Revija SRP 125/126

Stane Jagodich

 

URE NASHIH DNI – OBSOJENIH NA PROPAD?

(Ure mojih dni / Tu in tam chez mejo / Ekosocializem) 

 

V vlogi vizualnega ustvarjalca na stara leta posvecham premalo pozornosti branju knjig, a sem med letoshnjim letovanjem vendarle prebral tri tiskane publikacije.

 

 

Mira Mihelich (Puc): Ure mojih dni

 

S tridesetletno zamudo sem se najprej lotil knjige Ure mojih dni pokojne avtorice Mire Mihelich, druge zhene mojega profesorja na ALU, slikarja Franceta Mihelicha. Publikacija je izshla leta 1985 pri Pomurski zalozhbi (Murska Sobota) in jo je domiselno grafichno opremil oblikovalec Jozhe Domjan.

Vsebina, v kateri pisateljica opisuje svoje nadvse dinamichno in poduhovljeno zhivljenje, me je preprosto navdushila. Zaradi izbrushenega jezika, ki nadvse bogato, slikovito prikazhe kroniko XX. stoletja, s poudarkom na sedmih desetletjih. Mira v vlogi razseljenega otroshtva, brez materinske ljubezni, ter nato kot medvojna aktivistka, zapornica, lochenka, na novo porochena zhena ter macheha je vselej zbrala dovolj mochi, poguma, treznosti in dostojanstva za duhovno bogato zhivljenje, to pa je pogojevalo njeno pisateljsko strast, ljubezen do druzhine-rodbine, prijateljev, znancev, domovine in do narave. V najtezhjih trenutkih, ki jih ni bilo malo, je stisnila zobe in z optimizmom zrla v prihodnost. Med drugim jo je reshevalo humorno gledanje na svet, ki je bil tudi v njenih chasih poln paradoksov. Njen avtobiografski roman zajema zhivljenje, razpeto med Splitom, Zagrebom, Trbovljami in Ljubljano, vpeto v obdobje, ki so ga zaznamovale razlichne politichne razmere v avstro-ogrski monarhiji, kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, v chasu italijanske in nemshke okupacije s fashizmom-nacizmom, zatem stalinizma-komunizma do samoupravnega socializma v Titovi neuvrshcheni Jugoslaviji. Posebej kruto je bilo obdobje med 2. svetovno vojno, ko je kot aktivistka sodelovala v ilegalnem gibanju, povezanem s partizani.

Pretresljiva je tudi zgodba iz njenega zgodnjega otroshtva po lochitvi njenih starshev – matere, zagrebshke operne pevke Pavlice Trauttner, in ocheta Kramerja, slovenskega poslovnezha; ta zgodba se kasneje nadaljuje ob njeni neprijetni lochitvi od mozha Borisa Puca, ljubljanskega pravnika.

Podedovana, ne prevech prostorna meshchanska vila na Ashkerchevi cesti v Ljubljani predstavlja osrednje zharishche njenega zrelega zhivljenja, kjer so se bliskovito prepletala burna zasebna in javna dozhivetja. Skozi desetletja je ta hisha nudila streho ilegalcem, pribezhnikom, sluzhkinjam, podnajemnikom, brezdomcem, in to z njihovimi dobrimi in slabimi lastnostmi, kot jih pisateljica sposhtljivo in tudi neprizanesljivo opisuje. Poleg tega je bilo v teh prostorih shajalishche pomembnih slovenskih umetnikov razlichnih usmeritev; med njimi je bila najpogostejsha obiskovalka pesnica Lili Novy, ki je svoje duhovne stiske teshila z boemskim vedênjem, s chudashkim stilom  oblachenja in z razposajenim besedovanjem. Tudi obiskov pomembnih politikov, gospodarstvenikov ni manjkalo, in to z razlichnimi nazorskimi preprichanji, da so se mnenja burno kresala, a je gostiteljica to pomirjevala s svojo nestrankarsko, optimistichno naravnanostjo. Vse to pa ob podedovani masivni leseni mizi s pisalnim strojem, ki ji je pomenila duhovno zatochishche za pisanje romanov, dramskih besedil in polemichnih publicistichnih tekstov.

Pisateljica v pripovedi zelo prisrchno opishe zhivljenje svojih otrok, vrt z bujnim drevesom in ostalo rastjo ter slikarski atelje svojega drugega mozha. Zelo duhovito prikazhe tudi razposajene pse in machke pritepence, ki jih je druzhina vselej prijazno sprejela v toplo zavetje.

Notranjost Pucove-Mihelicheve vile, na kateri je danes postavljena  spominska ploshcha, in njen vrt sem dozhivel osebno, in to med obiski mojega profesorja Franceta Mihelicha, vendar se s pisateljico nisem srechal, sem pa njenega sina Matjazha iz prvega zakona spoznal na vechernem techaju risanja na ALU, kjer sem bil leta 1970 asistent pri profesorju Zoranu Didku. Matjazha Puca, znanega geografa in diplomata, ki je odlochilno prispeval, da so Shkocjanske jame na slovitem Unescovem seznamu,  porochenega z akademsko slikarko Veselko Shorli, sem kasneje vechkrat srechal na ljubljanskih ulicah, kjer sva se prijazno pozdravila in kakshno rekla na rachun aktualnih kulturnishkih dogodkov. Bil je postaven, temnolas mozhakar, podoben svoji materi in gosposko uglajen, torej v skladu s svojo meshchansko rodbino. Zhal me je pretresla chasopisna osmrtnica o njegovi prezgodnji smrti, saj je bil od mene mlajshi tri leta.

Poleg materinstva, druzhinskih obveznosti in pisateljevanja je bilo Mihelichevi zaupano tudi predsednikovanje Drushtva slovenskih pisateljev in slovenskega Pen kluba, katerega sloves je ponesla v shirni svet. Pri opisu delovanja Pena pohvalno omenja najzasluzhnejshe protagoniste, svoje sodelavce: Mateja Bora, Cirila Kosmacha, Franceta Bevka, Mishka Kranjca, kot tudi literate iz tujine: Davida Carverja, Henricha Bölla, Iva Andricha itd. Pohvalno poudarja tudi dolgotrajno, pozhrtvovalno in zasluzhno tajnico Pen kluba Elzo Jereb, ki je bila v tistem obdobju moja profesorica angleshchine na Sholi za oblikovanje v Ljubljani.

Osebno me je pri branju njene romanizirane avtobiografije zanimalo zakonsko razmerje z njenim drugim soprogom, slikarjem Francetom Mihelichem, vendar je v tem oziru dokaj zadrzhana, diskretna. Sicer ga pogosto vpleta v zgodbe in v eni odkrito pojasni, da je bila sama pretezhno predana svetlobi in soprog temini, ki jo v bistvu izzhareva njegov slikarski in grafichni opus. Dodaja tudi, da je bil glede njene kulturnishke zagnanosti in zaposlenosti potrpezhljiv sopotnik ter je trpke trenutke vselej popestril s hudomushnimi prebliski.

 

 

Bozhidar Brezinshchak Bagola: Tu in tam chez mejo

 

Sledila je knjiga hrvashkega literata, pesnika Bozhidarja Brezinshchaka Bagole Tu in tam chez mejo, ki jo je izdala Mariborska literarna druzhba v ediciji Zbirke Oglej (2015), spremno besedo pa ji je napisala vsestranska kulturnica Erna Ferjanich iz Rogashke Slatine. 

Tudi Bagola, moj »lancman« prek Sotle, nedalech od moje mladostne vasi Brecljevo, je predstavil svojo biografijo, in to v obliki dnevnika, ki zajema zgolj obdobje 1993-2009, to je pretezhno chas njegovega zhupanovanja v kraju Hum na Sutli.

Bozhidar je kot povojni otrok svoje otroshtvo kalil v idilichnem naselju Vrbishnica v obchini Hum na Sutli med romantichnimi grichi in hribi Hrvashkega Zagorja, ki so mi v moji mladosti ob Donachki gori ponujali razgibano jugovzhodno panoramo.

Svoje duhovno obzorje in nazorsko preprichanje je po srednji sholi bogatil in utrjeval na Teoloshki fakulteti v Zagrebu in Filozofski fakulteti v Beogradu ter na obeh uspeshno diplomiral. Zhe kot shtudent teologije in filozofije je bil precej uporne, revolucionarne narave, chesar se je najbrzh navzel od izrochila legendarnih puntarjev Matije Gubca in Ilija Gregoricha, ki sta leta 1573 v zagorsko-slovenskih krajih vodila kmechki punt (hrv. seljachka buna). Torej ni chudno, da je prijateljeval z mojim mladostnim vrstnikom in sosholcem Franchkom Krizhnikom, s katerim sta doma in v tujini povzrochala drzne izzive pri takratni civilni, komunistichni in cerkveno-klerikalni oblasti. Duhovnika Franchka Krizhnika vechkrat omenja v svojih dnevnishkih zapisih in obzhaluje, da je moral kot izredno obetaven publicist, zaposlen pri ljubljanskem katolishkem chasopisu Druzhina, svojo publicistichno pot konchati v prometni nesrechi nedalech od Münchna, kjer je dokoncheval doktorsko dizeratacijo.

Po shtudiju se je Bagola kot izobrazhenec in talentiran pesnik vrnil v rodni kraj, v angazhirano posvetno delovanje, v katerem je gojil in she goji pristno druzhinsko zhivljenje, zaznamovano s krshchanskim naukom. V spisih posebej poudarja svoj vrt s sadovnjakom v ocharljivih menjavah letnih chasov in z bogatimi darovi narave. Preprichljivo zapisani dnevniki nas seznanjajo z njegovimi zhivljenjskimi podvigi in tudi s padci; slednje  podobno kot Mihelicheva reshuje z mochno voljo, s strpnostjo in z optimizmom. V profesionalni vlogi filozofa, teologa in literata se je moral kot zhupan posvetiti socialno-ekonomskim problemom, nachrtovanju v korist obchanov in brzdanju strankarskega prerivanja, to pa mu je prineslo tudi neprespane nochi. Posebej v chasu zhupanovanja je pogosto izprasheval svojo vest kot etichnost delovanja, v zhelji, da ne bi povzrochal krivic ali zhalitev posamezniku ali shirshemu krogu obchanov. Poleg opisov realnega, zavestnega zhivljenja dnevnik prikazuje tudi avtorjev podzavestni sanjski svet, tako muchne in kot vedre sanje, to pa je po svoje vplivalo na njegovo izpoved. Je poduhovljen pripovednik, enciklopedichno podkovan, goreche zavzet za poshtenost in odkrito zhigosajoch koristoljubje, potuhnjenost. Podobno kakor Mihelicheva je tudi on strasten popotnik, in to kot povabljenec razlichnih literarnih srechanj ali pesnishkih vecherov po Hrvashki  in v tujini ter kot turist z druzhino. Izstopajo njegovi obiski Zagreba, kjer se srechuje z znanimi literati, teologi, politiki, filozofi, prosti chas pa vedno izkoristi za ogled arhitekturnih znamenitosti, likovnih razstav in za obiske restavracij s kulinarichnimi dobrotami. Zelo nazorno so opisana tudi njegova potovanja v Bosno in Hercegovino, kajti njegova zhena Branka je izvirala s tega podrochja in je z njo podozhivljal balkansko morijo, kalvarijo vojne med tremi narodi.

Bagola torej ni le senzibilen pesnik, romanopisec, prevajalec, saj so mu ljudje zaupali mnogo druzhbeno-politichnih funkcij, med drugim zhe omenjeno desetletno zhupanovanje v kraju Hum na Sutli. Opisuje tudi svoje delovanje v Drushtvu pisateljev Hrvashkega Zagorja, v Drushtvu hrvashkih pisateljev, v Drushtvu hrvashkih filozofov in v Drushtvu hrvashkih prevajalcev ter sodelovanje na mednarodnih simpozijih. Prevedel je veliko literarnih del iz slovenshchine v hrvashchino in obratno ter izkazal izredno aktivnost kot chlan Drushtva hrvashko-slovenskega prijateljstva, saj od nekdaj uspeshno gradi solidne kulturno-politichne vezi med obchinami Hum na Sutli, Rogatec, Rogashka Slatina, Podchetrtek ter z drugimi slovenskimi kraji. Opisuje mnoga srechanja s slovenskimi literati, politiki in duhovniki, zato je lahko vzor tako hrvashkim kot slovenskim politikom, ki pogosto kvarijo dobrososedske odnose. 

Na koncu knjige so zelo pretresljivi dnevnishki zapisi iz obdobja 2010-2012 z zgovornimi naslovi: Nevarna bolezen zveste zhene, Po operaciji, Slutenjska resnichnost smrti, Smrt in ljubezen, Velika zhivljenjska preizkushnja, Hvalezhnost za dar zhivljenja.

 

 

Viktor Zhakelj: Ekosocializem

 

Tretja knjiga ima naslov Ekosocializem (izdajatelj: VBG d.o.o, Ljubljana, 2013) in prihaja izpod rachunalnishke tipkovnice mag. Viktorja Zhaklja, mojega dijashkega sotrpina iz Doma Ivana Cankarja na Poljanski cesti v Ljubljani. Kremeniti Zhirovchan, uchitelj matematike, fizike, pravnik, ekonomist, publicist ima za seboj dolgo politichno kariero; bil je chlan razlichnih krajevnih in republishkih ustanov in vodstva Zvezne konference SZDL Jugoslavije, v samostojni Sloveniji pa predsednik Socialistichne stranke Slovenije, ki je prva dala pobudo za plebiscit o samostojni Sloveniji, danes pa je predsednik Protestantskega drushtva Primozh Trubar. Ker je mochno razocharan s sedanjim politichnim, ekonomskim in duhovnim stanjem v Sloveniji in po svetu, se je kot politik naprednega kova odlochil, da pogumno in s klenim jezikom napishe knjigo s pomenljivim naslovom Ekosocializem. Kot chlovek dialoga in nasprotnik nestrpnosti je k sodelovanju z razlichnimi mnenji, razpravami in s kulturnishkimi prispevki pritegnil strokovne komentatorje (dr. Bogomir Kovach, ddr. Rudi Rizman, Peter Kovachich Pershin, ddr. Matjazh Mulej, dr. Aleksandar Kesheljevich), pesnike o sedanjem prelomnem chasu (Vinko Möderndorfer, Dushan Voglar, dr. Miklavzh Komelj), karikaturista s pogledom na danashnji chas (Franko Juri, Stane Jagodich) ter sociologa dr. Andreja Kirna, ki je prispeval spremno besedo in dodatno dokaj obsezhno razmishljanje o sodobni globalni druzhbeno-ekonomski krizi, ki mochno najeda tudi Slovenijo. Na koncu je dr. Kirn zapisal zahvalo avtorju knjige: »Zahvaljujem se mag. Viktorju Zhaklju za napisano in pogum, da je k oblikovanju vsebine knjige povabil krog ljudi, ki mislijo drugache od prevladujoche neoliberalne miselne paradigme.«

Viktor Zhakelj je na osnovi svojih vodstvenih izkushenj, shiroke razgledanosti in etichno-humanistichne naravnanosti, brez nacionalistichne in strankarske zadrtosti, napisal knjigo, ki je vredna branja ter je v podporo prizadevanjem naprednih politichnih in kulturnishkih gibanj, ki zhelijo zaustaviti sodobne neperspektivne, izkorishchevalske in razvratne metode v svetu. Posebej obsoja nepremishljeno izkorishchanje naravnih virov, ekoloshko barbarstvo in kapitalistichno neoliberalno politiko, ki permanentno spodbuja gospodarsko rast, od katere imajo poglavitno korist milijonarji – bankirski mogotci, vedno vechji odstotek prebivalstva pa zhivi v pomanjkanju ali umira od lakote in pod streli barbarsko profitne oborozhevalne industrije.

 

 

Nekaj citatov iz Zhakljeve knjige:

 

V zadnjih desetletjih so si jedrne kapitalistichne drzhave popolnoma podredile mednarodne financhne ustanove in si prek njih z varchevalnimi ukrepi (ponovno) podrejajo Jug in Vzhod Evrope. To zhe poznamo: »Drang nach Osten« ali po Trajanovi poti do roba Rimskega cesarstva. Novi so le nachini in sredstva ter dejstvo, da s tem spodjedajo evropsko idejo, s chimer jemljejo prihodnost vsemu kontinentu. Nemchija ravna, kakor da ne razume, da ima prav ona najvech koristi od EU.

Na svetovni in tudi evropski periferiji zhe nekaj desetletij traja prava (tretja svetovna vojna), ki je seshtevek parcialnih vojn, te pa se manifestirajo kot vojne med kapitalistichnim jedrom in njegovo periferijo ter kot mednacionalne, rasne, verske in ideoloshke vojne. Te vojne so surove, neusmiljene, a so pod kontrolo – zlasti Nata (zanj pravijo, da je policaj kapitalizma). Globalne vojne na srecho she ni bilo, ker se sovrazhne strani zavedajo, da bi ta pomenila konec civilizacije. Bo pri tem ostalo?

 

Ko o tem razmishljam, mi pride na misel (vem, da ne edinemu), da smo ljudje na ogromni ladji, nekem novem Titanicu, razporejeni po sobah in hodnikih, eni delajo, drugi veseljachijo, navzoche so vse mogoche razlike. Le majhna skupina krili z rokami in krichi, da ladja pluje direktno proti ledeni gori. Dalech so od kapitanove kabine, nihche od odlochujochih mornarjev jih ne slishi, del potnikov jih skusha utishati, smeshijo jih, tudi zmerjajo. She malo pa bo pochilo, krichi grupa potnikov-ekologov. Glasba igra vedno glasneje. Potniki pa se naprej zabavajo, jedo, pijejo ... Vse skupaj zmeraj bolj spominja na ladjo norcev. She malo, pa ...

 

Ogrozhenost okolja in s tem prihodnosti zhivljenja na planetu Zemlja je posledica tudi dejstva, da se chloveshtvo kompleksnosti tega vprashanja hote ali nehote ne zaveda, To se kazhe v povelichevanju tehnologije, s tem tehnike in naravoslovja sploh, zanemarja pa se podrochje druzhboslovja, humanistike, kulture in duhovnosti. Te panoge so tudi najbolj na udaru vseh sedanjih drzhavnih varchevalnih projektov. To siromashi chloveshtvo, ljudje se vedno bolj odtujujemo drug od drugega, odtujujemo se nazadnje tudi od svojega bistva, odmikamo se od udejanjenja neke nove druzhbenoekonomske paradigme, ki ne bo imela za cilj podrejanje narave in chloveka, dobichek pa ne bo malik. Proizvodnja in poraba bosta uokvirjeni v trajnostni model, v prezhivetje torej. S konceptom te knjige sem skushal opozoriti prav na to kompleksnost sedanjega druzhbenoekonomskega trenutka. Gre namrech za vzpostavljanje novega druzhbeno ekonomskega stanja, mnogi ga poimenujejo kar postkapitalistichno obdobje.

 

Zato je popolnoma prichakovano, da so zahteve po spremembi druzhbenoekonomskega sistema v smeri (eko)socializma zasmehovane.

 

Prizadevanje za ekosocializem torej ni klasichni razredni boj, ampak je elementarno prizadevanje za prezhivetje socialno razslojene druzhbe v zhe mochno degradiranem okolju. Zato je tudi ekosocialezem treba razumeti kot nov druzhbenoekonomski odnos, ne pa ozhivljanje nekih zhe izpetih utopij preteklosti. To idejo je potrebno jemati kot chezrazredno in tudi kot vechnacionalno, saj zadeva vse plasti in vse narode sveta, to torej ni poziv k spopadu enih z drugimi, temvech je poziv h gospodarnemu ravnanju vseh z naravnimi viri, kar pa ni dosegljivo brez spremenjenih medchloveshkih odnosov, zato potrebujemo novo etiko in tudi moralo, potrebujemo sozhitje med narodi in drzhavami. Je she to ena od iluzij?

Smo usojeni na propad? Tolazhimo se lahko s tem, da velike stiske rojevajo tudi reshitve.

V. Zh.

 

 

Dodatek

 

Med branjem teh treh knjig sem imel v mislih tudi knjigo s pomenljivim naslovom Poklic chlovek, ki je izshla pri zalozhbi Plamenica v Ljubljani leta 2013, avtor pa je pisatelj Anej Sam, ki v svojem angazhiranem besedilu, ilustriranem s shtevilnimi satirichno obarvanimi motivi iz shirnega sveta, razmishlja, kako zhiveti in kako se kot chlovek uresnichiti. Zagnano in brez dlake na jeziku ozhigosa sodobno druzhbo, ki je v izkorishchevalskem kapitalizmu izgubila vse etichno-moralne vrednote, ter s prezirom razgalja rasizem, nacionalizem, totalitarizem, trzhno globalizacijo, klerikalizem, korupcijo, pohlep, kriminal, izprijenost, degeneracijo, pa tudi teror antikulture, publicistichno in financhno povzdigovanje duhovne praznine, nihilizma in kichaste vsebine.

Ob tem osvetljujem dejstvo, da smo karikaturisti in ostali satiriki zhe pred desetletji zacheli opozarjati na tovrstne nedojemljive negativnosti, glede katerih danes glasno in pogumno svari tudi sedanji papezh Franchishek. Zhal pa angazhirani opozorilni kriki ne dobijo pravega odmeva, pretezhno naletijo na gluha ushesa. Ali bo vechji odziv dosegel svetovno slavni in vplivni papezh, ob pomochi naprednih, angazhiranih intelektualcev?

 

 

Sklepna misel

 

Che k zloveshchemu sedanjiku dodamo trenutno begunsko krizo, ni chudno, da se sredi nochi v zavestnem ali podzavestnem stanju premetavamo v postelji, vizionarja George Orwell in Srechko Kosovel pa se obrachata v grobu.

 

Rovinj, Ljubljana, oktober 2015