Revija SRP 125/126

Neznani avtor

 

STARI TIGER IN POPOTNIK

 

Nekoch sem, pohajajoch po Juzhnem gozdu, na bregu ribnika zagledal tole: stari tiger, opran grehov s sveto travo v shapah, govori: »O, popotniki, tukaj je zlata zapestnica, da jo nekdo vzame. Tem besedam prisluhnite, nikar se ne bojte priti na to stran!« Tedaj je to videchega popotnika, od mochne zhelje pritegnjenega, preshinila misel: »Kakshna srecha! Vendar pa je pri tem nevarnost, da se izgubi zhivljenje. Torej:

Zheleno, iz nezhelenega pridobljeno, se dobro ne izzide.

In celo tam, kjer se strup napoja nesmrtnosti dotika, je ta smrtno

nevaren.

Vendar pa je res, da vsako pridobitev spremlja tveganje, odtod reklo:

Che chlovek ne gre nevarnosti naproti, napredka ne ugleda!

Po drugi strani pa, che je tveganje, nevarnost lahko izkusish zhiv.

To bom takoj ugotovil.«

Na glas reche: »Kje je tvoja zapestnica?«

Tiger na ogled postavi iztegnjeno shapo.

Popotnik je rekel: »Kako naj morilski naturi v tebi zaupam?«

Tiger je rekel: »Poslushaj, o, popotnik, ne zdaj, seveda, v mladosti sem bil silno hudoben. Ker sem ubil vech kot eno kravo, mnogo brahmanov in veliko ljudi, so shtevilni moji sinovi mrtvi in zhene prav tako. Zdaj sem brez druzhine. Od nekega vrlega pravichnezha sem dobil nasvet. Vadi radodarnost, plemenito vedenje in molitev, je rekel ta gospod. Uposhtevaje ta nasvet, sem delal pokoro in se postaral. Z izpadlimi zobmi in odpadlimi kremplji sem poln sochutja. Kako ne bi bil zaupanja vreden! Saj je recheno:

Zhrtvovanja, uchenje, darovanje, disciplina,

resnicoljubnost, potrpljenje, vzdrzhnost

in darezhljivost, vse to je spominjanje

na plemenito osemdelno pot.

Med temi se prvim shtirim

sluzhi zavoljo goljufivosti,

v skupini zadnjih shtirih

pa se ne najde ozkega duha.

Moja darezhljivost je tako velika, da jo celo na roki nosim – zlato zapestnico, ki jo zhelim komu podariti. Kar dishi po chloveku, tiger pozhre, pravi ljudsko reklo, ki ga ne gre prezreti, vendar pa:

Chloveshtvo je utirjeno v stare kolesnice,

zvodnice, ki da dober nasvet,

ljudje ne jemljejo resno,

z dharmo pa povezhejo

ubijalca krav iz vishjih kast!

Meni in iz merodajnih knjig nauchenim prisluhni:

Kar je v pushchavi dezh,

to je v sestradancu uzhitek hrane,

sochen dar gre prosjaku, Pandujec!

Vsakomur je zhivljenje drago,

njegovo in vseh bitij enako.

S postavljanjem na mesto drugih

vsakich sochustvo svoje se vsakdo izpolni.

Enako je pri zavrachanju in obdarovanju, dobrem in slabem, prijetnem in neprijetnem:

S postavljanjem na mesto drugih

pride chlovek do merila.

Poleg tega na zheno drugega

kot na svojo mater

in na drugega lastnino,

kot na svoj kos zemlje gleda:

kot sebe pa vseobchi zhivelj vidi.

In tako se jaz tu na vse kriplje trudim tebi izrochiti dar. Kot je recheno:

Revnim dajaj, Kuntejec,

nikoli gospodu ne daruj bogastva,

bolnemu je treba zdravilnih zeli,

kaj naj zdrav chlovek z njimi!

In pa, dar nehvalezhniku naj bo dan z mislijo – darovati je dolzhnost:

Na pravem mestu, ob pravem chasu

dan chastivrednemu, to je resnichen dar.

V temle ribniku skopan, sprejmi tole zlato zapestnico!«

Tedaj pa, ko se je tam na oni strani popotnik, ki mu je zraslo zaupanje v tigra, hitech se skopat, pokazal, potopljen dol v globoko mochvirje, v blato ujet in nezmozhen pobegniti, se je tiger oglasil: »Ha, ha, v globoko mochvirje si padel!

Daj, da te potegnem iz njega! Z veseljem to storim!« To rekoch, se je tiger chisto potihem blizhal popotniku, ki je ves otrpel razmishljal:

»Branje uchenih knjig ni dovolj za presojo

in tudi uk Ved she zdalech ni razumevanje,

prirojena nrav tu pach prevlada,

tako kot od krav pride mleko sladko.

She vech: razumu nepodrejeni chut je kot slon, ki si le z vodo iz rilca spira grehe.

Znanje brez delovanja je breme,

kot je v breme prenashanje slabe zhenske.

To, da sem svoje zaupanje namenil morilski naravi, se zame ni dobro izteklo, saj je recheno:

Zverem, divjim vodam, rogatcem in orozhju

se nikakor ne daje zaupanja,

tudi zhenskam in oblastnikom ne.

In she nekaj, pri vseh naj se, resnichno, uposhtevajo prirojene nravi in ne pridobljene lastnosti,

kajti, prehitevaje vse pridobljene lastnosti,

na chelo postavi se prva narava.

Podobno kot romajochi mesec, ki povzrocha, da se krivde izravnajo:

Gibajoch se sredi zvezd,

v sebi nesoch tisoche zharkov,

celo ta luna usodno mrkne

v zhrelo demonovo.

Komu le je dovoljeno izbrisati

na chelu zarisano chrto usode?«

In tako razmishljajochega je popotnika ubil in pozhrl tiger.

 

 

 (Lanmann Sanskrit Reader, Hitopadesha III.)

 

 

 

 

 

OPOMBA

 

Hitopadeœa (hitopadesha) je prva knjiga, natisnjena v sanskrtskem jeziku, v pisavi devanagari. Natisnili so jo leta 1808 v Seramporeju. Sodi v etichno-didaktichno literarno zvrst, ki jo Hindujci imenujejo »nīti-œāstra« - pravila vedênja. Beseda »nīti« je dobila poseben pomen v zvezi z vedênjem kraljev v druzhinskem zhivljenju in njihovim ravnanjem v zunanjih odnosih. Nīti-œāstra je torej »vladarski prirochnik politichne in socialne etike«. Hitopadesha je sestavljena iz proze in verzov. V verzih so izrazheni pregovori in maksime izbrane praktichne modrosti; njihova veljavnost pa je nazorno izkazana in podkrepljena s pripovedkami v prozi.

 

Hitopadeœa ni originalno delo, temvech je bolj kompilacija starega gradiva. Chasa nastanka le-tega pa se niti priblizhno ne da ugotoviti. Za zdaj lahko rechemo le, da je Hitopadeœa stara vsaj 600 let (najstarejshi znani rokopis je iz leta 1373). Kot avtor oziroma urejevalec zbirke teh zgodb (v omenjenem rokopisu na palmovih listih) je naveden Nārāyana, njegov pokrovitelj in izdajatelj zbirke pa naj bi bil kralj Dhavalacandra (dhavalachandra). Izrecno je recheno, da vire, iz katerih je nastala zbirka, najdemo v »... Pañcatantri (panchatantri) in drugih delih«. Hitopadeœa je poenostavljena verzija zgodb iz teh virov, brez okraskov, namenjena uchenju sanskrta.

 

Zasnova knjige je preprosta: Sinovi kralja Sudarœane iz Pāliputre (Patnā) so neumni in zlobni. Zato kralj k sebi pokliche modre mozhe in jih vprasha, ali je med njimi kdo, ki je sposoben prince vzgojiti v odgovorne ljudi. Ponudi se Vishnusharman, vzame prince pod svoje okrilje in pritegne njihovo pozornost s pripovedovanjem zgodb, ki so zbrane v tej zbirki. S pomochjo teh zgodb, v katerih zhivali predstavljajo razlichne chlovekove lastnosti, konchajo pa se s pouchno mislijo, prince nauchi umetnosti vladanja.

 

 

viri: Lanmann Sanskrit Reader, predavanje prof. dr. Tamare Ditrich, Wikipedia

 

 

Prevod iz sanskrta in opomba Nadja Jarc