Revija SRP 125/126

Matjazh Jarc 

 

ZLATA LINA.

II. DEL

 

Povest za lahko noch

Subtilno telo, ustvarjeno za sluzhenje Duhu, tako da v stiku z vseobsezhno mochjo vesoljne

narave povezhe vzroke z uchinki, se obnasha kot dramski igralec v razlichnih vlogah.

 

Īśvara Kṛṣṇa: Sāṁkhya Kārikā

 

 

1 – ERO IN TANATO

 

Bila sta Ero in Tanato. Prvi je bil skoraj zhiv in ne povsem prozoren, vchasih komaj zaznavno vijolichno-siv, drugi pa je bil zhivo-mrtev, belo-chrn in ob posebnih prilozhnostih zlato-srebrn. Najbolj sta uzhivala, ko sta se prav po diabolichno prelivala v omenjenih barvah, she posebej, kadar je iz kakega groba shinila posmrtna svetloba in izginila nekje dalech za vesoljem. To se je dogajalo in se she dogaja tako rekoch neprestano, she zdaj nad posmrtnim bivanjem razsaja svetlobni privid nevidnih ptichev, ki se ravsajo in kavsajo za kozmichno hrano, in negibnih hudichev, katerih rdecha trupla razjedajo dupla brezlesnih dreves, rastochih v posekanem drevoredu ob vechni poti.

Che se komu kdaj kdovezakaj zazdi, da zdaj Era in Tanata ni, biva v usodni zmoti, da sta mrtva, che pach nista zhiva. Pa vendar to dojeti ni tako zelo zagatno: ko te Ero poljublja, te Tanato pogublja in obratno: ko te pofuka Tanato, Erova ljubezen she muka ni vech, pa chetudi te pojezdi na daljni zvezdi, na kateri velja, da je smrt zhe zdavnaj preshla.

No, ampak Ero in Tanato sta bila in sta. To je kot zakleto. Toda cheprav se she celo meni, novoasimiliranemu Fujcu, vchasih zazdi, da ju je neshteto, sta samo dva.

 

Ime ji je Mila Le Ti Kije Ni. Che bi hodila, bi pustila za sabo globoke sledi; nezhno stopalo se ji je namrech sredi neke ljubezenske nochi za vedno vzhgalo in zdaj bi zhe samo z dotikom raztalila najtrsha tla. Zato je Mila za vedno skrila stopalo in le she leti, kajti vsaka njena sled bi zmotila kozmichni red.

She kot bivajochi mrtvi duh sem na zvezdi odkril tisto njeno stopinjo, jo chastíl kot svetinjo in ji sledil, zdaj pa me je doletela srecha, da sem jo srechal. Vem, da bom na koncu utonil v njene ochi, toda njene sledi ne bom izgubil! Ljubil jo bom in se ji posvechal, dokler bo v meni she kaj mochi.

 

»Pravi duh opravi pravo delo,« me napol v shali veselo pohvali Fujec Ki. »Ostali laboranti so zaostali za tabo, ker se niso izkazali. Ne skrbi zanje, saj niso minili, samo predelali smo jih in bistveno spremenili.

»Nismo imeli pojma o tem, kaj ste Fujci sploh pocheli v laboratoriju. She zdaj ne vem, kaj ste hoteli dosechi.«

»Pazili smo, da ste vi storili vse, kar smo vam namenili. Kot vedno se seveda nekateri tudi tokrat niso nichesar nauchili. Che je koga strah, ga pach zdrobimo v svetlobni prah. Kdor se boji novosti, ga ne ozdravimo norosti, ampak ga prenovimo. Che za koga ugotovimo, da je shkodljiv in zloben, ga chim bolj koristno pogubimo. In tako naprej, fujska znanost ne pozna mej.«

»Zdelo se mi je, da preuchujete, spreminjate in dopolnjujete kozmichne zakone,« nehote priznam, da Fujce she vedno preslabo poznam.

Ki se mi smeji karseda prizanesljivo, pri tem pa s svojo bleshcheche-sivo senco ustvarja turbulenco, ki me umiri: moj glas ne spregovori, misel izpuhti ... V zavetju blizhnje doline se tishina poigrava s petjem, z vishine nad srebrnechim poletjem pa neznano nebeshko telo razsipava chisto zlato.

 

Zhe moje drugo zhivljenje je konchano. Zlata lina je zdaj pod mano, v njej vidim, kako se je Zemlja, moja prva domovina, spet ujela v neustavljivo vrtenje. Pod nogami se mi bleshchi linin zlati okvir, globoko v njem pa vrví in komaj slishno brbota nemir, ki lomi in drobi svetlobne valove v mnozhico odsevov. Sestavljajo se v vedno nove slike, majhne ali velike, kot se pach na poletu skozi preshirna vidna polja odlocha moja svobodna volja.

Lino lahko odprem ali zaprem, kadar zhelim, sliko si izostrim po zhelji; prizor si priblizham ali oddaljim, skoznjo lahko spregovorim ali pa samo nezaznan opazujem in molchim.

 

Lepo je biti Fujec! She posebej me radostí, da me spomin na moje kosti ne pesti vech, saj lezhijo lepo zlozhene na Zemlji in - prekrite s prstjo - trohnijo. Jaz pa sem na tej zvezdi izvzet iz narave in nimam vech glave. Zdi se mi prav, da Fujci nimamo glav. Tudi to, da nimamo mozhganov in podobnih nerazvitih organov, mi ne povzrocha tezhav. Zagotovo najvechja potuha pa je, da nimamo trebuha in se ne rabimo kar naprej boriti za skorjo kruha, zapovrh pa se nam ni treba bati, da bi zhe spet morali smrdeti, prdeti in srati. Zaradi vsega tega nimamo niti riti niti nog in nam sploh ni treba hoditi, ampak samo lepo lebdimo in mehko drsimo naokrog, kamor nas pach usmeri nash fujski bog.

Seveda, tudi Fujci smo predani veri in tudi nam se nash bog vsakich znova izneveri, tako kot se kljub vsemu tudi mi kar naprej izneverjamo njemu. Toda skoraj tako dobro, kot che bi bil nobeden, je to, da je nash bog samo eden. Nikakor pa ne tako, kot na nekaterih planetih, kjer se samo v nekaj tisoch letih zvrstijo cele bozhje skupine, da lahko vsaka vera she najmanj nejevernega vernika mine!

Toda - kot recheno - biti Fujec je lepo, zato naj se kar ve, da je za to zasluzhen nash Vsezmozhni Bo. In naj se mu kar prizna, da se brez njega nich ne da. Kar imejmo ga, nashega fujskega boga. Bolje samo eden, kakor trije ali dva.

 

Meni se zdi, da se vesoljno fujsko nebo izmenichno srebri in zlati: visoko nad nasho zvezdo namrech lebdi neznansko srebrno gnezdo, iz katerega vedno znova vzleti gromozansko zlatokrilato telo in s slepechim zlatenjem razzhari vse prostranstvo, sámo pa se spremeni v valujoche bozhanstvo, ki se razshirja od tod do dna vsemirja.

Ko dosezhe dno, se obrne in se med pochasnim srebrnenjem vrne tja, od koder je prishlo. Toda preden se zgodi to, je svetló in toplo in ves fujski rod zdrsi veselo na delo, ki se ni nikdar zachelo in se zato kakor za shalo najbrzh tudi konchalo ne bo. Gnezdo nad zvezdo, ki medtem zhari kot mogochna kepa zhivega zlata, nam da dovolj mochi, da drsimo sem in tja ter zhidane volje skrbimo za nashe ljubo vesolje.

Ko pa je vse spet posrebreno, je tudi v vesolju vse urejeno, dokler zlatokrilato telo znova ne vzleti iz gnezda. Toda dokler tega ne stori, nihche od nas ne spi. Nihche od nas, ne zvezda ne drugi Fujci niti jaz. Kajti che bi jaz kdaj spal, bi me vsakich prebudila tale molitev in me tako zelo presvetlila, da bi brez tezhav spoznal, kaj ni narobe in kaj je prav:

 

Preljubi moj Vsezmozhni Bo,

oprosti mi, da me ni!

Ti, ki prevevash moje pogubljeno telo,

navdahni me z mochjo, da me she naprej ne bo!

V imenu planeta in plina in shirnega neba.

Omen!

 

Ja, takole bi vsakich zmolil jaz, Bojev sin, in - che bi mogel - brez pljuch izdihoval plin za njegovo luch, da bi si tako nekako prisluzhil kljuch, s katerim lahko edinole on odklene nam, Fujcem, vechno neznane pomene. In nam - na primer - razodene, chigavo je to telo, ki mu lahko neznana sila tako zelo pozlati krila, da vse zhari. Kdo je to, che nisi ti, Vsezmozhni Bo?

 

»Dobro vem, v chem je problem,« pove Ero. »Mila Le Ti se she ni razdelila na dvoje. Zato je Kijeva rodbina tik pred tem, da ji fujski nadsistem odvzame chast in oblast.«

»Kijeva rodbina? Kaj pa je sploh to? Saj Ki nima niti sina; vse kar ima, je ena hchi!« se mochno chudi Tanato. »Chetudi bi se takoj zgrudil mrtev in bel, oblasti in chasti ne bi imel prav nich vech, kot jo imava jaz in ti! Tako pa je ubogi Ki siv in napol zhiv; v bistvu je zhrtev, ki jo je nash Bo ustvaril zato, da se ima sploh she kdo za Fujca.«

»Oh, Tanato! Vsak Fujec se zaveda, da je Ki potomec prapradeda, ki je prvi odkril to zvezdo in ulovíl srebrnega medveda! Tisto poshast, ki je prej pozhrla vso bozhjo mast na tej zvezdi, potem pa jo je prav Kijev prednik ujel v past in postal prvi fujski prisklednik!«

»Njegov prapravnuk pa je navaden bednik,« vztraja Tanato, »katerega najvechja muka je, da nima in ochitno tudi ne bo imel niti enega vnuka.«

»Ne skrbi, to pa res ni na tvoji grbi! Che bi se ti ukvarjal s tem, bi bil to res problem, tako pa ni; Milo Le Ti bomo zhe razdelili mi, ki vemo, v kakshnem razmerju je treba zameshati lepoto in pohoto.«

»Tezhka bo z njo,« dvomi Tanato. »Oploditi se je ne da, ker ji Vsezmozhni Bo ni ustvaril niti riti niti nog in prav zares nichesar vmes. Za táko ni materinske pravice, saj nima niti maternice. Poleg tega se mi ne zdi privlachna niti lachna ljubezni. Prikrito zhareche stopalo je dosti premalo, da bi jo privedlo do sreche. Vse, kar jo krasi, so lepe ochi, ampak she te so tam, kjer bi morale biti joshke, che bi hotela privlachiti fujske moshke. Prijateljice je pach ne morejo razdeliti na pol, ker jim manjka primeren kol, kakrshnega imash na primer ti.«

Tanato chudno gleda Era in ta se zaveda, da je res tako: Vsezmozhni Bo mu je ustvaril nevidni falus najvishjega reda.

 

In ko sem zhe pri prapradedu in srebrnem medvedu, naj po pravici povem, kako je s tem v resnici: fujske otroke uchijo, naj se srebrnega medveda ne bojijo, ker da ga sploh ni (kar pa ne drzhi). Zato vsak Fujchek strohni v prah, takoj ko ga prvich srecha, tako ga postane strah! Fujci to strohnelo snov potem spravljajo v skladishche in jo uporabljajo kot neke vrste sol.

Nesrechna fujska mati se ne sme niti sprashevati, kam je njeno dete odshlo. Che pa ga celo ishche, jo lahko fujsko sodishche razpne chez nebo, ali pa jo doleti vechna jecha. She srecha, da je fujsko glavarstvo zdravstvu dovolilo uporabljati zdravilo proti nesrechnosti. Zhal pa je v svoji pravosodni gorechnosti skrivoma odredilo tudi to: vsako sodishche, ki bo mater obsodilo, ji bo hkrati nasolilo oko prav s tisto soljo, v katero se je razdrobilo njeno dete. Ali pa ji bodo fujski zdravniki predpisali obvezne tablete, ki se jih naredi prav iz te soli.

Dejstvo, da srebrni medved zhivi, ostaja Fujcem prikrito iz naslednjega razloga: uboga raja uboga oblastnike, sodnike in zdravnike iz strahu pred neznanim. Che bi namrech vedela, chesa se v resnici boji (razkrempljene in razchekanjene zveri), je ne bi bilo tako zelo strah in malchki ne bi tako mnozhichno trohneli v prah. Tako pa nevedni Fujci pohlevno trpijo, in she slutijo ne, s chim jim oblastniki solijo ochi in jih tako zelo kruto slepijo.

 

Nad polprozornim zastorom, ki zastira fujsko nebo pred brezmejnim prostorom, bleshcheche gnezdo odseva zhareche zlató. Zastor se pochasi razmika, kar je spod zenita videti prav lepo: med meglicami se zjasni chudovita oblika, kot da bi zláto gnezdo na dlani drzhal Vsezmozhni Bo.

Lebdim nad peshchino, na kateri po novem prebivam, zrem v razmegljeno jasnino in uzhivam. Nebo je morda res oblachno, a vendarle drugachno od zemeljskega neba. Tam, kjer se sinjina potopi na svoje dno, stoji Bo; z mehko dlanjo sezhe prav do mene, se me dejansko dotakne z njo in me - preden jo spet umakne - nezhno pobozha, da moje neorgansko telo zadrhti, kot da bi ga obdajala obchutljiva kozha. Ne, to ni samó nebo! To je chista dobrota, v katero od vsepovsod vodijo pota neshtetih usod. Na njih se dogaja ples nevidnih teles, ki so zhe bila ali pa jih she ni: vse to breztelesje drsi in se vrti, dokler vsako netelo zase ne zdrsi v Bojevo oko in se v njem za vedno zaiskri.V prostranstvu njegovega ochesa se lesketa jasnina nechesa, kar je vech od neba.

Moj mir vznemiri tiho shumenje: izza obzorij drsijo delovni Fujci, vsak na poti v kak laboratorij, v kakrshnem sem - preden sem se prerodil in naselíl v fujski dezheli - deloval in marsikaj spoznal tudi jaz. Fujci pridrsijo mimo mene in se izgubijo v daljavi, mene pa pustijo v goshchavi spominov na beli krog, v katerem ljubi Bog she zdalech ni bil samo eden, ampak jih je ubogo chloveshtvo uporabljalo premnogo. Toda tukaj me z dobrotljivo dlanjo bozha en sam Vsezmozhni Bo, kar sploh ni primerljivo! Vse bozhje obchestvo, ki ga slika nad sabo zemeljska teokracija, zame itak ni vech za nobeno rabo, pa cheprav je bila sveta Marija morda res sprejeta v nebeshko kraljestvo. Zanima pa me, chesa nima niti Vsezmozhni Bo, in to ravno zato, ker ga obchudujem kot popolno pojavo. Skozi zlato lino opazujem njegovo velichino in preuchujem njegovo bozhansko naravo.

 

2 – NEBESHKO KRALJESTVO

 

In Vsezmozhni Bo mi reche: »Tochno po sredi vesolja teche nevidna Rida. Le kdor jo vidi, je sposoben resnichnega uvida. Toda vedi: v svoji postduhovni bedi bi lahko vsak uvidel samo en resnichni uvid, tudi che bi bilo neshteto Rid. Morda jih ni, morda jih je, toda ravno v tem je kech, da lahko uvidish samo eno in potem nobene vech.«

Ne zavedam se, zakaj skozi zlato lino gledam ravno vanj, zdi pa se mi fino, da taka kozmichna avtoriteta sploh opleta okrog mene, v primerjavi z njo gotovo neukega, zabitega teleta. In sklenem: hlinil se bom, da dojemam, in nichesar zinil.

Vsezmozhni Bo pa se prelije iz rumene v zeleno kozmichno tanchico in mi navrzhe she eno resnico: »To vesolje sem ustvaril nekoch, ko sem bil zelo dobre volje. Priznam, da niti ni bilo tezhko: ovil sem se okoli sebe in to je bilo to. Zato naj se ti zdaj razodene, da je vse izshlo iz mene!«

»A tako?!« se jaz nehote zachudim naglas.

»Vse, kar je in vse, kar bo! Vse to sem jaz, Vsezmozhni Bo.«

To je zame zhe skoraj prevech. Ima me, da ne bi poslushal nichesar vech.

»Tudi ti, ki prihajash z Modrega planeta, me lahko mirno obhajash kot svojega vechnega ocheta, saj si moj sad in te imam zelo zelo rad.«

Ne morem vech molchati, odkar mi je povedal, da je moj ati: »Hvala, da si se mi dovolil spoznati! In oprosti, ker bom zdaj izustil to, kar mi je zhe kdovekdaj povedala mama ... da me je skoraj vedno tako zhalostno gledala samo zato, ker je morala vse narediti sama, ti pa da si bil sicer radozhiv, ampak kar naprej jezen in nikoli trezen. In jaz sem, ko sem bil she zhiv, zelo pogreshal ochetovsko ljubezen ... Povej mi, kje si bil!«

»Kjerkoli sem pohajal, sem hkrati ostajal tudi doma. Kajti jaz sem vedno vsepovsod, tukaj in drugod hkrati.«

»Oh, dragi ati, ko bi to vedela moja mati! Gotovo bi te bolj sposhtovala in mi znala o tebi povedati tudi kaj lepshega!«

»Kaj pa ti je lahko tako slabega govorila? Najbrzh je pozabila, kako ji je bilo z mano lepo, she posebej kadar ji je prishlo.«

S tem, ko je rekel o njej to, se je odrekel vsemu, kar sem prej pri njem sposhtoval. »Ne, nich ne vem o tem,« bi najraje dejal. Ne bom ga vech dolgo opazoval, pa che se bo v zlati lini prelival in razkazoval v najlepshih barvah!

»No, zdaj vesh, chesa si ne smesh utvarjati o meni in o moji bivshi zheni, ki bi jo moral bolje poznati, saj je bila vendar tvoja mati!« mi zabicha.

Jaz pa ne vem, ali gledam boga ali hudicha; zavedam se le tega, da ima najbrzh ogromnega ticha, ki lahko oplodi vse, kar leze in gre, mene pa to hudo jezi! Ker je iz moje nebogljene mame izbezljal celo mene, potem pa celo vechnost ni niti pomislil name! Zdaj se bo pa pred mano shirokoustil in napihoval, cheprav jo je zapustil!

»Tako, zdaj vesh. Che zhelish, me smesh chastiti kot ocheta in s te kozmichne vishine obvestiti vsakega zmeneta v vesolju, da si moj, torej bozhji sine!«

To reche in izgine iz fokusa moje zlate line, mene pa vse mine. Che se ne bi on raztopil iz modro-rumene zelenine v prozorno, bi se pogovor konchal she bolj nazorno, namrech na moj ukaz: zlato lino bi izklopil jaz.

 

Medtem Ero ovija mamljive sile okoli Mile Le Ti Kije Ni. Ker je neviden in pri tem pochetju nadvse previden, ona ne ve, kaj se godi. Opazila je, da ji stopalo zhari dosti bolj kot ponavadi, cheprav ga je zhe po njegovi prvi eskapadi dvignila, zavila v negorljiv shal in skrila v sredino svojega lepega polprozornega telesa. Zdaj pa, chetudi tega noche, ji postaja prevroche, tako da bo najbrzh dvignjeno stopalo spet iztegnila in torej stopila nanj. Pozor, draga Mila, tla se bodo raztalila! Vanje bosh vzhgala novo sled in spet ti bo sledila moshka fujska mnozhica, ker bo menila, da je tvoje zhareche stopalo rdecha rozhica!

Ne! Mila se joche, ker tega noche! Zhe kdaj se je bila dokonchno odlochila, da tega ne bo naredila nikdar vech! Zato trpi, ko jo v sredici vedno bolj peklí nenavadna vrochina, pravzaprav chudna, neostudna bolechina, kakrshne ne more izbrskati iz spomina, kakor da se ji kaj takega tako zelo godi prvich. V resnici pa je nekaj podobnega zhe dozhivela. Enkrat, ko je bila she bolj prozorna in vesela kakor zdaj, se je njena stopinja tako razzharela (she zdaj ne ve, zakaj), da je stalila vse, na kar je stopila, vsi Fujci pa za njo, kot da jih vodi v Bojevo oko! Vsenaokoli so mahedrali s koli, ki so se jim strjevali posredi belosenchnih teles in se dvigovali pod nebo. Pognali so se za njo in niso mogli dojeti, ali zhelijo hoteti ali hochejo zheleti. V bistvu pa so si z vso silo pohoteli prestrasheno Milo ujeti in se ji razodeti, tako da bi popustili neobvladljivi sili, ki jih je vodila in jih itak vodi po kozmichni prirodi proti neznani usodi. In kako chudno: niti slutili niso, da bi jo radi razpolovili! Med poletom so se mnogi med sabo pobili ali pa se vsaj sprli in zasovrazhili, ker ni bilo nikakrshne mozhnosti, da bi si Milo med sabo pravichno porazdelili. Vsak je zahteval od svojega soseda vech reda kot od sebe in se mu je zdelo prav, da ga je chim bolj neusmiljeno kaznoval.

(Zanimivo se mi zdi, kaj se zgodi z ubito belo-sivo fujsko senco: najprej se polezhe na zvezdo, potem pa se zaprashi na srebrno gnezdo, ki zhari na fujskem nebu. V glavnem – ubiti Fujec ni vech delovna sila, ki bi pridno vrshila nalozhene naloge, ampak se spremeni v gorivo za kozmichno pech, kar Kijevi rodbini ni vshech, saj je shkodljivo za fujski red. Po drugi strani pa si Ki vendarle zheli, da Milo nekdo zhe enkrat razpolovi in se mu iz njenih muk konchno rodi tezhko prichakovani vnuk.)

Ero se seveda vsega tega dobro zaveda. Z njegovo pomochjo je bilo razpolovljenih zhe nichkoliko Fujk in she mnogo vech jih bo. Zhal pa mora to pocheti s Tanatom za vratom in vsakich znova poskrbeti, da je zhrtev chim manj. Tudi zanj je namrech mrtev Fujec precej nezanimiv, saj mora biti za uspeshno prepolovitev chim bolj zhiv. Zato Ero, ko z mamljivo silo ovija vnetljivo Milo, moli tole molitev:

 

O, Vsezmozhni Bo!

Razdeli lepotico Milo vsaj na polovico

in zapri Tanata za nebeshka vrata!

V imenu planeta in plina in shirnega neba.

Omen!

 

Kaj vse bo temu Erovemu pochetju sledilo, pa brez dvoma najbolj skrbi nasho Milo Le Ti Kije Ni.

 

Nad neporashcheno, opeshchenelo zvezdno trato se motovili nevidni Tanato, sledi nashi Mili in skusha potlachiti svoj morbidni ud, okoshchenelo zverino, ki mu prav na debelo sili v vishino. Cheprav je prozorna in jo vidi samo on, je zelo okorna in odporna: bolj ko jo zatira, bolj se mu upira. Tanato ni bedak; zhe ko je bil v prejshnjem bivanju okostnjak, je bil prisiljen dojeti, da se ljubezni she smrt ne more upreti in da je pach treba s tem prezhiveti tudi posmrtne probleme. In res: njegova zverina umira od vneme, da bi zasejala mrtvashko seme v mater bodochega fujskega prisklednika, Tanato pa jo tepta, kakor ve in zna, v zvezdna tla. Ob tem zapovrh she nehote nachrtuje in si predstavlja, kako v prihodnosti novega prisklednika obvladuje, ga ne spusti iz obrocha svoje oblasti ter o vsem odlocha namesto njega.

»Chesa vsega si ne dopusti moj kolega!« ga tedaj prijazno napade Ero, ki se mu medtem neopazno prikrade za hrbet. Edino on in Vsezmozhni Bo lahko vidita, kako oglato in okostnjashko telo ima Tanato. »Kakshna ostuda! Nisem she videl tako junashko shtrlechega uda!«

Tanato od sramu zardi, kot da bi mu prishla kri v kosti, cheprav je v njem ni niti kapljice vech. »To je moj mech,« se zlazhe in pokazhe na sosednjo galaksijo, »odpravljam se na boj proti nekim bitjem, ki predolgo zhivijo, se prepushchajo kronichni lenobi in se sploh ne morijo med sabo, ampak samo sprozhajo recesijo za recesijo, s chimer ogrozhajo lastno ekonomijo pa she kozmichni mir in vesoljno harmonijo.«

»Ha, to je pa resna tezhava!« se zafrkava Ero. »Jaz sem namrech mislil, da te v boj poganja moj ljubezenski napoj, ti pa se mu ne moresh upreti. Vsekakor te razganja, tega ne smeva prezreti.«

»Ne morem vech trpeti teh tvojih erotichnih idej, ki me kar naprej silijo zhiveti v nasprotju s samim sabo!« izbruhne Tanato.

»A jaz pa ne smem biti jezen, ker neprestano meshash trpljenje in smrtne muke v ljubezen?! Pa cheprav vidish, kako nas to vse skupaj sili, da se, namesto da bi se ljubili, drug na drugega jezimo in se bojimo tistega, po chemer najbolj hrepenimo?!«

»Oba veva, kako je s tem, in tega ne bova reshila,« reche Tanato, »ampak jaz imam resen problem, ker del mene obvladuje tvoja najbolj zoprna sila! Pomagaj mi jo umiriti!«

»Prav, se bova zmenila,« se nasmehne Ero, »povem ti, kaj morash storiti, da bo tvoja tezhava minila. Ampak najprej me objemi in poljubi, potem pa mi she obljubi, da bosh vechno ljubil vsa bitja, ki se ljubijo in se bodo ljubila!«

»Obljubim!« vzklikne Tanato z visokim basom, kajti pod pasom se mu je telo medtem tako napelo, da je zhe célo razbolelo in se pochuti, kot da se bo razletelo.

»No, zdaj pa odlèti v vishine in se reshi zverine! Kajti kdor jo zarine v srebrno gnezdo, ki sije nad nasho zvezdo, tega strast za vedno mine.«

Tanato brez odlashanja poletí proti srebrnemu gnezdu in pri prichi, ko ga dosezhe, z vso silo zapichi vanj svojo kosmato tempirano granato, da se znebi odvechne tezhe. A kaj, ko je granati v gnezdu tako prijetno vroche, da kar tichi v njem in miglja sem ter tja, ven pa vech noche! Tanata od vrochine zhe vse boli, zhareche gnezdo je zanj bistveno prevroche, zato si zheli chim prej nazaj. Toda prav tedaj se v svoje gnezdo iz shirnega vesolja priklati zlatokrilati zmaj. Zanima ga, ali je v gnezdo zarinjena zhverca jedacha ali igracha, potem pa se z njo tako lepo poigra, da razruka nebo strashna eksplozija, Tanato pa, konchno odreshen, pade na zvezdna tla.

Z nekaj sreche smo po naravi stvari vsi Fujci ostali zhivi in zdravi, edino nasha Mila bi se medtem od strasti zhe raztopila, che ne bi stopila na svoje zhareche stopalo. In ker je tak naravni red, se je v zvezdna tla vtalila nova sled, Mila pa se je spet vsaj malo ohladila.

 

Sedem polsnovnih senc se bleshchi, sredi njih zhdi Ki in se smeji. Ena od senc sem jaz, manjka mi sicer obraz, vendar me drugi Fujci prepoznajo po odtenku bleshchave okoli moje neobstojeche glave, po vishini moje sence in globini njene duhovne esence. Cheprav sem po obliki dosledno spremenjen v Fujca, me imajo she vedno za tujca po vsebini, saj sem obremenjen zhe s tem, da me je mati rodila, ne da bi se razdelila, in je porod prezhivela cela. Na srecho v svoji novi domovini nisem edini, ki se je rodil drugache, ker sem pach imel oplojeno in nosecho mamo; zraven mene stoji fujsko bitje, ki se je rodilo sámo. In she eno, ki sploh ni bilo rojeno, ampak samo povzrocheno. Edino mi trije od sedmerice nimamo imena in samo jaz sem najbrzh ostal brez semena, s katerim bi se lahko razmnozheval. Mogoche bom vseeno kdaj razdeljeval Fujke na pol ali na tretjine, vendar bom s tem nadaljeval samo njihov avtohtoni rod; moje lastne rodovne korenine so namrech zhe zdaj le she izumrli relikt pozabljene predzgodovine (sem si dejal).

Nas sedem naj bi na fujskem vrshilo oblast, kar tudi tu velja za najvechjo chast in najboljsho sluzhbo. Po Kijevi volji obvladujemo fujsko druzhbo, premishljujemo namesto nje, ji omogochamo lagodno bivanje, ker v njenem imenu reshujemo skoraj vse resnejshe probleme, nemalo jih tudi povzrochamo, predvsem pa odlochamo o tem, kaj naj bi se in kaj naj se ne bi zgodilo. Sedem senc naj bi tudi branilo obstojechi sistem ter ga tu in tam nekoliko nadgradilo ali spremenilo, kar se sicer redko zgodi, vendar vedno, kadar tako hoche Ki, ki pravkar govori: »Shirijo se govorice, kaj govorice – histerija, da je mit o srebrnem medvedu navadna traparija. Srebrnomedveshka ideologija je zachela povzrochati prevech strahu in posledichno fujskega prahu. Zaloge protinesrechnostne soli, s katero fujskemu ljudstvu slepimo ochi, se kopichijo in lahko kaj hitro iznichijo nasha prizadevanja za hitrejsho rast oziroma mastnejsho mast, na drugi strani pa se vecha primanjkljaj fujskega narashchaja, kar zhe predolgo traja. Ugotoviti je treba, zakaj in kako je do tega prishlo! Narashchajochi nemir je treba takoj umiriti, skratka – treba je to urediti, nekaj odrediti, dovoliti ali pa kaj prepovedati, zagroziti, koga obsoditi, zatreti ali pa kaj razdreti, podreti ... karkoli zhe! Naj mi kdo od vas, ki o tem kaj ve, chim prej pove, kaj je treba!«

Jaz vem, ampak raje ne povem. Zame so mame pogubljenih Fujchkov nashe zhrtve, saj je njihove otrochke v prah sesul strah pred nasho ideologijo in so zaradi njihove pogube tudi same napol mrtve. Zdaj reve strashno trpijo, a molchijo, ker se bojijo nashe oblasti. Krivi pa smo mi, v prvi vrsti Ki, v drugi pa vsa sedmerica, ki ob njem stoji in v zvezi s tem nich ne naredi.

»Treba je ujeti srebrnega medveda in ga zapreti!« predlaga Fujec Ro, ki je she posebej chastit zato, ker ima oko tam, kjer ima chloveshko telo rit.

Med nami zavlada zgovorna tishina, kajti vsi vemo, da je mit o srebrnem medvedu prozorna izmishljotina.

»Koliko tezhav lahko povzrochi brezzoba zverina,« ugotavlja Ki, »po drugi strani pa zagotovi toliko koristne, zdravilne soli!«

»Prav res,« se zaslishi iz sedmih polsnovnih teles.

»Takole bomo naredili,« se odlochi Ki: »Srebrnega medveda seveda ne bomo ubili, histerichne mame bomo pa she malo bolj nasolili. Pravzaprav bodo lahko po novem sol od nas samo she kupile in se same solile, mi bomo pa s tem krepko zasluzhili in si utrdili oblast.« In zakljuchi razpravo.

Jaz pa – che bi jo imel – bi se prijel za glavo.

 

Preden sem se pofujchil, se mi she sanjalo ni, kakshen Fujec je Ki. Imel sem ga skoraj za boga, ki vse ve in vse zna. Njegovo govorico – kadar je obsijan s kozmichno sinjino spregovoril z mano skozi zlato lino – sem vsakich dojel kot nekaj, kar se navezuje na chisto resnico, najbrzh zato, ker je she nisem dobro razumel. Tedaj she nikakor nisem prichakoval, da bom kdaj pri njem prepoznal slabosti, ki povsem nedvoumno izvirajo iz norosti, sicer znachilne za Zemljane. Vchasih se je obnashal celo tako neumno, kot da bi imel chloveshke mozhgane. Predvsem pa se je njegova modrost ujela v isto past kot pamet chloveka: prevzela ga je neobvladljiva strast – imeti oblast, biti vladar, obvladovati denar. Che bi ga lahko pred tem posvaril, bi mu zavpil: »Nikar!«

Vsekakor pa je fujski denar ena zelo chudna stvar. Prva ga je uporabila Kijeva mati, ki ji je bilo v najvechje veselje klepetati in blebetati v prazno. Komur je zachela nekaj govoriti, ji ni mogel vech uiti, dokler se ni tako utrudil, da se je ves bled zgrudil pod tezho njenih besed. Zato so se ji Fujci, ki so jo prepoznali zhe od dalech, hitro skrili in po mozhnosti zbezhali, samo da je ne bi poslushali. In ker iz tega razloga uboga klepetulja ni vech skoraj nikogar srechala, se je njena nuja po klepetanju samo she povechala.

Prvi, ki je opazil, kako njegova mati trpi, kadar molchi, je bil Ki. A tudi on njenega klepetanja ni mogel dolgo trpeti, ker ga je kaj hitro zachelo vse srbeti in je tudi on zachel mochno bledeti, kar je za fujchevo zdravje najslabshi znak. Sprevidel je, da mora narediti odlochilen korak in problem nemudoma reshiti, sicer bi ga znala materina klepetavost she pogubiti. In kaj je storil fujski vladar? – Izumil je denar.

»Mama, ti si iz polsnovi, iz tega, kar se v tebi bleshchi. To je tvoj denar. Kolikor ga imash,« ji je razlozhil, »toliko veljash in kolikor veljash, toliko lahko klepetash. Kajti kdor bo dobil koshchek tebe, bo z njim razsvetlil sebe, in ker bo imel vech polsnovi kot prej, se bo s tem obogatil. Fujci moramo samo she dojeti, da je tisti, ki se bolj sveti, boljshi od drugih in jim ni vech enak. Potem bo hotel vsak bedak dodati svojemu telesu chim vech tuje polsnovi in bo, ljuba mati, zhe za nekaj koshchkov, recimo za tri, pripravljen celo klepetati s tabo.«

Chim je to dojela, si je odvzela koshchek telesa, ga dala Kiju in tako dolgo klepetala z njim, da bi ga zhe bolela ushesa, che bi jih imel. On je odshchipnjeni koshchek sprejel, si ga vtisnil v telo, nato pa na ves glas zavrisnil in veselo zapel, tako zelo lepo je zablestel!

Na ta nachin je fujski vladar zasluzhil svoj prvi denar, njegova mati pa je potem klepetala in blebetala she z mnogimi drugimi Fujci, dokler si je lahko kupovala njihovo pozornost. Toda ko je porabila zadnji koshchek lastne polsnovi in se zato ni vech svetila, je nihche vech niti opazil ni: odtlej se na zvezdi govori, da se je Kijeva mati pogubila.

Najvech njene polsnovi si je prisluzhil Ki. Zato imajo Fujci vladarja, ki ima od vseh najvech denarja.

 

Grem na zvezdno peshchino, kjer je zdaj moj dom, odprl bom zlato lino. Na shiroko bom razprl svoje edino oko in se zazrl skozi praznino, ki jo sicer zakriva tukajshnje spokojno nebo. Nebes je vsaj toliko, kolikor je kozmichih teles. A cheprav je vesolje samo eno, je v neshtetih videnjih razprsheno v vse smeri in prepleteno z vidnimi potmi, ki jih je toliko, kolikor je ochi. Toda moja zlata lina je edina, samo v njej se vrti vse, kar biva in zhivi.

Odkar jaz nisem vech jaz, sem pozabil na chas in ga ne umevam vech. Vem samo she to, kaj je bilo prej, kaj je zdaj in kaj mogoche bo, a ne vem kdaj. Ko je skrb zame prevzel Vsezmozhni Bo, sem dojel, da chas ni bog, ampak da se res obracha v vechni krog kot kozmichna kacha, neke vrste bozhanska vzmet, ki odvija v vrtenje skoraj vsako zvezdo in planet, nekatere hitreje, druge pochasneje, in ima – tako kot vesolje – za vsako oko drugo vidno polje. Torej tudi chas ni samo en, ampak je tolikokrat razmnozhen, kolikor je nas. In kdo smo mi? Mi smo nikoli preshteta mnozhica ochi, vechinoma prijaznih, a tako majhnih in neopaznih, da nas skoraj ni. Toda che je nad nami eno samo nebo, je chas eno samo telo in so nashe ochi – eno samo oko.

In ko tako gledam v globino skozi zlato lino, se spet spomnim na svojo prvo domovino, ko sem v zavetju Modrega planeta shtel sekunde, minute, ure in leta in verjel v shalo, da se bo vse konchalo, preden se bo zares zachelo. Nekaj me je gnalo, da bi dojel vse, kar je, hkrati pa se je norchevalo iz mene, bednega bitja, ki ni spoznalo niti samega sebe. Bolj ko se je to bitje posvechalo sebi, bolj se je iz trenutka v trenutek presenechalo. Vech ko je razumelo, manj je dojelo in obratno. Kajti z umovanjem brez prestanka je doumelo samo to, da je bistvo bivanja zanj she vedno uganka.

Chisto pochasi okrog orbitalnega vogla pridrsi v moj pogled temachna planetarna krogla. Skozi zlato lino prismrdi na mojo peshchino vonj po Grdobi! Zemlja, v kateri tli ta njen pogubljeni gospodar, se she zmeraj ne vrti, samo drsi po krozhnici, okrog nje pa se namesto oblachnega neba vali temnikast dim. Vidim, kako iz njega – namesto dezhja – na zoglenela tla curlja chrnikast katran. Tak je na Zemlji njen ozhgani dan – lepljiv, smrdljiv, hudo bolan.

»Nekaj moram storiti!« si dopovedujem in si hkrati kljubujem, da ne bi posegel v naravni red. Tako sem prisegel sebi in Kiju: v zlato lino ne smem izgovoriti magichnih besed, ki jih lahko spregovori samo Ki, in ne smem je uporabiti proti zakonom narave (zato nimam glave).

Zaslishim Grdobovo truplo; she razleteno in razkrojeno se rezhi tako glasno, da zadimljeno nebo doneche odmeva, kot bi grmelo, in Zemljino telo podrhteva, kakor da bi prehudo trpelo ... Tedaj pa iz mene uide prva prepovedana beseda! Usodno se skozi zlato lino seseda na mojo prvo domovino in hkrati razpreda okoli nje zlatosijocho pajchevino. Neshtetonoge zhivalice se spushchajo z nje na povrshino planeta, ki se mu obeta nov val zhivljenja! Rumene, zelene in rjave se hranijo s snovmi zoglenele pushchave, zelene, chrne in srebrne pa z ochmi sredi Grdobove chrno-rdeche glave.

 

»Poglej, kaj se zgodi,« se huduje Ki, »che se kdo ne zaveda, kakshno moch ima beseda!«

Zelo grdo me gleda, kot da bi zrl v srebrnega medveda, ko je imel she kaj mochi. Res sem ubogi medvedji razvalini bolj podoben, kot se morda komu zdi: tudi moje bitje lahko nevede in nehote povzrochi resne posledice, na primer nenamerno spremeni usodo celega planeta. Ne vem, kaj se zdaj obeta Zemlji, vem samo to, da tam spet nekdo ali nekaj zhivi, kar se zdi Kiju neprimerno in tega noche. Najbrzh zato, ker bi bilo po njegovem mnenju novemu zhivljenju na njej prevroche ali kaj?

»Kaj se bo zdaj razvilo iz tiste tleche gomile nevrteche snovi!?« Ki zhe skoraj krichi.

»Ne vem,« priznam. In dodam: »To ni najin problem.«

»Kako da ni! Kdo pa skrbi za to, da se vse vrti!«

»Jaz sem mislil, da Vsezmozhni Bo, ne pa jaz in ti.«

»Nimash prav!« she kar krichi Ki. »Zato pa imamo zlato lino, da lahko kdo poskrbi tudi za svojo prvo domovino, che zheli. Ampak ne tako kot ti, ki si krshil kozmichne zakone! Che bo shlo tako naprej, lahko célo vesolje utone v chrno praznino! Sem ti rekel, da ne smesh izgovoriti nobene magichne besede, che nochesh vsenaokrog povzrochiti she dodatne bede!«

She bolj grdo me pogleda, jaz pa mu mirno povem: »Tako je s tem: to, kar se zdaj godi na Zemlji, ni beda, ampak zachetek nove razvojne poti, nova prilozhnost, da se planet prerodi in spet zavrti. Za vse vesolje bi bilo bolje to, kot pa da reva zaradi razpadlega gospodarja tako zaudarja, da zhe pol kozmosa smrdi.«

Ki se malo umiri. Nekje vmes se mu je morda posvetilo, da je to, kar mu govorim, res. Skratka, najhujshe je minilo. Mogoche mu zdaj lahko celo razlozhim svoj namen, da skozi zlato lino spregovorim she eno magichno besedo ... Ch A S ... Ne, ne, ne, prezgodaj je she, me posvari jaz, zato molchim.

»Ne vem, kaj bo, vem pa, chesa ne bo vech,« reche Ki. »Zlate line. Jemljem jo nazaj. To je bilo zate slovo od tvoje prve domovine. Ti pa ne sprashuj, zakaj, che hochesh she bivati v fujski dezheli, ali pa se odseli.«

To je bil ukaz. Prvich mi je dal jasno vedeti, kdo je on in kdo sem jaz. On je moj gospodar in vladar, jaz pa sem polprozorni Fujec, nerazdeljen od fujske matere, oplojen s semenom nefujskega ocheta, tako rekoch pritepen z nekega drugega planeta, z eno besedo - tujec. On me lahko odlikuje ali kaznuje, mi dovoljuje ali prepoveduje, kar zheli, jaz pa sem tu samo zato, da ga poslusham, uposhtevam, ubogam, prispevam vse, kar imam in znam, a nichesar ne zahtevam. Toda v prsih me bode mech spoznanja, da tukaj zame ni vech svobode.

 

Ero in Tanato potujeta skozi prostranstvo in vrshita vsak svoje poslanstvo, tako da se bojujeta med sabo. Ta boj se bije she posebej zares, kadar nimata teles; tedaj oddajata toliko energije in razsajata v toliko barvah, da se okrog njiju vse bleshchi in preliva. Oba sta nadvse ljubezniva: po kozmichnih shirjavah se podita za umirajochimi dushami in kadar katero ulovita, jo Ero ljubi zato, da bi jo ozhivil, Tanato pa zato, da bi jo ubil. Bojujeta se tako, da jo vsak po svoje ljubkujeta, dokler ne ozhivi in se razpre v vechnost, ali pa skoprni in umre. Na koncu jo eden ali drugi zazhge. Dusha ne ve, kaj se z njo godi; samo che prezhivi smrt, se lahko tega zave. Se pravi, da mora najprej umreti in potem znova zazhiveti.

Ne spomnim se, da bi mene Ero in Tanato ljubkovala, ko je moja umirajocha dusha potovala med svetovi. Moj jaz je namrech tedaj prevech zanimalo, kje je ostal Chas, dusha pa je plahutala v vishavah sama in se ravnala po kozmichnih postavah, ki jih moj jaz she sploh ni poznal. Shele pozneje sem Era in Tanata lahko brez tezhav opazoval in na lastno oko sprevidel, kar mi je dusha vseskozi neslishno govorila: ni je bilo, s katero se ta dva ne bi ljubila. Kako lepo!

Zdaj vidim: Ero v past vechne ljubezni ujame prenekatero zhrtev in zato ne bo nikoli mrtev. Pojile ga bodo ljubezenske sile dush, ki so se prelile v svetlobo zvezd in she bolj razsvetlile vesolje. Prav to zvezdno zharenje daje Eru vechno zhivljenje.

Tanato zbira trofeje na obmochju tromeje med neskonchno prostornino, vrelci kozmichne energije in chrno praznino. Tam pobije svoje zhrtve, na veke vekov mrtve se zdrobijo v zvezdni prah in nato z vrtinci svetlobe prshijo v vesolje grozo in strah.

Takshna je njuna ljubezen: ustvarja in unichuje, daje in jemlje, odpira in zapira ... Zato med Erom in Tanatom ni prepira in zato se tako zadovoljno smejita, kadar skupaj malo posedita za vechno gorecho pechjo: vsaka ljubezen v njej zagori s she vechjo mochjo; ena se razzhari preko vseh meja, druga pa se strdi v pepel in se polezhe na ta ali ona zvezdna tla.

 

»Kakor na Zemlji, tako v nebesih,« mrmramo v polsnovnih telesih bivajochi pokojni Zemljani. Zdaj se mnogi zhe poznamo med sabo, imamo namrech skupno lastnost, ki nas zhe na prvi uvid lochuje od drugih Fujcev: norost, iz katere nas reshuje modrost.

»Nich zato,« reche Vsezmozhni Bo. »Vashe vodilo naj bo, da se vam je zgodilo moje kraljestvo. In da veste, kdo je edini zasluzhen za to.«

»Ti,« v en glas zinemo vsi in Bo se zadovoljen razkadi.

Smo samo brezglava, polprozorna chreda sredi magichnega obreda. Vanjo je tudi mene nevede zvabila Mila Le Ti Kije Ni, ker je za sabo pustila nekaj novih sledi. Sledila ji je mnozhica avtohtonih Fujcev, ki so se med sabo spotoma pobili, in nekaj nas, neavtohtonih tujcev; mi smo modro ugotovili, da bi se bilo noro pobiti zaradi fujske zhenske riti, in se odlochili, da bomo raje skupaj malo pomolili, potem pa ji sledili naprej. Cheprav se je pred nasho molitev izpostavil Vsezmozhni Bo, smo skrivaj molili za njo, ne da bi on za to vedel.

Ni bilo slabo: pochutili smo se enaki med bedaki in kot na dlani je bilo, da smo vsi mrtvi Zemljani. In ko smo se tako prepoznali, smo sklenili, da bomo ostali skupaj. Vselili smo se v ogromen krater in se zmenili, da bomo chastili Milo Kije Ni kot Bojevo mater.

Zdaj tukaj bivamo v predanem prichakovanju, da nas bo Mila zmotila v spanju in se ljubila z vsakim od nas, ko se bo na bozhji prestol vrnil Chas. Dokler pa Chasa ne bo, bo nash bog Vsezmozhni Bo. Toda celo za njegovo bozhansko visokost mora to ostati skrivnost.

Moj jaz je seveda del te neavtohtone fujske chrede, vendar pa se zaveda tudi mochi izgovorjene besede. Zato bedim nad njim in ga krotim, da – che le more – chim manj govori. Kadar pa se mrtvih Zemljanov poloti norost, mu dopustim izrechi kakshno totalno nevtralno modrost, recimo to, da naj raje zhivijo v miru kot v prepiru, cheprav bi uboge parafujske pojave za kaj takega rabile glave.

Bolj ko se gledam, bolj me tezhi, da glave tudi na mojem poltelesu – ni. Tedaj zachnem spet trpeti, ker moram she mrtev zhiveti. In kadar mi je tako tezhko, grem spet za njo, za mojo Milo, kajti verjamem, da je ona tisto bitje, ki me bo razbremenilo neznosne tezhe in me osvobodilo. Zato zapustim zemljanski krater in ji sledim chez shirno zvezdno peshchino. O, che bi she imel zlato lino, ki mi jo je Ki odvzel, bi morda lahko Milo kaj lazhje odkril in dohitel! Utvarjam si, kako bi jo objel in poljubil, che ne bi spet izgubil sledi. Vem, da leti nekje v blizhini, s prozornimi krili plahuta po moji bolechini in se mi ne da ujeti. V prejshnjem zhivljenju se mi seveda ni moglo razodeti, da bom moral she vedno trpeti tudi po smrti in prerojenju.

Odkar mi je Ki predstavil svoje kozmichno posestvo kot neke vrste nebeshko kraljestvo in me je takole omrezhila njegova hchi, me v neobstojechem srcu vedno bolj boli, ker tudi v nebesih ni ne miru ne svobode. Fujec brez svobode pa je kot chlovek brez vode. Tako kot sem jaz, ker nimam vech pravice gledati skozi zlato lino, tujec, ki so mu onemogochili stik z njegovo edino pravo, prvo domovino.

 

3 – MILA IN FU

 

Vedno znova se z neuspeshnega lova na Milo Le Ti Kije Ni vracham v krater, v katerem domuje chreda mrtvih Zemljanov in brezciljno podaljshuje svoj posmrtni pochitek. Ne vem, kam naj grem drugam. Pach odhajam in prihajam in si pred vsako vrnitvijo izmislim kakshno lepo besedo za nasho nesrechno chredo, cheprav me vedno bolj skrbi, da jaz nisem vech Jaz, ampak da smo samo she Mi. No, in ker kar naprej sami negibno tichimo v zasencheni jami, postopoma bledimo. V poseben uzhitek nam je vchasih vendarle oditi na zvezdne peshchine, se raztegniti na tla pod zhareche gnezdo, ki sije z neba nad zvezdo, in se napiti njegove energije; le-ta iz nas vsakich izmije nekaj beline in sivine, tako da postopoma postajamo povsem prozorni. In ker smo neodporni na silo zvezdnih vetrov, ki vrshijo okrog nas in nam grozijo z erozijo, bodo iz nashih teles ochitno odstranili she zadnjo polsnov, v katero smo se po prerojenju spremenili iz nesnovnih mrtvih duhov. Vse to traja in ochitno vsaj za nas mineva chas, ki pa ga nihche ne odshteva niti ne seshteva. Vsak novi trenutek se nam namrech razodeva samo kot zasnutek nechesa novega, chesar prej ni bilo, pa cheprav vsak od nas – ko gleda, kako njegovo poltelo izginja – to dojema kot slovo od vsega prejshnjega, starega, torej od tistega, kar je bilo.

Vendar pa se nobeno stanje ne ponovi: cheprav zhe pred prerojenjem nismo bili niti iz polsnovi, ampak smo bili zgolj iz nesnovi narejeni mrtvi duhovi, pa smo po tej zadnji prenovi zgrajeni iz snovi, ki je sicer ni, vendar neobstojecha obstaja, vem, ker obdaja moj jaz kot navidezno-rdecha. Lahko se prepoznam, kajti zdaj imam ozharjen obraz, ki zhivi, lahko se celo smeji ... in imam glas, ki lahko shepeta ali krichi. Imam srce in imam ochi, v sebi slutim nadchloveshko naravo, na ramenih pa nosim pravo, pa cheprav navidezno glavo!

»Vidim te,« mi z vishine zashepeta Mila in se spusti na tla.

Ne morem verjeti! Opazila me je z neba!

»Pridi, naj te objamem!« me osvaja, jaz pa tezhko dojamem vse, kar se dogaja; v meni vrejo neobvladljiva chustva, kakrshnih doslej she nisem obchutil. Niti slutil nisem, da so lahko tako zhiva in da lahko tako zelo zhgejo pod srcem.

Objame me, tako da me oblije z vso svojo milino, nato pa zasije in se vname. In ko zhe chutim, da me bo razgnalo, razkrije svoje zhareche stopalo in stopi name! Vsa moja neobstojecha snov se razlije okrog nje in tudi ona ne ve, ali sem jaz ona ali je ona jaz. Veva samo to, da sva se vzpela v vishino kot eno telo, da sva razvnela nebo nad zvezdo, bolj kot ga kadarkoli razzhari srebrno gnezdo, ki vechno leti nad njo, in da je zlatokrilati zmaj zbezhal pred nama iz gnezda, midva pa sva se zavalila vanj, se v njem ljubila in bilo je tako lepo, da sva raztalila skoraj vse srebro, ki odtlej srechno kaplja z neba na zvezdna tla, potem pa sva prekrizhala glavi in se izgubila v daljavi.

Nekako tako so to dozhiveli mrtvi Zemljani, ki – vsi presrani od strahu – niso verjeli, da je kaj takega sploh mozhno. Poskrili so se v krater, preprichani, da sem v srebrnem gnezdu posilil pobozhno Bojevo mater, ki so jo dotlej slavili kot boginjo, odtlej pa bi jo najraje na veke vekov sramotili in – che bi se le dalo – obsodili na kako kruto kazen.

Toda ko sem se vrnil iz daljave, so sklonili svoje nove navidezne glave in nejevoljno ugotovili, da bom prav prijazen in tih do vsakogar od njih, ki bo zaradi Bojeve in moje utehe pozabil na Miline grehe. In ne da bi jih za to kaj gnjavil, so mi dodelili chast in oblast, kar pomeni, da so se sami ujeli v past, ki jim je nisem nastavil. Ne vem natanchno, zakaj, ampak najbrzh zato, ker se me je maloprej ustrashil celo zlatokrilati zmaj. Ali pa mogoche zato, ker so tudi mrtvi Zemljani vechinoma zhe po svoji naravi pijani, in samo che je kateri za hip trezen, lahko spozna, da je zlatokrilatega zmaja splashila ljubezen, ne pa jaz. Ostali, ki se ne morejo dokopati do tega spoznanja, pa pach ostajajo suzhnji strahosposhtovanja. Revchki so umsko slepi, a se mi she vedno zdijo dovolj lepi in me ne moti, da se mi odslej vsak od njih globoko klanja, cheprav vem, da to z njihove strani niti po pomoti ni pristno. Je pa lahko zelo koristno.

 

Kar milo se mi je storilo, taka srecha me je obshla, ko je spet prishla Mila, she bolj zharecha kot prej! Kakshna srecha! Biti v njej, nich me ne more bolj razveseliti! Ona je moj dom, moja resnica in moj dvom! Ona je moje zhareche stopalo, ki se ga je prej vse vesolje balo, dokler ni zacvrchalo na meni. Tako me je ozhgala, da sem ji pozabil rechi: »Hvala, moja mala. Dalech si me odpeljala!« Vame so se naselili njeni plameni in njen vihar, postal sem njen sluzhabnik in vladar.

Zaradi njene ljubezni se nenadoma vse gibanje ustavi in obmiruje, le v moji novi glavi se neobstojecha snov strjuje v tlecha tkiva. Vsa ljubezniva mi hladi plamteche chelo z dotiki chudotvornih dlani, in ko me ljubkuje, se skorja tleche mase oblikuje v rodovitno lobanjo. Moja Mila jo z rokama priklene nase, da jo skoraj zdrobi, nato pa posezhe vanjo in jo zavrti za vse vechne chase.

Potem odide in jaz lahko samo upam, da pride she kdaj.

Mrtvi Zemljani se me zdaj she bolj bojijo, vedno bolj rdechijo, z odprtimi usti bolshchijo vame, ker nisem vech chisto nevidezen: na mojem povsem prozornem telesu se – kakor v vechnem plesu – okrog lastne osi vrti porashchena lobanja. Ima globoke ochi, visok nos in shiroke ustnice, s strani ji shtrli par ushes ... iz nje puhti hrepenenje ... najbolj pa jih plashi njeno enakomerno vrtenje, ki ga poganja neznana sila. Samo jaz vem, da mi je to storila moja Mila.

Toda nje ni, moja glava pa se vrti, vrti in vrti ...

Ko vendarle spet prileti k meni, se mi od strasti stemni pred ochmi; vse moje notranje vesolje gori, jaz pa – ali izginem v plamenih ali pa zarinem glavo v njeno zhareche stopalo ... In res se to zgodi! Ozhgalo mi je vso lobanjsko skorjo, izzhgalo in izvotlilo mi je ochi, nos je spremenilo v visoko zoglenelo vzpetino, usta so se pogreznila v globoko praznino, iz ushes pa sta dva vulkana izbruhnila ognjeno lavo, prelila z njo mojo neshtetokrat prevrteno glavo, in ko se je nad nama vzhgalo she nebo, so vsi moji vulkani izbruhnili lavo skozi Milino goreche stopalo v njeno telo.

To ni bilo samo posebno dozhivetje. Ne! Bilo je najino prvo spochetje.

Ko sem jo potegnil iz Milinega stopala, bi se moja glava – che bi se lahko opazovala – le tezhko prepoznala. Naslada je minila, Mila me je objela, poljubila in spet odletela, glava pa se mi je pochasi ohladila, se spet strdila, medtem ko se ni niti za hip umirila: kot da je za vse zhivljenje obsojena na vrtenje. Jaz pa – cheprav sem ostal brez ochi, she vedno vidim, in cheprav sem ostal brez ushes, she vedno slishim. Od visokega nosu so ostale same razrite jame, polne pepela in prahu, kar je zame dovolj: she vedno razlochim z njim Miline vonjave, ko lebdijo chez planjave mojega obraza in dishijo ... Rad jo imam, cheprav so moja usta samo she prepad in lahko izgovorijo samo she besede, ki jih poznam.

Mile Le Ti Kije Ni pa spet ni in ni in ni ...

Ko jo ishchem in blodim naokrog, mi sledijo mrtvi Zemljani in me slavijo, da sem njihov bog. Sploh ne vem, ali so se od strahu tako pomanjshali, kot da so iz ledu in se talijo. Z vsakim obratom moje glave se she bolj oddaljijo od mene, mogoche pa so samo zaostali in me zato nikakor ne dohitijo. Ne vem, kako je s tem. Tedaj pa zlatokrilati zmaj visoko nad nasho zvezdo zapusti srebrno gnezdo, se skozi kozmichno tishino priklati she vishje, na mojo vishino, in mi sporochi, kako in kaj: »Zmenili so se, da si ti planet, na katerem se bodo chez tisoch ali dva tisoch let naselili in se na njem spet povrnili v svoje realne podobe, dotlej pa se lepo imej! Vsezmozhni Bo in Sveta Mila, pravijo, pa bosta storila, da se ti ne bosta godila nesrecha in zlo!«

Medtem sem zablodil v neko drugo galaksijo, kjer ochitno vlada takshen red, da se planeti vrtijo brez besed. Kajti ko se privrtim k njim in jih ogovorim, se mi samo chudijo in molchijo.

 

Tishina, praznina ... Osem vechnosti je minilo, odkar zaman ishchem svojo Milo. Tolikokrat je namrech v vesolju vse obstalo, ugasnilo in se zopet prizhgalo. Ta pojav sem, zhe ko sem ga dozhivel tretjich, dodobra spoznal in ga dojel kot kozmichni utrip, zaradi katerega je cela vechnost trajala en sam hip, nato pa minila in se prerodila, s tem da se je nanovo razsvetlila. Vesoljna telesa so se vsakich preoblikovala in prerazporedila, se spremenila tudi vsako zase in odpotovala na nove poti.

Seveda se spreminjam tudi jaz: ne samo moj obraz in telo, obdaja me tudi vsakich drugo nebo. In kar me najbolj skrbi, ne obvladujem vech bujne rasti na svoji skorji. Edino, kar ostaja ves chas nespremenjeno, je moje ognjeno srce, ki utripa neprimerljivo hitreje od kozmichnega hipa, ritem utripanja pa se, vsakich ko me nova vechnost na novo osvetljuje, bistveno pospeshuje. Predvsem pa se orbita, po kateri drsim, vztrajno pomika skozi neshtete dimenzije v nove in nove galaksije, a vedno tako, da se ne dotika nobene druge. Medtem sem postal velikan med planeti, nisem vech ozhgan in izsushen, pach pa sem moral nehote navzeti nase premnoge letne chase. Vchasih sam sebe zabavam z mislijo, da sem tudi jaz neke vrste chas, ker pach z vechdimenzionalnim vrtenjem odmerjam obdobja rasti na svojem povrshju in se na ta nachin poigravam z zhivljenjem, a vem, da s to mislijo pretiravam. Jaz namrech samo tavam po krozhnici ves chas naprej, a samo po njej in se ne premaknem z nje niti za ped. Tak je pach kozmichni red, ta zakonitost se ne spremeni, pa che si nebogljeni planet she tako zheli. In jaz si to nadvse zhelim, ker na tej orbiti nikdar ne naletim na svojo Milo, pa se po njej vrtim zhe tako rekoch brez konca. Zato samo she chakam, kdaj bo vesolje spet ugasnilo, se she devetich prerodilo, me chim manj spremenilo in me napotilo na novo pot. O, naj ta pot ne bo brezdanja, kot so bile vse dosedanje, naj me privede do konca mojega iskanja!

Zdaj imam samo she prevrteno glavo, v njej je vse staljeno in klokota od vrochine, na njej pa se kozmos igra z naravo. Vmes so plasti kamnin in rodovitne prsti in tu me vedno nekaj srbi; pravkar me srbijo porashchene izrastline na temenu: neka podkozhna bitja vame tishchijo predolge korenine in ob nobenem vremenu niso zmozhna prijetnega sozhitja z mano! A kaj naj storim? Naj mirno trpim nevshechno zhgechkanje in se vrtim dalje, kot da ni nich, ali naj vsaj najbolj techno izrastlino stresem s sebe in hkrati ugonobim she nekaj teh zoprnih bitij? Vem, da ni vseeno, kako to naredim: ne zhelim stresti cele glave, ker lahko na ta nachin pogubim prevelik del narave in si na skorji odprem preveliko rano. To pa boli, bolj kot che samo srbi!

Pach malo potresem samo najbolj srbechi del (che te kozha ne uboga, pomaga kozmichna joga) in bi od olajshanja najraje kar zapel tole pesem:

 

Lépo je zhivljenje!

Kjer je bilo prej srbenje, je zdaj chista nula

(srborita izrastlina se je pach sesula).

Tam, kjer sem ji j..al mater, je ostal prostoren krater

sredi moje obchutljive skorje.

V njem se bo nabralo morje, slano od solzá,

ki jih tochim, zhe odkar mi mila Mila je odshla,

ki jih tochim, zhe odkar mi mila Mila je odshla.

 

Ja, tak sem jaz. Vedno manj inventiven, zato pa od neshtetih razocharanj primitiven za dva. Na meni se lovita vrochina in mraz, shirna skorja, ki mi prekriva obraz, pa ima dovolj vboklin in kotanj za shtevilna morja, slana od solzá. Kajti odkar pomnim, samo she drsim in se vrtim v prazno, se navzven vechkrat chim bolj prijazno spremenim, navznoter pa skoraj samo she trpim. She malo, pa bo moja neizpolnjena ljubezen povzrochila to, da bom lahko samo she jezen, ker se mi je Mila tako hudobno skrila. In tedaj noben vesoljski dezh ne bo izmil neznosne agresije, ki klije v meni in jo bom sprostil iz svoje ognjene sredice v imenu pravice in krute resnice!

 

»Kaj je to zaeno kosmato bitje?« se sprashuje Tanato. Zmotilo ga je vpitje v srebrnem gnezdu, nakar se je prelil navzgor, od koder z varne vishine opazuje malega krichacha, ki se v gnezdu dere, kot bi ga pichila kozmichna kacha.

»Nisem she slishal tako glasne cmere,« pripomni Ero, ki se je za Tanatom dvignil nad zvezdino atmosfero. »Ne vem, zakaj, ampak mislil sem, da tukaj domuje zlatokrilati zmaj,« she doda in se zaradi neznosnega hrupa raje spet spusti na zvezdina tla, »ochitno pa lahko tudi zmaj obupa in se raje izselí.«

»Ja, to najbrzh drzhi,« pritrdi Tanato, »je pa tudi res, da je tole belo-sivo, kosmato bitje videti prevech dobrotljivo in kar prerado zhivi ...«

Ta pripomba kar izstreli Era, da se takoj spet dvigne nad zvezdo, z najlepshimi barvami ovije srebrno gnezdo in reche: »Tale je moj! Tako je krasen in glasen, da ga bom kar takoj postavil za dobrega vladarja fujske dezhele.«

»Ne bo shlo! Ga bom raje jaz zadavil ali pa spremenil v zhrtveno tele!« se razsije Tanato in razlije chez Erove barve vso svojo belino, chrnino in celo srebrnino.

Barve se prelivajo med sabo, ene posvetlijo, druge potemnijo, kajti Erove in Tanatove sile se v njih borijo za nebogljeno bitje, ki bo posvecheno ali pogubljeno, odvisno, kdo ta boj dobi. Medtem se malo bitje preobrazha iz telesa v prah in iz prahu v telo, a ne izrazha strahu, temvech se vmes celo lepo zasmeji.

Tedaj pa od nikoder prileti zlatokrilati zmaj, z njegovega gorechega hrbta pa na Era in Tanata na ves glas krichi Mila Le Ti Kije Ni in v vsaki roki vihti po eno zastrupljeno bodalo. Strup se ji cedi tudi iz ochi, in ta podoba je videti tako strashna, da she Ero in Tanato postaneta plashna, brzh osvobodita srebrno gnezdo vseh svojih barv in se spustita na zvezdo.

Mila Le Ti se z gorechega hrbta pozhene k sinu in nazhene zmaja, mali pa se napaja pri njej in se tako napije mleka, da niti ne zaveka vech. A njegov smeh se ji zazdi drugachen, zaskrbi jo, ker je tako zelo lachen, njegovi zobje pa so zdaj bistveno mochnejshi kot prej in tudi njegov belosivi kozhushchek je zdaj videti srebrnkast in dosti gostejshi. Mila bi vsa pogrizena najraje skochila na oba, ki sta ji tako spremenila sina! Na mestu bi ju umorila!

»Tak je, kot kaka divja zhival z Modrega planeta,« se jezi Tanato, »mar bi ga pokonchal!«

»No, jaz pa bom konchno dochakal dan, ko bo nad Fujci zavladal Zemljan!« se veseli Ero.

»Ne razumem tvoje vneme za ognjeno seme! To bitje je nepopolno in zhe po genetski zasnovi bolno, vnetljivo in lahkozhivo,« se pritozhuje Tanato.

»Je pa zato lahko toliko bolj ljubeznivo, strastno in iskrivo. Ne pa hladno, pusto in sivo, kakrshni so tvoji Fujci, pa naj bodo she tako popolni!«

»Bolje sivi in popolni, kot pa kar naprej bolni in hitro umrljivi,« vztraja Tanato.

Toda njun prepir se ne bi nikdar konchal, saj imata oba prav, che se ne bi prav ta mala zhival nenadoma izvila iz materinih rok in iz srebrnega gnezda skochila na zvezdo, zraven pa tako zatulila, da sta jo Ero in Tanato ucvrla, cheprav sta sicer hrabra in vrla. In samo che sta ta dva zmeneta pred malchkom skrila vsak svojo pojavo, sta se reshila, sicer pa jo she vedno cvreta v daljavo. Naj jima bo usoda mila!

 

Na drugi strani zvezde so zbrani fujski prvaki. Natanchnejshi pogled izda, da se s tukajshnjo oblastjo igra brezglavo Kijevo moshko sorodstvo, ki velja za vodstvo fujskega naroda. Ukvarja se s Kijevim ukazom, kaj storiti z mrazom na nekem daljnem ledenem planetu: treba ga je ogreti in nad njim prevzeti nadzor.

Fujec Ro je pravkar dobil Kijev ukor, ker je izjavil, da je na tistem planetu zhe itak dovolj toplo in da se lahko po Kijevem dekretu za ogrevanje na daljavo razlije prevech dragocene energije, ki jo fujsko ljudstvo rabi zase. S to izjavo je Ro pritegnil nase Kijevo zamero, ki je zhe prenekatero fujsko senco razbremenila bivanja, jo polegla na zvezdo, nato pa zaprashila na srebrno gnezdo. Po domache recheno – jo je ubila.

Ubogi Ro brzh sprevidi, da mu slabo kazhe in se zlazhe: »Joj, brez zamere! To, kar pravim, velja samo za nekatere energente, lahko pokazhem dokumente! Kar pa se tiche energije nasploh, se jo lahko razlije, kolikor si zheli Ki, pa je bo she ostalo. Nikakor je ni premalo! Kako da sem lahko pozabil na to!?«

Toda bilo je prepozno. Kar se zdaj zgodi, se sicer zdi preostalemu vodstvu grozno, a iz strahu raje molchi, ko Ki iz Rojeve sivo-bele sence naredi kupchek prahu in ga s tem gladko razbremeni bedne eksistence.

»Vse manj nas je v odboru,« ugotovi Ki, »po odmoru bo treba izbrati vsaj she dva do tri chlane. To bo vasha naloga, jaz pa bom povedal, koga.«

Med odmorom skozi zlato lino motrí sovrazhne oblake, ki se zbirajo nad fujsko domovino, in ugiba, katera nevarna tezha jih tako zelo upogiba. Odgovora zhal ne pozna, toda on ni vladar, ki kaj takega prizna; cheprav oceni, da se morda blizha katastrofa, tega vodstvu po odmoru niti ne omeni.

»No, ste koga izbrali ali ste samo klepetali v prazno!?« jih nadere.

Prvaki nekaj mencajo, najbolj pa menca Fujec Qua, Kijev ujec. Ima kandidata, brata Kijeve zhene, predlagati pa si ga ne upa, da ne bi povzrochal nepotrebnega hrupa in pa seveda iz strahu, da ne bi she on konchal kot kupchek prahu (tako, kot je vzel slovo njegov kolega Ro).

»Kaj je zdaj?« se zadere Ki, kakor da bere Quajeve misli. »Bosh zhe kaj zinil, ali bosh namesto tega kar takoj izginil tja, kjer te chaka kolega?«

»A kolega Ro??« se Qua zelo zelo prestrashi.

»Tochno tako.«

»Potem pa rajshi povem, tudi che me zaprashish na srebrno gnezdo! Prevech imam rad nasho zvezdo, da bi bil lahko nezainteresiran za to, kdo bo nominiran.«

»Kdo!?«

»Tvotvotvoj svasvak ...« zajeclja nesojeni junak Qua.

Toda Ki chisto ponori: »Ta bedak!!??« Potem dolgo vpije in krichi zhaljive bedarije, nenadoma pa se umiri in pove, kdo so trije kandidati, ki jih je treba izbrati in imenovati v odbor. Tik preden si Ki vzame she en odmor, se Qua kar sam polezhe in zaprashi, se pravi, da se chastno pogubi.

Medtem pa nad njih pribuchi ogromen chrno-srebrn oblak, tako tezhak, da mu po tezhi she noben doslej ni bil enak! Prestrasheni Ki ugotovi, da jim bo lahko pomagal – che sploh kdo – samo she Vsezmozhni Bo.

 

Srebrni medved je tako bolan, da zhe leze iz svojega polsnovnega kozhuha in bruha neke vrste katran. Pravzaprav je to chrnikasta slina, ki jo hirajocha zverina izlocha in takoj spet pozhre. Ker na tej zvezdi nihche ne umre, zhal tudi uboga zhival ne more umreti, zhiveti pa tudi ne. V najboljshem primeru se lahko morda polezhe in zaprashi, vendar pa se to ne zgodi, cheprav napol slecheni kosmatinec zhe hudo trpi. Poleg vsega tega pa velja, da ga sploh ni.

(V zvezi z njim so v fujski paraznanosti nastale mnoge teorije, prevladala pa je doktrina, da mrcina teoretichno zhivotari zato, ker brez srebrnomedveshke ideologije na zvezdi ne bi bilo vech demokracije. Prishli bi huda ura in demokratura. Vendar pa – kakor zhe je resnica o srebrnem medvedu neprikupna, je strogo zaupna. Mogoche je ne bi bilo odvech ponoviti: o njej se ne sme govoriti, otroke pa je treba she naprej uchiti, da bi en sam pogled na srebrnega medveda (che bi sploh bil) vsakega Fujca za vedno zaprashil (starsha, ki otroka informira o nasprotnem, se takoj zeliminira). Sistem je celim generacijam otrok privzgojil tako hud strah pred njim, da se, ko vendarle naletijo nanj, dejansko takoj zdrobijo v prah. Vemo pa, da ta prah tvori zaloge soli, ki jih za blestech denar iz fujske polsnovi trzhi Ki in ga sipa materam sprhnelih Fujchkov v ochi.)

Med fujskim ljudstvom krozhi tale anekdota: dalech na preriferiji je nekoch zhivela sirota, ki ni imela pojma o vsej tej trapariji, ker je zanjo skrbela neka korajzhna borka proti srebrnomedveshki ideologiji in jo je – namesto da bi jo vzgojila v zastrashêno fujsko ovchíco – o srebrnem medvedu nauchila poshteno, prepovedano resnico. Svoje Fujchice tudi ni dala v sholo, ampak jo je – tako kot bi storila pozorna, a uporna mama – skrbno pouchevala sama.

Ko je malchica prvich srechala srebrnega medveda in videla, kako nesrechno jo gleda, ga je pobozhala, objela in poskrbela zanj. Nanosila mu je hrane, mu ochistila rane, ga poljubila in mu s tem vlila novih mochi. Medved je spet na shiroko razprl ochi in postal nadvse dobre volje, preden pa je od veselja poletel v vesolje, je dal Fujchici srebrn las iz svoje dlake in ji zapel tole pesmico:

 

Brun da di di, brun da di do!

Ko ti bo zares hudo,

bosh poljubila

to srebrno dlako

in ti bo izpolnila

zheljo vsako.

 

Fujchino dobrohotno pochetje sta opazila Ero in Tanato, ki sta medtem ravno vedrila na sosednji zvezdi. Dejstvo, da osrecheni medved zdaj celo poje, sta si pach razlozhila vsak po svoje.

»Ne vem, kako je to kosmato bitje sploh lahko dovolilo, da se ga je dekletce dotaknilo,« je rekel Tanato, »mar bi mrknilo in se zhe konchno razprashilo, namesto da bo she naprej smradilo najin kozmos!«

»Nich zato, che ga je Da di Do poljubila. A ne vidish, kolikshna moch se mu je povrnila? Saj lahko leti she vishje kot jaz in ti!«

In res, srebrni medved je preletel njuno vishino, se vmes ves srechen prevrachal in vrtel, pel in srebrnel, potem pa pristal na svoji zvezdi in brez nog odhlachal v brlog. She ko je spal, se je smehljal.

»Tako je srechen, da bo ochitno kar ostal vechen,« je priznal Tanato. »Da di Do pa je tudi prevech vesela, da bi si zhelela stika z mano. Nisem tak osel, da ne bi vedel, chigav posel je to.«

»Jasno, da je moj!« se je glasno razveselil Ero, se takoj prelevil v najlepsho rdechino ter z njo ovil milino male Fujchice, ki she ne ve, da je dobila novo ime.

 

Pri Da di Do gre za zlitje najlepshih vsebin, kar jih ohranja moj spomin. Vesela je, ljubecha, njen prvi atribut je srecha, poleg tega pa ni ne presuha in ne predebela. Svetlecha, polprozorna in srebrno-bela se smeje tako sladko, da she mene ogreje, ko se vrtim okrog lastne glave po razsvetljeni nebeshki poti, jo gledam iz daljave in si zhelim, da bi zhivela na meni. Zavedam se sicer, da sem zaenkrat she nenaseljen in prazen, a vendarle najbolj prijazen planet v vesolju; iz nje bi se lahko v mojem neokrnjenem okolju rodil chudovit zarod in se razmnozhil v najbolj plemenit narod, kar jih je kadarkoli bivalo na kateremkoli planetu. Problem je, da ona o tem nich ne ve, jaz pa tudi ne morem priti do nje, ker me orbita vodi drugam in ne znam spremeniti smeri, v katero grem. Samo obrniti bi moral krmilo (a ravno tega ni!), kar bi me osvobodilo nevidnih vezi, s katerimi me je nepremagljiva sila prichvrstila na svoje poti, pri tem pa omejila mojo svobodo, zatrla moje zhelje in ugonobila skoraj vse moje veselje do vrtenja. Chemu bi se vrtel, che na meni ni tistega pravega zhivljenja? Poleg tega nimam niti ene lune ali pa vsaj nekoga, ki me lahko preprosto sune s poti ali pa izpljune iz te neresnichne resnichnosti!

Da di Do je ostala v daljavi, v moji razvrteni glavi pa se je prizhgala ideja! Razshiril bom usta, ushesa, nos in ochi, naj se mi zaskorjana kozha raztrga in razdrobi! Naj se mi iz jedra privali vsa lava, okrog mene naj se kadi chrn dim, lava pa naj shkropi zvezde in planete, mimo katerih se mi pod kozmichno prisilo vrti glava!

In res to storim! Raztrgam si obraz, se razzharim in zagorim, razgrevam vesoljni mraz okoli sebe, da se tali vse, kar sicer ledeni, pri tem pa uzhivam in trpim! Razbeljena tekochina bruha iz mene! She malo in bodo vse njene vroche kaplje razprshene po galaksiji, she malo pa v meni ne bo vech ostalo nich, razen izpraznjene disharmonije v harmoniji polnega, a bolnega bivanja, skozi katerega bom letel kot neobstojech ptich ...

Nihche ne ve, da sem si iztrgal srce. Sila, ki me je priklepala nase, se je nekam umaknila, mogoche se je celo z mano vred razprshila, ali pa je samo minila in je ni vech. Toda s tem me je osvobodila; zdaj imam krila, na njih me dviguje moja lastna volja. Nichesar ne obzhaluje in nichemur ne kljubuje, samo she potuje. In glej: zhe se mi na mojem ljubem koncu vesolja izpod srebrnega gnezda smeji nasha zvezda!

 

Pristanem na drugi strani, kjer Ki hrani zaloge soli. Drobna zrna so bolj bela kot srebrna, v vsakem od njih se joka dusha zaprashenega fujskega otroka. Nobenega Fujca ni v blizhini; kup soli se v komaj slishni tishini bleshchi, kot da zhivi. Na njegovem dnu se je v beli prah zavlekel strah, med malimi kristali so ostali tihi zvoki zadushene ljubezni, na vrhu kupa pa moj pogled slepi bleshchanje obupa prevaranih Fujchkov. Jezni so na svoje starshe, ker so jim vzeli sanje in she vedno trpijo pod kruto ideologijo, s katero jim oblastniki solijo ochi. A vendar so do njih prizanesljivi, saj starshi niso krivi, da se jim godi, kar se jim godi.

»To smo mi!« shumijo drobni kristali, ko se topijo v solzah svojih mater in jim blazhijo zhalost. »To smo mi, she vedno zhivimo! In nich vech ne trpimo! Ni nam vech treba verjeti v lazhi!«

»Oh, kako sem srechna, ker je vsaj tvoja dusha vechna!« se kristalchka v svojem ochesu razveseli skoraj vsaka mati, potem pa se she bolj uzhalosti: »Ampak zakaj te vech ni?! Zakaj nisi vech iz polsnovi, tako kot vsi mi, da bi se te lahko dotaknila, se pogovorila s tabo in se razbremenila te strashne krivde, ker te nisem reshila! Zakaj ti nisem povedala za srebrnega medveda!? Le kako sem lahko brez besed gledala, ko je v tebi rasel strah pred njim!? Nikoli si ne odpustim tega! Zaradi mene si se spremenil v prah!«

Skratka, v kupu soli nekaj polslishno gomazi, ne vem tochno kaj, vem pa zakaj. Ker zhivi. In je morda tik pred tem, da se v nekaj spremeni.

Zmoti me nov tovor soli, ki ga pet Fujcev z blizhnje pechine natrosí na vrh kupa. Z druge strani pa tik mimo mene prdrsi she en Fujec, si nalozhi manjshi tovor soli in oddrsi z njim. Che je tako, da jih tudi sicer pet prinasha, odnasha pa samo eden, to pomeni, da se kup hitreje vecha kot zmanjshuje, kar je za fujsko ljudstvo huda nesrecha: ochitno ga strah vztrajno drobi v prah in tu ni pomochi, tudi che se Ki s soljo she nevemkako obogati. V ne tako daljni perspektivi se lahko celotno potomstvo zaprashi in na zvezdi bodo namesto Fujcev ostali samo she bleshchechi, komaj she shumechi drobni kristali. Kakshna bedarija, ta fujska ideologija, ki ji vlada Kijeva pohlepna ekonomija!

Fujci me ne morejo videti, zanje me pravzaprav ni. Ko razprem shiroka krila, se na zvezdinih tleh zarishe moja senca, kot neke vrste svetlobna turbulenca, ki se je zhe davno umirila in kdovezakaj zatemnila, zdaj pa mi zvesto sledi. Ko se dvigujem v vishino, se ona razshirja chez shirno solino in vse bolj bledi, dokler tudi nje vech ni, jaz pa zhe lebdim nad srebrnim gnezdom in krichim: »Priklati se iz gnezda, zlatokrilati zmaj! Kaj ne bi she ti malo pogledal navzdol, v kakshnih tezhavah se je znashla moja zvezda, in mi povedal, zakaj nich ne storish proti temu?! Mislish, da je dovolj, che z zaprtimi ochmi letish sem in tja po galaksiji, uzhivash in mirno pustish, da se moj narod dushi v pogubni ideologiji!? Kaj ti je res vseeno, che bo célo fujsko ljudstvo zdaj zdaj pogubljeno!?«

Nihche ne odgovori, zmaja ochitno ni doma. Opazim pa, da je gnezdo zhe do roba zaprasheno od polezhanih Fujcev. Spreleti me, da je mogoche zapushcheno in da zmaj sploh ne zhivi vech v njem. Ni mi vseeno, che je temu res tako. Razgledam se naokoli, ali je nad zvezdo sploh she svetlo, in shele tedaj sprevidim, da je temno kot she nikoli. Dobro se zavedam, kaj to pomeni: nasha zvezda ugasha, zato se zmaj ne oglasha. Prenazhrl se je fujskega prahu in ga ne presnavlja vech v svetlobo, vse kazhe, da ga ni vech tu, ker se je preselil v drugo kozmichno okolje in v novo dobo.

Kaj naj zdaj pochnem z vsem tem fujskim prahom? Naj ga razsujem v vesolje? Che ga pozhrem, se zabashem s prastrahom, ki je Fujce ugonobil, nikoli pa jih ne bom presnovil v svetlobo, ker tega pach ne znam. V najboljshem primeru jih bom prebavil in z njimi kvechjemu pognojil zvezdine peshchine, da bodo zrasli v srebrne rastline, katerih bivanje sicer tudi ne mine, vendar pa ne bodo zasijali v zlatih zharkih in odpotovali na druge, lepshe svetove. Kaj naj torej storim? – Najbolje, da odletim in pustim vse skupaj tako, kot je. Beli fujski prah itak biva kot neke vrste seme, ki se ga bo slejkoprej lotila tista najbolj skrivnostna kozmichna sila in ga tako ali drugache spremenila. Se bo zhe odlochila, kako.

 

Iz chrne nevihte pridrvi mali srebrno-blestechi kosmatin, sin Mile Le Ti Kije Ni, shine iz zlate line in glasno zavreshchi, ko se zaleti v Kija. Ta takoj ugotovi, da je mali medvedek njegov vnuk, torej je on njegov dedek. Kosmatinu se namrech iz ochesa lesketa povsem enak sij kot njemu, s spodnjega dela telesa pa mu binglja tezhak kij, kakrshen krasi le potomce njegovih dedov. Edino srebrne kocine, pa cheprav so iz polsnovi, bolj sodijo v rod medvedov, kot pa v razplod fujske vladarske rodbine.

»Enak glas imash kot jaz! Ali vesh, kdo si?« ga vprasha Ki.

»Seveda! Jaz sem sin srebrnega medveda! Fu Bon Mi Kiga Ni, vladar fujskega sveta, fujskih nebes in fujskega pekla!«

»A res?! Aha!« reche Ki. »Res shkoda, da je tvoja usoda tako nepredvidljiva.«

Ta beseda je Fu Bonu she nerazumljiva, doslej je od podobnih spoznal samo besedi darezhljiva in ljubezniva.

»In nedojemljiva!« nadaljuje Ki, ki takoj izkoristi zmedo. »Ti si en moj mali medo! Greva se igrat pod tistole zlato vrtacho, tam je chudovita jama in v njej te chaka mama z novo igracho.«

Fu Bon Mi si – jasno! – od vsega najbolj zheli dveh stvari: mame in igrach. Cheprav rad nagaja, je junak, ki se ne boji niti zlatokrilatega zmaja niti kozmichnih kach. In chetudi je rojen gospodar in vladar, se ne bo nikdar odrekel omami, ki jo najde pri svoji mami. Zato se brzh zapodi za Kijem v fujski podzemni zapor in, preden sploh pomisli na upor, je zhe vklenjen v nevidne okove.

»Lepo ravnajte z njim, dajte mu vse, kar rabi, poskrbite za njegovo maksimalno udobje, toda ne izgubite ga izpod nadzora! Che pobegne iz zapora, vas jaz osebno vse polezhem in zaprashim!« Ki posvari jecharja in njegov tim, vrzhe na tla kar veliko prgishche denarja in zapusti prizorishche.

Vse to sem opazoval iz ptichje perspektive: pod mano so polprozorne, belo-sive kreature trpele v nevidnih okovih Kijeve demokrature, ta pa jim je ukazoval, da so pochele take bedarije in svinjarije, kakrshnih same ne bi nikoli hotele niti pocheti, kaj shele dozhiveti. Od tega, da so verjele v tisto, kar so morale verjeti, do tega, da so mislile tako, kot je bilo treba misliti, jih ni vodila njihova lastna volja, ampak je vse dolochila in o vsem odlochila volja njihovega vladarja.

Uboga fujska raja si niti ne utvarja, da bi jo lahko neka sila odreshila zlagane demokracije in jo osvobodila izpod Kijeve tiranije. Pravzaprav sploh ne ve, da gre za tiranijo. Fujci namrech o tem ne razmishljajo, she manj pa govorijo in – kar je bistveno – tega ne pochnejo samo zato, ker se bojijo, kaj bi jim storil Ki, pri chemer se ne zavedajo svoje velike premochi; preprosto spregledajo dejstvo, da je Ki samo eden, njih pa na zvezdi kar gomazi. In che se ga ne bi tako bali, bi ga zlahka poteptali, polezhali in zaprashili, sebe pa osvobodili! Toda kaj, ko ta ideja v njih sploh ne plamti ... Pogasil jo je primordialni strah, da so samo potencialni prah, v katerega se jih tako zlahka zaprashi. Za to, da Ki kaj takega stori, pa lahko vsakich znova poskrbi samo Vsezmozhni Bo, ki ima za soseda strashnega (beri: brezzobega) srebrnega medveda.

 

4 – BIVANJSKA REKA

 

Spustim se nad krater, v katerem mrtvi, zdaj zhe temno rdechi in hudo trpechi Zemljani vsi pijani ravnokar slavijo Bojevo mater.

»Le kdo bi slavil mater nekoga, ki se sploh ni rodil?« jih vprasham.

Oni pa ne vedo, da sem to jaz, ker samo slishijo moj glas, vidijo pa neobstojechega pticha. Meni se zdi povsem razumljivo, da me imajo za hudicha, saj je to zanje najbolj strashljivo. In kdo je rajshi chisto presran od groze in torej bojazljiv, kot Zemljan, pa che je mrtev ali zhiv?

Brzh sezhenem chredo v krog, se spustim prav na sredo med njih, kjer se jim razodenem in jih poduchim, da sem bog: »Jaz sem Chas in sem prishel med vas, da se vam zlazhem v obraz.«

»Zlazhi se, o gospod!« se slishi od vsepovsod, mnozhica me ljubi in sovrazhi, glasno hrepeni po moji lazhi.

»Od tod do nebeshkega svoda,« zachnem, »nam bo vladala samo she svoboda!«

»Zlazhi se, o gospod!« mi odgovorijo vsi zbrani.

»Za njene glasnike in svetnike smo izbrani edinole mrtvi Zemljani!«

»Zlazhi se, o gospod!«

»Nashe najvishje nachelo je osvoboditi fujsko dezhelo!«

»Zlazhi se, o gospod!«

»In nadnjo vas bom vodil jaz, vash edini bog, Bog Chas! V imenu planeta in plina in shirnega neba. Omen!«

»Omen!«

 

Mila Le Ti Kije Ni je sestopila na zvezdno peshchino, na kateri si njen ata, fujski vladar Ki, ravno gradi prestizhno grashchino iz prozornega blata, od kdovekod uvozhenega skozi zlato lino. Pesek pod Milinim stopalom se tali, okrog nje se kadi temno siv, zadushljiv dim, iz globokih ochi v njenih prsih pa puhti pogubna, slana vrochina, ki valovi v razjarjeni svetlobi materine bolechine, kajti Mila she zdaj ne ve, kje je njen mili sine.

Besna porine Kija v grashchino in mu ukazhe: »Poglej skozi zlato lino!«

»Nikjer ga ni,« se zlazhe ata lastni hcheri.

»She enkrat preveri!«

Toda bolj ko Ki preverja, dlje od Fujeve jeche usmerja fokus zlate line.

»Umakni se! Bom pogledala she sama!« ukazhe obupana mama, ki se ji she sanja ne, da je njen sine zhrtev lastne rodbine oziroma njenega glavarja. Ta bednik se zdaj tukaj spretno pretvarja, da o malem Fuju nich ne ve, in medtem ko vztraja v lazhi, she tolazhi hchero, jo ljubkuje in jo navdihuje s slepo vero, da sochustvuje z njo; she malo, pa bo zlezel v njeno zhareche stopalo! Se ve, da Mila manj vidi, bolj ko gleda: zlata lina ni naravnana na njenega sina.

Medtem pa Fu v globoki jami, pripet na nevidne verige, hrepeni po svoji mami. She bolj od nje ga mami edinole bozhja mast, oblast, ki si jo lahko obeta od njenega ocheta. V vsej tej jetnishki bedi ga namrech vedno bolj obsedata samo dve besedi: uiti in ubiti. Njun skupni pomen ga hrabri in veseli.

Kaj pa beseda ljubiti? – Ta ga zhalosti.

 

Ero in Tanato se chudita: bolj ko se trudita uglasiti disharmonijo vsak po svoji viziji, blizhja je harmoniji obeh vizij. Pravkar sta se spravila na neko brezglavo pojavo, kdovekateroinchigavo. Ero jo skusha razdeliti, Tanato pa zaprashiti. (Njun vechni problem: pojava je hkrati potencialno razdeljena in zaprashena. Ker je razdeljena, je na fujski nachin oplojena, ker pa je zaprashena, je po zakonitostih tukajshnjega vesolja vsaj zachasno umorjena. Tako hkrati v polno zhivi in v prazno vegetira, kar se eno drugemu upira. Zaprasheni del samo stagnira in s tem ovira razcvet oplojenega dela, razdeljeni del pa je doslej in bo ochitno she naprej preprecheval, da bi umorjeni del dokonchno obmiroval.)

Tedaj se je zgodila Vishja sila!

Kaj pa je storila? – Povzrochila je posledice vishjega reda. Ochitno ima she vechjo moch kot magichna beseda.

Kako je to mogoche? – Ker tako hoche.

Kaj pa pravi na to Vsezmozhni Bo? Saj vendar obvladuje vse, torej naj bi tudi njo? – Na tej tochki se koncha njegova vodilna vloga; velja namrech, da je Vishja sila njegova soproga.

Neka uboga Fujka je samo mimogrede omenila, da mu je zhena nadrejena; fujska srenja se zato ni niti malo chudila, da jo je Vishja sila zaprashila, she preden so bile te zlobne govorice razprshene med zvezdne meglice. Ja, in prav ona je bila tista pojava, s katero sta se maloprej trudíla Ero in Tanato, in prav to je bila tista tezhava, ki jo je namesto njiju reshila Vishja sila.

 

Zdaj pa slediva tej zaprasheni fujski opravljivki! Preriva se z neshtetimi prashnimi drobci v beli mivki na srebrnem gnezdu in je zhe precej pomeshana z drobci drugih zaprashencev. Nadnjo se sklanja Vsezmozhni Bo v krogu svojih uchencev in jih uchi, kaj se zdaj godi z njo.

»Za to greshno fujsko gospo naj veljajo najstrozhje postave,« se napihuje Bo, »cheprav je bila brez glave! Tako kot Zemljanom ne oproshchamo grehov navkljub nedelujochim mozhganom, bomo obsodili tudi njo! Takshna bodi bozhja narava nashega prava!«

»Naj se zgodi pravno vesolje!« mu pritrdi uchenski zbor. Kajti kdor ne pritrdi, dobi bozhji ukor, tega pa se vsak Bojev uchenec najbolj boji, saj mu posledichno pade chez ochi vechni mrak. Zdaj se pa ti úchi v temí, che si bedak!

»Naj se njen prah raztrese po medzvezdnih stezáh, te pa naj se pogreznejo v kozmichno blato, nad katerim vlada neusmiljeni Tanato! To naj bo kazen za prepovedano debato o meni in moji morebitni zheni!«

»Naj se zgodi pravno vesolje!« molijo uchenci, ki bi opravljivkin prah najraje stresli v vrelo olje.

In zhe gre Tanato, da z zvezdnih stezá posesa nekaj obsojenega prahu, vsaj prashek ali dva, toda nabralo se ga je toliko, da bi ga npr. sedem delovnih mrtvih Zemljanov lahko metalo z lopato. Vzame si ga torej za nekaj pesti (samo malo manjshe so od bozhanskih, she Ero nima tako velikanskih, kadar se utelesi) ter opazuje, kako gori in se kadi iz kozmichne pechi.

V kozmos se dviguje polprozoren dim, nad njim se bleshchijo vse opravljivkine intrige, jasne in razlochne, kot bi jih bral iz knjige, pod njim pa vse preostale klokotajo in brbljajo v vrochem blatu; ostale so Tanatovemu ljubechemu bratu Eru. Kmalu se porazgubijo, raztopijo in se spremenijo v novo bitje, ki je doseglo popolno sozhitje z vseobsegajocho praznino in v njej nashlo svojo novo domovino. Ni sicer vech zmozhno niti ene same govorice, razen tistih, v katerih se skriva vsaj kanchek resnice. In ker teh ni malo, je od nashe opravljive Fujke ostalo kar precej, che ne celo vech kot prej. To prerojeno bitje mi je pravkar poslalo pozdrav z drugega brega preshirne bivanjske reke, kjer bo bivalo in uzhivalo na vekov veke.

Namesto da bi bilo pogubljeno, je bilo bogato nagrajeno: zato mnogi menijo, da je Vsezmozhni Bo prijazen tudi tedaj, kadar prisodi kruto kazen.

 

Vpliv Zemlje na celotno galaksijo, tako govorijo, je visoko nad normalo (che bi se komu dalo vsaj za shalo definirati, kaj je to normala ...). Ni torej chudno, che dogajanje na Modrem planetu budno opazujejo tudi nezemljani. Na primer na nashi zvezdi, kjer so nad zlato lino pravkar zbrani chlani Kijevega odbora in preuchujejo belo mesechino Zemljine lune.

Trije novi chlani odbora zatrjujejo, da – ker luna sije – mesechina sicer primarno lije na Zemljo, vendar pa hkrati razsvetljuje in béli celotno galaksijo, chemur se drugi shtirje samo rezhijo in she celo Ki se preudarno norchuje iz njihove hipoteze.

»Naj vsak pogleda svoje poltelo,« reche Fujec Qro, »pa bo videl, koliko beline je v njem zaradi mesechine!«

»To ni belina, ampak sivina ...« vzdihne Pwri in brzh utihne, ker se oglasi Ki in reche: »Prvich, mesechina sploh ne lije, ampak teche. Drugich, jaz sem edini, ki lahko o tem kaj ugotovi. In tretjich ... nasha polsnov sploh ni iz sivine, ampak iz presvetljene chrnine.«

»Tako je, dragi Ki!« vztraja Qro. »Jaz sem samo povedal, kaj je to, kar svetlí sicer chrno fujsko poltelo.«

»Ono zhari samo od sebe!« se spet oglasi Pwri. »In tochno tako je, kot pravi Ki: ne razsvetljuje ga mesechina, pach pa ga zatemnjuje globoka chrnina fujskega neba.«

»Mogoche je pa res tako,« popusti Qro.

»Ne! Ni!« se nenadoma razvname Ki. »Chrnina nichesar ne zatemnjuje, pach pa njo razsvetljuje nekaj drugega! Res pa je, da ena navadna zemeljska luna she zdalech ni edini vir kozmichne luchi, pa chetudi mogoche res zhari sama iz sebe. Res je, kar je rekel Pwri, strinjam se z njim do neke mere: jaz tudi zharim sam iz sebe! To naj bo odslej osnovni postulat fujske vere! Zahtevam, da me odslej uposhtevate in slavite kot vir svoje luchi, kajti vsi vi samo odsevate mojo svetlobo!«

Tako se je iz navadne bele mesechine razlil pomemben vpliv Modrega planeta na daljno galaksijo! Povzrochíl je revizijo temeljne doktrine uradne fujske vere! Pa she razbil je prastaro utvaro, da nasho zvezdo razsvetljuje razzharjeno srebrno gnezdo. Che bo shlo tako naprej, bo raztemeljíl she zastarelo srebrnomedveshko ideologijo in na nashi zvezdi ne bo nich vech tako, kot je bilo doslej.

 

Ero je pred Tanatom reshil zhe prenekatero bitje, a nobeno mu potem ni bilo tako zelo predano kot malo fujsko dekletce, imenovano Da di Do. Deklica ga je neprestano razveseljevala, mu prepevala in ga ljubkovala z nezhnimi dotiki, da so se v njegovi bujni domishljiji krizhali vsi svetniki, kar jih je doslej srechal v svojem vechnem zhivljenju. Ob njej se je vdajal hrepenenju po mladosti in norosti, ki ju doslej she nikdar ni bil delezhen, zdaj pa je postajal tako raznezhen in radozhiv, da se je kar topil od radosti, kadar je Da di Do objel in z njo ves vesel norel skozi prostranstva. Umikala so se jima celo najvishja bozhanstva, tako kot Vsezmozhni Bo in Vishja sila (ki sta se medtem porochila po volji Usode, kar pa za to povest ni bistveno in bo zato brez shkode preskochila).

Ero v nebesih dela tako kariero, da je kar naprej na poti med to in ono sfero, odkar pa je odreshil Da di Do, s sabo skoraj vedno vzame tudi njo. Tako sta tudi tokrat skupaj potovala in se med potjo igrala, dokler nista priplesala do bivanjske reke, ki razmejuje vesolje in nevesolje.

»Bolje, da tole reko prechkam sam,« ji reche Ero, »ker she nisem shel preko in priznam, da ne vem, kaj je tam. Ti pa ne sprashuj, zakaj, saj pridem kmalu nazaj.«

Da di Do se je nerada vdala, a je vendarle pristala na to. Chakala ga je in chakala, tedaj pa je na drugem bregu zaslutila nevidno prikazen ... kot da bi skochila v reko in zaplavala na to stran (Ero je medtem ochitno zablodil v neko drugo sfero), potem pa stopila iz vode in jo poshkropila. Da di Do sicer ni razlochila njene oblike, je pa zachutila na svojem poltelesu ljubeche dotike; zasuli so jo spomini, v chisti tishini je zaslishala neslishni glas svoje skrbnice. In cheprav ni razumela njene govorice, jo je dojela, ko jo je nevidna prikazen objela in poljubila.

 

Fujci verjamejo, da je tudi mrtev Zemljan zhe po definiciji podivjan in neumen. To zame, sina moje mame, seveda ne velja, si mislijo vsa nadzemljanska bitja. (Nadzemljanska so tista, ki so se po smrti na Modrem planetu povzpela na daljno zvezdo in potem tam prezhivela posmrtno eksistenco v fujski suzhnosti, v kateri so trpela pred svojo zaenkrat zadnjo transcendenco v virtualne rdechuhe in nadfujske duhovne lenuhe.)

S krili zasenchim krater, v katerem she kar slavijo Bojevo mater, in se narepenchim: »Oj, v boj! Za Boja in njegovo mater Milo! Nad fujsko tiranijo z vso razpolozhljivo energijo! Zaprashimo belo-sivo fujsko raso! Svobode ni in je ne bo, dokler na zvezdi vlada Fujec Ki, tako nas uchi Vsezmozhni Bo! To zvezdo lahko osvobodi le nasha sila, tako nas uchi Bojeva mati Mila Le Ti Kije Ni!«

Verjamejo, da jih je nagovoril bozhji glas (ne pa jaz), in se takoj razvnamejo, razjezijo, razgovorijo, vedno glasneje krichijo, da Kija sovrazhijo, cheprav se ga bojijo ... Toda najprej hochejo dojeti edino resnico in razumeti krivico, ki se jim godi, kajti brez tega se noben podivjan mrtev Zemljan ne razjezi preko tiste mere, nad katero bi opustil udobje in spokoj ter v imenu preprichanja in vere planil v boj.

»Oj, v boj!« jih zato bodrim, ko v vedno manjshih krogih letim nad njimi. »Gnusni Fujec Ki mori otroke in jih drobi v sol, od katere ima zhe vse zaprashene roke, njihove matere pa zaslepljene ochi! Ta grdun privilegira Fujce, nas pa zatira, ima nas za tujce! Poleg tega je neposhten vladar, ker nam krade denar! Zaradi njega samo she trpimo v revshchini in rdechimo! Naj se Ki spremeni v vechni prah! Nikogar ni vech strah pred njim! Smrt tiranu! Nam pa chast, oblast in Bojeva mast!«

Polprozorni rdechi prividi v kraterju kar poskakujejo od togote, nichesar vech ne vidijo, nich vech ne premishljujejo, v nichemer vech ne obchutijo lepote in topline. Nihche se ne zaveda, da jih je zhe skoraj do chrnine pordechila njihova lastna duhovna beda. In jaz lahko samo she ukazhem: »Gremo, chreda!«

 

 »To sem jaz,« se z drugega brega bivanjske reke razlega glas nevidnega privida, »jaz, ki sem te ljubila in vzgojila.«

»Kako si se me sploh lahko dotaknila?« se chudi Da di Do in se zaman ozira za njo. »Kako si lahko preplavala reko in mi zmochila obleko, che pa je tvoj glas she vedno na drugi strani?«

»To je bila samo usoda, ki se ni izpolnila, ti pa si jo zaslutila.«

»Bilo je lepo, cheprav she zdaj ne vem, kdo si! Mogoche te sploh ni ...«

»Spomni se name: jaz sem skrbela zate namesto mame, zdaj pa sem samo she pogubljena iluzija, pokonchana in znova porojena iz nicha.«

Da di Do se spomni, kako se je nekoch v daljavi velik planet odvrtel s svoje osi, se pred njenimi ochmi spremenil v neobstojechega pticha in odletel v noch. »Razumem, kaj se dogaja,« reche, »ti si nekaj, kar sploh ne obstaja. In si, cheprav te v resnici ni.«

»Res je, mila moja Da di Do! Pogubila me je Vishja sila in to samo zato, ker sem govorila, da se bosta porochila ona in Vsezmozhni Bo. Ti pa vesh, saj sem te jaz uchila, da se tudi o tej prasici lahko govori po resnici!« se je nenadoma razjezila iluzija.

Toda v istem hipu je magíja minila; drugi breg bivanjske reke je pregrnila gluha odeja tishine, toda Da di Do je opazila, kako se je tisochero neobstojechih prikazni pognalo v beg, ko se je z vishine spustil k njej prijazni Ero.

 

Chreda mojih chrno-rdechih vojshchakov se iznad oblakov, kjer na fiktivni biomasi vadi unichevanje, torej polezhavanje in zaprashevanje polsnovnih fujskih sovragov, pochasi spusti na zvezdna tla, kjer se pod vodstvom nevidnih, posebej izsholanih magov godi skrivni obred. Na vrhuncu se prikazhem jaz, raztegnem svoj neobstojechi ptichji vrat v nedogled in se spet lazhem, da sem Bog Chas. Noge in krila spretno skrijem v oblake, iz njih pa polijem zveste bedake z opojno pijacho; pod njenim vplivom me vidijo kot gromozansko ognjeno kacho.

Ko jim nashtejem zhe skoraj vse mozhne lazhi, se iz prsi neobstojeche matere vsemirja nenadoma zablestijo prelepe ochi, prav takshne, kakrshne krasijo Milo Le Ti Kije Ni. Vojshchaki ponorijo od radósti, njihovi norosti ni kraja! In ker privid ne izgine, tudi mene preshine blazheno spoznanje: bozhanska milost je iz kozmichne sinjine prebudila sanje, vanje pa se je konchno spet naselila moja ljuba Mila.

V sanjah je lazhna Bojeva mati planila nad rdeche-chrno pehoto in se z neobvladljivo pohoto lotila vseh stasitih junakov hkrati, tako da se je razmnozhila v neshteto teles. Pochutili so se zelo lepo, kot da je vse to res, in vpili od naslade, ko je Mila v vsakem od njih poteshila najnizhji nagon, medtem pa zvonila na bozhji zvon, ki ji ga je za to posebno prilozhnost posodila Vishja sila. Da jo ima rad, pa je zaradi bozhjega reda dokazal tudi Vsezmozhni Bo, ki jo je na vrhuncu obreda odzad prav po bozhansko poljubkoval s svojo strashansko, troedino nogó.

 

 

 

____________

Nadaljevanje in konec v Revija SRP 127/128