Revija SRP 125/126

Peter Amalietti

 

SLOVENSHCHINA – PRAJEZIK CHLOVESHTVA

(II)

 

Tako jezik kot kultura in civilizacija nasploh so vidiki evolucije chloveka in njegove druzhbe. Druzhba je prav tako kljuchni del chloveka, kot je ta kljuchni del druzhbe, in enako, kot se medchloveshki odnosi uravnavajo z govorjeno besedo, lahko tudi druzhba obstaja le s posredovanjem jezika. Evolucija jezika je obenem tudi evolucija (govorechega) chloveka, evolucija kulture in druzhbe; je torej evolucija civilizacije.

Delitev sveta na druzhbo in naravo je seveda izum sholnikov, ki nima prav nobene zveze z resnichnostjo. Druzhba je namrech kljuchni del chloveshke narave, kot taka je nastala in se razvila povsem naravno. Razvoj civilizacije (druzhbe, kulture in chloveka) je torej del naravne evolucije chloveshke vrste, jezik pa je njeno temeljno sredstvo ne le sporazumevanja, temvech tudi mishljenja in razumevanja sveta kot tudi razumevanja razumevanja. Che se vrnemo vse do zachetka civilizacije, lahko rechemo, da se je ta pravzaprav zachela tedaj, ko je zachel chlovek nezavedno razvijati govor, sprva kot dodatek in podporo (nebesedni) govorici telesa, ko pa je ta prva govorica dosegla stopnjo prajezika, iz katerega se je nato v dolgem chasovnem obstajanju naravno razvil prvi jezik, je to omogochilo razvoj civilizacije.

 

Ljudje in bogovi so iz iste druzhine; dih zhivljenja dolgujemo isti materi. (Pindar)

 

Prvi sodobni chlovek ima zdaj sicer naziv homo sapiens ali »mislechi chlovek«, vendar pa se mi zdi, da bi prvemu chloveku morali rechi homo loquens, torej »govorechi chlovek«. Dokler namrech chlovek ni znal govoriti, tudi misliti ni mogel. Zato se mi zdi, da to moje odkritje velike sorodnosti med (neznanim) prajezikom in (znano) slovenshchino ter metode preuchevanja njenega besedishcha, prinasha pomemben korak pri odkrivanju nashe daljne preteklosti, in to s prednostjo, da zdaj lahko prvich primerjamo razvoj jezika z razvojem civilizacije na temelju zhivih dokazov, ki so prav nashe slovenske besede. Rekonstrukcija evolutivnega razvoja chlovekovega naravnega jezika je namrech obenem tudi rekonstrukcija evolucije chloveshke druzhbe. Nasha slovenshchina je torej naravni jezik, ki se je razvijal spontano in z rastjo civilizacije, ki jo ezoterichno izrochilo deli na shtiri obdobja:

 

zlata doba – raj – nabiralci plodov in sadezhev – kult Sonca in kult zvezd;

srebrna doba – paradizh – ribichi in lovci – kult Lune – matriarhat;

bakrena doba – Zemlja – kmetje in vojaki – kult Sonca – patriarhat;

zhelezna doba – vice/pekel – specializacija – kult Lune – novi matriarhat po patriarhatu.

 

 

Prvi krog – zlata doba

 

Mit o zlati dobi je idilichna predstava, da so bili ljudje nekdaj slozhni kot chebele. Mit o srebrni dobi ochitno govori o matriarhalni ureditvi, v kateri so bili moshki podrejeni spol, cheprav so poznali poljedelstvo, vojn pa ni bilo veliko. Tretja rasa so bili prvi helenski osvajalci bronaste dobe govedorejcev, ki so prevzeli kult boginje jesena in njenega sina Pozejdona. Chetrta doba so bili kraljevi vojshchaki mikenske dobe. Peti so bili Dorci iz 12. stoletja pr. n. sht., ki so uporabljali zhelezno orodje in z njim unichili mikensko civilizacijo. (Robert Graves)

Prvi ljudje, ki so bili podlozhniki Krona (Kronosa), so bili tako imenovana zlata rasa, in so zhiveli v popolni srechi Zlate dobe, ki jo je Heziod tako opisal: »Zhiveli so kot bogovi, brez skrbi in utrujenosti; starost jih ni prizadela; nenehno so se radostili v praznovanju,« prehranjevali so se s sladkim zhirom, divjim sadjem in medom, ki je kapljal z dreves, pili ovchje in kozje mleko in se nikoli niso postarali, veliko so preplesali in se nasmejali. Sicer niso bili nesmrtni, so pa vsaj »umrli, kakor da so se vdali sladkemu snu«. Vsi blagoslovi tega sveta so bili njihovi: plodna Zemlja jim je dajala svoja bogastva, ne da bi jo za to morali prositi. Po smrti pa so mozhje Zlate dobe postali dobrodushni duhovi, »zashchitniki in varovalci vsega zhivega«. (Robert Graves)

 

V zlati dobi je vladalo nabiralnishtvo in pozneje tudi sozhitje z udomacheno drobnico. Ljudi je bilo le peshchica, narava pa je bila neizchrpna. Vemo, da se je nadjezichna kost, ki je kljuchna za izgovarjavo nekaterih glasov, razvila zhe pri neandertalcu, ki je obstajal vse do chasa pred 40.000 leti. Ostanki najstarejshega odkritega chloveka so sicer starejshi od poldrugega milijona let. Po obstojechih arheoloshkih dokazih nasha civilizacija shteje priblizhno 12.000 let. Torej so ljudje v t. im. zlati dobi (po znanstveni klasifikaciji pa v kameni dobi) obstajali vech kot 1,4 milijona let, kar je res dolgo obdobje, v katerem ni bilo nobenega ochitnega napredka na materialni ravni. Zelo verjetno pa je v tem dolgem obdobju chlovek lahko razvil svoj govor in celovit prajezik. Najbrzh je bilo to v srednji kameni dobi, ko je chlovek zhe poimenoval zhivali, orodja in orozhja; v mlajshi kameni dobi, ki je chas neshtetih iznajdb in izumov, pa se je zachelo vzporedno z razvojem civilizacije razvijati predvsem besedishche. V ponazoritev: dokler chlovek ni iznashel loka in pushchice, zanju seveda ni potreboval imen. Chlovek namrech spoznava svet in ga osvaja prav s poimenovanjem njegovega sestava; to mu omogocha prezhivetje in ga olajshuje. V ledenih dobah tega velikanskega razdobja so se ljudje pred mrazom zatekali v votline in jame, v katerih so prezhivljali vechino svojega chasa, torej so se veliko druzhili in tudi pogovarjali, peli in plesali. Ob tem moramo uposhtevati, da se pri govoru in petju aktivira petnajst skupnih mozhganskih sredishch, pri petju pa she ducat posebnih. Zato se domneva, da sta se govor in petje razvijala vzporedno. Obenem pa je artikulirani govor chloveka dvignil iz zhivalskega sveta in mu dal moch nad njim. Nekdaj so namrech verjeli, da se je tistega, kar je mogoche imenovati, lazhe ubraniti oziroma ga premagati. Razvit govor pa je obenem postal idealno sredstvo razmishljanja, ki je chloveku omogochilo vse bolj premagovati naravo.

Pes izrazi svoje strinjanje ali zadovoljstvo z veselim mahanjem z repom, ko pa je res zelo zadovoljen, zraven she zalaja; tudi chlovek je sprva razvijal podobno govorico telesa. Prabesede na prvi stopnji pragovora so glasovna znamenja in sprva je bilo to edino chlovekovo jezikovno sredstvo sporazumevanja podobno zhivalskemu. Govorico telesa prachloveka so sprva dopolnjevali tudi glasovi, podobno kot to slishimo pri zhivalih. V dolgem obstajanju rodov so se nato najprej izoblikovali praglasovi, ki so dobili svoj natanchen pomen ter so potrjevali in nadgrajevali govorico telesa ali pa jo poudarjali: ah, au, br, en,hm(?), ha (!), hi (hihi), ha, ho, en, ja, na, ne, ni, no, nu, ob, od, oh, ol, on, pi (PIJ!), she, te, tu, ti, ta, to, ma, am, me, mi, mu, ud, uk, um, un, up, da (DATI), de (DETI ali RECHI). Te prabesede, sestavljene iz posameznih zlogov v soglasnishko-samoglasnishki kombinaciji iz dveh chrk oziroma glasov, so vselej dobile svoj dokonchni pomen v kontekstu telesne govorice.

Eden prvih parov teh zvokov za pritrditev in zanikanje, she pred iznajdbo besedic ja in ne, je bil A A; che je bil drugi A vishji, je to pomenilo pritrditev, che nizhji, pa zanikanje. Pri takem prvinskem pritrjevanju in zanikanju pa je sporochilo dodatno okrepila tudi govorica telesa govorechega, ki pri soglashanju prikima, pri nestrinjanju pa odkima (razen pri Bolgarih, ki pochnejo prav nasprotno). Nato se je zanikanje razvilo v NA-A, iz tega pa naposled tudi v NE, iz pritrjevanja A-HA pa v JA.

Naslednja prabeseda je bila najbrzh SHE. Tako slishno govorico telesa she danes radi uporabljamo in jo poznamo od otroshtva. Prva daljsha beseda je bila najbrzh pritrditev A-HA!, naslednja pa AJS! (peche!).

Nekatere besede so bile tudi onomatopoetskega izvora; to je bilo pogosteje, ko so se besede podaljshevale: FRRRR, BRRR, BUM, VSHC … To so nato postali modeli za she daljshe besede.

Prvi civilizacijski krog torej she ne pozna pravega govora, ljudem zadostuje neverbalno sporazumevanje z obchasnimi glasovi, ki zgolj podkrepijo to, kar so si takrat sporochali z govorico telesa in telepatsko brez besed in kar je predvsem izrazhalo njihova chustva. Ta raven ima dve plasti: nagonsko in intuitivno; iz intuitivne se je v drugem krogu rodila beseda in z njo govor v pravem pomenu besede.

V luchi zgodovinskih dejstev, ki jih prinasha nasha monogenetska teorija o nastanku in razvoju prajezika, dobijo govorica telesa in obrazna mimika ter tudi drugi vizualni pripomochki (tetoviranje, barvanje telesa, uniformna oblachila …) posebno tezho, saj njihovo spoznavanje razkrije trenutek v razvoju civilizacije, ko ti niso vech zadostovali za prezhivetje, zato je chlovek, da bi prezhivel, potreboval she govorjeni jezik.

Govorica se je v jezik torej razvila v jamah. Da je jamski chlovek pred 25.000 leti poznal shivanko, vemo, ker so jo nashli v Potochki zijalki. Beseda NIT zrcali veliko starost, enako tudi beseda SHIV – njena »obratnica« je VISH! (poglej!); ko je shivarka nekaj zashila, je tisto pokazala. Beseda JAMA najbrzh izvira iz ustaljenega dvogovora med izvidnikom, ki je iskal novo primerno bivalishche za pleme, in poglavarjem, ki je vprashal: »Pa 'ma blizu vodo?« Izvidnik je odgovoril: »Ja, 'ma.« Poglavar: »Pa 'ma sonce?« Izvidnik: »Ja, ma.« Po tej besedi lahko sklepamo, da so se prve dvozlozhne besede pojavile zhe v srednji kameni dobi.

Na koncu zadnje ledene dobe so po vsej Evropi chastili (napachno imenovane »Venerine«) kipce obilne zhenske boginje, katere chashchenje se je ohranilo vsaj do chasa prvih poljedelcev. Imenovala se je Velika Trojna Boginja Mati Kar; beseda »kar« je v stari slovenshchini pomenila kamen, iz nje so izshle shtevilne besede in imena (karma, Karijci, Karnijci, Kranjsko, Kras, krasno, kardamon, kariatida, Carrara …). V kameni dobi so chastili seveda kamen in od tod izvira tudi versko zaklinjanje AMEN! (namrech od kamna, ki je izgubil prvo chrko). Pozneje so stari Egipchani boginjo Kar preimenovali v Nuith, stari Indijci v Aditi, stari Grki v Rejo in Ceres, Rimljani v Demetro in Magno Mater ter Veliko mater Vesto, etrushchanske vestalke so bile she njene svechenice, prav tako Sibile. V krshchanstvu se je stara mati boginja, ki je rodila tudi vse druge bogove in boginje, ohranila v kultu Marije in she kje.

V danashnji informacijski inflaciji besed si je tezhko predstavljati moch, ki so jo nekoch imele besede, saj so lahko ukrotile bese (hude duhove) ali pa jih izpustile na plan. Tudi beseda BESEDA je povezana z jezo: BESE-DA, ter seveda tudi z JEZom, saj chlovek, ko drzhi JEZik, zaJEZi besede in molchi. Stara slovenska beseda za glagol »rechi« je bila »deti«, sestavljena iz dveh prabesed: DE (rechi in tudi urochiti) in TI (tebe). Otrok – DETE – namrech s svojim dretjem, jokom in smehom urochi svoje starshe oziroma skrbnike. V teh davnih skupnostih so bili ponavadi najboljshi govorniki shamani, ki so izbrane besede uporabljali za zarotitve in zaklinjanja, vendar pa so nasploh ljudje tedaj she dobro vedeli, da imajo vse besede moch zarotitve, zato so jih uporabljali zelo previdno; obenem pa so iz vrazheverja v svoj govor vpletali tudi imena bogov, ki so se pochasi povezala s prabesedami v prve besede z novimi pomeni oziroma celo v nove jezikovne znachilnosti. Pri nashem jeziku so to sklanjatve in spregatve; zaradi njih je slovenshchina najbolj natanchni meni znani jezik.

Veliko starost slovenshchine dokazuje tudi to, da je eden redkih jezikov, ki she uporablja dvojino. Dvojino sta namrech prva uporabljala Eva in Adam v raju. Biblijsko zgodbo o tem, kako je Adam poimenoval vse zhivali in drugo stvarstvo, pa je seveda treba – v luchi razvoja prajezika – brati in razumeti alegorichno oziroma kot prispodobo, saj je Adam zgolj oznaka za praljudi, nabiralce plodov, ki so neshtete rodove zhiveli v raju in so zato chastili drevo zhivljenja z obilnimi sadezhi kot prispodobo za darezhljivo naravo; ta je okvir in oder chlovekovega zhivljenja ter obenem tudi njegova hraniteljica. Dokler je bilo njenih plodov in sadezhev dovolj za vse ljudi, so ti zhiveli v nebeshkem kraljestvu na Zemlji, pri tem pa so bili »ubogi na duhu«.

Prachlovek je torej zhivel v posebnem KRAJU, imenovanem RAJ (RA-J ali K-RAJ, kjer vlada RA, bog Radosti), potem pa je v biblichnih prevodih te davne legende prishlo do napake, zato zdaj napachno razumemo biblijski izraz »drevo spoznanja«, saj je v zavrtem svechenishkem jeziku fraza, da sta »Adam in Eva jedla jabolko z drevesa spoznanja«, zgolj prispodoba, ki pove, da sta se spolno zdruzhila. Ko namrech v Bibliji pishe »spoznal jo je«, to pomeni, da je raziskal vse kotichke njenega telesa in se z njo ljubil. Ko so se torej prvi ljudje zacheli na veliko razmnozhevati in zanje ni bilo vech dovolj samonikle hrane, so se bili prisiljeni zacheti prezhivljati s poljedelstvom v potu svojega obraza. Raja zlate dobe je bilo konec, nastopila je srebrna doba.

Bralec si zdaj lahko zhe misli, da je nash jezik poln ugank, ki zgolj chakajo na razreshitev; to seveda velja predvsem za stare slovenske besede, ki so pravzaprav zhivo modroslovje, ker je zhiv njegov nosilec, namrech slovenshchina. O tej temi pishem knjigo z naslovom Adamov jezik, v kateri trdim, da je Adam zhivali poimenoval v prajeziku ali prastari slovenshchini, ki se je prek starih Slovenov ohranila tudi v nashi sodobni slovenshchini (she izraziteje pa v njenih narechjih).

 

Zato sem za zachetek pregledal nasha imena za zhivali v luchi pomenoslovnega zornega kota oziroma v besedah zakodiranega pomena.

 

 

Slovenski zoonimi:

 

BIK – BICH

CHRV – VRCH (podobna oblika; beseda CHRV izvira iz VRT)

DAMJAK – krepek ljubimec

DIHUR – zadrzhi DIH

DOGA – DO(l)GA

DROZG – GROZD (najlazhe ga je najti v grozdju)

GAD – GA D(ej)! (pobiti)

GOZH – okrajshava za GO(le)ZH

GRLICA – okrog vratu ima »ogrlico«

HIJENA – ENA, ki se HI-hota in smeji

JAK – KREPEK

JELEN – JE LEN (samo zhre, pije in se goni)

JEREB – BEREJ (ga), je uzhiten in nenevaren

JEZH – ZHE J(esh) oziroma JE (u)zhiten tudi surov

KACHA – CHAKA(j!), navodilo za ukrepanje v primeru kachje nevarnosti

KOKOSH – onomatopoetsko ko-ko-ko, obenem pa je tudi: KO(t)KOSH (s svezhimi jajci)

KOSHUTA – zbezhi KO SHUT (torej en-dva-tri in vech je ni)

KRASTACHA – che te poshprica, dobish KRASTe

KROTA – KROTKA

KRT – TRK, KRT (izvira iz KAR RIJE)

KUNA – UNAK, UNA K(i) NA KURE GRE

KURA – K(ot) URA, redno daje jajca

LEV – VEL(ik)

LISICA – iz LASICA (ker ima dlako, prim. podlasica)

LISHCHEK – velik kot LIST

LOS – SOL (lovi se ga s soljo)

MACHKA – MOCHNA

MEDVED – MED VED (ve, kje je med)

MISH – z vzklikom ISH! jih odzhenemo, obenem so mishi postale nadloga shele potem, ko je chlovek zachel zhiveti v HISHI

MOCHERAD – ima rad vlago

MODRAS – vchasih je temno moder in prezhi v PODRASTI

MUC – mic, muc, mac: ti vzkliki privabijo muco

OVEN – NE VO(l)

PES – PAS (udomachene divje pse so oznachili s pashchkom)

PODGANA – NA PODu GA (najdesh)

PODLASICA – malo manjsha od lisice, a nich manj dlakava

PRASE – (P) RASE

PRASHICH – se valja po prahu in je PRASH-en

RAC – CAR (RAC ponazarja boga radosti RA-ja)

RAK – KAR (RAK je simbol boginje KAR)

RIBA – ZIBA – VIBA (ko gledamo v vodo, je riba videti kot viba, ki se ziba skupaj z gladino)

RIS – RES(ast) (razlaga 2: na krznu ima RISe oziroma je poRISan)

SINICA – SIN(j)ICA

SENICA – zadrzhuje se v SENCI

SLON – NO(l)S

SOVA –VA SO(valka)

SRNA – NASRN(i) (plani nanjo! - je nenevarna in okusna)

SVIZEC – SHVIGEC

TIGER – TRGA

TUR – TU (stoji in) R(jove)

VEVERICA – VE se VERATI (zna plezati)

VIDRA – VODNA

VOL – LOV (ljudje so lovili, preden so zacheli gojiti govedo, tedaj niso bili vech odvisni od LOVa, temvech od VOLa)

VOLK – KLOV (oklal)

ROG – GOR

ZAJEC – ZA JEST (ST se vchasih spremeni v C)

ZHELVA – AVLEZH (skrije se v svoj oklep in se ULEZHe)

 

Navedene razlage najbrzh niso vse pravilne, nekatere so celo zvite iz trte, vendar pa verjamem, da so vam vsaj nekateri primeri jasno pokazali, da so moja predvidevanja o naravni gradnji nashega besedishcha pravilna, to pa potrjuje tudi mojo trditev, da je slovenshchina – v nasprotju z vsemi drugimi jeziki (razen seveda slovanskih) – naraven evolucijski jezik, ki se je razvil skupaj s civilizacijo.

 

 

Drugi krog – srebrna doba

 

Zlato je zamenjala srebrna rasa. Tudi ljudje te rase so bili oblikovani po bozhjem liku, jedli pa so kruh. Povsem so bili vdani svojim materam in so jim bili vselej povsem pokorni. Dochakali pa so lahko tudi po sto let. Bili so prepirljivi in neumni in bogovom niso zhrtvovali, niso pa se tudi med sabo vojskovali. Vse jih je naposled unichil Zevs. (Robert Graves)

Zlati je sledila Srebrna doba, ko je zhivela rasa shibkih in nesposobnih mozh, ki so poslushali svoje matere vse zhivljenje (vladal je torej matriarhat). Heziod zanje pove, da so bili kmetovalci. V primitivnih kmetijskih skupnostih se le malokdaj vojskujejo, po pravilu pa chastijo boginjo. Nasprotno pa se pastirji morda zato, ker vidijo, kako biki vladajo chredi, nagibajo k temu, da se izurijo za bojevanje, in chastijo Nebeshkega boga, ki ga ponazarja bik ali oven.

Arijska invazija v drugem tisochletju pr. n. sht. je spremenila verstva v Evropi in Indiji. Osvajalci so bili nomadski pastirji, ki so premaganim kmetom vladali z vojashko aristokracijo. Heziod nam je ohranil mit o predarijskih junakih »srebrne dobe«: "bozhansko spocheti uzhivalci kruha, ki so se do smrti podrejali svojim materam, ki nikoli niso zhrtvovali bogovom, se pa vsaj niso med sabo vojskovali."

Ko se je osvajalni arijski poglavar porochil z Lunino svechenico in kraljico premaganega ljudstva, je nov mit neogibno slavil poroko Nebeshkega boga in Lune. Zevsovi spori s soprogo Hero ponazarjajo nenehni boj boginj, da bi ohranile svoja kraljevska pooblastila. (Robert Graves)

 

Ko so se ljudje chisto pokvarili, je prishel vesoljni potop (Valvasor jasno pove, da so se Kranjci po vesoljnem potopu sprva imenovali Hiperborejci), ko je pol leta samo dezhevalo in je narava brez sonca vsa ovenela, zato so se ljudje morali zacheti prezhivljati z lovom. Vendar pa se je s tem, ko je chlovek zachel ubijati druga zhiva bitja, da bi sam prezhivel, nad chloveshtvom zachela zbirati slaba karma, za katero she danes plachujejo predvsem najrevnejshi.

Nuja je mati iznajdbe in spremenjene zhivljenjske razmere so chloveka, ki se je vse bolj mnozhil, torej prisilile, da se je iz nabiralnishtva preusmeril v lovca. Lov pa je dejavnost, ki je zaradi neuchinkovitosti takratnega orozhja zahtevala skupinsko, moshtveno delo, in ker so lovili predvsem ponochi, ko govorica telesa zaradi teme postane nevidna, so bili prisiljeni razviti ustni govor kot orodje skupinskega lova. Prvi chlovekov jezik se je torej razvil sredi boja z zhivalmi in lova nanje, zato je bil predvsem glagolske narave, pri chemer so tudi navadni samostalniki funkcionirali kot glagoli, tj. kot zhivi napotki za prezhivetje in uspeshen lov. Pri vsakem skupinskem delu je sporazumevanje med sodelavci kljuchnega pomena, tako je bilo od nekdaj. Pravilno sporazumevanje med lovci je reshevalo zhivljenje posameznika. V tem obdobju dobi vsak posameznik svoje lastno ime, obenem pa pride tudi do poimenovanja zhivali in predmetov, potrebnih za prezhivetje ljudi. Lov kot specializirana dejavnost zahteva tudi posebno besedishche. V chasu nabiralnishtva na prvi stopnji so bile besede odvech. Chlovek si je nabral plodove narave in se nasitil, otrokom so hrano nabirale matere. Zadostovale so jim prabesede. Lov pa pomeni chlovekov civilizacijski napredek, cheprav je sicer v naravi povsem obichajno pochetje neshtetih zveri. Sicer pa tudi nasha beseda za chloveka vsebuje pojem LOV, enako tudi Slovenija.

Valvasor pove, da so se Veneti preselili v Sredozemlje, in to na ozemlje, na katerem je zhe zhivelo pleme Evgancev (ki so sicer bili z Veneti v sorodu); v tem smislu tudi izvor poznejshih starih Slovenov zhe od vsega zachetka chrpa iz dvojnega izrochila; podobno imamo tudi v slovenskem besedishchu primere, ko obstajata po dve imenovanji za isto stvar (npr. kokosh in kura). Tako smo bili torej zhe od zachetka nashe podonavske in sredozemske civilizacije dvojni, obenem pa so bile vse do zhelezne dobe naselitve novega ljudstva skoraj vselej povsem miroljubne; predhodni domachini so bili namrech tako maloshtevilni, da je bilo vselej prostora za she en par delavnih rok in she ena lachna usta. Dve roki lahko namrech naredita vech, kot le nasitita svoja lachna usta, potrebovali pa so tudi tuje neveste in zhenine, saj je bilo znano, da se pleme, ki se ne mesha, prej ali slej spridi. Karikature »zapeljevanja« prachloveka, ki svojo nevesto najprej s kijem onesvesti in jo odvleche za lase, so sicer smeshne z zornega kota sodobnega chloveka, vendar je to chisto ustrezen opis davnih chasov, ko so si zhenske she kradli, in to praviloma iz zelo oddaljenih krajev, che pa so lahko zraven izmaknili she kaj govedi, toliko bolje … Znani »stockholmski sindrom« (zhrtev se zaljubi v svojega jecharja) je pravzaprav avtistichni ostanek arhetipskega dushevnega mehanizma, ki je ugrabljenim zhenskam (odgovornim za prezhivetje vrste oziroma chloveshkega rodu) omogochal izvlechi kar najvech koristi iz podrejenega polozhaja in svojega lovca spremeniti v plen, pri tem pa se zhenska schasoma iz plena spremeni v »lovko«. Slovenci nimamo besede za lovca zhenskega spola kot tudi ne za misleca zhenskega spola, to pa kazhe, da so nashi predniki, ko so postali lovci, prevzeli vajeti v roke, se pravi vso oblast, zhenske pa so odrinili vstran. Zadnja velika matriarhalna antichna drzhava je bil nedvomno stari Egipt, saj je faraon dobil dezhelo od svoje sestre, ki jo je prej ozhenil. Zhenska linija she danes velja za angleshko kraljevsko rodbino, to je zadnji ostanek matriarhata v sicer paternalizirani angleshki druzhbi. Che sklepamo po tem, da niso Irci nich slabshi pivci od Slovencev in Skandinavcev, lahko ugotovimo, da v vseh zadevnih dezhelah vlada prikriti matriarhat. Moshki, ki ni gospodar niti v lastnem domu (drugje pa tako ali tako ni), se namrech ponavadi zapije.

Tako so si zhene kradli, dokler se ljudje niso zacheli naseljevati za stalno; k tej ustalitvi pa jih je prisililo kmetovanje. Sadjereja in oljkarstvo sta se lahko razvila zgolj v nekaj desetletjih; ko pa ima chlovek posajene oljke in sadna drevesa, bi bil nor, che bi se odselil. Tedaj so si izmislili zhenitovanjske obichaje in so poroke postale stvar dogovora. Iznajdba poljedelstva je spremenila druzhbene silnice razvoja chloveshtva in botrovala rojstvu civilizacije; s shrambami zhit ali rizha se je zmanjshala smrtnost zaradi lakote, bolj uravnoveshena prehrana je podaljshala chlovekovo zhivljenje. Shtevilo ljudi je raslo, vse vech so iznashli in ustvarili, zato so morali nenehno shiriti svoje besedishche. Do te stopnje je bil jezik vseh ljudi v glavnem enak. V dolgem zgodovinskem razvoju pa so se ljudje razcepili v rase ter so probleme razvoja in rasti svojega besedishcha reshevali razlichno. Kitajci so razvoj svojega jezika zamrznili na zgodnji ravni in so ohranili besede, sestavljene iz enega zloga; da pa so lahko zadostili shtevilnim potrebam po novih besedah, so iste zloge uporabljali v priblizhno petih tonskih legah, tako da je njihov govor v tem smislu podoben petju, pri katerem nimajo pomena zgolj zapete besede, temvech tudi intervali med glasovi in njihova relativna vishina. Tudi bushmanski govor pozna pet razlichnih infleksij: visoki, srednji, nizki, rastochi in padajochi ton, ta intonacija pa ne odlocha le o pomenu besede, ampak tudi o njenem razmerju do preostalega dela sporochila. To so tako imenovani tonalni jeziki.

Nashi predniki so na zachetku tretjega razvojnega kroga to zadrego reshevali z razshirjanjem enozlozhnih korenskih besed v obliki dodanih obrazil, predpon in podobno (tako imenovani aglutinacijski jezik). Vsi drugi jeziki (razen nekaterih slovanskih) se gibljejo med tema dvema skupinama oziroma skrajnostma: slovensko in kitajsko. Zato sklepam, da je bil nash jezik namenjen tudi ljudem brez vsakega posluha, ki je za manj razviti tonalni tip jezika pri sporazumevanju sicer nujen.

V nekem trenutku na zachetku razvoja civilizacije se je pojavila potreba po bogatejshem besedishchu in preciznejshemu govoru. In marsikdaj so nove besede tvorili s tem, da so korenskemu jedru dodali izbrani sveti zlog. Na primer: HOD + il = hodil; DA + am = dam; DA + al = dal; BA+ al = bal …

Sveti zlogi in njihovi obrati so: AM-MA, AL-LA, AR-RA, EL-LE, IL-LI, OM-MO, OL-LO; to so povezali s korenskimi jedri, ki so osnovni nosilci pomena, dodani zlogi, ki so se s korenskim jedrom kot obrazila zlepili v eno samo besedo, pa so to novo besedo nato uvrstili v pomenski kontekst oziroma so ga natanchneje dolochili: obrazilo -am v besedi »dam« kazhe sedanjost (pa tudi dovrshnost), obrazilo -al v »dal« kazhe preteklost ipd. Pojmovni koordinatni sistem, pri katerem so pomenska jedra besed vzporednice, njihova obrazila pa navpichnice, je nevidna pomenonosna mrezha, ki povezuje vse govorce istega jezika in je po svoji naravi aglutinativna.

Prve besede, ki jih je chlovek zachel uporabljati, so nastale po zelo logichni poti: zlogom (prabesedam) so dodali (spredaj ali zadaj) she soglasnik. Najstarejshe slovenske besede so zato vse sestavljene iz treh chrk, najvech je takih, ki se zachenjajo s soglasnikom, ki mu sledi samoglasnik, temu pa spet soglasnik. Mnoge med njimi imajo popoln smisel tudi pri zrcalnem branju: VOL/LOV, KOL/LOK, RAK/KAR, CHRV/VRCH, SEL/LES, ZHIR/RIZH, SIR/RIS, KIS/SIK, KOS/SOK, ROG/GOR, REK/KER, TOK/KOT, DAH/HAD, RIT/TIR, RAC/CAR, MAT/TAM, RAD/DAR, RAJ/JAR, RED/DER, LED/DEL, TJA/AJD, BES/SEB, VEL/VEL, SRD/DRS, CHOK/KOCH(a), KAM/MAK, KAJ/JAK …

She nekaj primerov prvih besed: DOL, SAM, SEM, ROD, KES, VES, NES', BEL, TRN, 'MAM, MIR, NOS, OKO, UHO, VOH, CHUT, ENA, DVE, TRI, PET, RED, LED; SED', HOD, DIH, SRK, JEZH, KON(j), SED, DAH, DAT', MAT', BAT, TAT, SAT, SAD, KAR, KAD, KAL …

Imamo zgodovinska porochila o tem, da so na primer v starem Egiptu she v chasu invazije ljudstev z morja, torej v 12. stol. pr. n. sht., imeli navado v svoj govor nenehno vpletati imena bogov. Ta navada se je ohranila do danes tudi med nashimi kmeti; ko namrech nekaj napovejo za prihodnost, potem dodajo she: che bo tako hotel Bog. V tem smislu so se imena bogov vpletala in se povezovala z izhodishchnimi besedami v nove besede.

Kot recheno, so bile prvotne besede obichajno enozlozhne, sestavljene iz soglasnika, samoglasnika in soglasnika: dal, bom, dom, som, lom, log, rog, red, tam, hod, rod, sod; so pa mozhne tudi druge kombinacije: tja, vrt, krt, srd, pot, kri, ena, dve, tri, pet. Tem so sledile besede iz dveh zlogov: hisha, trta, nebo, zemlja, steza, shtiri, shest, sedem, osem, devet, deset.

KOZA, KOKA, OVCA; RACA, KOSA, KOLO, ZIMA, LETO, HISHA, KOCHA, MIZA, MAMA-AMAM, HLEV-VELK, REKA, TEMA, DOTA, ROKA, RAME, SRCE …

Kmetovanje je prineslo tudi trajnejshe naselbine in iznajdbo hishe (HISHA). Potrebe po prevozu so botrovale iznajdbi in uporabi kolesa (KOLO). Na tej stopnji razvoja se je zmanjshala mozhnost zrcalnega branja, obstajajo pa seveda izjeme: KRAJ/JARK …

 

Velikost oziroma dolzhina besede nam torej v resnici veliko pove o njeni starosti, to pa nam omogocha marsikatera sklepanja. Che si na primer ogledamo shtevnike oziroma besede za shtevila, vidimo, da so najprej shteli en, dva, tri, nato pet (pet prstov) in shest, shele pozneje pridejo dvozlozhnice shtiri, sedem, osem, devet in deset, vsa druga shtevila pa imajo daljshe besede, ker so jih tudi pozneje zacheli sploh shteti.

Podobno nam dolzhina osebnih zaimkov lepo nakazuje razvoj prvotne druzhbe: najkrajshe (pra)besede so ti, on, mi, vi; to je v majhni skupnosti povsem zadostovalo. Na naslednji stopnji razvoja civilizacije so zacheli uporabljati jaz, ona, oni (ta oni se je nanashal na pripadnike drugega plemena); pojem »jaza« prej niti ni obstajal, ona pa kazhe na uvedbo razlikovanja spola pri besedah.

Na vishji stopnji, ko so bile besede zhe daljshe od dveh zlogov, so jih zacheli sestavljati tudi s spajanjem tistih besed, ki so prej nastale s spajanjem prabesed. Obrazila, ki so jih po navadi dodajali, so natanchno opredeljevala, kako je treba razumeti pomen korenskega jedra besede. Vzemimo na primer besedo predal – PREDAL; predalu namrech predamo nekaj v varovanje, L pa oznachuje, da je ta lesen. S chasom sta izdelovanje predalov in potreba po njih – chlovek je namrech posedoval vse vech predmetov – ustvarila tudi posebno omaro za predale, ki je povsem logichno dobila ime predalnik, torej so korenski besedi PREDAL dodali obrazilo -nik, podobno tudi GLAV-nik ter neshteto drugih; vendar je prav to obrazilo uporabljeno tudi pri abstraktnih pojmih, na primer: paznik, praznik.

Pri ustvarjanju novih besed pa se je zachelo na neki stopnji tudi dogajati, da so po dve besedi zdruzhili v eno z novim pomenom. Lep primer je gostishche: GOST – ISHCHE (tudi prenochishche, stranishche, volishche, letovishche …); pri tem lahko razumemo, da gost ishche gostishche, nich manj pa tudi gostishche ishche gosta (pri stranishchu to ni nujno, razen che kdo zanj zarachunava). Nasha slovenshchina nam lepo sporocha, da samo vol ishche volishche, zhe sama beseda volishche pa vsebuje dvom: volish-che; torej che volish, si vol. Pomeni pa tudi, da volishche ishche vole, ki bodo volili. Tovrstnih shaljivosti se v nashem jeziku skriva neshteto!

 

 

Tretji krog – bronasta doba

 

Potem je prishla bronasta rasa ljudi, ki so padli na zemljo kot jesenov plod in so bili oborozheni z bronastim orozhjem. Jedli so meso in kruh in se izzhivljali v vojskovanju, bili so predrzni in okrutni. Vse jih je pobrala Chrna Smrt.

Chetrta rasa je bila prav tako bronasta, vendar pa so to bili plemenitejshi in boljshi ljudje. Njihovi ochetje so bili bogovi, matere pa smrtnice. Slavno so se bojevali pri obsedanju Teb, sodelovali v argonavtskem pohodu in trojanski vojni. Oni so postali Heroji in zdaj prebivajo na Elizejskih poljanah.

(Robert Graves)

 

Veneti so najstarejshi narod v Evropi, chigar nastanek sodi v obdobje trako-keramike (okrog 4200 pr. n. sht.). Tedaj se je ta narod lochil od svojih sosedov lovcev-ribichev, se posvetil poljedelstvu, zaokrozhil obmochja izrabe povrshin in na njih postavil svoje vasi. Ko je bilo takshno obmochje nekako v osmih letih izrabljeno in zemlja izchrpana, je svoje vasi prestavil naprej in zaokrozhil nove obdelovalne povrshine. Ena najvechjih iznajdb pri trako-keramicharjih je bila nedvomno lastna hisha. Ti ljudje so bili prvi (evropski) graditelji hish v obliki preprostih koch, ki so slonele na dveh stebrih, na katerih je bilo pritrjeno sleme. (Jozhko Shavli)

 

Venetski Norichani chastijo Belina kot bozhanstvo Sonca in svetlobe ter Norejo kot boginjo Zemlje in mater dezhele. Pri jadranskih Venetih je kult Rehtije, boginje Zemlje in matere, celo mochnejshi od ochetovskega. Takshno materinsko nachelo je ochitno dedishchina matriarhata, to je, predindoevropske trako-keramicharske kulture, ki se je ohranjala v podstati, in je ni mogel izriniti indoevropski patriarhat vrvo-keramichaste kulture. (Jozhko Shavli)

 

Ljudje bronaste dobe so bili surovi in so jih veselili zgolj prisege in vojashki podvigi. »Njihova neusmiljena srca so bila kakor iz jekla; njihove mochi ni bilo mogoche ukrotiti, njihovo orozhje je bilo nepremagljivo«. Ta rasa se je konchala tako, da so si drug drugemu prerezali goltance. Je pa to chas odkritij prvih kovin in prvih poskusov razvoja civilizacije. Po Heziodu je bronasti dobi sledilo »obdobje junakov«, viteshkih bojevnikov, ki so se bojevali pred Tebami in pod zidovi Troje. Na sploshno velja preprichanje, da je bronasti dobi sledila zhelezna – to je nash chas kot obdobje krivichnosti in zlochina, »ko ljudje ne sposhtujejo niti svojih priseg niti pravichnosti niti vrline«. Take so razlage za nagli propad chloveshtva.

 

 

(1300-1100 pr. n. sht.)

V srednjem obdobju bronarstva se pojavi tako imenovana luzhishka kultura, ki je imela svoje sredishche v Luzhici med danashnjo Poljsko in vzhodno Nemchijo. V njenem okviru se razvije kultura zharnih grobishch (po nachinu pokopavanja umrlih), ki se zachne hitro shiriti in zajame obmochje od Baltika do gornjega Jadrana in Apeninov, v posameznih skupinah pa sezhe celo do Sicilije in Atlantske obale ... V poznem bronarstvu, po 1200 pr. n. sht. izbruhne v Evropi znamenito preseljevanje s shtevilnimi pohodi na vse strani, ki jih vodijo Veneti, nosilci zharnodobne kulture. V Ljubljanski kotlini so se naselili zhe v 12. stol. pr. n. sht. (Bernhard Jacobi)

 

 

Chetrti krog – zhelezna doba

 

Peta rasa je sodobna, zhelezna. To so nichvredni potomci chetrte rase. So izrojeni, zli, nepravichni, zlonamerni, polteni, neposlushni sinovi, izdajalci. (Robert Graves)

 

Okrog leta 1500 so imeli Hetiti monopol nad trgovino z jeklom, a niti v Evropi ni mogoche postaviti zachetka zhelezne dobe pred letom 1200 pr. n. sht. V severni Indiji rigvedske himne po vsem videzu jasno kazhejo, da so tam v chasu, ko so bile himne zlozhene, jeklo zhe poznali; zhelezo, afas, popisujejo kot kovno in raztezno, odporno in mochno; v Indijo je prishlo zagotovo zhe pred letom 1000 pr. n. sht. (Bernhard Jacobi)

 

Na naslednji stopnji, torej v zhelezni dobi, je chloveshtvo doseglo tochko, ko so ljudje, vajeni pobijanja zhivali, zacheli pobijati tudi druge ljudi. Na tej stopnji civilizacijskega razvoja je chloveshka druzhba zamrznila in je she danes globoko potopljena vanjo; krog ubijanja se she naprej vrti, cheprav vodi zgolj v samounichenje chloveshtva ter na svoji poti pushcha neshteta trupla zhivali in ljudi. Tehnologija ubijanja je po svoji razvitosti dandanes zhe obchutno presegla »tehnologijo zhivljenja« in to protislovje lepo zrcali prevladujocho ideologijo, ki chloveka ne uchi zhiveti, marvech troshiti (in se iztroshiti).

Za ta chas je znachilen pojav visoko razvite civilizacije s shtevilnimi specializacijami. Zaradi mnozhichnosti ljudje dobijo priimke. Pojavijo se trizlozhne (ZHELEZO) in vechzlozhne besede kot tudi abstraktne besede in abstraktno mishljenje.

Zhe v bronasti dobi nastopi babilonska jezikovna zmeshnjava, ki pa je posledica vse vechjega uveljavljanja pisave. Vir te zmeshnjave je bil najbrzh trenutek, ko so zacheli pisati z desno roko od desne na levo. Sprva so namrech pisali z levo, torej srchno roko, od desne proti levi. Razlichna ushesa lahko iste glasove zapishejo povsem drugache, she zlasti che niso iz tistih krajev, katerih govorico zapisujejo. Kot kazhe zgodovina zhelezne dobe, je to chas, ko so se ljudje, namesto da bi se sporazumevali v sozhitju, raje medsebojno pobijali, ropali in ugrabljali. Edino pravo govornishtvo takrat je bil nagovor vojskovodje pred odhodom v bitko, che zanemarimo atensko skupshchino ali antichna sodishcha.

 

 

Peti krog – informacijska ali plastichna doba potroshnishtva

 

V globalni medkulturni povezanosti je za slovenshchino danes znachilno to, kar sicer velja za vechino jezikov: nove besede prevzame iz drugih jezikov, nato pa jih udomachi in razvije. Na primer »lajkati« ali »vshechkati«.

 

 

O SLOVENSHCHINI

 

Po gornjem uvodnem prikazu mojih odkritij oziroma tez in hitrem pregledu chloveshke zgodovine do konca latenske dobe se zdaj lahko malce podrobneje posvetimo evoluciji nashega maternega jezika. Ilka Vashte je ena prvih slovenskih pisateljic in je bila dobro obveshchena – podobno kot tudi Mira Mihelicheva. Ilka v svoji knjigi o Preshernu zapishe tudi njegov pogovor z ruskim izgnancem, kjer se jasno razkriva primat slovenshchine pred ostalimi slovanskimi jeziki.

 

»Katero slovansko narechje je najchistejshe? Ali je staroslovensko?

O tem ne dvomi noben Slovan.

To narechje pa ne spada vech med zhive jezike. Izmed sedanjih narechij je torej ono najmanj pokvarjeno, ki je staroslovenshchini najblizhe?«

»Vasha kranjshchina je slovanshchini nashih pradedov res blizhja kot rushchina.« (Ilka Vashte)

 

Che obenem uposhtevamo, da je vse do konca 19. stoletja svetovno zgodovinopisje slozhno trdilo, da je bil prvi chlovek Rus, prvi Rus pa je bil slovenskega porekla, lahko obenem razumemo tudi moj prikaz, ki sledi spodaj.

 

 

Evolucija telesne govorice: pragovor, govor, prajezik in jezik

 

1.

Najprej je bila telesna govorica, ki je del zhivalskega vedenja; v telesno govorico spada tudi glasovna komunikacija, ki jo je sprva le dopolnjevala.

 

2.

Chlovek je zachel razvijati uporabo zvochnega dela svoje telesne govorice in jo povechevati. Na tej stopnji se je rodil pragovor, ki je bil she naprej le malce natanchnejshe dopolnilo telesne govorice. Ta pragovor she ni imel besed, vendar se nam je ohranil na nezavedni ravni in ga nezavedno uporabljajo otroci (in tudi drugi), sestavljen pa je predvsem iz polglasnikov ter ga razumejo tudi sogovorniki, ki sicer govorijo razlichne jezike:

 

A A (polglasnika) = NE

A HA (polglasnika)= JA                                       

AU! oz. AUA! = bolechina

AJS! = opeklina ali zmrzlina

BA(H) = zanichevalno zanikanje

C-C = nestrinjanje ali ogorchenost, vchasih tudi neposredno zanikanje

EH = no, ja

FUJ = odvratnost

HM = pomislek ali zadrzhek, tudi dvom

HAHA, HEHE, HIHI = smeh

OH! = zachudenje

UH = olajshanje

IH = navihanost

MMM = uzhitek

 

Te predbesede so glasovi z utrjenimi pomeni, ki pa jih praviloma spremlja tudi ustrezna druga telesna govorica in poudarjeno izrazha razlichna razpolozhenja oziroma chustva: odkimavanje ali prikimavanje, krik, strah, zadovoljstvo, navdushenje, smeh, jok, zhalost, uzhitek in podobno.

 

3.

Na naslednji stopnji svojega razvoja je govor oziroma chloveshki glas postajal vse pomembnejshi del govorice telesa in ko je naposled ta zvochni vidik v govorici telesa prevladal, se je tedaj na temelju prabesed rodil prvi govor.

Prabesede sestavlja po en zlog:

JA, NE, NI, TA, TE, TO, TU, ON, MI, VI, EN, OL, AL (tudi EL, IL, UL), LE, UM, UH, UN (tisti), UK, UP, UD, OS, AM (jesti), DA, IZ, 'MA, ME, MI, MU, IN, SHE, VE, V ...

(Seveda to niso vse prabesede.)

 

4.

Prvi govor je govorica telesa zdaj le she poudarjala in potrjevala, ga krepila in mu pritrjevala. Na tej stopnji je govor zhe zachel uporabljati skromni besedni fond prajezika.

 

5.

Na naslednji stopnji razvoja jezika je zachel chlovek s kombiniranjem prabesed shiriti svoje besedishche, zato je shele tu mogoche govoriti o jeziku.

Prabesede tedaj postanejo korenska jedra novih besed, ki she nimajo nobenih obrazil, le z njihovim zrcalnim obratom nastanejo she dodatne nove besede. Jezik se zdaj zachne razvijati, oblikuje se njegova sintaksa in nastajajo prve daljshe besede, ki prabesedo privzamejo za svoje korensko jedro.

 

Primeri prvih besed:

 

AJD - TJA

ATA (A-ta je moj oche?)

BAT

BIJ

CAR

CHOK - KOCH(a) Kocha je zgrajena iz chokov (staro ime za deblo)

CHUT (molchi) - TUCH (tolci)

DAJ (DEJ) - JAD

DAN - NAD(a) (dan prinasha upanje)

DAR - RAD

DED

VID - DIV (velikan, ki ga je mogoche videti od dalech in tudi on te lahko vidi od dalech)

DVA

KAR – RAK (»kar« je nasha stara beseda za kamen, iz nje izvira tudi beseda KRAS, pa tudi velika trojna mater boginja iz kamene dobe se je tako imenovala)

KIJ

KOL - LOK

KOP - POK (pri kopanju trde zemlje je slishati poke)

KOS - SOK

(h)LEB - BEL(in)

LED - DEL (ker je DEL nasprotje od LED, lahko sklepamo, da sta se ti dve besedi pojavili v chasu ledeno dobe, ko je bilo vse ledeno, le kak manjshi del ni bil pod ledom)

LEJ (GLEJ) - JEL (ali res?)

LEV - VEL(ik)

LOV - VOL

MAR

MAT - TAM

'MEJ (imej) - JEM (jemati)

MECH - CHEM (ho-CHEM; z mechem namrech lahko chlovek uveljavi svojo voljo

MED - DEM (iz DETI – rechem)

MIR - RIM (»Dokler je Rim, ni miru,« so si mislili Etrushchani in Norichani, nashi predniki.)

MOCH - CH'M (ho-CHEM)

MOZH

NIT

NOCH - CHRN

NOT - TON (zvok pride v uho)

OCHE

OCHI (ljubkovalno)

OCHI (mn. OKO)

OKO

PET - TE-P(ezh) (TE P-rebutajo)

PIJ

PIR

POT – TOP (»pot« v dveh pomenih: ZNOJ, STEZA)

RAD - DAR

RAJ - JAR (stara beseda za MLAD)

RAZ – ZAR(ja) (»raz« je stara beseda za »po« ali »v«)

ROB (suzhenj)

ROB - BOR

ROG - GOR

ROP - POR

RZH - ZHR(i)

SAD - DASH

SAM - MAS(a) (masa ali mnozhica je nasprotje SAM-oti)

SED - DES(ka) (nanjo se lahko sede)

SEM - MES(o)

SEN(o) - NES (pokosheno travo je treba odnesti v senik na sushenje, beseda SEN pa pove, da se medtem ko chlovek spi, trava posushi kar sama od sebe)

SEJ - JES (ti) (kdor ne seje, ne je)

SIN - NIS (oche nikoli ne ve, ali je njegov sin res njegov)

SOM

SUM - MUS (morati, narechno)

STO

SHIV - VISH (VIDISH? oziroma: poglej!)

SHUM - MUZ(ika)

TAM

TAT (TA, TA me je okradel!)

TIP

TOP

TUJ

UHO

VEN

VED - DEV(e) (boginje zhe vedo)

VEZ - ZEV (razpoka)

VOZ

VRT - CHRV (T se spremeni v CH) - VRCH (ima obliko chrva)

ZHIR - RIZH (tudi ZHRI!)

 

Seveda tukaj niso nashtete vse besede, temvech najbrzh le njihov manjshi delec. Prepushcham bralcem, da sami poishchejo in najdejo she vse druge prabesede in njihove izpeljanke.

 

 

Postopek zdruzhevanja prabesed v nove besede

 

(Opravichujem se za to in she kako ponavljanje, vendar je ponavljanje mati modrosti.)

Predstavljajmo si, da neka skupina ljudi ishche primerno bivalishche (jamo), in ko se vrnejo izvidniki, jih njihov poglavar sprashuje o lastnosti potencialnega novega domovanja. Izvidnika, ki je sporochil, da je nekaj nashel, na primer vprasha: »Ali ima vodo dovolj blizu?«

Izvidnik odgovori: »Ja, 'ma!«

Poglavar nato vprasha: »Ali ima kaj sonca?«

Izvidnik odgovori: »Ja, 'ma!«

Poglavar nato vprasha: Ali ima dovolj ozek vhod?«

Izvidnik odgovori: »Ja, 'ma!«

In naposled se je za votline prijelo ime JAMA.

 

Besedo TEMA sestavljata dve prabesedi TE in 'MA (»tema« chloveka povsem obda in obkrozhi, odtod tudi izraz »noch ga je vzela«).

Besedo TETA sestavljata dve prabesedi: TE in TA (TA TE bo varovala).

Besedo MIZA sestavljata dve prabesedi: MI in ZA (za njo sedimo).

Besedo NIZH(j)E sestavljata dve prabesedi: NI in ZHE.

Besedo VISH(j)E sestavljata dve prabesedi: VI in SHE.

 

Kot lahko vidimo, so take iz dveh prabesed sestavljene besede praviloma dvozlozhne oziroma iz shtirih chrk, saj so prabesede praviloma enozlozhne.

 

Z razvojem civilizacije se shiri tudi besedishche in ko za nove besede zmanjka glasovnih kombinacij na ravni enozlozhnih besed in prvih dvozlozhnih, zachne chlovek nove besede izumljati in kovati z dodajanjem obrazil. Zachelo se je tudi razlikovanje besed po spolu, pojavile so se sklanjatve, spregatve in dvozlozhne besede.

 

Iz besede BIJ (tolci!) pride U-BIJ-ati, V-BIJ, PO-BIJ, IZ-BIJ, RAZ-BIJ, ZA-BIJ.

Na primer iz besede KOL se z dodajanjem obrazil razvijejo KOL-iba, KOL-o (ples in nosilec voza), KOL-ishche, KOL-n, KOL-nica, KOL-ut, pa tudi PO-KOL, PRE-KOL-niti.

Iz besede OKO nastane OKO-li, OKO-lje, OKO-vje, OKO-rno, OK-no, OK-rog, pa tudi SHIR-OKO, VIS-OKO.

Prabeseda POT je korensko jedro shtevilnih besed: POT-en, POT-nik, POT-ovati, NA-POT-ek, NA-POT-itev, POT-op, POT-ep, POT-iskati, POT-epuh, TO-POT, RO-POT, O-POT-ekati si, RAZ-POT-je; obenem she drug pomen besede POT, namrech ZNOJ (ki je mlajsha beseda od POTa), povezan s POTjo, na kateri se tudi preZNOJimo oziroma shvicamo (tudi izvir toponima SHVICA).

Prabeseda VED je korensko jedro besedam: VED-a, VED-e, VED-ec, VED-ezh, VED-ro, VED-no, VED-eti, VED-enje, VED-nost; s predponami: VSE-VED, RADO-VED-en; PO-VED, PO-VED-ati (torej sporochiti tisto, kar se ve), OD-PO-VED, ZA-PO-VED, NE-VED-e, ZA-VED-no.

Iz prabesede VID izvirajo besede: VID-no, NE-VID-no, VIDEC, VIDETI, PRI-VID, VID-ez, NA-VID-ez, PRE-VID-no, OCHI-VID-no, VID-enje, S-VID-enje ipd.

Iz korena VOD(a) so besede: VOD-ovje, VOD-ja, VOD-ni, VOD-en, VOD-iti, VOD-itelj, VOD-nik, VOD-ar, VOD-ilo, PO-VOD, PO-VOD-ec, NIZ-VOD-no.

 

Chasovno dolochanje nastanka pragovora in pragovorice nima veliko oprijemljivih tochk, cheprav ni dvoma, da je govoril zhe neandertalec, ker je imel – enako kot mi – zhe razvito jezichno kost, ki je nujna za artikuliranje govora. Kot sem zhe omenil, je jezik oziroma govor postal pomemben element skupinskega lova; s prvimi oblikami sintakse je jezik okrepil in izostril jasnost sporochanja, saj je pri lovu vselej v igri glava – tako plena kot lovca. Skupinski lov kot strategija prezhivetja terja vechje skupnosti, en sam rod ne zadostuje vech; ob nastopu manjshe ledene dobe so se skupine ljudi tudi za po pol leta zapirale v tople jame, kjer so chlani imeli dovolj chasa in prilozhnosti za pogovor. Jezik je zhiva tvorba, ki se razvija z vsakim pogovorom oziroma besednim sporazumevanjem, zato je govor skoz tisochletja v dolgih zimskih nocheh lahko lepo napredoval. Zelo verjetno se je v srednji kameni dobi jezik zhe povsem razvil, chlovek je poimenoval vse znane mu zhivali, rastline, orodja in orozhja; v mlajshi kameni dobi, ki je chas neshtetih iznajdb in izumov, pa se je zachelo razvijati predvsem besedishche, pach vzporedno z razvojem civilizacije. V ponazoritev: dokler chlovek ni izumil loka, zanj seveda ni potreboval imena.

Chlovek namrech spoznava in osvaja svet prav s poimenovanjem njegovih sestavin, to pa mu olajsha prezhivetje oziroma ga sploh omogocha. Nekdaj so verjeli, da se tistega, kar lahko imenujesh, lahko ubranish ali pa to premagash oziroma da ima tisti, ki pozna ime kakega chloveka, nad njim tudi dolocheno moch. V danashnji informacijski inflaciji besed si je tezhko predstavljati, kakshno moch so imele nekdaj besede, saj so lahko ukrotile bese (hude duhove) ali pa jih izpustile na plan: BESE-DA (ven).

Tudi beseda JEZik je povezana z JEZo (seveda pa tudi z JEZom, saj chlovek, ki drzhi jezik, zajezi besede in molchi).

Stara beseda za povedati, pa tudi za urochiti je DETI, ki ima isti koren kot DETE – de-te. Tukaj je korensko jedro DE, TE pa je kazalni zaimek. Dete nas namrech s svojim jokom in smehom urochi, da potem skrbimo zanj.

V teh davnih skupnostih so bili ponavadi najboljshi govorniki shamani, ki so izbrane besede uporabljali za uroke in zaklinjanja, vendar pa so tedaj ljudje she dobro vedeli, da imajo vse besede moch zarotitve (»beseda je meso postala«) in so jih zato uporabljali nadvse previdno, pri tem pa so iz vrazheverja v govor vpletali tudi imena svojih bogov, ki so se nato pochasi povezala s prabesedami v nove besede z novimi pomeni oziroma celo v nove jezikovne znachilnosti. Pri nashem jeziku so to sklanjatve in spregatve, zaradi katerih je nash jezik najbolj natanchen in precizen meni znani jezik.

Arheologija porocha, da je bila tako imenovana jantarna pot ena najstarejshih mednarodnih trgovskih poti zhe v mlajshi kameni dobi, che ne celo zhe v srednji. Zato si oglejmo besedo JANTAR: razstavimo jo v J – ANT –AR. Ta poldragi kamen so pridobivali in trgovali z njim ANTI, nashi predniki, torej lahko sklepamo, da so se ti imenovali ANTI she v mlajshi kameni dobi ter je to eno od najstarejshih in tudi najkrajshih imen nashih prednikov.

Besedo TUJEC tvorita dve prabesedi: TU in JE (-C je obrazilo za moshki spol). Tu je, a ni nash, zato nam je TUJ. To je primer, ko je prej nastala daljsha samostalnishka beseda, shele za njo pa korensko jedro TUJ, ki je obenem tudi pridevnishka beseda. Pojem TUJEC zaradi svoje dolzhine sicer ne sodi med prve besede, to pa seveda kazhe, da so se prve besede razvile zhe v chasu, ko she nihche ni bil tujec. Tudi che niso bili iz istega plemena, so bili domachi. TUJ - JUT je zmehchano v JUD. Po tej obrnitvi je mogoche sklepati, da so bili prvi tujci, ki so jih srechali nashi predniki, pravzaprav Judje, kar se zdi razumljivo, che uposhtevamo, da so bili Veneti vechinoma karskega porekla, torej Karci oziroma KARIJCI in da se je to ime v zgodovini nato ohranilo bolj ali manj le na Kranjskem, drugod pa je izgubilo K in se spremenilo v ARIJCI. Kot vemo, so bili prvi sumerski vladarji venetskega, se pravi arijskega porekla, prvi judovski vladar v Sumeriji je bil Sargon v 26. st. pr. n. sht.; potemtakem je znani antagonizem med Arijci in Judi starejshi od Salomonovega templja. Povsod namrech, kjer so nashi predniki (K)arijci vzpostavili odlichno drzhavo na osvojenih ozemljih, pri tem pa so domachine zasuzhnjili, so se nato pojavili Judi in s svojo prekanjenostjo v nekaj rodovih prevzeli oblast v dotlej arijski drzhavi ter povsem spremenili njeno naravo. Che smo tako ugotovili, odkod izvira ime JUD, pa poglejmo she za ZHID: Judje obredno chastijo zid solza in ime ZHID izvira iz besede ZID, pred katerim ZHDI Zhid. Iz imena ZHID zelo verjetno izvira tudi korensko jedro besede ZHIDAN, vesel.

 

6.

Naslednja stopnja v razvoju jezika je pojav pisave, ki sili jezik k vse vechji natanchnosti in podrobnosti, saj branja ne podpira vech govorica telesa; branje je povsem samostojna oblika sporochanja. Na tej stopnji, ko chlovek izumi pisavo, pa pride tudi do znane babilonske jezikovne zmeshnjave, zaradi katere se eno pleme ne more vech sporazumeti z drugim. Podonavska civilizacija je pisavo uporabljala zhe vsaj v mlajshi kameni dobi. Sprva so ljudje pisali zgolj resnico, in to z levo roko (od srca) – z desne v levo. Kot lahko vidimo na ostankih, so Etrushchani pisali izmenoma v obe smeri (to je t. i. bustrófedon ali obrachanje volov pri oranju). Ko pa so ljudje zacheli lagati v pisavi, so preshli na pisanje z desno roko in z desne v levo.

Vsako nestandardizirano zapisovanje besed je odvisno od tenkochutnosti, znanja in obchutka zapisovalca; kot recheno, je to prvi vir »babilonske zmede«, drugi vir pa je branje besed v narobno smer, kot je bilo prvotno zamishljeno. Skratka, pojavila se je velika jezikovna zmeshnjava, ki se ni konchala vse do danes, saj se tudi ne more, dokler se bodo jezikoslovci osredotochali le na tisto, kar jezike med seboj razlikuje, namesto da bi raje pogledali, kaj imajo razlichni jeziki skupnega. Treba je iskati enotnost oziroma tezhiti k njej, ne pa k razlikovanju in razcepljenosti. Seveda se je mogoche veliko nauchiti tudi iz razlik, vsekakor pa so podobnosti med jeziki pomembnejshe in iz njih bomo lahko izvedeli she marsikaj.

Ker tale spis ni znanstvena monografija, temvech le razmislek, ki ne zheli dolgochasiti, che zhe ne more kratkochasiti, saj je tematika – slovenski jezik – za vechino nezanimiva, bom prikaz razvoja in rasti besed in besedishcha, torej pomenoslovje, zdruzhil z modroslovjem, da bo bralec lazhe dojel to fantastichno kabalo, ki je vgrajena v nash besedni zaklad, v jezik in govor, naj to vemo ali ne. Zato je vsekakor bolje vedeti. (Podobno kot se tudi umirajochi menda bolje pochuti, che ve, katera bolezen ga bo pobrala oziroma pozna diagnozo svojega umiranja.) Preden pa preidemo k preiskovanju nashih besed, naj znova spomnim na svoj prvi etimoloshki zakon, predstavljen zhe v zachetnem delu spisa: chim starejshe so besede, krajshe so, in chim krajshe so besede, starejshe so – oziroma najstarejshe besede so najkrajshe in najnovejshe so najdaljshe. Kot vsako ima seveda tudi to pravilo svoje izjeme; na primer: starejshi se she spomnimo, da smo samopostrezhbi nekdaj rekli samopostrezhna trgovina, torej je novejsha besedna oznaka krajsha od prejshnje, iz katere je nastala. Pri starih besedah je seveda takih izjem obchutno manj ali pa jih skorajda ni. Po samem besedishchu je mogoche tudi sklepati, da so za chasa uvedbe kmetijstva besede zhe bile tudi trizlozhne (KO-ZO-LEC).

Z natanchno razchlembo nashih besed ni mogoche le retrogradno rekonstruirati razvoja mishljenja (neposredno odvisnega od stopnje razvitosti jezika in besed, ki mu jih jezik ponuja), temvech tudi razvoj nashe civilizacije, saj je prav ta ustvarila potrebe po novih besedah in novih nachinih sporochanja. Vsako odkritje ali izum je namrech rodil vrsto novih izrazov oziroma besed. Rekli smo zhe, da je jezik vidni (slishni) del kolektivnega nezavednega, od koder tudi izvirajo vse besede, ki jih uporabljamo. Jezik je namrech izrazito kolektivni oziroma druzhbeni pojav, chlovek se ne rodi le v dolocheno druzhino ali rod, temvech hkrati tudi dolocheno okolje in jezik postaneta del njegove usode in oder, na katerem se odvije njegovo zhivljenje. Tudi sem zhe omenil, da je chlovek svoje glasovne izrazne zmozhnosti razvijal vzporedno s petjem in govorom. Che uposhtevamo, da so she v 12. stoletju ljudje obchudovali tisto peshchico, ki je znala brati tudi potihem, je jasno, da razvoj jezika dozhivlja obchasne velike pospeshke.

So jeziki, imenovani tonalni (kitajski, mnogi afrishki), pri katerih sta se petje in govor ohranila nerazcepljena, saj vishina tona neposredno odreja njen pomen besede, to pa je zhiv dokaz za zgornjo trditev, da sta se petje in govor razvijala skupaj. Da je res tako, nam potrjuje tudi dejstvo, da se v chloveku tako pri govoru kot pri petju aktivira vech kot petnajst istih mozhganskih sredishch, pri petju she nekaj dodatnih. Za tonalne jezike je tudi znachilno, da so besede ostale kratke, vendar pa imajo glede na vishino njihovega izgovora po pet razlichnih pomenov (v kitajshchini). Tako imenovani aglutinacijski jeziki, med njimi tudi slovenshchina, pa so nabor besed povechali z razlichnimi obrazili, priponami in predponami ter z zdruzhevanjem po dveh ali vech besed. Nekaj primerov:

 

SE VE, DA je postalo ena beseda SEVEDA, MEN(ijo) DA je postalo MENDA.

ZHELEZO – ZHE LEZE (je vajenec obvestil mojstra, ko sta kuhala zhelezo)

STEK-LO (ko ga segrejesh, steche oziroma spremeni agregatno stanje)

METAL – prvo kovino so nashi predniki uporabljali za kopja, ki so jih METAL(i).

KOSILO – nastanek te besede sodi na zachetek poljedelstva, ko ljudje she niso imeli navade opoldanskega obroka, temvech so jedli le zjutraj in zvecher. V chasu koshnje pa so morali najete kosce ne le plachati, temvech tudi nahraniti. Kosci so jedli med edinim odmorom sredi dneva in tako se je za opoldanski obed prijel izraz KOSI-LO. Beseda ZAJTRK izvira iz ZA JUTRO, VECHERJA iz VECHER-a. MALICA je MALI obed. Iz MALICE izvira tudi nemshko MAHLZEIT (kosilo, obed). Vendar za zdaj tuje jezike pustimo ob strani in za konec (kot nekako sladico).

Ker pa sem zhe omenil KOSCE, bom izkoristil prilozhnost, da tudi etimoloshko razlozhim besedo KOSEZ, ki so jo moji predhodniki sicer nadvse navdihnjeno, vendar povsem napachno izvajali iz marsichesa, she najraje seveda iz tujih besed. KOSEZ je slovenska beseda za tiste vechje kmete (gruntarje), ki so za koshnjo svoje posesti najemali kosce; zaradi svoje vechje premozhnosti so se KOSEZI schasoma izoblikovali v posebno elitno skupino oziroma nizhje plemstvo, ki je zasedalo mesto tik pod KNEZI, s katerimi so si sicer delili obrazilo –ezi.

Govorci tonalnih jezikov potrebujejo posluh, govorci aglutinacijskih jezikov pa ne. Po tem lahko sklepamo, da je bilo med nashimi predniki dokaj takih brez posluha in se je prav zaradi njih nash jezik razvil v drugo smer ter je zaradi vseh svojih slovnichnih posebnosti, ki so se bolj ali manj povsem naravno razvijale, postal eden najbolj natanchnih jezikov na svetu, che zhe ni kar najnatanchnejshi sploh.

 

 

Svojo knjigo, ki bo govorila o evoluciji prajezika, bom naslovil Adamov jezik, saj je po legendi, ki jo Biblija natanchno opisuje, prav Adam prvi poimenoval zhivalski svet. Zato si bomo tukaj v nadaljevanju na kratko ogledali nastanek in izvor nekaterih nashih imen za zhivali in rastline, za sorodstvo, orodja in orozhja, skratka starih besed iz starega sveta. Iz popolne logichnosti razvoja nashih besed ter iz skladnosti med njihovim ustrojem in pomenom diha taka popolnost, kakrshna chloveshki pameti skoraj ni dostopna, tako da je jasno, da slovenshchina ni kak na novo izumljen in umeten jezik (kakor je velika vechina neslovanskih jezikov s sanskrtom vred), temvech je najstarejshi naravni jezik, saj se je kot jezik starih Slovenov razvijala vzporedno z njenimi govorci in s svetom, v katerem so zhiveli.

Naposled se bomo (podobno, kot je pater Ivan Tomazhich odkrival slovensko-baskovske zveze) posvetili iskanju sledov slovenskih prabesed in korenskih jeder v besedishchih tujih jezikov; ogledali si bomo tudi nekatere »tujke«, ki jih uporablja sodobna slovenshchina. Na kratko bomo she osvetlili slovenske toponime, ki jih je mogoche najti skoraj po vsem svetu in ki so bili prvim venetologom temeljna opozorila, znamenja in dokazi, da nasha uradna zgodovina vsega tega ne more, ne zna ali noche pojasniti.

Na srecho imamo za preuchevanje razvoja jezika na voljo povsem konkretne in zhive dokaze, namrech nashe besede, zato tukaj ni nobene mistike ali zmede kot sicer pri slovenski zgodovini. Obenem pa za mojo tezo, da je slovenshchina naravni jezik prvih nabiralcev, lovcev, pastirjev in poljedelcev, niti ni pomembno vprashanje, od kdaj so nashi predniki na sedanjem ozemlju; ta teza namrech velja v obeh primerih: tako glede uradne »priselitvene« zgodovinske teorije kot glede alternativne »staroselske«.