Revija SRP 125/126

Marinka Marija Miklich

 

KAKO DISHIJO KNJIGE

 

Doma smo imeli v mrtvem podboju vrat kredenco, stala je na okroglih nogicah, na stekleni vitrini sta bila izbrushena dva golobchka. V tej omari so bile knjige, mogoche je bilo vsega le kakshnih sto knjig, ampak meni se je zdelo, da jih je strashno veliko. Bile so to v glavnem slovenske vechernice kot Gostach Matevzh, Bajtarska kri in med njimi tudi Poezije. Knjige so bile na policah zlozhene po velikosti, vechji formati spodaj, na vrhu pa manjshe knjige. Tam je bila tudi ena s popolnoma drugachnimi chrkami, ki jih ni bilo mogoche prebrati. »To je she star druk«, je rekla mati, »se bo zhe nashel kdo, ki bo znal to prebrati.« Mnogo kasneje sem ugotovila, da je ta knjiga pravzaprav napisana she v gotici in je she iz pred prejshnjega stoletja.

Zhe od samega zachetka smo bili narocheni na Dolenjski list in pozimi leta 1956 je bil v njem chlanek o pisateljici Ilki Vashte, ki je takrat izdala svojo knjigo Gricharji. »To je zelo pametna zhenska,« je govorila mati, in nekega dne je vsa zharecha prinesla knjigo domov, sploh ne vem, kje je skrpala denar zanjo. Kot svetinjo smo jo glasno brali ob vecherih in se potem o vsebini pogovarjali. Najvechkrat sem brala jaz. »Kar na glas beri,« je rekla mati, »da se bosh nauchila.« Knjige in chasopise smo potem, ko smo jih sami prebrali, posojali po vasi. To je bila moja naloga, nosila sem jih po hishah in sosede opominjala, che jih niso pravochasno vrnile. To sem rada pochela, saj sem se smela z domachimi otroci poigrati shpano, medtem pa so mi v »necko« natresli zrele hrushke in pozimi suhe krhlje.

Shele v osnovni sholi so me nauchili, kaj pomeni beseda literaturo, a zame so bili to she vedno moji sholski spisi. V njih sem pisala v srce segajoche zgodbe o kurirchkih, ki so nosili poshto in nogavice partizanom in navadno sem na vsakem natechaju prejela za nagrado knjigo v stilu Iz krvi rdeche. Literatura mi je takrat pomenila tudi recitiranje ob partizanskih praznikih. Na pamet sem znala vseh petdeset vrstic Krvave bajke, v zanosu sem deklamirala Samo milijon nas je, cheprav so rekli, da nas je pravzaprav dva. En cheshnjev cvet, dehtech in bel je privabljal solze v ochi; tisto, ko so v Obkrshki hosti mir zmotili chudni gosti, pa je naredilo predvsem deklicam cmok v grlu. Fantje tega niso razumeli, me pa njihovega Vinetuja ne.

V upornishkih in trmoglavih letih sem zaljubljena v Zeleno, ki te hochem zeleno, jokala ob Gimnazijki in Doktor Zhivagu. Che me je bilo chesa strah, sem kot mantro ponavljala Zbezhite sence, vzidi chisti dan! Dolgo nisem slishala te pesmi, lani pa jo je ob drzhavnem prazniku profesionalno povedal znan slovenski igralec. Najezhila se mi je kozha, stopila sem k televizorju, z igralcem deklamirala pesem do konca, pravilno z vsemi vejicami in pikami, da so me vnuki gledali z odprtimi ochmi: »Kaj ti to znash, babi?« so se chudili.

Potem je zhivljenje postalo resno in preden sem se prav zavedla, so desetletja skrbi za druzhino in standard zresnila tudi mene. Kljub temu sem kupovala knjige in jih zlagala v omaro v dnevno sobo. Najprej smo gledali slikice, nato smo brali pravljice in nekako stisnjeni in pocrkljani z njimi zaspali. Kasneje je prishlo obdobje, ko sta mi otroka vsak dan postavila stotnije vprashanj zakaj in kako. Takrat sem na veliko nabavljala enciklopedije, take za otroke in take za odrasle, kar nekaj metrov teh knjig she vedno imam. Vsak dan smo listali po njih, se iz njih uchili, bile so resnichno vsak dan v domachi rabi. She vedno je tam v knjizhni obliki precej obrabljen SSKJ in Slovenski pravopis. A le kdo bi danes she pesh listal, che lahko v sekundi vse najdem v rachunalniku? Saj tudi kuharski recept prej najdem v rachunalniku kot v Velikem Pellapratu.

Otroka sta pustila zhoge in kolesa v garazhi; v zachetku sem zelo pogreshala odpiranje hladilnika, zasedeno kopalnico, razmetane knjige in prazne vrechke chipsa. V tem chasu so se mi nabrale gube, hoja je postala zibajocha, gibi pochasnejshi in namesto v Sindikatu delavcev, sem zdaj v Drushtvu upokojencev. In kar naenkrat imam ogromno chasa samo zase.

Sem redna obiskovalka knjizhnice, vanjo vstopam s sposhtovanjem kot vernik k nedeljski mashi. Preprichana sem, da imamo v nashem mestu najlepsho knjizhnico. Sprehod, shoping, niti zhenski klepet ne more nadomestiti sprehoda med knjizhnimi policami. Tam vonjam knjige, zhe po ovitku vem, katera ima dobro energijo, tam bi se lahko zadrzhala ves dopoldan. A tudi nasha knjizhnica ima svoje nevshechnosti. Za nas, ki smo v revmatichnih letih, in takih nas je dopoldan v knjizhnici kar precej, so knjige iz spodnjih polic nedosegljive. Chlovek shkripajochih kolen se pach ne more pripogniti, s svoje vishine tudi z ochali ne vidi naslovov. Enkrat sem zhelela eno knjigo od tam spodaj, pochepnila sem, a glej ga vraga, noga je klecnila in jaz sem kar naenkrat klechala tam na tleh. Gotovo ni nihche videl, sem se tolazhila, potem pa se ozrem, o groooza! Dva koraka za mano stoji zhenshchina, ki mi je v mladosti speljala fanta! Jaz pa tam na tleh. Najraje bi se vdrla v laminat! Od takrat nikoli vech ne stikam za tistimi knjigami in jih zato ne morem uvrstiti med literaturo za domacho rabo. A nich zato, zame je knjizhnica kljub temu hram za mojo dusho, iz nje grem z blagoslovom, ki se mu reche knjiga. In potem se udobno namestim in berem in berem in mnogokrat se mi utrne, da sem v prebrani knjigi prejela novo verovanje, da me je knjiga v resnici na poseben nachin blagoslovila.

A tudi doma imam svoj oltar. Po vzoru tiste domache preproste vashke knjizhnice sem si v prazni otroshki sobi uredila svojo in v njej se drenjajo knjige vse sortnih vsebin. Na policah je dedishchina iz pred prejshnjega stoletja, knjige iz prejshnjega stoletja, najvech pa je knjig novejshega datuma. Poseben prostor imajo knjige pisateljev in pesnikov, ki so mi napisali posvetilo vanje. To je moj domachi sveti prostor namesto bohka v kotu. In ker ima starost in upokojensko zhivljenje tudi svoje prednosti, se vchasih zasedim v tej sobi za skoraj ves dan. Knjigo, ki mi pade v ochi vzamem v roke, listam po njej, jo odpiram in zapiram, lahko bulim vanjo in se delam, da ne slishim godrnjavega mozha. O boh, kolikokrat v zhivljenju sem se zhe zatekla v knjigo!

Vse, kar je doma v moji knjizhici, ni za domacho rabo, no, pravzaprav je, le da ima drugachno uporabno vrednost. Chisto spodaj imam iz chasov, ko she nismo poznali strica Googla, nekaj suhih, she vech pa debelih enciklopedij, ki jih polagam najmlajshemu vnuchku na stol, da dosezhe krozhnik na mizi. Spodaj je tudi prirochnik Nash otrochichek, po katerih se je vzgojnih metod uchila moja mati in jih preizkushala na meni. Napisan je s toliko ljubezni in topline, da se vsekakor lahko kosa z vsako sodobno filozofijo o vzgoji otrok. A tudi te knjige vech ne prebiram. Saj veste, vnuke vzgajajo njihovi starshi, babice in dedki jih razvajamo.

Poezijo rada berem, pred epiko dajem rahlo prednost liriki. Sicer sem bolj pristash klasike in rim, a ker se poezija in literatura nasploh obnavlja le z novimi in mladimi avtorji, skusham slediti, kaj ustvarja nasha mladezh; enkrat sem jo shla poslushat celo na Urshko. Prosti verzi, veliko chustev, veliko znanja in malo manj potrpljenja, bi rekla. Sicer pa po neki ne vem kakshni logiki razporejam poezijo v dva predala: v zgornjem, svetlejshem je tista, ki si jo zhelim she kdaj prebrati in v spodnjem pristane tista druga temna poezija. Cheprav sem tudi sama enkrat napisala sto strani razmishljanj o smrti, zdaj ne maram Eros Tanatosa in pesmi v smislu Prijazna smrt, predolgo se ne mudi, sploh pa takih pesmi ne bi imela na nochni omarici. Tam imam Malo sanjavko in Nezhino nezhno poezijo, v kateri Na tvojo kozho pishe svoje verze. Lepa, chustveno iskrena pesem me napolni z energijo, z zaprtimi ochmi o taki pesmi she dolgo razmishljam, vchasih bi kar vstala in zaplesala.

Zelo rada berem otroshko poezijo, Machek Muri je zakon zame in za vnuke, otroshki poeziji in prozi sproti dodajam novejshe, saj ima vsaka generacija nekaj svojih hitov. Le Butalcem se je smejala zhe moja mati, pravzaprav se jim smejimo zhe shtiri generacije, prav zanimivo je, kako so se v teh letih namnozhili in razselili po vsej dezheli. A zdaj nekako drugache berem, kot sem brala v otroshtvu, tudi Mesechevo romanco dojemam zdaj popolnoma drugache.

Predvsem imam rada leposlovje, saj zhe beseda pove, da je to lepo slovstvo. Proza mi je nekako zlezla pod kozho, vse zvrsti proze so mi blizu. Vsako leto se zapodim v branje Kresnikovih nominirancev, saj she vedno mislim, da je roman vrhunec literarne umetnosti. A nekako bolj kot Severni sij me je pri Luciji V chetrtek ob shestih potegnilo Stankino Igranje in Cvetkini Potovci, Zoranova Prva liga pa ti da misliti, da v zhivljenju ni drugega polchasa. Toda na moje mnenje o tem, kdo bo zmagal na Kresniku, zagotovo ni treba rachunati, ker vedno ustrelim mimo, saj se me je recimo strashno dotaknila Rudijeva Postaja in Petrov Skok chez kozho. Cheprav zase mislim, da sem poprechno bralno pismena, kot se zdaj izrazhajo, pa bi romane res tezhko razdelila na tiste za domache branje in na one druge. A gotovo je prevech bogokletno povedano, che rechem, da tudi medalje nikoli ne pripnejo na prsi ljudskega junaka.

Vedno znova se zvesto in z uzhitkom vracham h kratkozgodbarjem. Pred spanjem si privoshchim po eno short story, nato knjigo odlozhim in naslednji vecher preberem naslednjo. Uzhivam v resnih in humornih zgodbah, vchasih se hahljam anekdotam ali pa se ob satiri le kislo nasmehnem. Kratka zgodba sploh ni preprosta in po kvaliteti lahko merljiva. Tiste, ki imajo med vrsticami she prostor zame, da kaj dodam in imajo v zadnjem stavku odprte konce, mi zaposlijo vecherne misli, dokler trdno ne zaspim. Pravijo, da lahko kratko zgodbo preberemo v eni uri in si jo zapomnimo za vse zhivljenje. Ja, za vse zhivljenje sem si zapomnila Zatajeno mater, a rada preskochim sto let in zrem v stavke, kjer Vevericam nich ne uide ali pa Pri mojstru na chaju slastno hrustljam njegov Sendvich.

Chez vso mero so se razbohotili prirochniki, knjigarne kar tekmujejo, katera jih bo najvech postavila v izlozhbo. In seveda, samo prebrati jih je treba in zhe bomo strokovnjaki za ne vem kaj vse. Nikoli nisem marala prirochnikov o pletenju puloverjev za pochlovechene hishne ljubljenchke, kaj takega ni nikoli smetilo mojih knjizhnih polic. Ob majhnih otrocih pa je le bilo treba vchasih pogledati v Zdravstveni leksikon in ugotoviti, ali imamo v hishi rdechke ali oshpice. Bil je chas, ko smo z druzhino potovali in takrat sem na veliko kupovala Turistichne vodnike. Tu pa tam she pogledam kam me Lep dan kliche ali pa zavijem v kakshno Prestolnico, vendar je zdaj tudi zame zhe skoraj lazhje poklicati na pomoch Google in tisti njegov ulichni pogled. Obstajajo tudi zelo dobri trajni prirochniki: navodila za Chishchenje zamashenega lijaka s Sartrom in Lepljenje tapet s Hemingwayem je dozhivetje, h kateremu bi se chlovek vrachal znova in znova.

Preizkushala me je grda bolezen, takrat sem iskala pot iz tunela po Celestini, v Paulovih Enajst minutah in v tistih Smrekah iz Sibirije. Vechkrat Sem sedela ob reki in jokala, pomagal ni niti Krizh na prsih, pa tudi Bhagavad-gita ne. Nekaj mesecev so bile to moje knjige za vsakdanjo rabo, potem sem prishla do spoznanja, da res Ne gre samo za kolo, Mavrica v plochevinki je pomagala, da sem spet zazhivela po starem optimistichnem receptu. Zato me zdaj Eros in Psi in Zlate misli ne pritegnejo vech, lastna intimna spoznanja me bodo vodila, ko me bo na koncu tunela vabila luch, da prestopim na drugo stran.

Danes je v knjizhnicah in knjigarnah poplava prevodne literature, ki me potegne v branje. Zhe zdavnaj sem ugotovila, da je najvechja slast brati avtorja v njegovem izvirnem jeziku. Sama zmorem to le v hrvashchini, zato mi moj prijatelj, istrski pisatelj, redno nosi knjige iz puljske knjizhnice. Preberite recimo Bolji zhivot v hrvashchini z vsemi italijansko-hrvashko-slovensko-istrskimi besedami, ali pa Jebo sad hiljadu dinara. Sochen jezik, tezhko si to zamislim v prevodu! Andricha sem sicer brala v slovenshchini, pa tudi skoraj vse Nobelovce, ki jih brez nashih pridnih prevajalcev ne bi mogla. Dobre prevajalce zelo sposhtujem, na samem vrhu vidim she vedno pronicljivo Jolko. Zaradi potrpezhljivega dela nashih prevajalcev lahko tudi jaz uzhivam v Seznamih in Rozhi, cheprav me pri Ecu skoraj toliko kot njegovo pisanje fascinira to, da ima tip doma petdeset tisoch knjig. Che bi bilo po moje, bi tudi jaz imela v eni sobani deset tisoche knjig, ne pa vinsko klet in sode v njej, a mogoche zato enkrat o tem celo napishem Petdeset odtenkov vinograda.

Knjigo, ki mi ni vshech, le preletim, ali pa jo preberem do konca in pozabim, ker se me sploh ni dotaknila. Tudi nimam rada literature, ki me sili, da hitim z branjem. V knjigah me motijo prevech zapleteni stavki, raztegnjeni v vech deset vrstic, she najbolj pa me moti ponavljanje zhe povedanega. Rada imam stavke, ki techejo kot olje, da z lahkoto pridem do vsebine. Vchasih v zgodbo prihajajo novi protagonisti, z katerimi ne vem kaj bi, nimajo preteklosti in mi nekako kot strgane polivinil vrechke obvisijo po obalnih drevesih. V protagonista se vzhivim z vsem bitjem, se vlechem z njim iz tezhav, se z njim veselim, ga obchudujem ali pomilujem. Branje je raziskovanje, zachnem na nichli, potem se z vsakim prebranim stavkom blizham nechemu novemu, gradim zgodbo in bogatim sebe. Branje je potovanje, zato se zhelim z vsakim stavkom premakniti naprej. Ko sem na cilju in se spet vrnem v svoj svet, imam nove izkushnje in zato sem po vsaki prebrani knjigi malo drugachna.

Nalepili so mi besedo perfekcionist, pravzaprav so mi zhe v sholi spremenili ime v Marljivka, ker sem tako vestno zapisovala vse, kar je rekla uchiteljica. Zdaj na stara leta to she bolj drzhi, ker resnichno vestno preberem vse, kar je v knjigi. No, chisto vsega pa ne! Recimo, moti me spremna beseda avtorja. Vedno pomislim, saj si imel na razpolago vso knjigo, kaj mi bosh zdaj she nekaj pojasnjeval! Ob branju se pogostokrat zalotim, kako se kregam z avtorjem, che napishe, da je mati pekla dober kruh, potem pa na naslednji strani to she enkrat pove. Kot da se nisem zhe prej zapomnila! Pa da bi naslednjich vsaj napisal, da je mati pekla kruh, ki je lepo dishal ali je imel hrustljavo skorjico! Saj menda zhe sama vem, da je to dober kruh! Vidite, za take rechi se kregam z avtorjem. Che bi imela njegov telefon, bi mu jih v takshnem trenutku gotovo napela. Vsako knjigo vzamem v roke s sposhtovanjem, zato nekako prichakujem, da se je tudi avtor zame trudil po svojih mocheh. Navadno to ugotovim zhe po prvih stavkih. Gotovo se tudi vi spomnite tistega znamenitega stavka Bil je lep pomladni dan, svetel in zvenech, kakor iz chistega srebra ulit, v katerem kar chutish neko intonacijo v zgodbo, ni chudno, da ga je dosledni in sharmantni Ciril pilil vech mesecev. Vidite, to je zame sposhtovanje bralca.

Zdaj se je moderno pogovarjati o tem, kdo s kom bere. Moje upokojenke se kar naprej hvalijo, da Berejo z Manco same boljshe in vechvredne knjige. Jaz ne berem z njo, bi me pa zelo zanimalo, med katere bralce bi me gospa uvrstila. Nekako slutim, da je moje gospodinjsko starocentrichno literarno razmishljanje she najblizhe bralni kulturi za vsakdanjo rabo, saj je tisti spor med Jernejem in Francetom o tem, kaj je mnozhichna in kaj elitna kultura, gotovo she vedno aktualen. Moja prijateljica je napisala knjigo, ki jo je izdala elitna zalozhba. Najprej je bila predstavitev v mestu, na elitni lokaciji, toda dogodka se je udelezhilo le shestnajst ljubiteljev knjig. Naslednji mesec je bila predstavitev iste knjige na dezheli v njeni rojstni vasi. Kulturni dom s sto petdeset sedezhi je bil popolnoma poln, na koncu ploskanje in ploskanje in samo ta vecher prodanih preko shestdeset knjig, ki so nashle svoj dom v podezhelskih dnevnih sobah. Kje naj zdaj ishchemo mnozhichno kulturo? V mestih zagotovo ne. A iskreno povedano, jaz spadam med vsakdanje bralce, elitno kulturo pa si ogledujem le nekajkrat letno in she to bolj zato, da v ocheh drugih izpadem bolj kulturno fit.

Poletja prezhivljam ob obali, udobno se namestim v senco, klobuk, ochala in seveda knjiga so obvezni rekviziti. Priznajte mi, da je prav lahkotno plazhno branje najvechji uzhitek dopusta. Zato zhe zdavnaj prebranih klasikov ne jemljem s sabo, spremlja me recimo Starec, ki je zlezel skozi okno in izginil ali pa preko tristo strani debel nasvet Jej, moli, ljubi! V tistem kovchku, v katerem z vnuki vlachimo na dopust knjige, se najdejo tudi Punce za znoret, Geniji v kratkih hlachah, Gravzharije gospoda Gnilca in seveda zadnje chase spet priljubljeni vse sortni stripi.

Rada se sprehajam po plazhi, gledam v tla in pazim, da ne podiram z lopatko prav po inzhenirsko sestavljenih gradov. Tako se mi ochi vechkrat ustavijo na kar tako na brisachi pushcheni knjigi in seveda vedno prebiram naslove. Enkrat sem se tega lotila prav statistichno, najvech je bilo angleshkih knjig, precej italijanskih avtorjev, nashel se je tudi Pavol s tistim, kar se je Zgodilo prvega septembra (ali pa kdaj drugich), a z veseljem vam povem, da smo Slovenci na hrvashki obali najshtevilchnejshi plazhni bralci. Zadnja leta taka statistika ni vech mogocha. Zdaj na plazhi namesto v knjige strmijo v vsemogoche Kindle in BeBooke, kako naj potem ugotovim, kaj berejo? Moji so zato sklenili, da mi za rojstni dan nabavijo tako shkatlico, da bom tudi jaz namesto tistega kovchka na morje nesla le eno lahko tablico in v njej bo menda celo dvesto knjig. Si morete misliti, da me potem vse poletje sploh ne bo izpod borovcev?

Branje zahteva veliko domishljije, saj si moram iz chrk sama ustvariti barve, obraze, cele pokrajine, ugotoviti moram znachaje in obchutke, iz chrk sestavljene besede mi podarjajo misel in zgodbo. Vchasih pa se knjig za vsakdanjo rabo lotim z matematiko. Knjigo, o kateri nimam pojma, podrzhim odprto na prvi strani in s priprtimi ochmi skusham ugotoviti, kateri samoglasniki prednjachijo. Che ne gre, jih preshtejem in na osnovi tega si zamislim, kakshna zgodba me chaka. Che je najvech trdno na tleh stojechih A-jev, bo zagotovo hvala in nirvana. Che prevladujejo E-ji, prichakujem smeh in greh, pri I-jih je vedno veliko hihitanja in prilizovanja, pri O-jih pa krohot in topot. U-ji me spominjajo na tisti au, zato me chakajo udarci in uganke. Tole sem enkrat povedala vnukom, smejali so se, da to zhe ne bo drzhalo. V sluchajno izbranih knjigah smo shteli samoglasnike na prvih straneh in potem druzhno ugotovili, da mogoche to vendarle drzhi. A najbrzh je pomagala sluchajnost, ker chisto zares tudi sama v to ne verjamem, bil pa je hec in prav lepo smo se zabavali.

Iz naslovov knjig je mozhno sestavljati resne in smeshne stavke in cele zgodbe. A za to je treba imeti dolochene pogoje: vnuke na pochitnicah, dezheven dan in priblizhno tristo knjig, da jih lahko po mili volji prelagamo. Potem nastane stavek, ko Zvezdica zaspanka z Mravljinchkom Ferdinandom reshi Rdecho kapico, Muca Copatarica prinese copate in potem gredo vsi z Juri Murijem v Afriko. Tisti, zhe malo bolj odrasli, naredimo zgodbo s Piko Nogavichko in Petrom Klepcem, ki sta skupaj tako mochna, da lahko premakneta tudi ceste in plochnike; Zmote dijaka Tjazha pa v Tajnem drushtvo PGC razreshuje Pet prijateljev. Tisti najbolj odrasli pa zdruzhimo Zheno francoskega porochnika s Starcem in morjem. Seveda se ob tem tudi malo pachimo, ko posnemamo nashe junake, se smejemo drug drugemu, da se popoldan prevesi v vecher, ko je treba knjige spet zlozhiti v omare.

Po domachi knjizhnici je prav zanimivo iskati knjige, ki so se rodile v nashem rojstnem letu. Tako zdaj zhe vsi vemo, da se je s Tomom rodil Morski pes Anton, z Damjano Pekarna Mishmash, Val in Nik zavijeta Pri hrastu levo, stric Borut se je rodil z Drejchkom in tremi marsovci, dediju pa kar tako na pamet dolochimo dobrega vojaka Shvejka. Tisti France, ki je napisal nasho himno, pa je tochno dvesto let starejshi od Zhana. Seveda najdemo rojstnodnevne knjige tudi vsem tetam in stricem ter vsem bratrancem in sestrichnam; che imamo take knjige, ali che jih najdemo v kakshni bukvarni, jih tudi podarjamo, ko smo povabljeni na rojstnodnevno torto. Ko proti vecheru moji vnuki zhalostno ugotovijo, da babi nima svoje rojstnodnevne knjige, jih hitro potolazhim, da so to Otonovi Mehurchki, jih poishchemo, preberemo in spet mine en meglen in mrzel dan.

Potem pa pridejo dnevi, ko imajo mladi starshi delovne, vnuki sholske in vrtichkarske ter mozh vinogradnishke obveznosti. V takih dneh se zasedim v tistem pochivalniku iz Ikee v knjizhni sobi, kot moji knjizhnici rechejo vnuki, zaprem ochi in skusham ugotoviti, katera knjiga gleda vame. Podrzhim jo v rokah, obrishem prah z nje in jo mogoche zhe petich preberem ali vsaj posamezne odlomke v njej. Potem jo vrnem na polico, vzamem v roke tiste mamine Gricharje in razmishljam, kje bodo chez petdeset, sto let.

So stvari, ki se jih zapomnimo za vse zhivljenje. Sredi prejshnjega stoletja sem nosila knjige in chasopise po vasi, sredi tega stoletje pa bodo moji vnuki svojim vnukom razlagali, kaj vse so dozhiveli s knjigami in svojo babi. Vsaj upam, da bo tako. Razlozhili bodo, kako so nekoch dishale knjige, kako tezhke so bile, kako lepe slikice so bile v njih in kaj vse so pocheli z njimi. Njihovi vnuki jih bodo zachudeni poslushali in tako kot jaz takrat ob knjigi v »starem druku«, sploh ne bodo vedeli, za kaj gre.