Revija SRP 125/126

Franco Ferreri

 

BOZHATI ZHELVO

 

***

Stol, na katerem si se zvila,

je bil iz poloshchenega zlata

kot kak vrtiljak brez zob

prepustila si se utrujena za kako minuto

z ochmi utrujenimi za kako minuto

z roko stegnjeno za kako minuto

toda

s starimi copati za kako minuto

sopihajoch za kako minuto

vstala si in ​​vzela sympatol

se chez minuto vrnila utrujena.

 

(1965)

 

 

***

Ko je vladavina poletja

naznanila blagoslovljenega znanilca,

so belushi pozlatili

kardinalovo mizo.

 

(1967)

 

 

Ples Smrti

 

opolzke. Sem morilec

in morda je bil Bog prvi opazovalec

brez posebnega preprichanja

niti mi ni odrekel svojega vina.

 

(1967)

 

 

 

***

Ponochi se nebo

vchasih predstavlja v barvi krvi

luna vedno ohranja svoj opalni videz

zharek tesnobe zdrsne

blesteche prek te ljubezni

 

chlovek pozabljen

v katerem koli pribezhalishchu

je pricha kriku nove zore

 

tebe ali Sapfo vprasham

zakaj ne pride dol in ne zapre pipe

ob tej uri je ura prevech hrupna

in moj strah je preprosto grozljiv.

 

(1969)

 

 

futuristichna

 

                       Gorje! pozabiti javnost,

 

i) je glas boga

ii) strma razpoka

iii) dosezhe pogubne neznosne zhelje

iv) v najbolj nedosegljivi in nerazumni razdalji che-

     tudi le za premik prsta

v) aplavzi z obveznimi nameni

vi) ne z razprshenimi itd

 

              nikoli me ne vezhe

              k sebi azija,

              dosledno do konca

              si nabiram

              zlatenico

                            ampak she vedno je treba!

              nato okoli Vergilija

              krogi sonca

so

tigri

so                                    

tigri

so                                           

tigri,

              zelo sem si zhelel in kjer je arena

              se razlega zvok, mi gori

              poplava da bolechina obarva

              led tega mecha.

 

(27. IX. 77)

 

 

Izginotje Bodinija E.

 

nekaj mesecev pred ponovnim vstopom

se ni zdelo nich posebnega, vecher

26. po tenisu sem imel eno

samo zheljo: priti skupaj s telegramom.

Kakor koli, Ettore je umrl v ozki ulici Strazzeri.

Ni bilo solz, edino ljubka

medeninasta pipa izrechene plinske sodbe.

 

(27. IX. 77)

(Ettore Bodini, pesnikov prijatelj, storil samomor s plinom; op. prev.)

 

 

poezija,

 

delovati na neki nachin tudi

proti pravovernosti, a to

ni moje podrochje. Od Marxa po-

znam njegovo bujno lasishche in,

od pred kratkim, geslo v Tre-

ccaniju. Namrech, zakaj se za-

pisujem v prisiljene besede?

nisem pesnik-kmet niti

delavec. Vprashajte: torej je

brezposeln?

 

(8. X. 77)

(Treccani, ital. enciklopedija, ust. Giovanni T.; op. prev.)

 

 

sexipsiho (nechimrnost je moshki),

 

sanjski ceh ki vtakne v rokavico

z obratom belo roko –

Montale se je spomnil.

 

(8. X. 77)

 

 

jaz

 

velika revolucija ki ne

pozna revnih izmechek ki

izreka pravico za ubijanje in

meshanje chloveshkega dreka

goltajoch sladki janezh prebavljajoch

reprezentanco in nima usmiljenja

niti sama zase, vsa

lakota sveta strah muchenje

in dobrodoshla smrt in sanje

zagrenjene od kastracije

norishnica in reciklazha lepa

in grda. Strah strah strah

pravica do zhivljenja otroci ki

jedo muhe, oprava

iz norishnice kombinezón kmechki chevelj

prostashtvo shporta

medicina dimne cevi naduha

brez pomochi in tudi velika

umetnost sanjski delirij in

chlovek dolzhan usmiljenja ubijati

ubijati, sramotna fantazija

in glej ti sicilski nlp

klamfa droga posilstvo

pishtola – ta organizacija,

gniloba kosti

 

(9 X 77)

 

 

VELIKE MNOZHICE NA POTI

 

Laura je imela ljubko ptichico

kot kuhana raca,

imela je nekakshno shkarpino simbolichno 

in spodbudno,

imela je Laura jahalni bich v

mozhganih nekega idiota demiurga

in ponochnjaka,

v svoji elastichnosti se milna kolesca

sklepajo. A Laura ne

obstaja, vi ste si jo izmislili.

 

 

MACHEHA V KLETKI

 

v mnozhici ima meso svojo

macheho, in je neki otrok ki ji ponuja

meso, in ona se odziva,

ko ji je lisica omogochila zdrs

sira je bila macheha vesela ker

lisica se mora zadovoljiti,

nisem nikak ornitolog, vendar

gledam kletko machehe dobro

zashchiteno z lisico, macheha

macheha ki v kletki zaklenjena prosi

s kretnjo otroka.

 

 

 

 

OPOMBA O AVTORJU

 

Franco Ferreri (1943-1978), italijanski pesnik in pisatelj izjemno nesrechne usode, za zhivljenja neznan, enako danes. Skica njegove biografije je zgodba razdejanja, tavanja skoz rushevine z avtonegacijo v pesmi (»io non esisto«) in sklepnim aktom (samomor v »dantejevskem« 35. letu). Rojen v Rimu v druzhini priseljencev iz Abrucev, dvanajst let odrashchanja v zavodu (Pescia v Toskani) mu je pustilo usoden pechat (kasneje se je oznachil za »ex-zapornika«), verjetno se je tam srechal z istospolno zlorabo. Nezmozhen prilagajanja, obchasno delal kot natakar in prodajalec, pretiraval z alkoholom in (mehkimi) drogami, zamujal termine za vpis shtudija. Zalozhba Anterem (Verona) je posmrtno izdala izbor iz njegovih pesemskih in proznih del v skromnem zvezku z naslovom Carezzare la tartaruga (1979); naslovna sintagma je sicer naslov poglavja v rokopisnem romanu, a kot inventivna metafora ustrezno zaznamuje celoten avtorjev opus v smislu »trubadurskega igrachkanja« (petting) z oklepom brezodzivne resnice. Podobno je vse njegovo pisanje, she posebno v verzih, polno t. i. besednih iger; pesmi se sprva zdijo kot prozaichni, v verze nalomljeni prilozhnostni zapisi v grobem, (avto)ironichnem, vechkrat poulichno izzivalnem jeziku, vendar se stavki drobijo z elipsami, s svojevoljno interpunkcijo ter s protipravopisnimi fono-morfoloshkimi in vizualnimi aluzijami, pomensko dvoumnimi tudi za domachega bralca, za tujega pa so neprevedljive. Za ilustracijo nekaj primerov, vezanih na tukajshnji izbor. Lastna imena vechinoma pishe z malo zachetnico, tako se manj znani priimki varljivo izgubljajo kot navadne besede (Treccani deljeno: tre ccani; aluzija na »tre cani«, tj. trije psi), besedo »manicòmio« (norishnica) pishe tudi »mánico mio« (moj rochaj, drzhalo – s spolno aluzijo); Laura je evokacija Petrarkove provansalske muze in tudi rimske ulice Via Laura Mantegazza (po ital. dobrodelnici iz 19. stol., ustanavljala domove za otroke in starce, shole za dekleta itd.), kjer je pesnik stanoval, ob Lauri pa omenja »ptichico« (v izvirniku: auzel; stara provansalska beseda) in »shkarpino« (it. scorpena: vrsta ribe, tudi oseba grde zunanjosti); izvirni naslov pesmi Macheha v kletki je La checca in gabbia (checca, izg. keka, botanichno macheha, v slangu pa vulg. peder; cf. angl. pansy). Tako je Ferreri kot nekak »neobstojechi« po svoje zajemal shiroki in bogati, »pirandelovski« razpon italijanske literature med verizmom (neorealizmom) in t. i. magichnim realizmom s parabolichno fantastiko (Bontempelli, Palazzeschi, Buzzati, Calvino; prim. roman slednjega o praznem oklepu Neobstojechi vitez, 1958).

 

Izbor, prevod in opomba Ivo Antich