Revija SRP 125/126

Damir Globochnik

 

PORTRETI IRINE RAHOVSKY KRALJ

 

Irina Rahovsky Kralj spada med likovne ustvarjalce, za katere bi lahko dejali, da so umetnost neposredno zhiveli. Umetnica je izgradila oseben, individualno obarvan slikarski izraz, pri katerem je povezovala intuitivno dojemanje motiva s pretehtanim, shtudijsko utemeljenim slikarskim pristopom. Na temelju dobrega poznavanja zgodovine modernega slikarstva je oblikovala slikarski pristop, ki ji je omogochal vstopiti v ustvarjalni razgovor z razlichnimi motivi, zlasti s portretom, tihozhitjem, pejsazhem in veduto. Likovni principi in smeri, ki so se odrazili v slikarstvu Irine Rahovsky Kralj, so bili fauvistichna gradnja barvnih razmerij, ekspresionistichni barvni odnosi, orfizem in nekatere druge pridobitve ruskih avantgardnih slikarjev ter lirichna abstrakcija. Slikarka je pri izboru motivike in njeni slikarski obravnavi vselej ostala zvesta lastnim, spontanim obchutkom.

Irino Rahovsky Kralj so pri slikanju namrech vodili notranji vzgibi. Pri izboru portretirancev je iskala duhovna sorodstva. V prvem zakljuchenem ciklusu portretov je predstavila likovne ustvarjalke, zlasti tiste, ki jih je srechevala na svoji zhivljenjski poti in jih hkrati cenila. Slikarko in ilustratorko Marlenko Stupica je spoznala zhe pred drugo svetovno vojno na pochitnicah v Gorenji vasi. Vida Fakin je bila njena profesorica umetnostne vzgoje na ljubljanski realki. Jelka Reichman in Metka Krashovec sta bili njeni dolgoletni prijateljici. Sledili so pisatelji, skladatelji, znanstveniki, duhovniki. V slovenskem prostoru je ostal povsem neznan ciklus portretov univerzitetnih profesorjev, vech slikark in drugih osebnosti v Chicagu. Portretirala je tudi profesorja na ljubljanski likovni akademiji, slikarja Marija Preglja, ki je prvi v mladi slikarki zaznal izvrstno koloristko, slikarja in grafika Bozhidarja Jakca in druge. Portretom sodobnikov je pridruzhila nekatere pomembne ustvarjalne osebnosti iz slovenske zgodovine. Pogosto je portretirala svoje druzhinske chlane (njeno diplomsko delo na likovni akademiji je bil portret hchere na lesenem konjichku), znance in prijatelje.

Irina Rahovsky Kralj je ustvarila pravcata portretna videnja. Osebnosti je zaznala intuitivno. Slikarkino razumevanje posameznega portretiranca je dolochalo slog, barvitost in znachaj upodobitve. Vselej je bila do izbranih portretirancev sposhtljiva. Odslikani so prepoznavno, z realistichno povzemajochimi obrisnimi potezami. Ustvarjalni proces se je zachel z oblikovanjem realistichnega portreta ali portretne skice, ki sta sluzhila kot oporna tochka pri nadaljnji slikarski interpretaciji portretiranca. Pomembno vlogo sta imela tudi spoznavanje s portretiranchevimi dosezhki in razgovor z njim. V resnici je slikarko zanimalo predvsem, kako z likovnimi sredstvi ponazoriti duhovno navzochnost chloveka, njegov notranji svet, torej vse tisto, kar presega fizichno pojavnost. Pomembno je poudariti, da je slikarka sprva shtudirala psihologijo.

Pri portretiranju se je zavedala, da je potrebno lochiti bistveno in tehtno od manj pomembnega. Realistichna oznachitev zunanje podobe portretiranca je bila povezana z razchlenjevanjem in ponovnim komponiranjem barvnih in svetlobnih vrednosti. Barve je nanashala nemeshane, v shirokih ploskvah. Intenzivni barvni nanosi so vselej zdruzheni v harmonichna skladja, katerih sestavni del so bile tudi na prvi pogled neposlikane beline platna, ki razbijajo barvno gostoto. Sozvenenje barv, barvni utripi intenzivne rdeche, modrin, rumene, zelene in drugih barv so bili znanilci zhivljenjske, ustvarjalne energije portretirane osebe. Kljub na prvi pogled ekspresivnim in intenzivnim likovnim uchinkom je bilo portretno slikarstvo Irine Rahovsky Kralj usmerjeno v portretiranchevo notranjost in razmishljanje o njem ter zato prej lirichno, kontemplativno zaznamovano kot pa podrejeno udarnim zunanjim uchinkom.

Slikarka je najvechkrat portretirala samo sebe. Vech kot stopetdesetih avtoportretov je pravcata slikana avtobiografija, ki spada med najvechje avtoportretne opuse pri nas. Prikazujejo nam umetnico med slikanjem, v razlichnih obdobjih zhivljenjskega ritma. Chustvena stanja upodobljenke so narekovala likovni pristop in slogovno obravnavo.

Za oblikovanje obsezhnega slikarskega opusa je bila potrebna velika in neomajna delovna disciplina. Irina Rahovsky Kralj je svoj likovni rokopis neprenehoma negovala z risanjem. Njene risbe doslej she niso bile predstavljene javnosti.

Barvna obchutljivost je pomembna znachilnost slikarkinih pejsazhev, vedut in cvetlichnih tihozhitij. Irino Rahovsky Kralj je bolj kot podrobno podajanje motivnih sestavin privlachilo potenciranje sugestivnih barvnih uchinkov. Pogosto je slikala krajinske motive iz blizhnjega gozda v Chrnuchah, pritegnil jo je obmorski pejsazh, serija pejsazhnih kompozicij je nastala v prekmurskih Motvarjevcih.