Revija SRP 125/126

 Milenko Strashek

 

NEDORECHENOSTI 

(haikuji in tanke)

 

Kamjek

 

Izkopljite grm,

poberite gomolje,

ochistite jih,

odstranite gnile

in chuvajte korenine.

 

Sladkokisel sad,

les trshat, robat,

rumen drnulje cvet

vigred mi ponuja

na strminah pod grajskim hribom.

 

 

 

Slovenci kremeniti

 

Prodajash vse,

kar ti pod roko pride.

Le kaj ostalo bo

za kruh in kracho,

za dni, ko sonce znova vzide?

 

Resine in pleve

razkoshne pshenice

domachega polja

so ostale nam,

kashche so polnili drugi.

 

Prodash konja.

Znebish se sedla.

Obtichal bosh sredi polja.

 

Noch med borovci.

Svatje osamelci

zateglo vriskajo.

 

 

 

Zhe spet

 

Ob beli mizi

velike ochi

sledijo pajkom na stropu.

 

Za politim shankom,

kjer smo rjoveli mi,

belolasi mozh sedi.

Rosi se prazno oko,

hripavo dan umira.

 

 

 

Koraki

 

Zlozhno k zlozhnemu.

Kot nebo brez oblaka.

Krhka previdnost.

 

Nihche na ulici

pregretega asfalta

ne vidi ljudi.

 

Minute kradem

minulemu chasu

z vriskom iz Visoke pesmi.

 

Nimam veliko chasa

za sanje biti s teboj,

za blizhino chloveka,

v vrbo spremenjen

odmiram v noch.

 

Priprtih trepalnic

volchje ochi

v temi zhivo gorijo.

 

Kakor plima

pusti za seboj shkoljke,

smo odlozheni tudi mi.

 

Na slemenu vran.

Mrtvi lipovi listi.

Goli vrtovi.

 

Zaprta okna.

Slishim ravnino.

Priprta vrata.

 

Neznani obrazi

ob uri prvega murna

v znano hite.

Speche zhivljenje

brezobzirno trgajo mrazi.

 

Krtova previdnost

na nashih poljih

izginja v pozabo.

Opeklo te je,

izogibaj se vendarle ognju.

 

Lepa si.

Primerjav ne ishchem.

Pozorno spremljam ptice let.

 

Nedoumljivost besni.

Brskam po zherjavici.

Noch v ocheh.

 

 

 

Po ulicah

 

V pijanosti pozabish,

v treznosti prekolnesh

zla premoch.

 

Srechal sem shkorca

sredi nashega parka.

Znochilo se je.

 

Vrana na meji

sosedovega vrta

me dobro pozna.

 

Prazna ulica.

Veverica s chesharkom

se me ne boji.

 

Bil je njihov chlen.

Blodeche silhuete

chloveshkih postav

so zahtevale nezhnost.

Obchudoval je pogum.

 

Biti radoveden

je privilegij

na pol rojenih sanj.

 

Okorno spotikajoch se

na poti domov

sem mavrico zagledal,

blesk cerkvene strehe,

preslishal glas zvonov.

 

Revolucija

ni zalogaj za shkorce.

Orle poglejte.

 

Cesta predolga,

chas nezaupljiv

vse bolj po snegu dishi.

 

Kaj malo spodobnega,

plemenitega

diha v tihe gazi.

Zastave na pol droga.

Megla chas drobi.

 

Slab denar se zmeraj vrne,

namen obracha,

nosi trne.

 

Vrana je chepela vrh plota,

noben kamen

se ni prevrnil,

noben prepir poniknil,

chlovek je bil prezrt.

 

Mesto je spalo.

Lastovka je risala

vijuge pred njim.

 

Preutrujen sem,

osamljen in star,

le duh drvi pred menoj.

 

Senca, prebodena s soncem,

me z besedami,

ki sem jih tebi namenil,

v dolgih premolkih

potiska vstran.

 

S sovrashtvom sem skregan,

z ulico sprt,

stara me senca preganja.

 

Svetu govorim,

da mi ni treba sebi

dokazovati.

 

 

 

Nedorechenosti

 

a)

Odhajam nazaj,

s pogledom na Pashence,

zeleni breg.

 

b)

Pred skalno nisho,

pred nasho hisho,

je mir utvara duha.

 

c)

Na grajskem hribu

skljucheno sova chemi.

Prekratka je noch.

 

d)

Na slemenu sneg,

sto poti na vrh gore,

plazovje grozi.

 

e)

Chrke pleshejo to noch.

Ni solza pomoch,

ne pasji lajezh.

f)

Prelepa greshnost

norih dni, nochi

ostrino pusti, nemoch.

 

g)

Ni dalech do tja.

Oblastogladek

prichakuje me kamen.

 

h)

Noch visi nad smrekovjem.

Mesec zavaja.

Osvaja me mir.

 

i)

Ne chakajte me,

za vami pridem,

ko potolazhim srechne.

 

j)

Pozabljam drobne stvari,

na prah klepsidre,

lasten vsem potem.

 

k)

Nagnjeni so

fizholovi koli.

Buche na njivi gnijó.

 

l)

Na ozki poti

skozi rushevje

skrito ptico poslusham.

 

m)

Veter zaveje,

vino se iz zidanic smeje,

vabi me ...

 

n)

Ne kreslepichi, mozh bodi,

v obraz povej,

za hrbtom ne!

 

o)

Tipaje stopam

preko brvi

preden sonce zaide v mrak.

 

p)

Nad jutrom strmim.

Zasluzhim si to?

V opomin zazhmirim.

 

r)

Preskochim vse, kar se da.

Ne oklevam.

Padel sem v potok.

 

s)

Poln, prepoln je dren.

In charobna jesen

uhaja med roso.

 

t)

Ptice kliche pishchal

sredi nashega vinograda:

she kdaj?

 

u)

Vrnite mi klas,

kurji tatovi so mi

zhelod pobrali ...

 

v)

V podezhelskem trgu

dremajo,

senco mozhje objemajo.

 

z)

V dve gubé

po polju gre,

v tezhki brazdi

vrana spi,

mozh sivi ...

 

 

(Pod Pohorjem, listopad trinajstega)