Revija SRP 125/126

Lev Detela

 

INTENZIVNO PONOTRANJENJE BIVANJSKE RESNICHNOSTI

(ob novi dvojezichni slovensko – angleshki izdaji Kocbekove lirike pri celovshki zalozhbi Wieser)

 

Izkushnja o druzhbi in svetu v krizi, o svetu, v katerem je chlovechnost ogrozhena in propada, v katerem izginja vzajemnost med ljudmi in chlovek postaja osamljeni posameznik, je izhodishchna tochka za tisto, kar je Edvard Kocbek literarno pa tudi filozofsko zapisal o bistvu nemirnega 20. stoletja. V esejistichni zbirki »Krogi navznoter« iz leta 1977 in v esejistichnih sestavkih »Sodobni misleci« iz leta 1981 je na primer poskushal dokazati, kako more chlovek sodobnega chasa le pod pogojem izkushnje, pri kateri na lastni kozhi dozhivi razrushenje sveta, stremeti k bistvu bivanja in rasti skozi lastne padce in vzpone v kvaliteto novega, polnega, ozaveshchenega zhivljenja. V shtevilnih utemeljenih esejih je slovenskim bralcem predstavil samosvoje, nekoformistichne, za duhovni razvoj novatorske osebnosti, na primer Sörena Kirkegaarda, Theodorja Haeckerja, Teilharda de Chardina ali Simone Weil. V podajanje zhivljenskih zgodb teh pomembnih duhovnih osebnosti ali zgodovinskih ter filozofskih dogodkov je znal vplesti svoje popolnoma osebne misli in obchutke. V eseju o danskem filozofu Kirkegaardu je med drugim zapisal tudi tole: »Chetudi je Kierkegaardov vpliv mnogovrsten, ker sega od psiholoshke analize preko vitalne duhovnosti do krshchanskega misterija, je njegov najvechji pomen v njegovem zhivljenskem prichevanju; s svojo izkushnjo je dokazal, da obstajajo absolutne kvalitete heterogenosti in da resnica zhivi le v subjektivnosti«.

Ta oznaka o Kierkeegaardu, ki je po Kocbekovem mnenju poleg Dostojevskega in deloma Nietzscheja »chudodelen ... poglobljevalec krshchanstva in njegov veliki prichevalec«, velja v marsichem tudi za Kocbeka, ki je zagotovo pomemben prichevalec slovenske in svetovne stvarnosti preteklega stoletja. Njegovi dialektichni koncentrati v zvezi s problemskimi obmochji krshchanstva in komunizma, posameznika in druzhbe, duhovne svobode in dogmatichne represije so bili vedno znova »trn v peti leve in desne omejenosti in dogmatizma« in »pesek v kolesju druzhbenega dogajanja«. Ni chudno, da zaradi svoje neposredne izrazitosti bistveno stopnjujejo pomen njegovega literarnega in filozofskega doprinosa h kulturni podobi slovenskega 20. stoletja.

Istochasno in z drugimi besedami lahko rechemo, da Kocbek s svojim prichevanjem v literarnem eseju, prozi in predvsem v poeziji intenzivno dozhivlja obdajajochi ga resnichni svet, vendar ga istochasno na izredno subtilen nachin »ponotranja«. To pomeni, da ga poglablja s pravili svoje lastne eksistence in s pravili svojih subjektivnih pogledov na chloveka in svet. Predvsem v Kocbekovi poeziji pa tudi v dokaj bolj redki prozi se konkretno dozhivljanje sveta spaja »s svojskimi poetiziranimi orisi, lirichno metaforiko, dramatichnim obravnavanjem dogajanja in ljudi, z razgibano anekdotiko in ekstatichnimi notranjimi samogovori«, kot omenja v peti knjigi Kocbekovega Zbranega dela (str. 566) zdaj zhal zhe pokojni urednik Andrej Inkret.

Kocbekove pesmi velikokrat uchinkujejo kot surrealistichno utemeljene zgostitve izborne ironije. Vchasih so melanholichno tragichni stenogrami trpljenja. Razodevajo Kocbekovo samosvojo nadarjenost, ki se je razmejila od vseh uradnih manifestov in razvrshchanj v skupine. Sposhtovanje nujnih dejstev resnice in zavzeto obchudovanje zhivljenja se druzhita s paradoksijami zgodovine in chloveshke eksistence.

Ironija in absurd sta orozhje shibkega, ko se upira nadmochi polashchevalnih politichnih sistemov in v boju za chlovekovo svobodo in avtonomijo postane sam zhrtev represivnega dogajanja. V nekem smislu je Kocbek pesnik zavrzhenih in preganjanih, ki jih je v svoji zanosni kratki politichni aktivnosti hotel popeljati iz egiptovskega suzhenjstva v »obljubljeno dezhelo osvobojenega chloveka in svobodnega naroda«.

Ko je v karakteristichnih partizanskih novelah »Strah in pogum« postavil v sredishche sprashevanja vesti vprashanje o pomenu moralne in politichne krivde glavnih protagonistov dogajanja, partizanov in njihovih nasprotnikov, je podrezal v srshenje gnezdo »realne stvarnosti«, ki ga je obsodila na izgnanstvo iz »realnega zhivljenja«.

Leta 1951 so se v politbiroju tedanje komunistichne partije namrech raznetili razburljivi razgovori o Kocbekovih novelah. Vechina razpravljalcev je bila preprichana, da avtor v svoji zbirki zanika pridobitve osvobodilnega boja. Kot vemo, se je razvila ostra kampanja proti Kocbekovi knjigi, ki je dosegala najnizhji nivo, kar se kazhe na znachilen nachin tudi v nekaterih sramotilnih epigramih, kot je ta iz silvestrove oddaje leta 1951 v radiu Ljubljana:

Izshla je knjiga o pogumu in strahu,

ali ni to literatura v prahu?

Ali v Zhupanchichevem za ta namen izrabljenem epigramu. Ta je bil moto za napad tedanjega direktorja Slovenskega porochevalca Rudija Janhube na Kocbeka 19. januarja 1952 v tem nekdanjem osrednjem slovenskem dnevniku:

 

Hudich ga vlachil je skoz chudne labirinte

in v glavo mu tlachil je metafizichno kljukaste finte.

 

 

Chastna izjema ob tej ideoloshko forsirani kampanji je bil sedanji starosta slovenskih pisateljev, trzhashki avtor Boris Pahor, ki je she pred organiziranimi napadi na Kocbeka objavil 22. novembra 1951 v trzhashkem Primorskem dnevniku mesec dni po izidu zbirke prvo oceno, v kateri je med drugim zapisal: »To so strani, ki jih sprejemash s slastjo, je zhiva hrana, ob kateri se misli na slog, na besede, na gradnjo odsrkajo, in chlovek je ves in dokonchno vznemirjen nad usodo, ki je velichina in uboshtvo njegovega bitja.«

Vsekakor je Kocbek v kontekstu tedanjega chasa z »literaturo socialistichnega optimizma« sredi nerazchishchene polpreteklosti samosvoja izjema. Njegove pri tedanjih oblastnikih inkriminirane novele lahko vsaj pogojno vkljuchimo v tok velike literature, ki skozi razpoke v chlovekovi psihi in v chloveshki druzhbi odkriva pravo podobo sveta in ishche chez agresijo, vojno in smrt mir, ljubezen, srecho in svetlobo drugachnega sveta in chloveka. Zdi se, da se ni odmaknil od osnovne maksime, ki je razpoznavno znamenje literature Dostojevskega, Pasternaka ali Camusa, ki v svojih delih opisujejo tragiko zhivljenja, globoke padce samosvojih protagonistov, toda problemom znajo najti chloveka vredno reshitev.

»Habent sua fata libelli«. Znani latinski izrek nakazuje dvorezno usodo knjige pa tudi usodo njenega avtorja. Cheprav so novele v knjigi »Strah in pogum« opozorile na pisateljevo izpovedno moch, se je moral Kocbek kot politik in kritichni opominjevalec, a tudi kot pesnik in mislec za dobrih deset let umakniti iz javnosti.

Ko se je v shestdesetih letih prejshnjega stoletja spet pojavil na odru kulturnega zhivljenja, se je posvetil predvsem poeziji in esejistiki, kot da mu je usoda »Straha in poguma« pokvarila veselje do shirshega proznega ustvarjanja. Izjema so tu seveda njegovi obshirni dnevniki, ki jih je pisal skozi dolgo vrsto let in desetletij in so delno objavljeni v vech knjigah. Razodevajo avtorjevo bistroumno, nadvse obchutljivo naravo, ki se v svetu netolerance bori za avtonomijo osebne svobode za vsakega posameznika z zheljo, da bi se v druzhbi uveljavilo demokratichno in pluralistichno duhovno stanje.

Nakljuchje je hotelo, da sem se s Kocbekom in njegovo usodo seznanil zhe zelo zgodaj kot shestnajstletni gimnazijec. V roke mi je prishla po zaslugi mojega sredishkega starega strica Martina Kojca kot zanalashch njegova inkriminirana prozna knjiga »Strah in pogum« iz leta 1951. Zelo me je razburila in tudi navdushila. Kocbek, ki se takrat ni mogel oglashati v revijah in chasopisih, me je zachel zanimati kot chlovek drugachnosti, ki se v svojih literarnih sporochilih bistveno lochi od tistega, kar so uradno tiskali in pridigali v sholi in javnosti. Zanimal me je kot pisatelj, ki utira nove poti ter pishe in razmishlja na nachin, ki je za kritichnega chloveka zavezujoch. Prevzeli so me opisi vojnega dogajanja, ki sem ga na svoj nachin kot majhen predsholski otrok v nashem shtajerskem panonskem kotu v Sredishchu ob Dravi she sam dozhivel. Vznemirili so me Kocbekovi prikazi vedenjskih nachinov in psiholoshkih stanj pri protagonistih njegovih za komunistichne dogmatike spornih novel.

V roke mi je tedaj prishlo tudi nekaj Kocbekovih zgodnjih pesmi iz predvojne zbirke »Zemlja«, iz katerih je dishala eruptivna prvobitnost in domachnost panonsko shtajerske pokrajine, njenih ljudi, zhivali in rastlinstva, naj spomnim samo na legendarno pesem »Mochna rdecha junca gresta / pochasi po cesti, kakor da ne vesta, da vlecheta breme...«

Shele pozneje, zhe v Avstriji, me je preplavila elementarnost in vseobshirnost Kocbekove pesnishke zbirke »Groza« iz leta 1963, ko je spet smel vsaj kot pesnik vstopiti v slovensko javno zhivljenje. Sledilo je she vech njegovih pesnishkih zbirk in zdi se mi, da je tu, v liriki, nashel tisti refugium, ki mu je omogochil, da se v nedvoumno enosmerni druzhbi v svojo lastno zashchito dvoumno, absurdno in vechsmerno izrazi, kar mu v bolj racionalno oblikovani pripovedni prozi verjetno ne bi bilo mogoche.

Pozneje, ko sem prevajal Kocbekove pesmi za dve antologijski knjigi v nemshchino (izshli sta pri celovshki Mohorjevi zalozhbi leta 1997 in pri celovshko – dunajski zalozhbi Kitab leta 2004), se mi je vzporedno spet odprl pogled na she enega panonskega shtajerskega pesnika s Kocbeku nasprotnega tabora, ki ga je prav tako zaznamovala groza 20. stoletja.

Konec leta 1963, v chasu mojega shtudija na dunajski univerzi, sem iz Buenos Airesa prejal drobno pesnishko zbirko »Dezhela«, ki da jo je napisal neki Fran Zore in izdal neki Simon Preprost. Publikacija je izshla pri Slovenski kulturni akciji v Argentini istega leta 1963 kot v Sloveniji Kocbekova »Groza«. Njen avtor je bil tedaj v Mariboru zhivechi Stanko Majcen, ki se po drugi svetovni vojni ni vech oglasil v slovenski javnosti, posrednik in izdajatelj zbirke, skrit pod psevdonimom Preprost, pa nihche drugi, kot takrat v Buenos Airesu v emigraciji zhivechi pisatelj Zorko Simchich.

Desetletje zatem sem zachel v nemshchino prevajati nekatere pesmi tega vznemirljivega ekspresionista, ki so v Sloveniji prvich izshle leta 1967 v urednishtvu Marje Borshnik pri mariborski zalozhbi Obzorja. Prevode so mi natisnili v avstrijski reviji PANNONIA in v she nekaterih drugih periodichnih publikacijah.

Majcna so imenovali pesnika s severno, nordijsko mentaliteto. Ne vem, che to drzhi. V nekem smislu bi ta oznaka veljala tudi za mlajshega Kocbeka. Vsekakor je res, da sta oba kot pesnika tudi dramatichna pripovedovalca, kar se ujema z epsko shirino in vechplastnostjo panonske zemlje. Zanimivo pa je tudi, da sta avtorja, ki bi ju zaradi njune eruptivnosti tezhko vpeli v nekdanji vech ali manj intimistichni ljubljanski sindrom literature malega naroda. Njuna poezija je sicer na globok nachin vpeta v slovenski kontekst, a ima istochasno univerzalne razsezhnosti. Pri tem je pomembno in znachilno, da sta tako Kocbek kot tudi Majcen avtorja, ki sta dozhivljala njun chas na lastni kozhi kot samotno, izvrzheno in izpostavljeno bivanje. Bila sta izpovedovalca osebne eksistencialne stiske, izredno avtentichna avtorja svojega obdobja in iskrena literarna prichevalca neurij 20. stoletja.

 

Kaj ni tudi pesem »Pont«, objavljena v najnovejshi dvojezichni Kocbekovi zbirki »Roki / Hands«, dokument in psihogram Kocbekove travmatizacije zaradi izbrisa iz javnega zhivljenja, ker ni priznal prioritet »zgodovinske nujnosti« , kot jo je dolochila nekdanja enosmerna oblastnishka struktura?

Pesem »Pont« – tudi kot asociacija na usodo velikega rimskega pesnika Ovida ob Pontu pri morju v danashnji Romuniji, ki je padel zaradi svojega neprimernega obnashanja v nemilost pri cesarju veleslavnega Imperija, je bridko prichevanje in ponazarja avtorjevo dvoumno absurdno osebno stisko, ki postaja dokument sodobnega izgnanstva na sploh:

 

Izgnanstvo je postalo svoboda,

nich resnichnega ni vech v meni,

postajam izgubljenec, zachenjam

razumevati, da nich ne razumem

razen tega, da izgnanstvo ni vech

resnichno, ampak nujno. Samo

to nesrechno prednost imam.

(Pont, str. 36)

 

Vendar Kocbek tudi v nesmislu zhivljenskih okolishchin ishche »ontoloshki smisel bivanja«. Pri tem mu pomaga moderna eksistencialistichna filozofija v luchi odlochitev med »ali – ali« v smislu Kierkegaardove filozofske poti v odtujitev ali najdbo lastnega smisla. V pozitivnem smislu mu pomagajo tudi misli jezuita Teilharda de Chardina, ki je vizionarno zaupal v pozitivno prihodnost chloveka in chloveshtva v sozhitju znanosti, ugodnega druzhbenega razvoja in krshchanske usmerjenosti z eshatoloshko konico v bodochnost. Ugotavljal je, da bo mogoche dosechi teleoloshko integrativno tochko, ki jo je poimenoval Omega.

Kocbekova lirika se zato vedno znova prelije v zanosno poslanstvo, ki je povezano s stanovitno vizionarno, lahko bi rekli utopichno silo. Sedanjost in preteklost nista nikoli sama sebi namen, temvech sta vedno znova povezana s shirshim kontekstom, ki je vidno usmerjen v prihodnost. Vendar je to, popolnoma v smislu Kocbekovega heterogenega in istochasno dialektichnega nachina dozhivljanja, tudi poezija nemirne in velikokrat trpke avtorjeve usode, ki pa je noben padec in nobeno zlo ne moreta unichiti in dokonchno pokopati. Kot ptich Feniks zna pesnik vstati tudi iz rushevin, se sredi najvechje groze chudezhno prenoviti in se prikazati pred svetom z novim obrazom.

Predvsem v zadnjem obdobju svojega zhivljenja ishche vedno bolj »drugo stran« sveta in bivanja. Svojo pozicijo sredi realne slovenske stvarnosti v drugi polovici dvajsetega stoletja sam oznachi kot »kraljevski trenutek ... stojechega na glavi«. To je sicer absurdna, a tudi izzivalna, uporna, proti vsem deformacijam kljubujocha poezija. V njej se zrcali pesnikova osebna pozicija, ki prehaja v posebno stanje v brezkoncu blazhene vechnosti:

Na katero stran bom stopil zdaj, ko je nastopil

skrajni chas. Doslej sem se igral, poslej

bom skrit v zemlji izgovarjal

neznane besede skozi eone, morda

vso vechnost ...

(Poslednja, str. 94)

 

Je pesnik tudi v tej skrajni pesmi izpovedal svojo stisko in usodo?

Resnichnost zhivljenja z vzponi in padci bivanja, chez katere se osamljeni kritichni posameznik prebija kot skozi neizprosno sito in resheto, zadobi v literaturi Kocbekovega kova paralelno obliko, v kateri se dejanska stvarnost spaja z umetnikovimi ustvarjenimi podobami in vizijami. Znachilno je, da je Kocbek stvarnost in nadstvarnost zdruzhil v enkratno izoblikovano umetnishko podobo. Seveda je bil pri tem otrok svojega chasa. Ta je bil prenapolnjen z nacionalizmi in najrazlichnejshimi nevarnimi politichnimi eksperimenti. Edvard Kocbek, naiven ali pa tudi ne, je hotel eni od takih »velikih« vizij o napredni preobrazbi sveta in chloveka pridati human in duhovni pridih. Chetudi se ta Kocbekova prizadevanja v realni politiki z ozirom na mentaliteto nekdanje vodilne slovenske strukture nikakor niso mogla uresnichiti, so na drugi strani, na ustvarjalnem podrochju, njegovo literaturo napolnila z impulzivno prenoviteljsko eksistencialno energijo, pri chemer je kot osnovnico svojega duhovnega sporochila ohranil krshchansko metafizichnost in socialno utemeljeno ljubezen do sochloveka.

V najnovejshi dvojezichni slovensko – angleshki zbirki Kocbekove lirike, ki je nedavno izshla pri celovshki zalozhbi Wieser in dobila naslov »Roki – Hands« po znani avtorjevi istoimenski izpovedni pesmi o bridkosti in dvoumnosti zhivljenja, so v shirokem loku objavljene nekatere Kocbekove najbolj znachilne pesmi. Med drugimi »Pont«, »Zeleno«, »Selitev«, »Mavrica«, »Dialektika«, »Na eni struni«, »Smeshnezhi« in za zakljuchek kot pika na i simbolni tekst avtorjeve in slovenske usode »Lipicanci«.

Znachilni motivi avtorjevega dozhivljenskega dozhivljajskega dvojnishtva in stiske sredi razpetosti v druzhbeno prenovo ob globinski predanosti v skrivnost religiozne vseprisotnosti se tudi v novi antologijski zbirki druzhijo z lirichnimi prelivi. Kocbekova lirika je napolnjena s subtilnim chustvovanjem, zanosnimi opisi slovenske pokrajine in narave, z erotichnimi motivi, s kritiko nasilja, pretiranega materializma in potroshnishtva, z eksistencialnimi obchutki groze, osamljenosti in izobchenosti, kar ji daje posebno vrednost.

 V oportunistichni in licemerski naravnanosti slovenske druzhbene stvarnosti v vechdesetletnem obdobju do kritichnih posameznikov in idej netolerantnega nekdanjega enopartijskega sistema je bil Kocbek s svojimi pesnishkimi vizijami kozmichnega in s filozofsko utemeljenim iskanjem resnice dolgo chasa osamljena in motecha izjema v tedanjem slovenskem druzhbenopolitichnem kontekstu.

Saj je kar vechkrat na razlichnih straneh padel v nemilost, najprej she pred drugo svetovno vojno pri nekdanji uradni katolishki Cerkvi zaradi svojega socialno podozhivetega krshchanstva in obsojanja dogmatichnih pozicij uradnih katolishkih predstavnikov proti drugache mislechim v chasu shpanske drzhavljanske vojne, she bolj pa pozneje na drugi marksistichni strani zaradi samosvojega pristopa do partizanstva med drugim v knjigi »Strah in pogum« – in pozneje, leta 1975 zaradi jasne obsodbe povojnih pobojev nasprotnikov komunizma v intervjuju za Pahorjevo trzhashko revijo Zaliv.

Vsekakor bo tudi angleshki bralec v novem celovshkem dvojezichnem izboru Kocbekove poezije lahko spoznal nenavadnega slovenskega pesnika iz razlichnih zornih kotov. To je izzivalna in uporna humanistichna poezija, to so pesmi ljubezni do chloveka in chloveshtva. Kocbek ishche drugo stran sveta in zhivljenja. Njegove pesmi nenadoma postanejo rotitve in zaklinjanja. Iz njih teche sok resnichnosti, ki potrjuje absurdnost pesnikovega bivanjskega polozhaja pa tudi druzhbeno in zgodovinsko anomalijo, ki je preplavljala slovensko in svetovno stvarnost dvajsetega stoletja. Novi dvojezichni izbor Kocbekove poezije ponovno dokumentira pesnikovo navzkrizhno usodo, ki je istochasno tesno povezana z usodo njegovih sodobnikov v slovenskem in svetovnem kontekstu in z usodo slovenskega naroda skozi chas in prostor.

 

 

______________

Lev Detela, roj. 1939 v Mariboru, je prozaist, lirik in esejist v slovenskem in nemshkem jeziku. Od leta 1960 zhivi v Avstriji. Avtor 51 leposlovnih knjig. Od leta 1978 urejuje na Dunaju revijo za mednarodno literaturo LOG.