Njemu. Sprevod se ustavi in nosachi polozhijo krstico k Njegovim nogam. On jo sochutno gleda in Njegova usta she enkrat tiho spregovorijo besedi »Talitha kumi« – in deklica vstane. Deklica se dvigne v krsti, se usede, se nasmehne in gleda naokrog s shiroko odprtimi, zachudenimi ochmi. V rochicah drzhi shopek belih rozh, s katerimi je bila polozhena v krsto. V mnozhici nastane zmeda, vzkliki, ihtenje – in glej, v tem trenutku prihaja po trgu pred cerkvijo sam kardinal, Veliki inkvizitor. To je skoraj devetdesetletni starec, visok in zravnan, z izsushenim obrazom in upadlimi ochmi, iz katerih se she vedno ognjeno iskri. O, danes ni v svojih sijajnih kardinalskih oblachilih, v katerih se je vcheraj shopiril pred ljudstvom, ko so sezhigali sovrazhnike rimske vere – ne, v tem trenutku je samo v svoji stari, raskavi menishki halji. Nekoliko za njim mu sledijo njegovi mrki pomochniki, hlapci in »sveta strazha«. Ustavi se pred mnozhico in vse opazuje od dalech. Vse je videl, videl je, kako so postavili krsto pred Njegove noge, videl je, kako je deklica ozhivela, in obraz se mu je zmrachil. Namrshchi svoje goste sive obrvi in ochi se mu zloveshche zableshchijo. V Njega upre svoj prst in ukazhe strazharjem, naj Ga primejo. In glej, tolikshna je njegova moch in toliko je ljudstvo zhe vzgojeno, pokorno in v trepetu poslushno njegovi volji, da se mnozhica takoj razmakne pred strazharji in ti sredi grobnega molka, ki je mahoma nastopil, polozhijo roke Nanj in Ga odvedejo. Mnozhica se takoj kakor en mozh skloni z glavami do tal pred starcem-inkvizitorjem, ta pa molche blagoslovi ljudstvo in odide mimo.

 

To je prava podoba neomejene oblasti – strashna predstava sezhiganja krivovercev v opomin ljudstvu; sijajna oblachila inkvizitorja dvignejo nad ljudi tudi na pogled, a v menishki halji vseeno ohrani svojo moch v krogu zvestih krvnikov. Ljudje so zhe toliko ustrahovani, sebichni in prilagojeni, da brezpogojno sledijo oblastniku, pripravljeni so izdati tudi najbolj pravichnega in dobrodelnega. Ta skupna izdaja dobrega, ki ga izda podlozhno ljudstvo, da bi ushlo trenutnemu strahu, je kal vechne pogube.

Strazha odvede Jetnika v tesno in mrachno obokano jecho v starodavnem poslopju svetega sodishcha in ga zapre vanjo. Mine dan, pada tema, spushcha se vrocha in zadushljiva seviljska noch. Zrak dishi po lovorju in citronah. Sredi globoke teme se hipoma odprejo velika zhelezna vrata in starec, Veliki inkvizitor, s svetilko v roki pochasi vstopi v jecho. Sam je, vrata se za njim takoj zaprejo. Postane pri vhodu in dolgo, minuto ali dve, gleda v Njegov obraz. Naposled se tiho priblizha, polozhi svetilko na mizo in Mu reche:

– Si to Ti? Ti? – In ker ne dobi odgovora, hitro doda: – Ne odgovarjaj, molchi! In tudi, kaj bi sploh mogel rechi? Dobro poznam to, kar Ti pripovedujesh. Saj tudi nimash pravice dodati karkoli k temu, kar si bil zhe povedal. Zakaj si torej prishel vtikat se v nashe zadeve? Kajti prishel si samo zato, da nas motish, to sam dobro vesh. Ali vesh, kaj bo jutri? Jaz ne vem, kdo si, in tudi nochem vedeti, ali si Ti si On ali si le Njegova podoba; toda jutri Te obsodim in sezhgem na grmadi kakor nahujshega krivoverca in prav tisto ljudstvo, ki Ti je danes poljubljalo noge, bo jutri na en sam moj migljaj planilo k ognju in prigrebalo oglje k Tvoji grmadi, ali vesh to?

(...)

Toda vedi, da so zdaj, ravno dandanes, ti ljudje bolj kot kadar koli preprichani, da so popolnoma svobodni, cheprav so nam sami bili prinesli svojo svobodo in jo pokorno polozhili k nashim nogam.

(...)

Strashen in pameten duh, duh samounichenja in nebitja – nadaljuje starec – veliki duh je govoril s Teboj v pushchavi in v knjigah nam je sporocheno, da naj bi Te »skushal«. Ali je bilo tako ali ne? Ali naj bi bilo mogoche rechi kar koli bolj resnichnega od tega, kar Ti je oznanil v svojih treh vprashanjih in kar si Ti zavrgel in kar je v knjigah imenovano kot »skushnjava«? In vendar, che se je kdaj zgodil na zemlji resnichen chudezh, je to bilo tistega dne, na dan teh tvojih treh skushnjav.

(...)

Kajti v teh treh vprashanjih je tako rekoch zbrana v celoto in napovedana vsa nadaljnja chloveshka zgodovina; v njih so nakazane tri oblike, v katere se bodo strnila vsa nereshljiva zgodovinska protislovja chloveshke narave na tem svetu.

(...)

Te preroshke besede samogovora, nadgradnja celotne pripovedi, zgoshcheno povzemajo bistvo treh »skushnjav«, v katerih je razkrita chloveshka usoda kot posledica chloveshke narave, s katero je pogojena vsa prihodnost chloveshtva, kolikor je odvisna od chloveka.

 

... kajti chloveku in chloveshki druzhbi ni bilo nikoli nich bolj neznosno, kot je svoboda! Ali vidish to razzharjeno kamenje v tej goli, razbeljeni pushchavi? Spremeni ga v krushne hlebce in chloveshtvo bo udrlo za Teboj kot chreda, hvalezhno in poslushno, cheprav bo nenehno trepetalo, da ne bi Ti odtegnil svoje roke in bi bilo konec Tvojega kruha.

 

Ste zhe videli in slishali danashnja porochila? Kako revni, preganjani, brezposelni, lachni hochejo kruha in dela ...

(...)

Ali vesh, da bo chez nekaj stoletij chloveshtvo razglasilo z usti svoje modrosti in uchenosti, da zlochina ni ter potemtakem tudi ne greha, ampak da so samo – lachni.

(...)

O, nikoli, nikoli se ne bodo mogli sami nasititi brez nas! Nobena uchenost jim ne bo dala kruha, dokler bodo svobodni, konec pa bo tak, da bodo prinesli svojo svobodo k nashim nogam, rekoch: »Zasuzhnjite nas, samo nasitite nas!« Naposled bodo sami dojeli, da svoboda in kruh zemeljski, oboje hkrati za vsakogar, nista mozhna, ker ju nikoli, prav nikoli ne bodo znali razdeliti med seboj! Preprichali se bodo tudi, da nikoli ne morejo biti svobodni, zato ker so shibki, greshni, nepomembni in upornishki.

 

Tisti, ki se udinja, ki sluzhi, ne more biti svoboden; kdor je svoboden, ne sluzhi. Tisti, ki je popolnoma svoboden, ne more nichesar zahtevati; tisti pa, ki ni svoboden, zahteva. »Vsota svobod je konstantna: che imash politichno svobodo, nimash civilne, che imash civilno svobodo, nimash politichne« (kot pravi neki moj znanec).

(...) 

Ali so ti dragi le desettisochi velikih in mochnih, ostali milijoni, mnogoshtevilni kot pesek na dnu morja, ti milijoni shibkih, a Tebe ljubechih, pa so Ti samo sredstvo za velike in silne? Ne, nam so dragi tudi shibki! Greshni so in uporni, a nazadnje bodo tudi oni poslushni. Obchudovali nas bodo in nas bodo imeli za bogove, zato ker smo se jim postavili na chelo in smo privolili v to, da prenashamo svobodo, ki so se je oni prestrashili, in da jim gospodujemo – tako strashna se jim bo nazadnje zhe zdela svoboda! Mi pa jim porechemo, da smo poslushni Tebi in da gospodujemo v Tvojem imenu. Spet jih bomo prevarali, kajti Tebe ne bomo vech pustili med nas. V tej prevari bo tudi nashe trpljenje, ker bomo prisiljeni nenehno lagati.

 

Faustovski samogovor vladajochega – vechno enaka propaganda oblastnika, ki se skriva za moralnimi nacheli, katerih se sam ne drzhi: le on skrbi in ljubi shibke, jih hrani, ker sami tega ne zmorejo, velika je njegova zhrtev, namenjena njim. Lazhe jim in ljudje ga obozhujejo. Zaradi lazhi in kruha, ki jim ga daje, mu pokorno sledijo – to je prva skushnjava. Posameznik ima boljshe mozhnosti za prezhivetje v skupnosti, podvrzheni oblasti, kakor pa bi jih imel sam in svoboden. Urejena skupnost, ki jo vodi alfa oseba, kateri se vsi pokorijo, ima omogocha boljshe prezhivetje kakor divje krdelo.

(...)

Che bi bil Ti privolil in sprejel »kruh«, bi bil ustregel vsesploshni, vechni chloveshki skrbi in muki, tako posameznega bitja kakor vsega chloveshtva – in to je: »Koga chastiti?« Ni za chloveka bolj trajne in muchne skrbi, kakor je ta; che pa postane svoboden, mora brzh poiskati koga, katerega bo chastil. Chlovek ishche, da bi se priklanjal chemu, kar je zhe nesporno, toliko nesporno, da bi bili vsi ljudje takoj soglasni glede vsesploshnega chashchenja. Kajti skrb teh bednih bitij ni samo v tem, da bi iskali nekaj, kar bi chastil jaz ali kdo drug, marvech v tem, da bi nashli nekaj, v kar bi mogli vsi verovati in bi to vsi chastili – vsi hkrati. Prav ta potreba po vsesploshnosti chashchenja je najvechja muka tako vsakega posameznega chloveka kakor tudi vsega chloveshtva od zachetka stoletij. Zaradi skupnega chashchenja so ljudje pobijali drug drugega z mechem. Ustvarjali so si bogove in klicali drug drugemu: »Zavrzite vashe bogove in pridite se poklonit nashim, che ne, smrt vam in vashim bogovom!« In tako bo do konca sveta, celo takrat, ko izginejo bogovi s sveta: nich ne de, padali bodo na kolena pred maliki.

 

V nadaljevanju samogovora – v drugi skushnjavi – je nakazana vechna chloveshka skrb, koga chastiti, komu se podrediti, komu verjeti in zaupati, komu se skupinsko klanjati; to je izraz nagona pripadati nekemu krdelu, kjer se lochijo »nashi« in tisti, ki so »njihovi«, te pa je treba sovrazhiti, zanichevati, unichevati. V ta namen se »nashi« tudi sami zhrtvujejo ali pa one »druge« skushajo preprichati, da bi postali »nashi«; v tem prizadevanju lahko mali chlovek najde smisel zhivljenja.

Vsa verstva, tako abrahamska (judaizem, krshchanstvo, islam) kakor tudi hinduizem, budizem itd., ter vse ideologije, kot so socializem, komunizem in njihove razlichice, so v jedru svojih naukov popolnoma moralne. Prav tako so popolnoma moralne v sociobioloshkem smislu, saj to je njihov izvor. Tu moralno pomeni vse, kar prispeva k blaginji, h koristnemu razvoju ter zanesljivi prihodnosti chloveshke druzhbe in posameznika v njenem okviru. Tako vse vere in ideologije gradijo na tem, kar je dobrega, moralnega v chloveku – pravzaprav so namenjene nekemu idealnemu chloveku, ki ga ni; kakor je dejal Veliki inkvizitor: so za izbrance, so za bogovom podobne, in to je za te ideje usodno. Da je dandanes vloga verstev in ideologij pravzaprav rushilna, niso krivi toliko njihovi nauki, marvech zlasti njihova zloraba.

Seveda imamo tudi popolnoma nemoralne ideologije, kot sta fashizem in nacizem. Nekateri imajo tudi kapitalizem, imperializem in neoliberalizem (moderna oblika kapitalizma) za ideologije. Po moje to ne ustreza, saj gre le za oznake dolochenega delovanja v politiki, tako druzhbeni kot gospodarski. Za te oznake je znachilno, da se vedno skrivajo za kako vero ali ideologijo, utemeljujoch svoje delovanje v soglasju z moralo dolochenega verstva ali ideologije, zato same po sebi ne morejo biti to, na kar se sklicujejo. Pravzaprav so v osnovi le zbirke uzakonjenih pravil vladajochih, ki si na ta nachin omogochajo delovanje brez shirshe odgovornosti; vsebujejo pa ta pravila tudi dolzhnosti in kazni za podrejene. Kakor pravi znani izrek: gre za pravila, ki zagotavljajo, da revni ne prerezhejo vratov bogatim, da tlacheni ne prerezhejo vratov tlachiteljem.

(...)

Pravim Ti, da chlovek nima bolj muchne skrbi kot najti tistega, kateremu naj bi chimprej izrochil dar svobode, s katerim se to nesrechno bitje rodi.Toda svobodi ljudi lahko gospoduje le tisti, ki jim pomiri vest. S kruhom ti je bilo ponujeno neoporechno znamenje: ti mu dash kruh in chlovek se ti pokloni, kajti nich ni bolj neoporechno kot kruh; toda che ravno v istem chasu kdor koli zavlada njegovi vesti mimo Tebe – o, tedaj chlovek zavrzhe celo Tvoj kruh in gre za tistim, ki je premamil njegovo vest. V tem si imel prav. Kajti skrivnost chloveshkega bitja ni v tem, da zgolj zhivi, ampak v tem, za kakshen cilj zhivi. Brez lastnega trdnega preprichanja, za kaj naj zhivi, chlovek ne more dalje zhiveti in se raje unichi, kakor da bi ostal na zemlji, pa cheprav bi bil obdan s samim kruhom. To je pach tako, toda kaj nam to ponuja? Namesto tega, da bi Ti vladal svobodi ljudi, si jim jo she povechal! Ali si pozabil, da sta pokoj in celo smrt chloveku drazhja kot svobodna izbira v spoznavanju dobrega in zlega? Nich ni za chloveka bolj mamljivo, kot je svoboda njegove vesti, a nich ni zanj tudi bolj muchno.

(...)

Namesto da bi bil Ti sam obvladal chloveshko svobodo, si jo pomnozhil in z njenimi mukami za vekomaj obremenil obmochje chlovekove dushevnosti.

(...)

Ljudje bodo naposled krichali, da ni resnica ni pri Tebi, ker jih nihche ni zapustil v vechji zmedi in muki, kot si to storil Ti, ko si jim prepustil toliko skrbi in nereshljivih nalog. Tako si Ti sam postavil temelj za razrushenje svojega lastnega kraljestva in nikogar drugega ne moresh kriviti zaradi tega. In tebi je bilo vendar ponujeno nekaj chisto drugega! Tri sile, zgolj tri sile na tej zemlj lahko za vekomaj premagajo in omamijo vest teh shibkih upornikov v njihovo lastno srecho; te tri sile so: chudezh, skrivnost in avtoriteta. Ti si zavrgel prvo in drugo in tretje ter si dal s svojim ravnanjem sam prvi zgled za to.

(...)

O, seveda, ravnal si v tem primeru ponosno in chudovito kakor bog; toda ljudje, ta shibki, upornishki rod – ali so to bogovi?

(...)

Ali je bilo mogoche, da bi Ti samo za trenutek dopustil, da bi ljudje zmogli prenesti tako skushnjavo? Ali je chloveshka narava tako ustvarjena, da bi mogla zavrechi chudezh in se v tako strashnih zhivljenjskih trenutkih, v trenutkih svojih najbolj strashnih osnovnih in muchnih dushevnih stisk, nasloniti zgolj na svobodno odlochitev srca? O, Ti si vedel, da se bo Tvoje dejanje ohranilo v knjigah in bo doseglo globino vekov in zadnje meje sveta ...

(...)

A nisi vedel, da chlovek, brzh ko zavrzhe chudezh, zavrzhe tudi boga, ker chlovek ne ishche toliko boga, kolikor ishche chudezh.

 

Ni idealnega chloveka, ki bi se mogel upreti vsem tem skushnjavam. Che bi se jim zmogel upreti, bi bil enak bogu. Kakshen naj bi bil torej sociobioloshki smisel omenjenih treh sil? Chudezh je nekakshen dogodek, ki ga ne moremo razumeti, lahko pa ga obchudujemo, se ga bojimo; je chustveno dozhivetje in zato globlje kot razumsko spoznanje, je izraz nedojemljive sile. Skrivnost je nekaj podobnega, saj prav tako vzburi nasha chustva; ne vemo, kaj lahko prichakujemo od skrivnosti, saj vzbuja obchutek nedolochenega strahu. Avtoriteta pa je nekaj, kar vzbuja obchutek pravichnosti, varnosti in zashchite v povezani skupnosti; s strahom pred izlochitvijo in kaznijo si zagotavlja nasho poslushnost in nas vodi – torej je tudi to nekaj, kar je bistveno povezano s chustvi, le da meji zhe na razumsko pojmovanje. Spomnimo se Baghwana, raznih gurujev in podobnih skrajnih sekt, katerih privrzhenci so se pod vodstvom svojih »polbogov« odrekli vse lastnine, naredili tudi skupinske umore in samomore, vse to v najbolj svobodnih in demokratichnih zahodnih druzhbah, kjer niso vech mogli prenashati bremena osebne svobode.

(...)

Ali je res, da si Ti prishel samo k izbrancem in zaradi izbrancev? Che je tako, tedaj je to skrivnost in je ne moremo razumeti. In che je skrivnost, tedaj smo imeli prav, ko smo oznanjali skrivnost in jih uchili, da tisto, kar je vazhno, ni svobodna odlochitev njihovih src in ne ljubezen, ampak je to skrivnost, ki so jo dolzhni slepo sprejeti, cheprav se njihova vest temu upira. Tako smo tudi storili. Popravili smo tvoj veliki podvig in ga utemeljili na chudezhu, skrivnosti in avtoriteti. In ljudje so se razveselili, da smo jih ponovno vodili kot chredo in da smo z njihovih src vendarle konchno sneli ta strashni dar, ki jim je bil prinesel toliko trpljenja. Ali smo imeli prav, ko smo tako uchili in delovali, povej? Ali je mogoche, da nismo ljubili chloveshtva, ko smo tako ponizhno spoznali njegovo nemoch in z ljubeznijo olajshali njegovo breme ter dovolili njegovi izprijeni naravi, da sme greshiti, cheprav le z nashim dovoljenjem?

(...)

Poslushaj torej: mi nismo s Teboj, ampak z njim, to je nasha skrivnost!

 

Z demagogijo in s propagando skusha oblast dokazati svojo avtoriteto, dobrohotnost in velikodushnost tako sama sebi kot podlozhnikom.

 

(...) 

... vzeli smo od njega Rim in Cezarjev mech in sebe razglasili za vladarje na zemlji, za edine vladarje, cheprav se nam doslej she ni posrechilo, da bi svoje delo popolnoma dokonchali. A kdo je kriv tega? O, to delo je doslej le na zachetku, a se je zachelo. She dolgo bomo chakali na njegovo dovrshitev in she mnogo bo pretrpela zemlja, toda mi bomo dosegli nashe, postali bomo cezarji, in takrat bomo zhe lahko zacheli misliti na srecho vseh ljudi. Sicer pa bi bil tudi Ti takrat she lahko prevzel Cezarjev mech. Zakaj si zavrgel ta poslednji dar? Ko bi bil sprejel ta tretji nasvet mogochnega duha, bi bil izpolnil vse, kar ishche chlovek na zemlji, to je: chlovek bi vedel, pred kom naj se klanja, komu naj izrochi svojo vest in kako naj se konchno vsi zedinijo v slozhno in enotno vsesploshno mravljishche, kajti potreba po vesoljni zdruzhitvi je tretja in poslednja muka ljudi. Vedno si je vse chloveshtvo v vsakrshnih okolishchinah prizadevalo urediti univerzalno zhivljenje.

(...)

Bilo je mnogo velikih narodov z veliko zgodovino, toda chim vechji so bili ti narodi, tem bolj so bili nesrechni, ker so mochneje kot drugi spoznali potrebo po univerzalnem zdruzhevanju ljudi. Veliki osvajalci, razni Timurji in Dzhingiskani, so kot vihar preleteli chez zemljo, stremech osvojiti ves svet, a tudi oni so, cheprav podzavestno, izrazili le to veliko potrebo chloveshtva po svetovni in vsesploshni edinosti. Ko bi Ti sprejel ta nasvet in Cezarjev shkrlatni plashch, bi utemeljil svetovno vladavino in vsej zemlji prinesel mir. Kajti le kdo naj vlada ljudem, che ne tisti, ki obvlada njihovo vest in ki drzhi v rokah njihov vsakdanji kruh? Zato smo vzeli Cezarjev mech in s tem smo seveda zavrgli Tebe ter krenili za njim.

(...)

 Mi pa bomo zajahali zver in dvignili chasho in na njej bo napisano: »Skrivnost«! Takrat in shele takrat pride za ljudi vladavina miru in sreche.

(...)

 Pri nas bodo vsi srechni in se ne bodo vech upirali niti ubijali drug drugega, kakor pochnejo povsod v Tvoji svobodi.. O, mi jih bomo preprichali, da bodo shele takrat postali res svobodni, ko se zaradi nas odrechejo svoje svobode in se nam pokorijo. Kaj menish, ali bomo tedaj imeli prav ali bomo lagali?

Aktualne vzporednice: le chlanstvo v NATO zagotavlja svobodo, pravichnost in srechno zhivljenje, hegemonija Velike sile prinese srecho, svoboda je v suzhenjstvu, zato velja Pax Americana (kot nekdaj Pax Romana, katerega zhrtve in napake so zhe pozabljene), vsi smo za »evroatlantske integracije« in v njih za nasho »svetlo prihodnost« drzhavljanov tretjega reda Evropske Unije.

(...)

Svoboda, svobodni razum in znanost jih bodo zavedli v tako zagato in jih postavili pred take chudezhe in nereshljive skrivnosti, da bodo nekateri od njih, nepokornezhi in nasilniki, pokonchali sami sebe, drugi, nepokorni, toda slabotni, bodo iztrebili drug drugega, tretji, ki ostanejo, shibki in nesrechni, pa bodo prilezli k nashim nogam in nam zakrichali: »Da, imeli ste prav, vi ste edini imeli v lasti Njegovo skrivnost, in mi se vrachamo k vam, da nas reshite pred nami samimi!« Ko bodo od nas prejemali kruh, bodo jasno uvideli, da je to njihov kruh, z njihovimi rokami pridelan kruh, ki smo jim ga vzeli, potem pa jim ga razdelili brez vsakega chudezha; videli bodo, da nismo spremenili kamenja v kruh, a resnichno, bolj kot samega kruha se bodo veselili tega, da ga dobivajo iz nashih rok! Kajti dobro se bodo spominjali, da se jim je prej, ko she ni bilo nas, ta kruh, ki so ga sami pridelali, v njihovih rokah spreminjal v kamenje, ko pa so se vrnili k nam, se je kamenje v njihovih rokah spremenilo v kruh. Zelo, zelo bodo znali ceniti, kaj pomeni za chloveka, che se enkrat za vselej podredi!

(...)

Tedaj jim bomo dali tiho, ponizhno srecho slabotnih bitij, takih, kakor so oni ustvarjeni. O, naposled jih bomo preprichali, da ne smejo biti ponosni, zakaj Ti si jih povzdignil in jih s tem nauchil ponosa; dokazali jim bomo, da so slabotni, da so samo usmiljenja vredni otroci ter da je otroshka srecha najbolj sladka. Postali bodo plahi in nas bodo zacheli gledati kot bogove in se v strahu stiskati k nam kot pishcheta h koklji. Obchudovali nas bodo in se nas bali, in bodo ponosni, da smo tako mogochni in umni, da smo mogli pomiriti tako divjo tisochmilijonsko chredo. Izchrpani bodo trepetali pred nashim gnevom, zbeganega uma, solznih ochi kot otroci in zhenske, a prav tako zlahka se bodo na nash migljaj vdajali veselju in smehu, svetli radosti in srechni otroshki pesmici. Da, mi jih bomo nalozhili delo, toda v dela prostem chasu jim uredimo zhivljenje kot otroshko igro, z otroshkimi pesmimi, z zbori in nedolzhnim plesom. O, tudi greh jim bomo dovolili, ker so tako slabotni in nemochni, in ljubili nas bodo kot otroci zato, ker jim dovolimo greshiti. Rekli jim bomo, da je vsak greh odpushchen, che bo storjen z nashim dovoljenjem; dovolimo jim greshiti zhe zato, ker jih ljubimo, kazen za te grehe pa prevzamemo nase, che bo treba. Prevzamemo jih nase in oni nas bodo obozhevali kot dobrodelnike, ki so prevzeli njihove grehe na sebe pred bogom. In ne bodo imeli pred nami nikakrshnih skrivnosti. Mi jim bomo dovolili ali pa prepovedali zhiveti z njihovimi zhenami in ljubicami, imeti otroke ali pa jih ne imeti – vse v skladu z njihovo poslushnostjo – in oni se nam bodo pokorili z veseljem in radostjo. Najbolj muchne skrivnosti njihove vesti – vse, vse nam bodo prinesli, in mi bomo o vsem razsojali, in oni bodo radostno verjeli nashi sodbi, ker jih bo razbremenila velike skrbi in strashnih muk, che se morajo sami svobodno odlochiti. In vsi bodo srechni, vsi milijoni bitij, razen nekaj tistih sto tisochev, ki jim bodo vladali. Samo mi, ki hranimo skrivnost, samo mi bomo nesrechni. Na tisoche milijonov bo srechnih mladih in le sto tisoch bo trpechih, ki so prevzeli nase prekletstvo razlochevanja dobrega in zla.

 

To je faustovska pozhrtvovalnost oblasti za blaginjo vseh, tudi koliko zraka in vode komu pripada, pa darila TTIP (Transatlantic Trade and Investment Partnership), pa zhivljenje prikazano kot otroshka igra – zabava nas Hollywood z neskonchnimi CIS-i, sitcomi, pornografijo, pop-glasbo in nasiljem zhe v otroshkih risankah. Pri tem je prav perverzno pojasnjevanje Cerkve: revni in tlacheni so zato, ker so dobri – kazen za svoje grehe, s tem pa tudi odpustek, bodo pretrpeli in dobili zhe v tostranstvu, po smrti pa gredo ravno v nebo; pri bogatih pa je ravno nasprotno – njihova morebitna dobra dela so poplachana z bogastvom in dobrim zhivljenjem zhe v tostranstvu, po smrti pa jih chaka vechno trpljenje v peklu! Torej veselite se, da ste revni, tlacheni in zatirani, kajti vashe je nebeshko kraljestvo, in dajte ponizhno in poslushno cesarju, kar je cesarjevega! Kot pravi Cankar: »V bogatih kochijah se vozijo baroni, tatjè, bankirji ...«

 

(...)

Ko Veliki inkvizitor neha govoriti, nekoliko pochaka, da bi mu jetnik odgovoril. Jetnikov molk deluje nanj muchno. Videl je, kako ga je jetnik ves chas pozorno in tiho poslushal, ga gledal naravnost v ochi in mu ochitno ni nameraval nichesar odgovoriti. Starec bi rad, da bi mu On kar koli rekel, pa naj bi bilo to she tako grenko, strashno. Toda On se molche priblizha k starcu in ga tiho poljubi na njegove brezkrvne devetdesetletne ustnice. To je ves Njegov odgovor. Starec se zdrzne. Nekaj se je zganilo v kotichkih njegovih ust; stopi k vratom, jih odpre in Mu reche: »Pojdi in ne prihajaj vech ... ne pridi nikoli vech ... nikoli, nikoli vech!« In Ga izpusti v temne ulice mesta. Jetnik odide.

 

Dostojevski je pravilno prerokoval, ko je skushnjavca imenoval »strashni in umni duh, duh samounichenja in nebitja«; ta oznaka natanko izrazha usodo vsega chloveshtva. Privrzhenci skushnjavca so »voditelji« chloveshtva, ki so pot tega duha izbrali zato, ker je to edino, za kar je chloveshka narava sposobna: pot samounichenja in nebitja, to je bridka resnica. O drugachni izbiri ne bomo razpravljali – ni uresnichljiva in je stvar vere.

Preden natanchneje opishemo to pot, preneseno v danashnje pojmovanje, velja rechi, da te poti niso izbrali le voditelji, izbrali so jo tudi podlozhniki s tem, da se ji ne uprejo. Dostojevski je skushnjave strashnega duha dovolj nazorno prikazal, tako da se danes ta pot razkriva pod oznako neoliberalni kapitalizem, njegovi inkvizitorji in »sveta strazha« so neokoni in njihovi petolizniki, ki jim pravimo politiki. Ne moremo jih imenovati Veliki inkvizitorji, kajti Veliki inkvizitor je resnichno ljubil ljudi – to mu je potrdil Jezus osebno, ko ga je poljubil in mu prepustil chloveshtvo. Veliki inkvizitor je sezhigal »krivoverce« na grmadah, ker so motili red, vznemirjali ljudi, ne pa zaradi varovanja cerkvenih dogem. Njegov konchni cilj je bil osrechiti chloveka, zato mu je odpushchal grehe, zahrbtnost in pokvarjenost; pri tem mu je bila oblast le sredstvo za dosego cilja, ki ga drugache chlovek zaradi svoje shibkosti ne more dosechi. Velikemu inkvizitorju ni do bogastva, v tem je tudi sam krivoverec v ocheh uradne Cerkve; njemu gre za pravichno razpodelitev kruha in dela v skupnosti pod njegovo upravo. Celo svojo srecho tukaj kot tudi v vechnosti onkraj je zhrtvoval za chloveka s tem, da je zapustil Njega, Jezusa. Izziva celo pravichnost Njegove konchne sodbe.

V nasprotju z Velikim inkvizitorjem pa prikriti voditelji, ki mislijo, da krojijo usodo chloveshtva kot »gospodarji vesolja«, katerih vidni upravniki so danes neoliberalci in neokoni, ne ljubijo ljudi, ne ljubijo chloveshtva, saj je to zanje le velikanska, mastna, nenasitna in neumna biomasa, ki pozhira surovine in porablja energijo; to biomaso vladarji z vso pravico izkorishchajo, ropajo in po potrebi pobijajo. Tisti, ki ne prispevajo k njihovemu bogatenju, pa so nepotrebni zajedalci brez pravice do obstoja.

Pojma usoda tukaj ne jemljem v smislu nekake vishje onstranske sile, ki dolocha prihodnost, marvech v luchi dejstva, da se zakonom narave ne moremo izogniti. Ne gre torej za usodo v vesoljskem smislu – smrt sonca, razpad sonchnega sistema in galaksij ter neznani razvoj vesolja v eonih, ki she pridejo; gre za usodo chloveka na planetu Zemlja v manj kot enem stoletju. To usodo je zapechatila chloveshka neumnost sama in nam je popolnoma jasna, vprashljive so zgolj potankosti (kdaj, kje in kako), in she to bolj na ravni posameznika kot na ravni planeta. Umni in strashni »duh skushnjavec« nam jo je razkril v vsej njeni grozljivosti, konec bo prinesel samounichenje, in nato bo sledilo »nebitje«.

Pri vsem tem je najbolj strashno, a povsem razumljivo, da je obstajala mozhnost izogiba tej usodi, seveda zgolj v soglasju z naravnimi zakoni, se pravi, che bi ravnali v skladu s tem, kar imenujemo »zdrav razum«.

 

 

Jezdeci apokalipse

 

Naj ostanem pri verskih prispodobah. Shtirje moderni »jezdeci apokalipse« so: 1) imperializem kot (amerishka) tezhnja po svetovni hegemoniji, 2) neoliberalni kapitalizem, 3) prenaseljenost sveta (populacijska eksplozija), 4) klimatska katastrofa (spremembe podnebja).

To so poti, po katerih zhe stopamo, vedno hitreje in z vedno bolj trdnim korakom – samounichenju naproti. Prvim trem od teh poti bi se she sedaj z zdravim razumom (vsaj teoretichno, kajti che bi ga res imeli, ne bi bili zabredli tako dalech) lahko izognili, s chetrte – podnebne – poti pa ne moremo vech skreniti, »zdrav razum« nam lahko le she omogochi prav majhno verjetnost, da bo prezhivelo nekaj ljudi, nekako »za seme«. Seveda je jasno, da te poti, ti zloslutni jezdeci niso med seboj neodvisni, saj so zgolj razlichni pogledi na isto stanje, na iste vzroke in posledice.

»Prvi jezdec«, Zahod z ZDA na chelu, poskusha dosechi svetovno hegemonijo, kontrolo nad vsemi surovinami, viri energije in zhivljenjskimi sredstvi. Zakaj je bila ta amerishko-zahodna politika, njen druzhbenopolitichni in gospodarski vpliv, doslej tako uspeshna (seveda le za ozhji vrhnji sloj)?

Odgovor je pravzaprav preprost: uspeshna je bila, ker je neoliberalni kapitalizem v jedru rushilen, in sicer kot nauk (nochem rechi: ideologija) in kot delovanje. Rushenje je preprosto, praktichno zmeraj po svoje uspeshno in hitro, nekaj povsem drugega pa je do okolja obzirna gradnja.

Politika in vojashko delovanje Zahoda je usmerjeno predvsem v izgradnjo svetovne hegemonije. V ta namen so pripravljeni zhrtvovati kar koli, razen sebe in svoje premozhenje, povzrochili bi tudi tretjo svetovno vojno z nuklearnim orozhjem. Pri tem rachunajo na strah in negotovost nasprotnika (podobno politiko je razvil Izrael na Blizhnjem vzhodu); tako se bodo nasprotniki raje pokorili, kot pa tvegali unichenje.

Po nekaterih podatkih imajo ZDA prek 700, po drugih pa okoli 900 do 1000 vojashkih oporishch po vsem planetu, predvsem z namenom obkrozhanja Rusije in Kitajske, ki naj bi bili tako prisiljeni v pokorshchino. Sebi pa ZDA pridrzhujejo pravico t. i. prvega udarca, cheprav se zavzemajo »za mir«, Rusija in Kitajska pa ogrozhata svetovno ravnotezhje in mir. Organizacija BRICS, njene banke, mozhnost mednarodne trgovine brez dolarja in alternativne poti plachil – vse to je za ZDA popolnoma nesprejemljivo. Ponovno je »obujena« hladna vojna (pravzaprav nikdar ni prenehala) z oborozhevalno tekmo ter s t. i. »zastopnishkimi« (proxy) spori in »small wars« za podpihovanje lokalnih konfliktov in destabilizacij (Ukrajina, otoki v juzhnem Kitajskem morju, v Afriki Libija, Somalija itd., Blizhnji in Srednji vzhod). Tako Rusija kot Kitajska, cheprav dalech zaostajata za Zahodom po vojashki mochi, sta vseeno dovolj mochni, da bi lahko izvedli unichujoch nasprotni udarec. Torej, che ne bomo vselej prvi in edini, smo raje mrtvi – to je pravzaprav logika obupanca, ki je pred tem, da izgubi vse, pa stavi na eno samo, najbolj skrajno karto. Sodech po izjavah aktualnih predsednishkih kandidatov v ZDA, se zdi, da so toliko omejeni v svoji viziji sveta, da verjamejo v amerishko zmagovitost v vsakem primeru. Za njihovo blebetanje o »demokraciji«, »svobodi govora« in o »chloveshkih pravicah« je primerna prispodoba v Maski, kratki zgodbi Guya de Maupassanta, kjer lepa maska skriva ostarel, izmozgan in propadel obraz resnichnosti.

To stanje in delovanje s svojo negativno selekcijo, to je z nestrpnostjo, s politichnim diktatom, z ekonomskimi sankcijami, s podpihovanjem in organizacijo sporov, ki prehajajo v vojne, povzrocha zgolj zozhevanje pravichnejshih mozhnosti razpodelitve. Logika »che nisi z menoj, si proti meni« preprechuje sodelovanje in rushi obstojeche, s tem pa povzrocha obraten razvoj – deevolucijo, pot nazaj, ki unichuje napredek, ker je proti raznolikosti in zdruzhuje v enake lastnosti na nizhji ravni – izenachuje z unichenjem.

S stalishcha disipativnih struktur pomeni zmanjshevanje raznolikosti strukture porast entropije sistema, to pa neizogibno vodi do razpada disipativne strukture. Ob tem je nepomembno, kolikshen je bil, je she ali pa shele bo pretok energije in materije skozi sistem – ta dolocha zgolj trajanje in chas razpada.

Zaradi vsesploshne svetovne povezanosti – »prvi« svet je kljub svojemu mnenju, da sta »drugi« in »tretji« nepomembna, zhe od kolonialnih chasov bistveno odvisen od obeh – je celotno chloveshtvo, z vsemi druzhbami in drzhavami, postalo en sam organizem. Potemtakem hegemonsko delovanje Zahoda ni nekakshna naravna selekcija, cheprav sam skusha predstaviti tekmovalnost kot najboljshi »zhivljenjski vzorec«. Zaradi povezanosti enotnega organizma je zahodni parazitizem iz kolonialnih chasov preshel v rakavo metastazo v chloveshki druzhbi. Kjerkoli deluje, unichuje in pri tem povzrocha rast entropije, ki bo v konchnem rezultatu povzrochila propad chloveshke druzhbe in poshkodovano okolje na svetovni ravni.

»Drugi jezdec«, neoliberalni kapitalizem in kapitalizem nasploh, je bolj nevaren kot prizadevanje za amerishko hegemonijo. Cheprav je oboje nelochljivo povezano (prva naloga svetovne hegemonije je zagotoviti prevzem, nadzor in izkljuchno uporabo energetskih virov in surovin), saj je kapitalizem pravzaprav povzrochil hegemojo ZDA, je neoliberalni kapitalizem navzoch praktichno povsod po svetu. Dno je prebila globalizacija: zahodni neoliberalni kapitalistichni pohlep je »prevzel« svetovno politiko. Tako so mednarodne korporacije zhe skoraj popolnoma prevzele politichni nadzor na Zahodu. Tezhnja za dobichkom, pohlep, imeti »life style«, kariero in zraven bojazen pred izgubo eksistence, revshchino in nezaposlenostjo, spodaj pa prazno upanje tistih na dnu po boljshem zhivljenju – vse to je dalo kapitalizmu dolocheno lastno dinamiko, ki izlochi vsakogar, ki bi poskushal kar koli spremeniti. Usodno je, da pri tem sodelujemo vsi, razlike med bogatimi in revnimi pa so vedno vechje in morajo pripeljati do zloma – tako se kapitalizem sam unichuje, ker unichuje svoje lastne potroshnike. Pravzaprav se je zlom vsaj deloma zhe zgodil: ali je to sploh she gospodarstvo (morda je le politichna ekonomija v perverznem pomenu), che so najvechji zasluzhki ustvarjeni z »derivativnimi produkti«, s »fiat denarjem«, s »hedge funds« in podobnimi »charovnimi« pojmi, ki le prikrivajo shpekulacije, prevare in tatvine. Za vse to je dobra oznaka »kazino kapitalizem«, bankirje pa sploh zhe imenujejo »robber barons«. Delo ni vech izvor dobrin in blaginje. She bolj pa je izgubilo svojo vrednost s »quantitative easing« (QE), s katerim centralne banke dejansko ponarejajo svoj denar; inflacije sicer formalno ni, denar ohranja bolj ali manj svojo nominalno vrednost, pretvarjajo ga v dobrine, ker jih kupujejo po tej vsiljeni nominalni vrednosti, tako gre bogastvo k bogatim, realni dolgovi pa se nalagajo ljudstvu. Tako je razvidna vsa hinavshchina in pokvarjenost neoliberalnega kapitalizma: banke v lasti neokonov ali neoliberalnih kapitalistov, ki bi morale propasti, reshujejo s »socialistichnimi« metodami, tj. s subvencijami, ki jih seveda ne imenujejo tako, temvech jim rechejo »dokapitalizacija« ali popularno »bail out«, stroshke pa nosijo mali davkoplachevalci. Kritichni ekonomisti zhe govorijo od dolzhnishki ekonomiji in o poti v neofevdalizem. Pri vsem tem tukaj niti ni potreben poseben oris polozhaja vzhodnoevropskih drzhav (vkljuchno s Slovenijo) v okviru EU.

In kako je to opisal Veliki inkvizitor? Ljudje so slabichi, pokvarjenci, neuki in upornishki, za kos kruha prodajo svojo svobodo, chastijo prazne idole in se zanje pobijajo, potem pa se vrzhejo, obliti s krvavimi solzami, k nogam tistih, katerim so se uprli, prosech jih, da jih zopet zasuzhnjijo, da jim vzamejo vse, a zato naj jih tudi nasitijo in naj jim vladajo. Na takih ljudeh sloni kapitalizem, v vseh oblikah, posebno pa v neoliberalni. Sloni na vsem, kar je nemoralno v chloveku: na samoljubju, pohlepu, hinavshchini, zahrbtnosti, shkodozheljnosti in neusmiljenosti. V vsakem od nas je nekaj tega, prav v tem temelji neunichljiva moch oligarhij. To ne pomeni, da se lahko tak rezhim vechno obdrzhi, pomeni le, da kljub raznim »revolucijam« in »spremembam oblasti« znova pridejo na povrshje in zavladajo sociopati, tako se kmalu vzpostavi novo-stari sistem izkorishchevalcev in izkorishchanih. Veliki inkvizitor je tudi rekel: vzeli jim bomo kruh, ki so ga zasluzhili z lastnimi rokami, z njim jih bomo hranili.

Tudi dobre chloveshke strani zna oblast zlorabiti v svoje namene: skromnost, potrpljenje, sodelovanje in pozhrtvovalnost oblastniki izkoristijo, da se podaniki zanje bojujejo, pobijajo in umirajo v vojnah.

V »komunistichni« Kitajski so razlike med bogatimi in revnimi vse vechje; tega se tam seveda zavedajo, kot kazhe izjava kitajskega ministra za sholstvo Yuana Guirena: »Ljudje nimajo le civilnih in politichnih pravic, temvech tudi ekonomske, socialne in kulturne pravice, to je pravico do ekonomske demokracije«. Bodo Kitajci uspeli to uravnotezhiti? Kitajska in Rusija sta namrech edini drzhavi, ki sta zmozhni resnega upora zoper brezobzirni neoliberalni kapitalizem in hegemonijo Zahoda; ker to zhe vsaj poskushata, veljata za glavna nasprotnika Zahoda.

Nakazali smo le trenutno globalno stanje pod vplivom neoliberalnega kapitalizma, ki bi bilo samo po sebi precej nepomembno v celotnem razvoju; bilo bi le trenutni zastoj, ki bi se konchal s propadom potroshnishtva (konzumerizma), kajti sebichni potroshnik, ki nich ne zasluzhi, ne more niti nichesar vech kupiti, ter tako preneha biti potroshnik. Veliko hujshe in bolj usodne pa so dolgorochne posledice, ki se bodo prenashale na prihodnje rodove: onesnazheno okolje in podnebne spremembe, a to ne gre le na rovash kapitalizma, ker gre za sploshno »vzgojno katastrofo«.

Privatizacija sholstva in s tem njegova vse ozhja cenovna dostopnost, propad kakovosti v javnem sholstvu – vse to vodi v sploshno neukost in polpismenost, dushevna praznina (intelektualni vakuum) pa je izjemno pomembna podlaga za obvladovanje in zapeljevanje ljudi, tudi za ekstremistichne ideje, ki vzgajajo aktiviste teroristichnih skupin. Vzgoja je bila osnovno gonilo za razvoj modernega chloveka in njegovega razuma; pomanjkljiva vzgoja vodi v deevolucijo, v porast socialne entropije, to pa je avtokatalitichen proces s povratnim uchinkom, ki pospeshi propadanje. Nekvalitetna vzgoja tako zozhuje raznolikost osebnih lastnosti, s tem pa zmanjshuje ali preprechuje tudi medsebojno sodelovanje ljudi.

Porast socialne entropije vodi neposredno do porasta sploshne entropije sistema zaradi nesmotrno porabljene energije in materije v zadevnih pretokih sistema. To ne velja le za odpadek, marvech predvsem za proizvodnjo nepotrebnih in odvechnih stvari, tj. vsega, kar mislijo, da lahko prodajo: tako imenovana shiroka in bogata ponudba, tisoche razlichic kozmetichnih, gospodinjskih, modnih, prehrambenih, »life style« predmetov, avtomobilov, oblek itd., zaradi chesar porast entropije celo presega porast entropije zaradi oborozhevanja.

»Tretji jezdec«, prenaseljenost ali populacijska eksplozija, pa je neposredna posledica preteklih kolonialnih odnosov. Nekdanji kolonizatorji in njihovi nasledniki so tiste sile, ki poskushajo dosechi ali pa vsaj podpirajo svetovno hegemonijo Zahoda; pri tem so tudi omejevali razvoj sholstva in zdravstva v kolonijah. Z »osvoboditvijo« se je nakazala mozhnost za samostojno prezhivetje milijonov, a so ti postali plen neokolonialistov, ki jih obvladujejo s skorumpiranimi domorodskimi rezhimi in z notranjimi ali medsosedskimi spori (»small wars«), ob katerih se vsiljujejo kot reshitelji in razsodniki.

Danes je na nashem planetu zhe prek sedem milijard ljudi, ki vsi potrebujejo hrano, vodo, stanovanja, za velik del pa vse to ni dostopno. Dejstvo je, da je vechina bogastva v rokah neznatne manjshine; ti socialni paraziti so zavzeli polozhaj t. i. alfa oseb, ki svojega bogastva nochejo deliti z nikomer, hochejo vse vech, imajo se za »izbrane od boga«, za nezamenljive, vodijo neposredno ali posredno mednarodno politiko, pod njihovo kontrolo je vechina najmodernejshih oborozhenih sil. »Vsi ostali« so njihovi podlozhniki; tudi ljudje v tako imenovanih demokratichnih drzhavah ne vidijo svetlejshih perspektiv v prihodnosti, tudi v teh »uspeshnih demokracijah« se sistematichno zmanjshujejo socialne pravice, slabsha se zdravstvena oskrba, raste pa nezaposlenost in politichno-policijski nadzor.

V tej luchi »elita« logichno prihaja do sklepa, da je shtevilo svetovnega prebivalstva potrebno zmanjshati. V tem smislu so se lokalne »small wars« pokazale kot izredno pripravne in uchinkovite: »eksotichne« drzhave so spodkopane, v njih je unichena preskrba s hrano, vodo in energijo, razpadeta zdravstvo in sholstvo, prebivalce zdesetkajo medsebojni pokoli, prispeva pa she »narava« z lakoto in boleznimi. Prirochen je tudi pospeshek s kakshnim virusom, prilagojenim za »geneticall engineering«: na primer HIV, ZIKA, razne »gripe«. Pravzaprav niti ni nujno kakshno posebno prizadevanje: predvsem je treba sprovocirati nered in vojno na podrochjih »obarvanih« in »felahovskih« prebivalcev, jih oskrbeti z dovolj orozhja (iz presezhnih zalog), nato pa vojni kaos uchinkovito opravlja »cleansing«.

Slikovito recheno, chloveshka druzhba ni vech podobna piramidi, trdno zgrajeni od temeljev do vrha, marvech rushevini grshkega templja: shiroko, razpokano in razmajano podnozhje, ki razpada v pesek, na katerem so se stebri spremenili v cevi, ki nosijo ostanke kapitéla in strehe; po teh ceveh streha chrpa navzgor vse, kar more, navzdol pa curlja (»trickle down«, kot pravijo neoliberalci) nekaj ostankov nachrpanih dobrin, ki niti toliko ne namochijo peska, da bi bil ta znozhen »perkolacije« (lepljenja), s katero se delno utrdi podlaga.

Tako pridemo do »chetrtega jezdeca« – klimatskih sprememb ali, bolje recheno, klimatske katastrofe. Neoliberalni kapitalizem je ta proces z brezobzirnim izkorishchanjem surovin in energetskih virov she pospeshil; klimatske spremembe so zhe prishle v lastni dinamiki tako dalech, da jih ni vech mogoche ustaviti. Vsak poskus v tej smeri meji na znanstveno fantastiko, lahko je celo bolj katastrofalen kot sprememba sama. Vladajoche »elite« so najprej negirale klimatske spremembe, nato so ostro nastopale proti vsakemu, ki jih je omenil. Vsak meteorolog, ki jih je potrdil, je izgubil sluzhbo, strokovni raziskovalci s tega podrochja so dozhivljali uradne »korekcije« svojih mernih rezultatov, nekatere so morali varovati osebni strazharji pred najetimi napadalci. Zashchita okolja in ukrepi proti klimatskim spremembam namrech omejujejo dobichke neoliberalnih kapitalistov.

Posledice klimatskih sprememb bodo pomanjkanje hrane in vode, velike selitve, vojne, bolezni z mnozhichnim umiranjem. Tega se zavedajo tudi vladajochi. Vedo, da klimatskih sprememb ne morejo preprechiti, po drugi strani pa so zanje kot narochene, saj bodo pometle z vechino svetovnega prebivalstva v naslednjih dveh ali treh rodovih, torej bo reshen problem prenaseljenosti. »Elitniki« so preprichani, da bodo sami prezhiveli in ostali bogati, zato gradijo podzemeljska skladishcha semen na Grenlandiji, avtonomna luksuzna naselja v visokogorjih (npr. pri Andermattu v Shvici) ali predimenzionirano infrastrukturo (npr. na Finskem) in podobno, obenem pa ochitno pozabljajo, da ni bogatih brez revnih. Pri tem lahko spet najdemo leposlovno prispodobo – tokrat v zgodbi Maska rdeche smrti, v kateri je Edgar A. Poe opisal, kako so se vladajochi v chasu kuge zaprli v palacho in se zabavali, ljudstvo pa so prepustili umiranju, vendar je na koncu ista usoda poiskala tudi njih.

 

 

Zdrav razum – kaj je to pravzaprav?

 

Bilo je zhe veliko razprav o tem, ali so nashe odlochitve bolj razumske posledice logichnega premishljevanja ali pa so izraz nashih podedovanih nagonov in trenutnih chustev. Po moje velja bolj druga mozhnost, kajti svet bi bil popolnoma drugachen, che bi res vladal t. i. zdrav razum. Obichajne razlage tega problema so bolj ali manj napachne. Ponavadi vsako socialno in altruistichno delovanje razumemo kot izraz nashega sochutja do sochloveka, toda sociobiologija govori o altruizmu kot razshirjenem egoizmu, katerega namen je boljshe prezhivetje skupine sorodnih posameznikov. To je pravzaprav bolj logichno, saj ves razvoj chloveshke druzhbe, vkljuchno s predhodno bioloshko evolucijo, temelji bolj na sodelovanju kot pa na prezhivetju najbolj prilagojenega posameznika (»survival of the fitest«) ali najbolj prilagojene skupine. Tekmovanje je pravzaprav samounichevalno, destruktivno zaradi medsebojnega unichevanja, ropanja in ubijanja kot posledic skrajnosti v chustvih, kot so pohlep, pozhreshnost, lakomnost, brezobzirnost, domishljavost, vse povezano z nerazumnostjo. Vsekakor si biologi in sociobiologi niso enotni glede osnovnega gibala evolucije, a dejstvo je, da brez sodelovanja niti tekmovanje ni mozhno.

Osebni egoizem, katerega najvishji izraz kot druzhabne norme je danashnji sistem neokapitalistichnega liberalizma, ima socialno delovanje in altruizem za chustveno slabost, za nekaj druzhbeno kontraproduktivnega, kajti pravica prezhivetja pripada le najsposobnejshim in najmochnejshim posameznikom. Tovrstno mishljenje na sploshno velja za hladno prerachunljivost razuma, pri chemer chustva ne igrajo nobene vloge.

V resnici to ne drzhi. Osebni egoizem, ta nagon in njegov odsev v sistemu, to je izrazito izpostavljen nagon in chustvenost posameznika kakor tudi druzhbe. Pri tem ni nobenih moralno opredeljenih dobrih in plemenitih chustev, gotovo tudi ne razumnega omejevanja nagona – vse je zgolj pohlep, pozhreshnost, lakomnost in brezobzirnost, saj je taka »tekmovalnost« privedla ves planet na rob prezhivetja. Vsaka »logika« in »razumna« odlochitev je podrejena temu pridobitnishkemu nagonu – s kratkorochnim dobichkom in z neizmerno dolgorochno izgubo. V druzhbi, kjer vlada neoliberalni kapitalizem, so socialni paraziti v vlogi »alfa subjektov« resnichni oblastniki, njihova navidezno altruistichna dejanja pa so vechinoma zgolj ukrepi za lastno varnost in ohranitev »statusa quo«.

Seveda razmejitev ne more biti ostra; tudi v altruistichni druzhbi je prisoten socialni parazitizem, posebej v »nizhjih« slojih prebivalstva, bodisi da je genetsko pogojen, demografsko povzrochen ali pa je posledica beguncev in priseljencev, ki dodatno obremenijo druzhbo tako ekonomsko kot kulturno, kar prav tako lahko pripelje do njenega propada. Tudi »pretirani« altruizem je namrech poguben za druzhbo; za vse veljavnih meril sicer ni, povsod pa je nujen dolochen nadzor nad gibanjem shtevila prebivalstva.

Kako je mogoche pojasniti pojav tako nasprotujochih si tezhenj v druzhbenem razvoju – na eni strani vse vechjo strpnost in sodelovanje ter na drugi brezobzirno tekmovalnost za prezhivetje »najbolj prilagojenih«? Odgovor lezhi v razslojenosti druzhbe: najnizhji sloj, sloj brez mochi in lastnine, sloj tlachenih kruhoborcev, tisti sloj, ki ga je Graham Greene imenoval »torturable class«, naj bi vse muke svojega bivanja potrpezhljivo prenashal v bozhjem imenu, kajti vse njihovo trpljenje je bozhji dar.

Zdrav razum tudi v druzhbeno-ekonomskih zadevah ishche mozhnosti za srednjo pot, v skladu z naravnimi zakoni in razpolozhljivimi sredstvi.

 

 

Kaj bi bilo, che bi bilo?

 

Znano je, da so skozi evolucijo nastajali organi, katerih delovanje je tehnika (zlasti kot bionika, tj. bioloshka veda, ki preuchuje funkcije zhivih bitij in tako reshuje tehnishke probleme) poskushala vede, vchasih tudi nevede posnemati. Skoraj vsi organi ali njihovi sestavni deli, skozi celotno bioloshko drevo razvoja od mikroorganizmov prek mnogocelicharjev do chloveka, so bolj zapleteni, delujejo bolj natanchno in bolj zanesljivo kot kateri koli njihov tehnichni posnetek ali nadomestek. Na primer: biomolekularni postopek kopiranja DNK, sinteza proteinov, ochi in ushesa, kemichni senzorji ali senzorji elektromagnetnih polj, celice zhivcev in mozhganov.

Obenem z bioloshko evolucijo se je razvijala tudi chloveshka druzhba – iz komajda organizirane horde prvih primatov vse do danashnje civilizacije in kulture. V tem razvoju se je sposobnost prezhivetja posameznika in skupin povechala do skrajnih bioloshkih meja kot posledica razvoja mozhganov in nastanka abstraktnega mishljenja, ki je najvishji izraz inteligence.

Vendar je tudi tu nastopila bioloshka omejitev. Omenili smo zhe genetsko degradacijo inteligence, ker danashnja druzhba shchiti in pogojuje predvsem razmnozhevanje manj inteligentnih individuumov (prim. Elmer Pendell, sodobni amerishki socilog), s tem pa je naravna selekcija, ki je privedla do vzpona civilizacije, pravzaprav onemogochena. Poleg tega tudi sploshni razvoj v bolj tolerantno, disciplinirano druzhbo, ki ima vishji prag za upornishtvo, omogocha sociopatom in socialnim parazitom prevzemanje vodstva, to pa zaradi njihovih znachajskih lastnosti ne more biti koristno, ker je ozkogledno sebichno in druzhbo vodi v propad; z njimi namrech razum postaja podrejen negativnim chustvom in nagonom kvazivoditeljev.

Vprashanje je, ali je sploh she mozhno uresnichiti tako druzhbo, ki bi omogochila zanesljivo prezhivetje chloveshtva na chloveshki nachin, to je v skladu z danashnjimi deklariranimi moralnimi in etichnimi normami, hkrati pa tudi po vzoru neke druge druzhbe, ki je nekoch nastala v teku bioloshke evolucije. Obstajal je namrech zhe druzhbeni sistem, ki bi bil tudi danes lahko zgled. To je bil, posebno pri starih Slovanih, sistem skupnega lastnishtva in enakopravnosti spolov, ki ga na Zahodu imenujejo »primitivni komunizem«; ta zanichljiva oznaka velja zlasti za staroslovansko obliko egalitarnosti. Ta starodavni druzhbeni sistem je povsem izginil z vladavino krshchanstva in zahodno kolonizacijo sveta. Propadel je, ker so ga unichili druzhbeni sistemi Zahoda, temeljechi na socialnem parazitizmu, ki je jedro vsake oblasti v lastninsko in hierarhichno stratificirani druzhbi.

Potrebno bi bilo torej organizirati tak druzhbeni sistem, ki bi bil sprejemljiv za vse, ne glede na tradicijo, podnebje in verstva, pravichno in trajnostno uravnotezhen v razmnozhevanju, razdelitvi surovin, hrane, proizvodnje in porabe energije. Le tako naravnan druzhbeni sistem bi omogochil dolgorochno prezhivetje celotne chloveshke vrste.

Nekaj zgledov je tudi v shirshi naravi, kjer dolocheni socialni sistemi sestojijo iz tako velikega shtevila posameznikov, da njihova celotna biomasa presega celotno biomaso chloveshtva, vendar nikoli niso ogrozili prezhivetja biosfere, temvech so njen funkcionalni del, ne da bi parazitsko ogrozhali obstanek kakshne druge vrste zhivih bitij.

Biologi in sociobiologi glede oznake teh biosistemov niso enotni, a to je obrobnega pomena. V teh sistemih je bistveno dvoje: skrb za lastno potomstvo in brezpogojno delovanje v korist skupnosti. Enaka skrb se sicer pojavlja spontano tudi drugod v celotnem evolucijskem drevesu, toda le pri teh izrazito socialnih vrstah je poglavitni temelj zhivljenja celotne skupnosti. Gre za t. i. socialne zhuzhelke: za termite, mravlje, chebele in njim sorodne, v tem smislu nekoliko manj razvite vrste, kot so ose in srsheni. Pri tem velja uposhtevati, da je ravno od chebel odvisno tudi prezhivetje chloveshtva, saj so bistveni chlen v proizvodnji chloveshke hrane.

Sestave in delovanja druzhb teh socialnih zhuzhelk seveda ne kazhe preprosto prenashati na chloveshko druzhbo, predvsem zaradi drugachnega telesnega ustroja in nachina razmnozhevanja, pa tudi zaradi chloveshkega razuma, ki razvija neprimerljivo vechjo raznolikost med posamezniki. Razvidna pa so sploshna nachela, ki edina omogochajo obstoj stabilnih druzhb; ta nachela bi moralo v znatni meri uposhtevati tudi chloveshtvo, saj so v teku evolucije nedvomno dokazala svojo vrednost.

Poleg skrbi za potomstvo, po potrebi tudi z omejevanjem rojstev, je nujna zahteva, da vsak posameznik dosledno deluje v korist skupnosti ter porabi le toliko, kolikor je potrebno za opravljanje nalog, za kontrolirano reprodukcijo in, prav tako omejeno, za osebna nagnjenja. Chloveshka komponenta pri tem bi bila vzdrzhna uporaba naravnih virov ter posebna skrb za znanost in kulturo; to bi bile osnovne smernice nadaljnjega razvoja chloveshtva.

Pravzaprav to ni nich novega; omenjena nachela vsebuje teorija socializma (komunizma) v svoji zamisli dolgorochno stabilne druzhbe. Seveda pa je, tudi glede na dosedanje izkushnje, neogibno vprashanje: ali je chloveshtvo sploh zmozhno uresnichiti takshno druzhbo?

Danes je pach posebno problematichno, da je socialni parazitizem dosegel stopnjo, ko ima neznatno shtevilo posameznikov v monopolni lasti vechino svetovnega bogastva ter na ta nachin skusha obvladovati ves planet. Pri tem je znachilno, da v takem sistemu niso vodilni najbolj inteligentni posamezniki, temvech najbolj brezobzirno parazitski, ki izkorishchajo najprej altruizem neposredne okolice, ko pa dosezhejo dolocheno stopnjo mochi (tudi z interesnim zdruzhevanjem sebi enakih), utrjujejo svoj polozhaj z razlichnimi mehanizmi prisile.

Prvi korak pri reshevanju tega problema bi bila odstranitev teh »elitnih« socioparazitov. Ob sedanjem stanju celotne biosfere, ko so klimatske spremembe zhe dosegle »the point of no return« z grozhnjo propada civilizacije v dveh-treh generacijah, bi bili nujni »nepopularni« ukrepi, saj ni chasa za dobrohotno preprichevanje »drugache mislechih«. V bistvu preostane le tako ali drugache nasilna eliminacija, toda po dosedanjih izkushnjah tudi taka »operacija« spet prinese na povrshje ljudi istega kova, seveda z enormnimi chloveshkimi in materialnimi izgubami.

Zato se zdi, da je ravno omejeni razum vechine ljudi, seveda tudi oblastnikov, tisti bioloshki mehanizem, ki bo naposled, praktichno sam po sebi, omejil chloveshki rod. Tisto, kar bo pri tem obstalo, bo zelo omejeno; brez vsestransko unichevalnih sil se bo chloveshtvo, ko bo izchrpalo razpolozhljive naravne vire, vrnilo na stopnjo razvoja, kot je bila pred tisochletji. Pomagala ne bo nikakrshna filozofija ali retorichna demokracija, nobene levo-desne delitve z deklaracijami o svobodi govora in chloveshkih pravicah (ki naj bi jih zagotavljal le Zahod).

V sklepnem povzetku je mogoche rechi: zaton chloveshtva je utemeljen v chustvih (emocijah), ki vodijo chloveka pri odlochitvah in dejanjih, ter v razumu (ratio), ki vodi tehnologijo unichevalnih sredstev. Dosledno v luchi naravnih zakonov se pojav chloveshke inteligence tako pokazhe kot »slepa ulica« bioloshke evolucije. Zaton Zahoda je pri tem le uvod v vsesploshno (samo)unichenje kot »naravni nasledek« pohlepa, domishljavosti in brezobzirnosti, ostali deli chloveshtva pa tega iz istih razlogov niso bili zmozhni preprechiti.

 

 

___________

Glavna literatura:

Kamal Salibi, Die Bibel kam aus dem Lande Asir, Rowohlt 1985;

Ф. М. Достоевский, Братья Карамазовы (1880);

Guy de Maupassant, Le Masque (1889);

Edgar Allan Poe, The Masque of the Red Death (1842).