Revija SRP 125/126

Damir Globochnik

 

BRENCELJ IN SPORI MED »ELASTIKI« IN »RADIKALI«

 

Prvi slovenski satirichni list Brencelj je zachel izhajati januarja 1869 v Ljubljani. Kljub tezhavam s pridobivanjem narochnikov in zbiranjem narochnine je Brencelj z izjemo dvoletne prekinitve zabaval bralce do leta 1886. To je bil velik dosezhek chasnikarja, dramatika, pripovednika in satirika Jakoba Aleshovca (1842–1901), ki je pri svojem »zabavljivem in shaljivem listu« prevzel malone vse naloge: bil je lastnik, izdajatelj, glavni urednik in tudi pisec dobrshnega dela tekstov.

Brencelj ni zhelel bralce samo kratkochasiti, pach pa tudi pouchevati in jih voditi po pravi politichni poti, ki jo je po urednikovem mnenju najbolje poznal »oche slovenskega naroda« dr. Janez Bleiweis. Neusmiljeno je napadal Bleiweisove politichne nasprotnike. Aleshovec si je drznil mnogo. Njegova glavna tarcha so bili nemshkutarji in nemshki liberalizem. Polotil se je tudi duhovnikov, ministrskega predsednika, dezhelnega predsednika, glavarja in poslancev. Zaradi pikrih napadov na posamezne mladoslovence je Aleshovca v sedemdesetih letih 19. stoletja doletela obtozhba Josipa Jurchicha, da naj bi bil izkljuchni krivec za pojav slovenske »revolverske zhurnalistike«.

 

Jakob Aleshovec se je izkazal tudi v boju proti »elastikarjem«. V chasu spora med Shukljetovimi liberalnimi vladno-zmernimi »elastiki« (F. Shuklje, J. Kersnik, F. Levec) in neodvisnimi liberalnimi, narodno bolj odlochnimi »radikali«, ki so bili proti kompromisu z nemshko stranko, je Brencelj kritiziral Shukljetovo politiko prav tako kot mladoslovenski satirichni list Shkrat (1883–1885).

Na volitvah v kranjski dezhelni zbor leta 1883 so po shestih letih nemshke prevlade Slovenci zopet dobili vechino, vendar so se v okviru »slogashke« slovenske stranke med seboj sporekli liberalci. Povod za spor med »elastiki« in »radikali« sta bili verifikacijska debata 6. oktobra 1883 glede volitev v veleposestnishki kuriji in vsota 600 goldinarjev za neobligatni pouk drugega dezhelnega jezika. 

Che mandati Karla Dezhmana, dr. Roberta Schreya in dr. G. Mauerja ne bi bili verificirani, bi po mnenju Frana Shukljeta sledil padec prvega kranjskega dezhelnega predsednika slovenske narodnosti, Andreja Winklerja. Nemshka stranka je namrech grozila, da bo zapustila dezhelni zbor. Zato se je Shuklje v narodnem klubu zoperstavil Luki Svetcu. Sledila je debata. Janko Kersnik je v sklepnem govoru med drugim izrekel naslednje besede: »Oni chastiti gospodje, kateri se danes tako vztrajno ustavljajo verifikaciji, so vzrastli v svojem politichnem delovanju na Kranjskem in Shtajerskem v vedno hudi opoziciji, v vednem naravnem negiranju, – no, jaz menim, da je treba tu nekaj mladostne elasticete, da se pokorimo tezhavnemu polozhaju, da bode mogoche tudi kaj dobrega storiti slabim tradicijam nasproti. Treba je nastopiti pot, ki vodi k uspeshnemu delovanju.«

Rezultat glasovanja je bil 24 za (poleg Shukljeta tudi Bleiweis, Grasselli, Poklukar) in 6 proti (Svetec, Voshnjak, Zarnik, Rudezh, Dolenc in Robich).

»Sploh pa so se obravnave dezhelnega zbora do one eksplozije v verifikacijski debati vrshile v naravnost idilichnem miru. In ta idila ni bila prekinjena niti tedaj ne, ko je bil dezhelni zbor zgreshil drugo narodno 'izdajstvo', ko je namrech v svojem prorachunu sklenil ominozen kredit '600 gld. za neobligatoren poduk drugega dezhelnega jezika v vechrazrednih ljudskih sholah',« se je Shuklje branil drugega velikega greha, ki ga je zagreshil chez 14 dni. »Zhivi krst ni chrhnil nobene besede, celo dr. Zarnik je molchal kakor grob, ko je dr. Poklukar kot porochevalec financhnega odseka nasvetoval to 'pogubno' postavko. Jaz takrat sploh nisem bil niti chlan financhnega odseka, navzlic temu se je leta in leta divja agitacija zaganjala v mene, chesh da sem jaz oni 'fautour nequitiae', ki ima na svoji kosmati vesti nedopustni ta zlochin.« Vechina poslancev je znesek 600 goldinarjev za uchitelje, ki bi neobvezno pouchevali uchence v nemshchini na vechrazrednih ljudskih sholah, sprejela, Winkler je namrech izjavil, da v nasprotnem primeru odstopi, le Svetec, Voshnjak, Zarnik, Rudezh in Dolenc so med glasovanjem zapustili sejo.

 

Shukljetova lojalnost je bila nagrajena. Pridobil si je zaupanje barona Winklerja, ki je zahteval strpnost do nemshke manjshine, in visok ugled v oportunistichni Winklerjevi vladni stranki. Poleg Janka Kersnika in Frana Levca je veljal za najpomembnejshega »elastika«. Med »radikali«, ki so »elastikom« zaradi njihove spravne politike do nemshkih konservativcev ochitali nacionalno mlachnost in malone narodno izdajstvo, sta izstopala Ivan Hribar in dr. Ivan Tavchar.

Prepiri med obema skupinama so v tem chasu polnili poslanske klopi in Hribarjevo in Tavcharjevo revija Slovan (18841887), chasnike Slovenski narod, Slovenec, Ljubljanski list (priloga dezhelnega uradnega chasnika Laibacher Zeitung pod Shukljetovim urednishtvom) »list, o katerem je bilo sploshno znano, da je oficijozen vladni organ«, in ga je podpirala tudi trzhashka Edinost, idr. Mladoslovenski satirichni list Shkrat je Ljubljanskemu listu nadel imeni »slovenski Tagblatt«  in »Ljubljanski butelj«.

Zadnji letniki staroslovenskega Brenclja so bili povsem v znamenju Shukljeta in »elastikov«. 19. shtevilka iz leta 1883 je bila zaradi napadov na Winklerjeve »elastike« zaplenjena, zato je Aleshovec postal previdnejshi in je svoje mnenje o Shukljetovem listu zavil v niz namigovanj ter ga polozhil v usta stalnega »podlistkarja« Krishpina Krishpovicha: »Vi dolzhite dezhelno vlado kranjsko (in to leti na njenega nachelnika barona Winklerja), da je osnovala slovenski svoj dnevnik, ko sta zhe prej bila dva, ki se ne moreta odebeliti,« pishe v 7. shtevilki Brenclja iz leta 1884 »Krishpin Krishpovich« (alias Aleshovec). »Da vlada s svojim listom nima namena, drugih slovenskih listov spodrivati, je jasno zhe iz tega, ker drugi davek, to je kolek plachujejo in brez tega davka vlada ne more biti, drugache bi bil zhe zdavnaj odpravljen. S samim nemshkim listom, kakor je 'Laibacherica', pa vlada ne more nich posebnega dosechi, vzlasti med ljudstvom ne, ker to ne ume nemshchine. Che bi drugi listi slovenski hoteli pisati tako, kakor Shukljejev list, bi ne bilo treba vladi svojega posebnega lista, kajti tega ne verujte, da se je osnoval samo zato, da ima profesor 'Dalje' – chem rechi: Shuklje na svojem odpustu kaj opravila. Torej je edino le trma drugih listov slovenskih kriva, da si je vlada omislila svoj poseben list v tem jeziku ...

In, gospóda, ne prezreti glavne vazhnosti tega listicha! Z njim je pripoznala vlada, da so vsaj na Kranjskem Slovenci, in se mora zh njimi govoriti ter she pisati jim slovenski. Schasoma utegnemo priti tako dalech, da bo vlada spoznala, da ji nemshkega uradnega lista treba ni, in bo pustila 'Laibacherco'; se ve, da se bo to zgodilo she le takrat, ko na Kranjskem ne bo nobenega chloveka vech, ki bo rekel, da je nemec.«

 

Tudi Brencljeve karikature so napadale Ljubljanski list in njegovega urednika »razprofesorja Shukljeja«. V 3. shtevilki iz leta 1884 je bila objavljena karikatura »Zamena obleke – dobra ali slaba?«. Shuklje je na poljskem strashilu zagledal »vladni frak«. Cheprav je ta razcapan, se ga odlochi nadeti. Komentar h karikaturi se glasi: »Pride profesor na poti svojega zhivljenja do te-le podobe v zhitu, ogleda si suknjo in ker mu je vshech – zameni svojo suknjo z ono ter odide oblechen veliko lepshe kot prej, kakor kazhe ta podoba. Che je le sebi vshech v nji!«

»Kdo kali mir v dezheli,« je naslov karikature v 5. shtevilki. »Kako je to, da ob tem prijaznem jezeru nikdar miru ni?« Odgovor na vprashanje: »Saj bi bil, che bi te one-le napihnjene zhabe ne bilo. Ta moti mir vsak vecher s svojim regljanjem.« Sredi jezera sedi ogromna zhaba, ki predstavlja Ljubljanski list.

Karikatura »Kranjski 'shkis'« v 14. shtevilki je bila prav tako posvechena novi politichni zvezdi – nekdanjemu radikalnemu liberalcu in aktualnemu »elastiku«, Franu Shukljetu: »No, zdaj je pa tudi ta 'shkis' v 'talon' prishel.« Karikatura v 3. shtevilki za leto 1885 prikazuje »Letoshnji politichni ploh na Kranjskem«. Shuklje za seboj vleche tezhek »ploh« – Ljubljanski list, ki je po zaslugi ostrih chlankov marsikateremu »radikalnemu« Slovencu grenko oblezhal v zhelodcu. Gledalci komentirajo prizor: »Glej ga no, glej! Ta je zhe lansko leto vlekel ploh, ko je hotel sklepati Slovence z nemshkutarji, letos ga pa zopet vleche.« 

Vlechenje ploha je ljudski obichaj, ki spada med pustne shege. Znan je v vech variantah: npr. che v vasi ni bilo v preteklem letu nobene svatbe, so morala dekleta na pustni torek vlechi ploh, ploh je morala voziti tudi dekle, ki ji je v predpustu spodletela poroka, itd. Brencelj je torej hotel povedati, da Shuklje za svoje politichne poglede ni uspel najti pravega partnerja.

Tudi na zadnji karikaturi v Brenclju »Dolenjska repatica« (1. sht. iz leta 1886) je bil predstavljen Shuklje, ki so ga volivci dolenjskih mest konec leta 1885 z veliko vechino izvolili za poslanca v dunajskem dezhelnem zboru. Nad panoramo Novega mesta se bleshchi zvezda repatica, obkrozhena z nizom fig, v kateri je narisan Shukljetov obraz, gledalci pa se sprashujejo: »Kdo ve, kaj ta chudna zvezda pomeni! Dobrega gotovo nich!«

 

Avtor omenjenih karikatur je bil Franc Zorec (1854–1930), ki je od leta 1875 v Ljubljani shtudiral bogoslovje. Chasnik Slovenec je ob Zorchevi smrti zapisal: »Aleshovec ga je takoj izsledil in ga trdno privezal na svoj list. 'Brenclju' je manjkalo ves chas dobrih sotrudnikov. Tekst je napisal po vechim Aleshovec, za karikature in druge slike je pa moral loviti risarje, kjerkoli je mogel katerega vjeti. Zhe leta 1875 sta se nashla Aleshovec in Zorec in ostala nerazdruzhna sotrudnika 'Brenclja' do njegovega konca. Nekaj let je bil Zorec edini risar in so skoraj vse slike njegovo delo. Zlasti v semenishkih letih Aleshovec ni izpustil Zorca iz rok. Delati mu je moral ali narochene ali nenarochene karikature vchasih cele nochi, da je 'Brencelj' sploh mogel iziti. Karikature se povechini odlikujejo po duhovitosti in skrbni izdelavi. Che pa tudi niso bile vse v vsakem pogledu posrechene, glavno je, da so dosegle svoj namen. In svoj namen so dosegle. Najbolj viden dokaz za to trditev je bil odpor, ki je izhajal iz vrst prizadetih in pa iz sobe drzhavnega pravdnika. V tedanjih razmerah je vrshil 'Brencelj' vazhno vlogo in z 'Brencljem' seveda tudi njegov glavni ilustrator Zorec.«

Franc Zorec je bil leta 1879 posvechen v mashnika. Sluzhboval je kot kaplan v Stopichah pri Novem mestu, v Zagorju ob Savi in v Trebelnem. Od leta 1879 je bil administrator v Zhilcah pri Cerknici, od leta 1900 administrator oziroma zhupnik v Novi Oselici pri Sovodnjem. Aleshovcu je pomagal tudi z denarjem. »Aleshovec si je mnogo prizadeval, da bi list vzdrzhal in ga she nadalje izdajal. Ko pa ni bilo odziva med plachniki in narochniki, je tudi najzvestejshi Aleshovchev sodelavec g. Zorec obupal in mu nasvetoval, naj list ustavi. 'Brencelj' je leta 1885 prenehal, pa tudi z Aleshovcem je shlo navzdol. Mozh se je zanemaril in zhivel do svoje smrti res prav bedno zhivljenje. G. Zorec se ni odtegnil od njega, kakor so mnogi drugi storili, s prijazno besedo in denarno podporo je vzbudil v dushi Aleshovca marsikateri svetel spomin na bojevita leta svojega zhivljenja, ko sta z 'Brencljem' skupaj pikala slovensko javnost.«

 

 

 

 

Franc Zorec, »Kranjski 'Shkis'«, Brencelj, 1884, sht. 14

 

 

 

Franc Zorec, »Letoshnji politichni ploh na Kranjskem«, Brencelj, 1885, sht. 3