Revija SRP 125/126

Jolka Milich

 

TRI PISMA IN ENO VABILO

 

Le nekaj odlomkov iz v Delu neobjavljenega

odprtega pisma

 

Petru Kolshku,

lahko ga prebere tudi Igor Bratozh in vsa klapa od kulture pri Delu, ni shkodljive sorte in she manj prevratnishke, nashi italijanski sosedi bi resignirano ali filozofsko rekli, da za seboj pushcha isto vreme, ki ga najde ali ga je nashlo, (lascia il tempo che trova), drugache recheno ni v njegovi mochi in niti v namenih, da bi kalil ozrachje in skushal kaj bistvenega menjati. Samo po sebi umevno proshnjo, da mi posveti drobec njegovega dragocenega chasa in pazhnje velja le za Petra, to je za naslovnika.

 

Dragi Peter,

ki se pechash uspeshno s kulturo in pishesh celo pesmi in slavilna pisma knjizhevnim velikanom in zasluzhnikom, namesto da do kraja negentlemansko oznanjash vesoljnemu slovenstvu med nezadrzhnim hvaljenjem in dekantacijo staroste Cirila Zlobca v sobotni prilogi Dela z dne 4. julija 2015, samo koliko mesecev imam manj kot on, devetdesetletnikom, mi rajshi naredi nekaj zastonjske reklame v Knjizhevnih listih, ker beri in pishi – ali obratno pishi in beri – bom letos izdala, che bog da in mu hudich ne bo metal polena pod noge, meni pa odshkrnil nekaj zasluzhenega zadovoljstva, me skratka tudi gmotno udaril po plechih ali kako drugache oshkodoval, nich manj – in celo morda vech – kot deset prevajalskih knjig in eno neprevajalsko, ki sem jo samo izbrala in uredila in opogumljala ital. prevajalca, naj ne neha prevajati. Tri ovitke in celo Manchkovo prisrchno slikanico, prirejeno za lashko mularijo sem ti pravkar pripela in dala na vpogled, da ne bosh mislil, da se samo hvalisam in flancam tja v tri dni, in me bosh vsaj enkrat ali vdrugich v zhivljenju jemal chisto zaresno, ne samo malce ali za hec, zhe spet nekaj naklada, kar ji ni verjeti, saj je shkoda tratiti chas in papir po nemarnem, v teh blazno kriznih chasih. Zdaj pa ti nashtejem she ostale naslove, da bosh padel tudi ti od presenechenja na rit in pet minut ostal strme odprtih ust. Svetujem, da jih zapresh, da ne prileti vanje kot rozina kakshna muha. Torej: ... Konec citata, ker bom nashtela hvalisavo objavljene knjige in tiste tik pred tiskom in one v pripravi v prilozhenem vabilu na prvo predstavitev dvojezichne pesnishke antologije. ... Vech kot dostojno. In smo zhe pri okrogli shtevilki deset. Do fatidichnega ducata pa manjkata she dve. ... Pa reci, da ... ni(so) ti moji podatki vredni ... zabelezhbe v Knjizhevnih listih. In da nisem kampeljc, che si upash. Peter, priznaj, ni malo za nekoga, ki je le pol leta mlajshi od – che odpishemo Borisa Pahorja – najstarejshega ... oziroma od – dovoli mi, da te citiram – opazno starejshega od vseh drugih slovenskih besednih umetnikov.

Predlagam kupchijo: Ti mi objavish to ... avtoslavilno pismo – mu dodash miniaturno kakshen knjizhni ovitek in naslovnico Manchkovega Abecedezhevnika v italijanshchini in jaz skup zberem vse pesmi, ki sem ti jih tekom let prevedla, jim dodam she nekaj novejshih najlepshih, in umetelno scimpram dvojezichno zbirko, beri in pishi letoshnjo ... , ki bo izshla malce z zamudo, krivdo bomo itak zvrnili na bolj krepka ramena tiskarjev ... dvanajsto (!!!) knjigo, kar ni machji kashelj, in bo take sorte za si bliznit vseh deset prstov. Delo in sodelavce medtem ogrej ali nashuntaj, da ti bodo shli za mini, midi in ordeng sponzorje od 50 centov navzgor. Che pri kakshni predstavitvi nama bo kakshen gobezdavi (ne)ljubitelj poezije ochital ... klijentelizem, mu jaz z a+b dokazhem, da se debelo moti. In dokazi bodo neizpodbitni, ker ti si v nashi srenji tako rekoch unikum. Skoz in skoz poshtenjak. Edini slovenski antologist in seveda pesnik dalech naokrog, ki ni vtaknil noter tudi ali najprej sebe, drugache recheno, za v Guinnessovo knjigo rekordov. In kajpak tudi zelo primeren, da vedri dvojezichno v mojem ducatku, kot eden najbolj pravshnih.

 

Ljub pozdrav

jolka (milich seveda)

 

Kolshek mi je osebno odgovoril in mi povedal, da se je upokojil, in da na kulturnih straneh nima vech besede, da me je pa priporochil kulturni urednici, kar je tudi storil in se mu za prijaznost zahvaljujem tudi javno.

 

 

(2)

Lastna hvala – cena mala, ki se pri nas na Primorskem celo pod mizo vala

(Dopovejte to Tushu, Mercatorju, Lidlu, Shparu et co in shele nato pridite meni solit pamet)

 

 

Knjizhna novost:

Editions Antony predstavlja dvojezichno pesnishko antologijo

 

Naslov knjige:

Poezija – bla, bla, bla od A do ...?

Poesia – bla, bla, bla dalla A alla...?

 

Izbrala, prevedla in uredila: Jolka Milich

Zalozhba: Editions Antony – Trst

 

Strani: 522

Format: 15 x 21cm

Leto izdaje: novembra 2015

ISBN: 978-88-95941-07-3

Cena: 20,00 evrov

Narochila: tel. +39 3314414124

e-mail: edizioni antony@libero.it

jolka.milic@siol.net

 

EDITIONS ANTONY

Ulica S. Mauro, 4

34151 TRST

 

Prva predstavitev v Kosovelovi knjizhnici v Sezhani je bila 3. decembra 2015 na ta veseli Dan kulture, druga pa bo verjetno v Ljubljani 11. februarja 2016, ni znano she kje in ob kakshni uri.

 

 

Na kratko o knjigi: Gre za izbor dvajsetih slovenskih pesnikov, ki jih je prevajalka in urednica, znana ljubiteljica poezije, nalashch pomeshala skupaj in jih v tej sestavi predstavlja slovenskemu in italijanskemu obchinstvu, pripravila jih je seveda po njeni stari

navadi tudi za izvoz k nashim sosedom. Med njimi so bolj ali manj in tudi zelo znana imena, pomeshana med drugimi, ki si mukoma shele utirajo pot v prepoznavnost, a zategadelj niso nich manj blagozvochna in zanimiva. Avtorji so razvrshcheni po abecednem redu in torej zachenjajo z Aljo Adam, konchajo pa z Zoranom Pevcem. Vmes so ­– Ana Pepelnik, Anica Perpar, Barbara Pogachnik, Boris A. Novak, Brane Mozetich, Dushan Jovanovich, Ines Cergol, Luchka Zorko, Magdalena Svetina Terchon, Maja Razborshek, Maja Vidmar, Patricija Dodich, Patricija Sosich Kobal, Sonja Votolen, Tatjana Pregl Kobe, Vanja Strle, Veronika Dintinjana in Vinko Möderndorfer – oglejte si jih dobro, verjetno boste naleteli na kakshnega vashega ljubljenca in ga na novo, le malce drugache, podozhiveli ter ga okusili tudi prepesnjenega v italijanshchino. Kakrshnakoli vrednostna merila je antologistka a priori izkljuchila in potemtakem namenoma prepustila, da si vsak bralec sam naredi svojo lestvico, pri izbiri ni namrech hotela vplivati na nikogar, sposhtujoch nachelo de gustibus non est disputandum. Njej so vshech vsi skraja, in ne samo ti v tej najbolj svezhi antologiji, tudi v drugih starejshega datuma, v svojih in tujih izborih, seveda vsak pesnik in vsaka pesnica, ko gre za zhensko, na svoj specifichni nachin. Knjiga je na njeno izrecno zheljo tudi zelo poceni – 20 evrov za 522 gosto popisanih strani! She slikanice so pri nas drazhje! – Da bo poezija lazhje prishla med ljudi in jim polepshala ali popestrila zhivljenje.

 

 

Nekaj besed o Jolki Milich: Poleg gornje antologije je v tekochem letu 2015 izdala she naslednje knjige: prikrojila je v italijanshchino slikanico Marjana Manchka Abecedezhevnik (Il lombrico Abbiccì). Za odrasle pa prepesnila tri zbirke haikujev, ki so izshle dvojezichno, in sicer: Patrizia Dughero, Filare i versi / Presti verze, zalozhba Qudu, Bologna; Josip Osti, Sence kresnic / Ombre di lucciole, zal. Pivec, Maribor in Josip Osti, Na nikogarshnji zemlji / Nella terra di nessuno, Multimedia, Salerno (I). Za zalozhbo Antony je uredila zhe prej izbrane misli in prebliske Srechka Kosovela Non chiedermi cos'è la v ita, vivi!, ki jih je tenkochutno prevedel in preuredil milanski nuklearni fizik, publicist in prevajalec Stelio Villani, napol nashe gore list. Za zalozhbo Apokalipsa pa je prevedla v slovenshchino zbirchico italijanskega pesnika in pisatelja Franca Arminia Razglednice od mrtvih (Cartoline dai morti), ki je izshla v knjizhni zbirki Fraktal koncem poletja v Ljubljani. Za salernishko

Multimedio je prevedla tretjo Ostijevo zbirko, tokrat ne haikujev, pach pa recimo jim prelepe evropske pesmi brez orientalskega nadiha ali patine, z naslovom Vse ljubezni so nenavadne / Tutti gli amori sono straordinari, ki bo verjetno izshla na italijanskem jugu zachetkom prihodnjega leta, saj zdaj korigira krtachne odtise in pili spremno besedo ter polni z novimi podatki notico o avtorju. Pripravlja tudi – vzporedno – dvojezichno antologijsko zbirko Toneta Pavchka, kateremu pa, po njenem mnenju ni she prevedla dovolj pesmi in ni she nashla dovolj odmevnega naslova, zato ga ne navaja. Konchuje dvojezichno – tudi s presekom skozi chas – zbirko Vinku Möderndorferju in rachunalnishko obdeluje pesnishko zbirko Andreju Medvedu Perje / Piumaggio. In che ji to troje zadnje kmalu uspe, bo lahko spokojno zvezala culo in se preselila na drugi svet brez grizhnje vesti, da je obljubljala v prazno kot politiki, besed pa kot oni, ki so plachani za to, ne drzhala, ker bo obvisela v zraku kakshna obljuba-dolg do blizhnjih. Upa sicer, da ne. Po njenih treznih izrachunih bo ostal le kakshen neporavnan dolg sami sebi, ker so jo njeni starshi napachno vzgajali in z napako tudi vzgojili, da ... prej za druge poskrbi in vse postori, kar je v njeni mochi, shele nato kaj zase. No, che je ne bo prej pobralo, bi vseeno rada povezala v lichno in dichno zhepno knjizhico svoje Jolkizme, alias Rekla brez kontroliranega porekla in z njim. Pa prirochno poceni broshurko z njenimi ... kozerijami – lahko berete kozlarijami – O prevajanju in poeziji. Pa recite, che si upate, da ni delavna punca! Garachka in pol! (Vse to sem napisala v tretji osebi ednine, da ne bo tako ochitno, da se hvali(sa)m, kar pa je tu pa tam celo zdravo.)

 

 

(3)

Neobjavljeni odmev

 

Ismena, njena sestra, Kreont pa le njun stric

(Narobe – popravi)

 

Ivana Zajc v porochilu o premieri v Slovenskem stalnem gledalishchu Ismena, njena sestra ali poglej me v ochi (Prim. dnev. z dne 14. nov. 2015), pri navedbi sorodstvenih vezi Kreonta z Ismeno in Antigono in konsekventno tudi s Polineikom in Eteoklom iz Sofoklejeve zhaloigre, se je malce zmotila – zgodi se! – a vchasih zadostuje malenkostna pomota, da nastane kraval, in sicer je strica – in vsi vemo, da stric je stric in da ne kazhe od stricev prevech prichakovati – povishala kot z magichno palchko v ocheta, cheprav je bil shtirim Ojdipovim otrokom samo stric, ker je bil takrat ko se je na odru odvijala zgodba, le brat njihove zhe pokojne matere Jokaste, saj ko je zvedela, da se je porochila s sinom, ubijalcem njenega mozha in njegovega ocheta Laja, se je od hudega obesila. Stricem pa, zlasti ko imajo svoje otroke in dediche, je nechakov bolj malo mar, che pa so za navrh she tirani, nagnjeni k shpekulantstvu, ni prichakovati od njih chudezhev, prej – kot v tem specifichnem primeru – da tujemu potomstvu kakshno zagodejo in sicer mu iz rok goljufivo iztrgajo nasledstvene pravice. In mu nato she silo delajo. Rezhiser Igor Pison ji bo zlahka dopovedal, cheprav je silno tezhko krmariti med skrajno zamotanimi mitoloshkimi sorodstvenimi zvezami stare Grchije, da che bi shlo za ... njihovega ocheta, ubogi Sofoklej bi bil kratko in gladko ob tragedijo, vsi bi bili namrech zhivi in zdravi – ljubo zdravje in harmonija se pa na odru ne obneseta kdove kako kot se najboljshe ne prilegata niti v romanih, shkoda! Ojdip (incestu navkljub) bi se shel s svojo materjo in zheno Jokasto she nadalje sveti zakon in z vso familijo strumno ob strani pravichno vladal v Tebah. A chas teche in starajocha se sinova bi verjetno chakala, ... eno malo vechnost kot angleshki princ Charles, kdaj bo njegova radozhiva in trdovratna mati Elizabeta – vi berite oche Ojdip – stegnil(a) pete ali abdiciral(a) ... v njun prid seveda, a ne bosta dochakala. Morda pa bi se Ojdip slednjich le navelichal zhiveti in se odpravil v had in tedaj bi se verjetno fanta scufala za tron in dala mozhnost Sofokleju, da napishe novo, kajpak drugachno tragedijo ali komedijo, v kateri ne bi nastopala niti Ismena, kaj she Antigona, saj ne bi imeli niti razloga. Bogve katero junakinjo iz grshkega neizchrpnega repertoarja bi odigrala Nikla Petrushka Panizon. To je vprashanje. Tako gredo te rechi. Napishesh v raztresenosti oche namesto stric in totalno spremenish tok zgodovine, z njeno literarno platjo vred. Se pach pripeti, da kdaj pa kdaj zagreshimo chisto majchkenega shkrata, drobnejshega od pshenichnega zrna, ki se pa, kljub pritlikavosti, izkazhe za kapitalnega kozla. Bog pomagaj.

 

jolka milich

 

 

(4)

Za pisma urednishtvu Prim. dnevnika (neobjavljena replika)

 

O shiritvi prostora materinshchini

 

Zahvaljujem se Dragu Gashperlinu, da je meni in »slovenski stvari« posvetil toliko besed v Pismih urednishtvu (PD, 24.11.2015). Res je, polemike ne ljubim samo, ampak jo prav obozhujem in namenoma negujem, brez nje se – na vseh podrochjih – prej ko slej vse spridi, ali zabrede v strashno mrtvilo, vendar brez strahu, sodim med pse, ki lajajo in ne grizejo, saj ... »oblajane« (berite ogovorjene) obichajno zelo cenim in z zanimanjem berem, na tihem in vechkrat tudi glasno upam na ... kakshen odziv, lahko je tudi buren in povsem odklanjajoch, le da ni obremenjen z zamero. To zadnje se pa po moji izkushnji, na zhalost, pogostoma zgodi. Kar je zame skoraj neizpodbitno znamenje, da nas bolj samoljubje nadlezhno preveva kot pa prepotrebna samozavest.

Imava pa nekaj skupnega, in sicer ljubezen do materinshchine kot jo je obrazlozhil v tretjem stolpcu, vendar naj ga opozorim, da od gospe Zhivke nisem zahtevala, da agoro posloveni v kakshen trg, marvech samo, da jo po slovensko sklanja (agora, agore, agori...) in naj opusti za nas odvechni naglas na zadnjem zlogu. Tudi jaz imam rajshi ocharanost kot fascinacijo in vse njene baje bolj svetovljanske in manj domachjiske derivate in tako dalje, seveda vshtevshi novo odkrito destinacijo, ki je kot kakshna ... invazivna ambrozija popolnoma nadomestila cilj, in malodane zatrla slovenski izraz. Nimam namrech nich proti, che sorojaki, ki se zlasti bavijo s chasnikarstvom ali s knjizhevnostjo in jezikovno vplivajo na bralce, z mano vred, kdaj opletajo s fascinantnostjo in drugich z ocharljivostjo, da pach popestrijo govor, a naj sobivata obe v harmonichnem sozhitju in naj svetu oznanjata, da sta si tako rekoch enakovredni, recimo ... z lokalpatriotichno ... chisto majchkeno prednostjo za slovenski izraz, da bo, revchek, pridobil na samozavesti in ne bil vech prisiljen misliti – kar misli zhe prevech Slovencev – in tudi meni vtepajo v glavo, da je njegova povednost precej pritlehna, saj se z italijanskim in angleshkim tako blazno suverenim izrazjem ne more niti kosati. Prevech okorna dechva ta nasha slovenshchina, njena destinacija je, in tokrat ne kot cilj, pach pa kot usoda, da se umakne s ceste in uradov in se kar se le da strogo zadrzhi doma za sprotno domacho rabo, dokler popolnoma ne okrne in izumre.

V zvezi z njegovo kot sam pravi (jaz tega nisem opazila) »resda malce dolgovezno opombo« na rachun starorimske agore namesto starogrshke, ki jo je v naglici zagreshil nekdo (kdo?), ki ga ni (iz obzirnosti? previdnosti? komodnosti? zakaj?) imenoval (to, da je pristash neimenovanja, pa sem opazila), »da ne bi delal iz muhe slona« (morda pa se na ta nachin, z metodo zamolchevanja pisca ali tega, kar napishe, naredi iz slona muho, kar ni sploh nemogoche, – sicer ne v tem primeru, saj »je bilo jasno, da je shlo za spodrsljaj«, alias za precej vsakdanjo zadevshchino, ki se nam nonstop dogaja in zadelj tega sploh ne pade svet, kar je ugotovljiva resnica. No, jaz pa sem avtorico, kot obichajno to pochnem, imenovala v svoji opombi na vrstice gospe Zhivke, ki se je (– cheprav neimenovana – prepoznala!) in se zahvalila (menda) chasnikarju (poimensko kot jaz) za opozorilo, ki je bilo le delno prikladno ... in se za spodrsljaj javnosti opravichila. Novinarju se sicer zdi, da ko se ne bi jaz oglasila, »bi vsa zadeva lahko odromala v pozabo.« Da bo shla v pozabo je itak neizbezhno, ker gre za usodo vseh sprotnih zapisov in rechi, ni mi pa jasno, zakaj njega tako moti v tem specifichnem primeru, da bo shla v pozabo pol ure kasneje kot bi sam zhelel. Nekje pravi v zvezi z mano: »Lasje so mi v hipu stopili pokonci.« (Nisem vedela, da imam takshno besedno moch. She k modnemu frizerju mu ne bo vech treba, zadostovalo bo, da vtakne nos v kakshen moj chlanchich in glej, brez briljantine in mojstra se bo lahko udelezhil kakshne gala predstave. Vsi mi sicer pravijo malce privoshchljivo, da ... noben hudich me ne jemlje resno. In opazila sem, da je res. Njemu pa ochitno ne kodram zhivcev, pach pa mu gladim lase in vertikalno moderniziram frizuro. Znancem, ki vsivprek v nich devljejo moje verbalne umetnije, bom sporochila o tej moji novi pridobitvi skoraj chudezhne ali rokohitrske sposobnosti. Upam, da me je vsaj gospa Zhivka manj zaresno alias travmatichno brala. Sicer je z mano konec. Oplela sem in chav, chav, bella.

She nekaj. V zvezi z zamolchevanjem pa sva si povsem razlichna, on je ochitno she vedno – kot marsikdo, da ne rechem vechina – pristash starega, zhe tradicionalno preizkushenega rekla »greh se pove, greshnika pa ne«, povedano po latinsko nomina sunt odiosa. No, meni je zhe od nekdaj, to se pravi od mladih nog do danes prej ... odiozno (beri nadvse zoprno) ... zamolchevanje, prikrivanje, ki je v bistvu ena od pahljachasto raznolikih in niansiranih oblik hinavshchine, licemerja, izmikanja, in vechkrat – pri vechjih recheh, le pri besednih spodrsljiajih in podobnih bagatelah ne – prej udobno varovanje hrbta, skrivanja, ne, rajshi nevtraliziranje roke, ki je zhugala ali vrgla kamen, v stilu sem rekel in nisem rekel, saj ni letelo nate, cheprav je letelo in – hochesh nochesh – metanje senco suma na vse, ne pa le na dolochenega storilca, osumljenega prekrshka.

Pa she to: Ker se na sploshno bolj ali manj vsi kdaj vprashamo, zakaj ali chemu je treba toliko (po)slovenitev, bi morda kazalo, da urednishtvo Primorca naredi maksianketo s tem vprashanjem in naprosi bralce za odgovor. Chasnik bi dobil zelo zanimiv temperaturni list o tej zelo perechi in za vse nas – tudi v Sloveniji, ne samo pri vas onstran meje, ki de facto, ne zgolj v nekaterih glavah obstaja – zelo pomembni problematiki. Moj odgovor: Po mojem le na ta nachin shirimo prostor materinshchini in ji ne vezhemo, krajshamo, zapletamo in ne strizhemo jezika. S shirjenjem prostora ji damo mozhnost, da zadiha in chisto sproshcheno jeziká z nami in s svetom.

Dragu Gashperlinu pa hvala za zapis, kjer mi je med petjem levit posvetil obenem kar veliko lepih misli in besed. Upam, da se bo she kdaj, ko bo zachutil potrebo, oglasil. Tudi za levite sem mu hvalezhna, saj mu menda nisem ostala dolzhna, sem namrech navijachica zelo iskrenih odnosov, ki jih jaz imenujem (ve se po kom) kriki in shepeti. Zamenjava misli ni vedno samo bozhanje in chebljanje (pa ljubezensko shepetanje), a niti samo tepezhka (z viki in kriki), marvech nekaj vmes, ki je podobno napetemu boksarskemu srechanju–dvoboju, po mozhnosti brez nizkih udarcev, in ... boljshi – sicer tudi poshteno prebunkan in podplut – naj zmaga, tepena bosta tako rekoch oba, a nich ne de, bosta postala vsaj bolj gosta in odporna, kot so nekoch rekali zagovorniki ... shibe, ki novo masho poje (bravo Slomshek! Da te niso povishali v svetnika predvsem zaradi te zdrave pogruntacije!?) – in med zmerne zagovornice »dve po ritki, ko je treba« sodim tudi jaz, ki v permisivnosti (proizvajalki le pocrkljanchkov za nobeno rabo) ne vidim nobene prave reshitve; boste rekli: ochitno starinsko. Pa she res je.

 

jolka milich

Partizanska cesta 14

6210 Sezhana