Revija SRP 125/126

Irena Habalik

 

SPREMEMBA

Deset pesmi

 

Sprememba

(Verwandlung)

 

Zhelela se je spremeniti,

ne v ovchko ali svinjo,

ker je hotela biti golobica, ljubko bi se zibala

v bokih, osrechevala svet z razlichnimi oblikami gostolenja.

Sprememba se je dogodila med mizo in omaro. Golobica

se takoj spreneveda,

zheli, da ji nekdo v uho zagostoli moja golobichica.

Ne ve, da je to iz mode,

ta chas krichimo ti usrana ptica.

Peresca si ochisti, da se svetijo kot bliski, usede se

na kolena neke blede gospodichne

in ji zoblje z dlani rjavo odrtijo.

Nisem gluha, kot mislijo nekateri,

brez sluha bi bila rada, to vechno hripanje in krakanje

mi gre na zhivce.

Po naravi sem siva kot psheno,

ne morem nich za to, pravijo, da ta barva poganja

navzgor shtevilo samomorov, zato

me hochejo spoditi iz drzhave,

ljubim domovino, sem tako rekoch domovinska

ptica, ko bo tako dalech in me bodo izgnali,

bom pela, da bo svet vedel,

pela bom: I am from Austria.

 

(Poesie – Quadriga Nr. 3, Edition Isele, Eggingen 2014)

 

 

 

 

Nemshchina za tujce: skozi

(Deutsch für Ausländer: durch)

 

S klobukom v roki pridesh skozi vso dezhelo

shiroko. S pushko pridesh dlje,

reche prvi in uspe. Drugi hoche

z glavo skozi zid. Glava notri obtichi,

ostali telesni deli po vodi so odshli.

Tretji je vzel kamen,

tudi kamen lahko ubije, che skozi sredino prsi

se zarije, vaditi morash spretnost metanja in moch,

moch skozi veselje ti je v pomoch, doda chetrti.

Ne morem naprej,

reche peti, obesi klobuk na hrushkino vejo

in se poleg klobuka she sam obesi.

Grozno je vpila. Prebodlo me je skozi mozeg in srce.

 

(Poesie - Quadriga Nr. 3, Edition Isele, Eggingen 2014)

 

 

 

 

Imenujejo se pesniki

(Sie nennen sich Dichter)

 

Imenujejo se pesniki, svoje pesmi poshiljajo v vesolje

od koder padajo navzdol, kot alhadinije

Verjamejo da je Tasso ljubil dve zhenski naenkrat

in da je bila Safo pravzaprav moshki

 

Zhivijo od neprodajne sreche pesnishtva

Pishejo: divogabagovido

Piha severni veter, zeleni v mozhganih

 

Zbirajo se v prenapolnjenih zdruzhenjih

kjer se medsebojno obchudujejo

Mnogi pljuvajo vino dalech predse skupaj z izrekom za noch

In vsi hochejo preshernovati*

 

Prejemajo voshchila in proshnje, predavajo

kako se ne sme pisati pesmi

Napovejo show: stavimo da lahko pesmi

she danes prodamo

 

(Poesie – Quadriga Nr. 3, Edition Isele, Eggingen 201

 

*»preshernovati« = izraz »jandln« v nemshkem izvirniku kot asociacijo na epigonsko in povrshinsko idejno posnemanje avstrijskega pesnika Ernsta Jandla pri shtevilnih avstrijskih literatih sem spremenil v »preshernovati« v smislu podobnega slovenskega konteksta ob pesniku Francetu Preshernu. Glej tudi SRP, sht. 39 / 40, 2000: Ernst Jandl, V parku, pesmi v prevodih L. D. (Op. L. D.)

 

 

 

 

Sedimo na robu

(Wir sitzen am Rande)

 

Sedimo na robu in zhvechimo okrogloglavo zelje,

zaradi preobilice trave ne vidimo travnika,

skljuchimo se, zelje kot hrana?

Res neumno.

Techeta zajec, divji prashich, kmet

pljuva slanino in recitira Brechta, mi pa zijamo

samo v njegovo deklo, obkrozhamo

mladenko, toda skrbnik nam zapre pot,

potem pa pach ne, umaknemo se, takrat se dekla za njim zgane

in pokazhe, kaj lezhi v koshari;

lepo okrashen petelin,

mlaskamo, kazhemo na jezik, tu je

lakota doma, suhi bi nas rad zmedel, vendar

varovanka zhe skubi zhival, mi ji pomagamo,

nenadoma vrzhe petelina v zrak

in sebe v grm,

stojimo kot ukleti, toda lakota nam prezhene

veselje za dejanje, bezhimo stran,

za nami siti hlev, kmetova kletvica,

razkrechena dekla.

 

(Poesie – Quadriga Nr. 3, Edition Isele, Eggingen 2014)

 

 

 

 

Drose

(Drose)

 

Ime ji je Drose. Nichesar si ne moresh izbrati,

tudi ime ni izjema, si misli,

pridesh na svet, in zhe chaka

kot vlak, pripravljen na odhod.

Na misel ji ne pride nobeno ime, ki bi ji bilo vshech,

nekatera so nemogocha, n. pr. Hlache, Leshcha,

Glivice na nogi. Ime mi je Glivicenanogi, zaprla

bi se med shtiri stene.

To ji je bilo prihranjeno. Zadovoljna

Drose. Uspeshno zhivljenje se zachne

s pravilnim imenom.

Rada chrkuje: D kot Duhana, R kot Rozeta,

(eno najlepshih imen), O je Olej, S = Sunta,

E Eshere. Zgodilo se je, da jo je nekdo vprashal, Doza? To je strashno je krichala

prosim ne primerjajte me z dozami, tudi ne z Droso

iz Braunschweiga.

Zgodilo se je tudi, da je kdo pozhrl tisti D,

naenkrat je bila Madame Rose,

poskochila je, bilo je v enem od tistih svezhih,

cvetochih juter,

poskochila je in zanosno zavpila: seveda Rozha,

sicer ne plemenite sorte, toda z ozirom na vonj rozha.

 

(Poesie – Quadriga Nr. 3, Edition Isele, Eggingen 2014)

 

 

 

 

Vedezhevalka

(Kartenlegerin)

 

Dobra je ta dezhela, je rekla, sprejeli so me tako

kot sem, leva vedezhevalka,

spol zhenski. Che me poklichejo, pridem ne da bi

skomignila z rameni, v predsobi zaklichem,

prosim napraviti red,

hitro pobrishem ovseni sluz s porcelana,

pelargonije pustim za jutri

levo, levo, postavim karte, vsaka karta

zadetek, niso pobarvane niti popisane,

gledalci se chudijo,

z dvema vlazhnima prstoma obracham karte.

Zdaj je jasno, vsaka karta je pesem

ki se jo nauchish na pamet. Skupaj je brati lazhe,

kot dodatek zahtevajo Kleista, Musila ali

Hölderlina.

Opolnochi me matere brez otrok polozhijo v posteljo

toplo me pokrijejo. Nikoli mi ni bilo mrzlo

v tej mrzli dezheli.

 

(Poesie – Quadriga Nr. 3, Edition Isele, Eggingen 2014)

 

 

 

 

V pushchavi

(In der Wüste)

 

Nich ne sezhe chez lase, nich chez

mehko zrcaljenje. Nobenega glasu ni

noben bog ne pogleda na zapushchenost brez ljudi

kjer sta si tishina, divji molk sama sebi

v breme.

 

Z zadrzhanim dihom, v obmochju svetlobe

ki izkrivlja obzorje, prislushkujemo

zhvenketa

chas je

ki se plazi iz peshchenega morja. Nekje je Evropa,

tochka, nevidna.

 

Tako dalech smo odleteli; in vemo, da nas

muchi lakota po tej pushchavi, ki se shiri

slepi, postaja pesem

iz rumenega morja in nich drugega.

In je lakota te pushchave, ki zadrzhuje

v nas divji dih, ki ga zheja po nas.

 

(Poesie – Quadriga Nr. 3, Edition Isele, Eggingen 2014)

 

 

 

 

Ljubezen in mrtvi

(Die Liebe und die Toten)

 

Tvoja usta dishe po zhganju in chokoladi

poljubljam te, zhelim ti pokazati album

s predniki. Tiho je, chas je za ta opravek

ko utripa svecha in se ti ukvarjash

z gumbi na moji bluzi, odprem album.

Vsi so mrtvi, vsi so tu zbrani.

To je L. to je V. in to je T. So stari, mladi,

stojijo razkoracheni, se smejijo, neslishno krichijo, trdno

s srecho v ocheh.

In trpijo, tu ujeti neobchudovani.

Svezhi zrak vdre v notranjost, nochna rosa

jih osvezhi. In to sta L. in G.,

poljublja jo, kot me poljubljash zdaj ti in vzadaj

se vijejo zharki svetlobe skozi grmovje.

In to je M. ki je vedno govorila

da bo od zgoraj vse videla. Kaj morda vidi,

da zdaj nekdo grabi po moji levi dojki, medtem

ko se smejim zaradi njenega klobuka.

Tvoj bledi obraz, objemam te, saj so samo mrtvi.

 

(Aus dem Laub fallen Worte, Collection Montagnola Nr. 10, BoD – Books on Demand, Norderstedt 2014)

 

 

 

 

V dveh jezikih

(In zwei Sprachen)

 

se spominjati

nagnjena k zemlji

z vodo

odtechi kamorkoli

in nazaj

v dveh jezikih

bezhno iskati ali

vse zhivljenje

sanjati

ne kot otroci

in ne kot odrasli

jih odpoditi

poklicati nazaj v dveh

jezikih igrati

igro

negotovo gotovo

in potrpezhljivo prebivati

v dveh jezikih

kateri ti nudi

dom?

 

(Überall ist ein Land, Edition Thurnhof, Horn 1999)

 

 

 

 

Domovini

(Heimaten)

 

Ena domovina

za tabo

ena pred tabo

ti

vmes

skushash

doumeti

kaj ti to

zhvrgolenje

na tramu

razodene

 

(Aus dem Laub fallen Worte, Collection Montagnola Nr. 10, BoD – Books on Demand, Norderstedt 2014)

 

 

 

 

PESNISHKI SVET IRENE HABALIK

 

Irena Habalik je avtorica vech pesnishkih zbirk v nemshkem jeziku. Rodila se je leta 1955 na Poljskem, kjer je tudi odrashchala, vendar se je kmalu preselila v Avstrijo. Na Dunaju je shtudirala publicistiko in opravila shtudij za tolmache in prevajalstvo. Dalj chasa je delala za organizacijo Amnesty International.

Leta 1999 je izshla v bibliofilski izdaji njena pesnishka zbirka überall ist ein land (povsod je kaka dezhela), leta 2014 pa je sledila she zbirka Aus dem Laub fallen Worte (Iz listja padajo besede). Zanimive in znachilne pesmi je objavila v antologijski knjigi shtirih avtoric Poesie – Quadriga Nr. 3 pod naslovom In diesem Baum wohne ich (V tem drevesu stanujem). Liriko objavlja tudi v revijah in antologijah, med drugim v vsakoletnih antologijskih izdajah sodobne lirike v nemshkem jeziku Versnetze (Verzne mrezhe), ki jo v Nemchiji pri zalozhbi Ralf Liebe v Weilerswistu urejuje Axel Kutsch. V Versnetze_sieben in v Versnetze_acht je leta 2014 in 2015 zastopana s po dvema pesmima.

Lirika Irene Habalik je vechsmerna in odprta. Poudarek je na kontekstu krizhajochih se besednih sklopov in besed sredi svobodnih verzov, iz katerih avtorica velikokrat razvije vchasih absurden, alogichen in ironichen, drugich kritichen komentar, s katerim spremlja aktualne pojave danashnjega zhivljenja in jih osvetli na poseben nachin. Njene pesmi so velikokrat dokument samorefleksivne ambivalence, zrcalna slika osebne distance do zunanjih stanj in dogodkov, ki jih avtorica prikazhe iz razlichnih zornih kotov.

Vsekakor je za liriko Irene Habalik znachilna nekakshna drugachnost, ki dolocha poseben status njenega pesnishtva v sodobni liriki nemshkega prostora. Ta drugachnost zagotovo izvira iz njene dvojezichnosti oziroma prehoda iz poljskega kulturnega podrochja na nemshki jezikovni prostor. Problematika dveh domovin je zapustila vidne sledi predvsem v njeni prvi zbirki povsod je kaka dezhela, vendar se je hitro z univerzalnimi obchechloveshkimi temami uspeshno vkljuchila v tok lirike v nemshkem jeziku, cheprav se eksistencialni odsev osebnega skladja in neskladja sredi dveh domovin na nov indirekten nachin tu in tam pojavi tudi v njenih novejshih tekstih.

Ironichni, vchasih tudi bridki zarisi razlichnih oblik chloveshkega dejanja in nehanja, velikokrat opazovani iz zornega kota na robu, vsekakor kazhejo na avtorichino pozicijo kritichnega odmika od velikokrat prevech ustaljenih, enosmernih in konvencionalnih oblik pesnishkega izraza, kot ga gojijo avtorji brez izkushnje razpetosti v vech prostorov. Shtevilne besedne igre in vsebinski namigi na zvezdne trenutke svetovne literature podchrtujejo presezhno vrednost lirichnih izpovedi Irene Habalik.

 

Prevod iz nemshchine in zapis o avtorici: Lev Detela