Revija SRP 125/126

Damir Globochnik

OLIMPIJEC TONE MALEJ

 

Tone (Anton) Malej je bil rojen 16. januarja 1907 v Savici pri Srednji vasi. Izhajal je iz revne druzhine. Oche Janez Malej (1858–1923), po domache Tomazhkov, je bil 20 let hlapec na kmetiji pri Shpanu na Lashkem Rovtu. Druzhino je prezhivljal z rejo koz in prilozhnostnimi deli. Tudi mati Marija (roj. 1877) je pred poroko delala pri Shpanu. V druzhini je bilo pet otrok: Franchishka (roj. 1900), Marija (roj. 1902), Janez (roj. 1903), Jozha (roj. 1905) in najmlajshi Tone.

Tone Malej je med letoma 1913 in 1920 obiskoval osnovno sholo v Bohinjski Bistrici. Leta 1922 je odshel v Ljubljano, da bi se izuchil dezhnikarske obrti v tvrdki Vidmar v Savljah. Kot shtirinajstletni mladenich se je vchlanil v drushtvo Sokol I., ki je imelo svoj sedezh na Taboru. V sokolski telovadnici v sholi na Ledini in v novem letnem telovadishchu na Taboru je zachel pridno vaditi v oddelku moshkega narashchaja Sokola. Pod vodstvom Jozheta Gorjanca je zhe kot narashchajnik postal pravi mojster na drogu in na bradlji, »pri chemer ga je poleg fizichne mochi posebno usposabljala elegantna, lahka postava«. »Od mladih nog je Toneta odlikoval plemenit znachaj, ljubezniva odkritosrchnost, tiha natura« je zapisal novinar Jutra. »Nikoli in nikamor se ni silil v ospredje, samo vezhbal je vztrajno in sokolske discipline niti enkrat ni krshil s tem, da bi neupravicheno izostal od vaje. Zhe kot narashchajnik je bil telesno krasno razvit, mishice so se mu jeklenine, a stasa je ostal vitkega. Uspehi njegovega vztrajnega vezhbanja so bili kmalu vidni na zletnih nastopih tudi pri tekmovanjih.«1 Sokoli so Tonetu Maleju dali ime Golobchek.

Leta 1924 se je zaposlil pri dezhnikarstvu L. Mikuzh na Mestnem trgu v Ljubljani. Stanoval je skupaj z rojakom Jozljem Prezhljem, ki se je prav tako izuchil za dezhnikarja. Leta 1926 leti je vstopil med chlanstvo Sokola. Naslednje leto se je na tekmovanju za prvenstvo Jugoslavije uvrstil takoj za Jozhetom Primozhichem. Uspeshno je bilo tudi sodelovanje na Poletnih olimpijskih igrah v Amsterdamu leta 1928. Jugoslovanska telovadna vrsta je osvojila tretje mesto. Prvi uspehi so ga spodbujali k nadaljnjemu treningu. Leta 1929 je sluzhil vojsko pri letalskem polku v Petrovaradinu. Po povratku v Ljubljano je ponovno intenzivno treniral. Na tekmovanju za slovansko prvenstvo v Beogradu leta 1930 je dosegel deveto mesto. Med jugoslovanskimi tekmovalci sta bila pred njim samo Jozhe Primozhich in Peter Shumi.

Uvrstil se je v mednarodno telovadno vrsto za tekmovanje v Luksemburgu, ki ga je vsako leto prirejala Mednarodna telovadna zveza s sedezhem v Parizu. V vrsti je bil s svojimi 23 leti najmlajshi in poleg Shtuklja najbolj tipichni lahkotni telovadec. Poskushal je izpopolniti nekatere pomanjkljivosti. Tezhave mu je povzrochal met krogle, saj je tehtal samo 59 kg in bil visok 168 cm.

Prvi dan tekmovanja v Luksemburgu se je za slovenske tekmovalce konchal tragichno. Ponesrechila sta se Tone Malej in Leon Shtukelj. Shtuklju je spodrsnilo, ko je skochil z droga na tla. Malej si je pri padcu s krogov poshkodoval hrbtenico. Oba so odpeljali v mestno bolnico oziroma kliniko Terezianum, ki so jo vodile usmiljenke reda sv. Franchishka. Shtukelj si je kmalu opomogel, toda ni mogel nadaljevati tekmovanja. Sprva je kazalo, da se Malejevo zdravstveno stanje obracha na bolje. Vendar so bile poshkodbe zanj usodne. Tone Malej je 15. julija 1930 ob sedmi uri zjutraj umrl v bolnishnici v Luksemburgu.2

Za usodno nesrecho je bila najbrzh kriva slaba priprava orodnega tekmovanja, ki se je zaradi plohe moralo preseliti v telovadnico shole St. Clausen, je menil chlan telovadne vrste Edvard Antosijevich. Telovadnica je bila povsem natrpana. Zaradi zatohlega zraka je vse bolela glava. Namesto blazin so bile pod telovadnim orodjem navadne preproge iz kokosovega tkiva, ki je bilo v uporabi tudi za predprazhnike. Ne gladkem parketu je preproga Shtuklju, ki je pri poljubni vaji pri odskoku iz salta priletel na tla, zdrsnila, tako da je padel na hrbet in si stisnil prsni kosh. Shtuklja so odpeljali na rentgensko slikanje. Ni imel notranjih poshkodb ali zlomljenih kosti, vendar zaradi bolechin ni mogel vech tekmovati. Ko so se vrnili v telovadnico, je Tone Malej dejal: »No, zdaj smo pa prishli zopet v klavnico. Dve nesrechi sta zhe bili, v tretje gre rado.« Tone Malej je kot shesti nastopil na krogih, v disciplini, v kateri je bil najbolj suveren. Primozhich mu je skushal asistirati, a ga je sodnik od tega odvrnil. Malej je vajo do zakljuchnega seskoka izvedel vzorno. Antosijevich je poudaril, da Malejev padec ne bi bil smrten, che bi se to zgodilo v stadionu, kjer je bila pod orodjem mivka, ki bi udarec omilila.3

Vodja cheshkoslovashke telovadne vrste dr. M. Klinger je v brnskih Lidlovih novinah zapisal, da so po nesrechi ugotovili naslednja dejstva: za tekmovanje dolocheni drog je bil drsen, magnezija vlazhna, blazina pa tako tanka, kot da je sploh ne bi bilo. (Jutro, 1930, sht. 165)

V Luksemburgu so umrlemu telovadcu izkazali najvishje chasti. Tamkajshnji nadshkof je opravil zhalni rekviem za pokojnim mladenichem. Vlada, mestni zhupan, telovadne vrste drugih sodelujochih drzhav in shtevilne organizacije so mu poklonile vence. Mnogo ljudi se je vpisalo v zhalno knjigo. S posebnim vlakom so prishla slovenska delavska drushtva iz vech francoskih krajev. Tone Malej je prejel visoko posmrtno odlikovanje – diplomo poljskega Sokolstva. Zveza luksemburshkih telovadcev je Maleju podelila najvishje odlikovanje za hrabrost, disciplino in pozhrtvovalnost. Krsto so v zhalni povorki prepeljali od bolnishnichne kapele do kolodvora. Povorko je vodil dekan bolnice in stolni kaplan. Za njim sta stopala telovadca Leon Shtukelj in Rudolf Ozvald, nato zastopniki drzhave, zhupan in obchinski svetniki, vse tekmovalne vrste, zastopniki mednarodne federacije, luksemburshkih shportnih in telovadnih drushtev ter mnozhica meshchanov. Na kolodvoru so krsto postavili na katafalk. Pred njo je defilirala telovadna mladina in na tisoche meshchanov. Do nemshke meje so krsto spremljali funkcionarji luksemburshke telovadne zveze in vlade.

Ob vrnitvi v Ljubljano 18. julija je bil sprejem telovadcev, ki so v skupni uvrstitvi dosegli tretje mesto za Chehi in Francozi, mariborski Sokol Jozhe Primozhich pa je postal svetovni prvak, tih in zhalosten. Istega dne zvecher so v Ljubljano pripeljali krsto s truplom Toneta Maleja. Krsto so prenesli v telovadnico Sokolskega doma na ljubljanskem Taboru, v kateri je Tone Malej vadil. Polozhili so jo na zhe pripravljeni katafalk. 19. julija ga je prishlo pokropit vech kot 10.000 ljudi. Po mestu so visele chrne zastave. Krsto so obdajali venci in shopki. V pisarno Sokola I. so prihajale shtevilne sozhalne izjave.4 Sokoli so zacheli zbirati denar za mater, ki jo je doslej podpiral Tone Malej.

20. junija ob deveti uri je v dvorano prishla pokojnikova druzhina. Sokoli so krsto prenesli na ploshchad pred glavnim vhodom. Po molitvah, ki jih je opravil zhupnik pri Sv. Petru Petrich, je poslovilni govor v imenu Sokola kraljevine Jugoslavije imel Engelbert Gangl. V imenu sokolskih Tabora se je od Maleja poslovil prvi podstarosta Sokola I. Josip Turk. V imenu telovadcev je spregovoril akademik Vekoslav Iskra. Izpred Sokolskega doma na Taboru se je zachel viti zhalni sprevod proti kolodvoru. V zhalni voz so bili vprezheni trije pari vrancev. Na chelu sprevoda so bili trije Sokoli na konjih. Za godbo Sokola I. je korakala dolga vrsta Sokolov z venci. V osmerostopih so praporshchaki nesli 32 v chrni flor ovitih sokolskih praporov. Preko petsto Sokolov iz vse Dravske banovine je bilo v krojih. V sprevodu so bili tudi zastopniki Sokolstva iz drugih krajev Jugoslavije. Trije podchastniki so nesli kraljev venec, venec ministrskega predsednika in venec vojnega in prosvetnega ministra. Trije magistralni usluzhbenci so nosili venec ljubljanske mestne obchine. Za venci iz Luksemburga so se zvrstili zastopniki raznih drushtev in cheta gasilcev. Tik pred mrtvashkim vozom je korakala telovadna vrsta na chelu z dr. Viktorjem Murnikom. Ob vozu je bila chastna strazha Sokolov z golim sabljami. Za vozom so shli Malejevi svojci in bohinjski rojaki, kraljev zastopnik general Dragomir Popovich, zastopnik ministrskega predsednika ban inzh. Dushan Sernec idr. Vech deset tisoch ljudi je ob cesti proti kolodvoru tvorilo shpalir. Ob prenosu krste v vagon je godba Sokola I. zaigrala zhalno korachnico. Milko Krapezh se je zadnjich poslovil od pokojnika v imenu Ljubljanskega sokolstva. Pevci so zapeli »Uslishi nas Gospod ...«. Letalo Ljubljana, ki je krozhilo nad sprevodom, se je spustilo chisto nizko.

Vlak so v Shkofji Loki prichakali tamkajshnji Sokoli in oficirji vojashke posadke. V Kranju so se zbrali sokoli iz Kranja, Strazhishcha in Trzhicha. Zadnjo chast je v Radovljici pokojniku izkazala cheta ljubljanskih gozdovnikov na konjih. Vlak so pozdravili tudi sokoli na Javorniku, na Jesenicah in na Bledu.

V Bohinjski Bistrici so krsto prenesli v Sokolski dom in polozhili na katafalk iz cvetja, zelenja in chrnine. Od pokojnika so se poslovili sorodniki, prijatelji in domachini. Pevski zbor Sokola I. je zapel zhalostinko. Med grobno tishino sta se pred Sokolskim domom od Maleja poslovila prosvetar domachega Sokola Matevzh Pozhar in tajnik Sokola v Novem Sadu Vladimir Labus, ki se je spominjal, da je Tone Malej, ko je bil letalec v Novem Sadu, ves prosti chas prebil v sokolski telovadnici.

Ob peti uri popoldne se je zachel oblikovati zhalni sprevod. Za belim krizhem so trije Sokoli nesli kraljev venec. Sledilo je nad 60 vencev in shopkov, 34 zastav sokolskih zhup in drushtev. Sokoli v krojih so korakali v vech kot osemdesetih chetverostopih. Za chlanicami Sokola I. so se zvrstili zastopniki vojske iz Shkofje Loke in obmejnih enot iz Mojstrane in Bohinjske Bistrice ter domachini. Zhalne korachnice sta igrali ljubljanska in jesenishka sokolska godba. Cerkvene obrede je opravil bistrishki zhupnik Jozhe Ambrozhich z obema kaplanoma. Za vozom z duhovshchino je bila krsta, obdana s sokolsko chastno strazho z izdrtimi sabljami. Za krsto so hodili mati, sestra, brata in ozhje sorodstvo, mednarodna telovadna vrsta, mnozhica domachinov in gostov. Sprevod je bil tako dolg, da sta obe godbi lahko igrali hkrati, ne da bi se medsebojno ovirali. Ob odprtem grobu je govoril dr. Viktor Murnik.5

Ob desetletnici tragichne smrti so Tonetu Maleju v Bohinjski Bistrici odkrili spomenik. Na visokem podstavku iz rdechkastega marmorja je bronasto doprsje Toneta Maleja, ki ga je izdelal kipar Lojze Dolinar. »Kot bi bil zhiv,« so pravili domachini.

Na odkritju spomenika 19. julija 1931 so se zbrali shtevilni Sokoli. Sprevod se je vil od Sokolskega doma do pokopalishcha. Na chelu sprevoda je korakala godba Sokola I. iz Ljubljane in igrala zhalno korachnico. Sledili so venci, pet sokolskih praporov in en gasilski prapor, nato stareshinstvo Sokola in drushtev ter zastopniki oblasti, Sokoli v kroju, chlani in chlanice, Sokoli v civilnih oblekah. Na pokopalishchu je bilo zbrano precejshnje shtevilo ljudi. Spomenik so obkrozhili mati pokojnega Toneta Maleja, njegova brata in sestra, stareshine Sokola, Sokoli, prapori. »Mati je zhe postarana preprosta zhenica, dobrodushnega obraza z bolestno udanim izrazom, oblechena je bila v chrno in s chrno ruto na glavi. Janez in Jozhe sta she precej mlada, okrog 25 let, njuna sestra je pa na videz nekoliko mlajsha; vsi so med svechanostjo tiho jokali, cheprav so hoteli zadrzhati solze.«

Nachelnik Sokola I. Stane Vidmar je v govoru poudaril: »Redki so, ki pridejo tako dalech, da lahko zastopajo barve svoje domovine na mednarodnih tekmah in redki zdruzhujejo v sebi poleg fizichne sposobnosti she toliko jeklene volje in vztrajnosti ter plemenitosti, kot smo to obchudovali pri bratu Tonetu. V zadnjih trenutkih svojega mladega zhivljenja ni tozhil o svojih bolechinah, zhelel je le do zadnjega, da bi nashi zmagali. Za njim je ostala nenadomestljiva vrzel v jugoslav. sokolski reprezentanci. Grenko chutimo to izgubo vsi, najtezhje pa je zadela ta nesrecha nash Tabor! Izgubili smo zvezdo Tabora, najboljshega brata, tekmovalca, telovadca.« Stane Vidmar je odkril spomenik v imenu Malejevih Sokolskih tovarishev, ki so zheleli, da bi kipar ovekovechil njegov obraz na kipu na spomeniku. Sokolski pevski zbori so zapeli zhalostinko »Vigred se povrne«.

Starosta Sokola inzh. Rado Bevc se je zahvalil odboru za postavitev spomenika in kraljevi vladi, ki je jamchila za vzdrzhevanje matere pokojnega Toneta Maleja. Sprejel je spomenik v varstvo in dejal, da bodo odlitek Malejevega kipa postavili v Malejevi telovadnici na Taboru. Sledili so govori nachelnika Sokola Kraljevine Jugoslavije prof. Ivana Bajzhelja, zastopnika dravske divizije polkovnika Novakovicha, ki je zaklical Sokolom in rojakom, naj bodo ponosni na Maleja, »veliki, ponosni in mogochni kot je Triglav, ki je simbol Malejeve velichine«, zhupan bistrishke obchine Mavricha pa je poudaril, da so domachini ponosni na svojega rojaka in polozhil na pokojnikov grob shopek planinskih rozh. Spregovorili so tudi podstarosta Ljubljanske sokolske zhupe Milko Krapesh, starosta kranjske zhupe dr. Obersnel, starostabeograjskega matichnega sokolskega drushtva, admiral v pokoju Prica in starosta bistrshkega sokolskega drushtva Polar.6

V spomin Toneta Maleja so po njemu poimenovali dvorano, v kateri je Malejev doprsni kip. Shportno drushtvo Tabor od leta 1970 vsako leto prireja Malejev memorial. Po Tonetu Maleju sta poimenovani ulici v Ljubljani in v Bohinjski Bistrici.

 

 

 

 

Sokolska telovadna vrsta v Luksemburgu. Od leve proti desni: Leon Shtukelj, Peter Shumi, Tone Malej, Rafael Ban, Jozhe Primozhich, nachelnik SKJ in vodja vrste dr. Viktor Murnik, Stane Zhilich, Gabe Zupanchich in Boris Gregorka. Telovadci so bili chlani sokolskih drushtev v Ljubljani in Mariboru, eden je bil s Sushaka (objavljeno v: Jutro, 1930, sht. 162)

 

 

 

(objavljeno v: Jutro, 1930, sht. 162)

 

 

 

 

Chastna strazha Sokolov na Taboru (objavljeno v: Jutro, 1930, sht. 166)

 

 

 

 

Malejev nagrobni spomenik v Bohinjski Bistrici

 

 

 

 

 

_____________

1 Po: »Iz zhivljenja Toneta Maleja«, Jutro, 1930, sht. 162.

2 Po: »Turoben povratek nashih sokolskih tekmovalcev«, Jutro, 1930, sht. 165.

3 Po: »Nashi Sokoli – zmagovalci zopet doma«, Slovenski narod, 1930, sht. 161.

4 Po: »Tone Malej v svojem Sokolskem domu«, Jutro, 1930, sht. 166.

5 Po: »Velichasten pogreb Sokola-muchenika«, Slovenski narod, 1930, sht. 163.

6 Po: »Vechna slava Sokolu – mucheniku«, Slovenski narod, 1931, sht. 161.