Revija SRP 125/126

Engelbert Gangl

 

BREZE

 

VRATA

 

O, kako so tezhka vrata!

Glej, skopuh za njimi biva,

Za zhelezjem in za kljuchi

Lachen svoje novce skriva.

 

Glej, ta vrata pa so lahka:

Tu ima zavetje svoje

Lahkozhivost in brezskrbnost –

Pije se ob nji in poje.

 

Tamkaj vrata v mirno hisho

Poshtenjakovo drzhijo:

V tihem domu v tihi srechi

Dobri tu ljudje zhivijo.

 

Zadnji je brez vrat – sirota!

Stopa on do kljuke tuje

In na gorkem kje predremlje,

Che kdo njega proshnjo chuje.

 

A nekoch bo vsa ta vrata

Prestopila zhena bela:

Smrt bo prishla, smrt odishla

In zhivljenje s sabo vzela!

 

 

 

VRNITEV

 

Imel sem ptichka v kletki,

Spomladi sem okno odprl:

»Prijatelj moj drobni, zlêti,

Kaj v kletki bi tozhen mrl!«

 

Poletel je ptichek med brate

Tja v svet in log in gaj,

A nekega dne je zopet

Priplaval k meni nazaj:

»Oh, vzemi me k sebi, vzemi!

Tam zunaj je nepokoj;

Sovrashtvo, preganjanje, jeza

In kri in med brati boj«

 

 

 

BREZE

 

Bele samevajo breze,

listje na tleh molchi,

tamkaj v daljavi tozhno

zvon vecherni brni ...

 

Starec s sklonjeno glavo

nekam gre od nekod,

in pod brezami trudna

mozhu ustavi se pot.

 

Megla se dvigne od zemlje,

breze zagrne, mozha –

kakor bi vse umrlo,

glas trepeche zvoná ...

 

 

 

SONATA O ZHIVLJENJU

(1)

 

Miruj od hrepenenja mi, srce!

Kdo sanja naj, ko sije velik chas?

Kot sokol shvigni drzno nad poljé

ledena misel, spni se nad moj jaz!

 

Kar giblje v dushi tihih se zheljá –

pospite! Kaj nam hoche vzdihovanje!

Dekletu pristoji potok solzá,

mozhem pero, beseda, bojevanje!

 

Od vzhoda do zahoda luch proseva,

mogochno klic grmí ukazujoch:

Kar, brate, druzhi vas, boli, preveva,

izlij se v voljo, da rodi se moch!

 

(LZ, 1911)

 

 

 

 

ENGELBERT GANGL (1873, Metlika – 1950, ibid.), pesnik, dramatik, prozaist, mladinski pisec, publicist, urednik, pedagog, pisec uchbenikov, politik, sokolski aktivist. Konchal uchiteljishche v Ljubljani (1892) in pedagogiko na Dunaju (1902). Uchitelj na Primorskem (Trst), od 1919 v Ljubljani. Ustanovil in urejal mladinski list Zvonchek (1900-1929) ter glasilo Uchiteljski tovarish (1904-1924). Dezhelni poslanec (1908), dvorni svetnik (1921). Med 2. sv. v. kot patriot za NOB, sodeloval pri ust. Rdechega krizha Slovenije (jun. 1944) v Gradacu v Beli krajini in bil izvoljen za podpredsednika.

Zachel je kot pesnik; najprej je objavil (pred)zbirko otroshkih pesmi Pisanice (1896), kot bi s tem »programsko« nakazal pedagogiko kot svoj osrednji zhivljenjski interes. Nadaljnja poezija v zbirkah Iz luchi in teme (1897), Moje obzorje (1914), Hram slave (1926); prvo je pozdravila tedanja kritika, druga je obsezhna in najzrelejsha, tretja je »epsko slovo od lirike« kot panoptikum SHS-domoljubnih tem. Sochasno je objavljal tudi knjige proze in dramatike; v prozi so zanimive prvine naturalizma, podobe iz Bele krajine v zbirki chrtic Beli rojaki (1911) in opis velemesta v povesti Veliki trgovec (1902), v glavnem pa gre za mohorjansko vechernishtvo, medtem ko je dramatika poglavitni dosezhek njegovega opusa. V osrednji drami Sfinga (knjiga 1922, prvotni naslov Katka Poljakova, 1912) je izrechen »credo« avtorjevega naturalizma: »Razmere ga prisilijo, da se razvije v chloveku divja natura, divja kri zapolje po zhilah.« (p. 75) ... »Te proklete socialne razmere so jih ubile zhe tisoche!« (p. 92); ob tem je nakazana tudi (antichna) simbolika naslovnega pojma.

Gangl si je v slovenski literarni zgodovini s svojim obsezhnim opusom prisluzhil (ne)mesto »izbrisanega«, nekoga, ki ga ni ali ga je redkokje najti v imenskem registru ter s priimkom med epigonskimi stihoklepci, sodobniki moderne; njegova proza je zanemarjena, dramatika pa »raztrgana« z ochitki tujih zgledov, patetike in naivnosti; za silo je priznano le njegovo pisanje za mladino, torej je obveljal kot pisec »otrocharij«. Che je taka »konchna ocena« vsaj glede njegove poezije in proze she dokaj sprejemljiva, je glede njegove dramatike prepotentno »svetovljanska«. Njegovo pesnishtvo je tradicionalna, formalno korektna, predmodernistichna (blizhina Stritarja, Cimpermana, Ashkerca; slednjemu je »sinovsko« posvetil dramo Sin, 1899), elegantno verzificirana retorika z redkimi chistejshimi utrinki: tukaj shtirje primeri, prva dva iz prve »odrasle« zbirke, druga dva iz druge; v slednji je posebej znachilna sklepna pesnitev Krvavi krst, v kateri je Gangl, sicer avtor vech eksplicitno religioznih pesmi, unikatno upesnil proletarsko revolucijo, v umetelno komponiranem ciklu Sonata o zhivljenju pa je od trinajstih enot tukaj prva kot ekspresija sokolske volje do mochi in preroshke luchi od vzhoda v chasu totalne krize slovenske etnije (tik pred prvo sv. v.). Njegova dramatika pa je, gledano v celoti, markantna odrska upodobitev slovenskega meshchanstva na prelomu 19. in 20. stoletja; ochitki tujih vplivov (npr. Linhartovi slovenski igri sta prirejena prevoda, tudi Krlezhi so ochitali plagiranje Ibsena), patetike (sestavina dramatike nasploh) in naivnosti (te je dovolj tudi pri najvechjih: Presheren, Cankar itd.; sploh je nekaj naivnosti zhe v vsaki odlochitvi za umetnishko delovanje) so bolj ali manj zgolj strokovnjashka precioznost. To seveda ne pomeni, da so Ganglove drame brezhibne; bistveno pa je, da so tematsko tehtno zasnovane in dobro zgrajene, z uchinkovitimi zgoshchenimi dialogi v intenzivnem odrskem dogajanju, ki takoj pritegne in do konca vzdrzhuje pozornost. Ne nazadnje: zgovorna so tudi porochila o cheshkih in hrvashkih prevodih Ganglovih dram. (Ad hoc kuriozum: iz zbirke Iz luchi in teme v lasti ene od ljubljanskih knjizhnic je »dushebrizhnishko« iztrgan list, na katerem je konec pesnitve Kipar, kjer umetnik zblazni, ker je v obrazu Device Marije uzrl obraz svoje ljubezni, ki ga je bila prevarala; iz Metlike je bil tudi Alojz Gangl, izvrsten slovenski kipar, sicer nevropat.)

 

Izbor in opomba o avtorju Ivo Antich