Revija SRP 125/126

Branko J. Hribovshek

ZATON ZAHODA

(II)

 

She kaj, pa vzhodnjaki in Zahod

 

V prvem delu tega spisa smo prisluhnili kritiki treznih glasov na Zahodu o zahodni politiki, gospodarstvu in vojashkem delovanju, naredili povzetek in dodali lastno mnenje. Zdaj pa she nekaj o vzhodno-zahodnih razlikah v miselnosti in o tem, kako dozhivljajo vzhodnjaki, pravzaprav tujci, to, kar imenujemo Zahod.

 

Pravzaprav je to precej tezhko opisati nepristransko in nekako sploshno veljavno. Dozhivljaji so osebni, posamichni, vendar pa dajo nekakshno sliko o vsesploshnem ozrachju.

Uradno je seveda vse najbolj prijateljsko, polno razumevanja in chlovechnosti, kar pa hitro izgine na osebni ravni – nochem rechi, da so na Zahodu ljudje slabshi – nekako je vse precej enako v odnosih kot pri nas ... ampak so neki odnosi, ki jih vzhodnjaki precej boleche obchutijo, pa cheprav mogoche imajo sami enak odnos do nekih lastnih tujcev – zanimivo – vechinoma z njihovega vzhoda in juga! Sta dve besedi, ki najbolj prideta tu v uposhtev – gostoljubnost in rasizem – in kar je lepo za nas, Slovence – za rasizem nimamo slovenske besede! Bilo bi zlagano, che bi trdil, da pri nas rasizma ni – je pri vseh v naravi, moderni nachin zhivljenja, posebno religije in kapitalizem, to takoj privlechejo na dan.

Preden preidem na danashnji chas, naj omenim, da so chasi, ko si bil ponosen na »strica v Ameriki«, in to je mogoche narediti samo v Ameriki ... zhe zdavnaj mimo. Ljudi zanima »blizhnji« Zahod, tam najdemo delo in boljshe plache, pa cheprav je tukaj bolj zhalost kot jeza, da so nas »nashi« prodali Nemcem in Amerikancem. In »nashi« so sluge Bruslju ...

 

Naj omenim morda bistveno razliko v znachaju med Vzhodom in Zahodom. Na sploshno so ljudje chim dlje proti Vzhodu toliko bolj gostoljubni. Tega pa zahodnjaki nimajo za gostoljubnost, marvech za izraz podlozhnishke manjvrednosti, kot lahko potrdim iz izkushenj mojih znancev kakor tudi iz lastnih opazhanj. To lahko opazi tudi dandanes vsak turist, che se le kjerkoli malo dlje zadrzhuje.

Ta gostoljubnost je bila usodna za gostitelje – njihovi zahodni gostje so jih ponavadi oropali, podjarmili in kolonizirali. Tako imenovani raziskovalci in odkritelji so bili vechinoma morski razbojniki z uradno podporo svojih drzhav.

Med potovanjem po Tajski je eden mojih sopotnikov postavil vprashanje, kako to, da so bile razen Tajske vse sosednje drzhave britanske ali pa francoske kolonije – le Tajska se je izognila tuji okupaciji. Vodnik je odgovoril, da ko so prishli »farangi« (tj. Francozi, sedaj beseda na sploshno pomeni Evropejci), jim domachini niso pokazali svojih mest in palach, temvech so za tujce v blizhini obale postavili nove vasi iz bambusovine, jih prijateljsko pogostili, jih napojili, jim pripeljali zhenske. Nato, ko so farangi nazhrti, napiti in izchrpani zaspali, so celotno vas skupaj z farangi zazhgali – in to so naredili dvakrat, potem pa farangi niso vech prishli.

Freya Stark, britanska pustolovka in popotnica, je v svojem potopisu The Valleys of the Assassins and Other Persian Travels1 o potovanju v Alamut, izmaelitsko oporishche v Perziji, opisala, kako jo je na potovanju skrbelo, ali jo bodo domachini v vaseh, kjer je zaprosila za prenochishche in hrano, prijazno sprejeli. Ni bila niti enkrat razocharana nad gostoljubnostjo, ko je s svojim spremstvom preprosto potrkala na katera koli vrata. To je bilo nekako po prvi svetovni vojni – ali si lahko zamislite, da bi v Veliki Britaniji takrat (da o sedanjosti sploh ne govorimo) kak Perzijec potrkal na vrata v kakshni vasi in zaprosil za prenochishche? V najboljshem primeru bi ga samo odgnali, che ne poklicali policije ...

Nekaj kasneje (v 30 letih) je po Perziji potoval Britanec Robert Byron, ki je preucheval islamsko arhitekturo; v svojem potopisu The road to Oxiana2 opisuje, kako neprijazno so ga sprejeli v britanskem in amerishkem poslanishtvu v Perziji, kako pa je bil prijazno sprejet in pogoshchen v sovjetskem, a mu v slednjem vseeno niso dali vize za obisk Buhare in Samarkanda, ker Britanci niso hoteli dati vize niti enemu sovjetskemu pokushevalcu chaja za obisk v Indiji ...

William Harrison pa v svojem delu o »odkriteljih« izvira Nila Burton and Speke3 opisuje, kako je veliki »borec« proti suzhenjstvu Livingstone pravzaprav prezhivel svoje pustolovshchine, zahvaljujoch prijateljstvu z lovci na suzhnje, in kako je sloviti Amerikanec Stanley, ki je preplul Kongo, da bi nashel Livingstona, ukazal streljati na domachine ob Viktorijinem jezeru, ker ga niso dovolj »sposhtljivo« pozdravili ... Burton, sicer znan arabist, pisatelj, pustolovec, v primeri z drugimi prijatelj domachinov ter kasnejshi britanski konzul v Trstu, kamor so ga »pregnali«, pa je bil za vechino britanske aristokracije »persona non grata«.

Tako je bilo v kolonialni dobi ... V nedavni preteklosti pa je tako imenovana cvetlichna generacija (tudi tisti zahodnjaki, ki niso bili nikdar v Woodstocku, se imajo za nosilce te tradicije) prav parazitsko uzhivala mamila v Indiji, v Butanu in Nepalu ter izkorishchala gostoljubnost domachinov, dokler tem ni bilo vsega dosti in so jih konchno pregnali – tako mi je to opisal nekdo, ki je sam pri tem sodeloval. Moram pripomniti, da kljub vsem zaslugam, ki naj bi jih imeli za konec vietnamske vojne, nisem srechal hujshih oportunistov, konformistov, egoistov in malomeshchanov, kot so ti, ki se imajo za pripadnike »woodstockovske tradicije«.

 

V sholi so nas uchili o dobi raziskovanj in odkritij, a skoraj nich ni bolj domishljavega in napachnega, kot ti dve oznaki. Z »odkritji« zahodnjaki postavljajo sebe v sredino vsega in kot merilo vsega za svoje neznanje, a vzhodne kulture so bile zhe v tistih chasih enako visoke, le tehnichno in vojashko pa bolj zaostale. Za »raziskovanji« pa se skrivajo bolj vojashke kot trgovske izvidnice pri iskanju blaga, trgov in dezhel, ki so jih potem zavzeli, okupirali in naredili iz njih kolonije. Prijaznost in gostoljubnost sta bili za domachine usodni; ker pa so vse to opisovali vechinoma Britanci, so bili v teh spisih razbojniki le tisti, ki jih imenujejo »dago«, tj. Portugalci in Shpanci, ter »frogmen« ali Francozi, morda she Belgijci in Holandci, ki so bili za Anglezhe le malo boljshi kot vsi »colored«.

Nima smisla naprej nashtevati porochil in potopisov iz tedanjih kolonij. So polni rasizma, saj v njih domachini ne govorijo, marvech »zhlobudrajo«, dobri so le tisti, ki so sprejeli »svetlo luch krshchanske vere« in ponizhno sluzhijo tistim, ki so jih »kultivirali« in »civilizirali«, oni pa, ki so se uprli, so »zahrbtni, izdajalski, morilski in primitivni« domorodci, so celo ljudozherci, zhivechi v »temi svoje zablode« ...

 

Zahod poskusha vsak teroristichni napad (pri tem je vseeno, ali so ga resnichno izvrshili obdolzheni ali pa so ga v interesu notranje politike organizirali sami vladajochi) na svojih tleh prikazati kot dogodek, ki nima nich skupnega z zahodnjashko politiko in z vojnimi operacijami drugod po svetu. Teroristom se pripisuje popolnoma druge razloge: ne marajo zahodnega nachina zhivljenja, vodijo sveto vojno proti nevernikom, so zapeljani s tujo propagando, mladini je dolgchas in ishche avanture ipd. Prav neverjetna je lahkovernost, s katero vechina na Zahodu sprejema to propagando, vendar pochasi pojenja tudi ta naivnost.

Popolnoma je tudi jasno, da tovrstna propaganda zahodnjashki »eliti« omogocha, da dobiva navidezno demokratichno podporo prestrashenih podanikov za svojo smrtonosno politiko povsod po svetu. Obenem „elitnikom“ omogocha she naprej ropanje in izkorishchanje lastnega prebivalstva, ki s tem seveda plachuje njihove vojashke podvige po svetu.

Pravzaprav imajo pri tem zelo lahko delo, ker jim to omogocha mentaliteta ljudi na Zahodu. Vsak nezahodnjak, ki je samo malo dlje, vchasih pa zhe samo kot turist, bival v kako zahodni drzhavi, se je neizogibno srechal s to mentaliteto. Prvo, kar zahodnjaki dajo chutiti drugim, naj bi bila njihova moralna in intelektualna vechvrednost, njihovo »bogastvo« ter njihova dobrota in dobronamernost, da se z nezahodnjakom sploh tudi privatno pogovarjajo. Tisti, ki morda med »shtirimi ochmi« tega ne pokazhejo ali pa se zavedajo fiktivnosti, se v druzhbi svojih rojakov instinktivno pridruzhijo istemu odnosu iz strahu in sramu pred sonarodnjaki. Redki so, ki zmorejo tudi med svojimi pokazati odprtost, toda pri tem pravzaprav s svojim pokroviteljstvom she bolj poudarijo neprijetno vzhodnjakovo izkushnjo.

Seveda nezahodnjak takoj opazi ta odnos, ki je zelo zhaljiv. Opazi tudi, da zahodnjaki sploh niso tako moralni in demokratichni, da se upajo spregovoriti, zastopajoch vechinoma uradno mnenje le z rahlo kritiko, najvechkrat o chem nebistvenem, da bi pokazali »neodvisnost« svojega mnenja. Zhe v krajshem pogovoru je opazno, da zahodnjaki niso niti tako izobrazheni, kot se postavljajo, da nimajo o vzhodnjakovi dezheli (che sploh vedo, da obstaja) in o jeziku, ki ga govori, nikakrshne prave predstave – vse je posplosheno in ustreza neki poenostavljeni smeshni predstavi kot na primer: mediteranci v glavnem jedo kruh, namochen v olivnem olju, in shpagete, pa she kakshno ribo ipd.

Pojasnila vechinoma niso dobrodoshla. Zahodnjaki imajo sploh za nepotrebno kaj bolj natanchno vedeti o tujchevi domovini, zanje je celo zhaljivo s tem se obremenjevati, in pojasnila, che so pozitivna, jemljejo kot lazhi, vprashanja pa postavljajo, che sploh, kot z neke »vishine«.

Niso sicer vsi ravno taki, mogoche celo vechina ni taka, vendar pa je tak prevladujochi vtis, ki ga nezahodnjak dobi v odnosu z ljudmi na Zahodu, pa cheprav ima mogoche med njimi tudi zelo dobre prijatelje in znance.

Nekaj po zdruzhitvi obeh Nemchij, ko so vzhodni Berlin krepko privatizirali, veliko stanovalcev odgnali, obnovljena stanovanja pa so bila she vechinoma prazna, je shvicarska televizija predvajala pogovor z nekim znanim (menda umetnishkim) zakonskim parom, stanujochim v Berlinu. Povedala sta, da sta se preselila iz zahodnega v vzhodni Berlin, ker so v slednjem najemnine manjshe. Na vprashanje, kako se tam sedaj pochutita, je ona odgovorila: „Oh, odlichno, tam si sosedje she voshchijo pri srechanju dobro jutro, so bolj prijazni in ljubeznivi, »sind irgendwie mehr slawisch« (so nekako bolj slovanski ...« TV voditelj, zelo znan novinar, je tako nenadoma spremenil temo, da je kar zbodlo, kot so dali opaziti tudi sogovorniki.

 

Tujec ne bi bil tukaj, che ne bi bilo pri njih na Zahodu v vseh pogledih boljshe! Naj bodo prishleki srechni, da so tu, ker doma so bili lachni ... Gotovo je boljsha placha, morda tudi delo za tuje delavce, za begunce pa je vechinoma bolje zato, ker jim je Zahod s svojimi podrepniki unichil domovino.

Kar je posebej znachilno za tuje delavce z Vzhoda, morda pa sploh za vse, je nekakshno zachudenje ob ugotovitvi, da zahodnjaki, ki so za juzhnjake pravzaprav bolj severnjaki, niti niso pametnejshi od njih in zakaj je potemtakem pri njih vse bolj v redu ... Po preudarku pa ugotovijo, da so zahodnjaki le malo bolj disciplinirani, da vechina naredi zgolj to, kar mora, in da pri tem tudi sodelujejo, vzhodnjaki pa imajo v svojih domovinah she vedno prevech nepotizma, zabushavanja in socialnega parazitizma (o korupciji pri vseh pa bi se dalo dodatno razpravljati).

Nochem biti rasist, vendar pa je pojasnilo za tak odnos med ljudmi priblizhno naslednje: na jugu lahko prezhivish, vchasih tudi zelo dobro, kot posameznik, ne menech se prevech za ostale, na severu pa je bilo od nekdaj prezhivetje v ostrih podnebnih razmerah mozhno le ob tesnem sodelovanju; kdor ni sodeloval, je hitro poginil - in tako so ostali samo sodelujochi!

Posebno porazno deluje zahodni »vzvishen« odnos na otroke tujcev. Najprej imajo problem, ker so v sholah v slabshem polozhaju, saj jim njihovi starshi kot tujci pri novem jeziku in temah ne morejo pomagati. Zato otroci v nizhjih razredih zachnejo celo zanichevati svoje starshe in svoje poreklo. Za starshe je to posebej tezhko dozhivetje, saj so v stalni napetosti in strahu pred nezaposlenostjo. Ko pa otroci malce odrastejo in zachnejo razumevati odnose, spoznajo, da jih zaradi njihovega porekla okolica sploh ni sprejela, in to kljub temu, da govorijo jezik okolja in da so obiskovali in she obiskujejo domache shole – in prav to izobchenje jih spremeni v »odpadnike«. Nezaposlenost zaradi diskriminacije tudi pri iskanju dela jih she bolj zagreni. Getoizirajo se in se zachnejo iskreno zanimati za izvorno domovino, za jezik in kulturo svojih starshev. Posebno se radikalizirajo tisti, katerih starshi prihajajo iz bivshih kolonij ali pa s podrochij, kjer se tako imenovana »mednarodna skupnost« vojskuje, ko vidijo, kako zhivljenje njihovih sonarodnjakov in sovernikov v matichni domovini za zahodnjake, v bistvu osvajalce, ni vredno nich. Obenem vidijo, kakshen odnos imajo ljudje dezhele »gostiteljice« do teh dogodkov: odkrito kazhejo, da jim je popolnoma vseeno, koliko ljudi je tam doli nekje pobitih, saj gre za manjvredne; preprichani so, da jih ti ogrozhajo, da jim Zahod prinasha svobodo, demokracijo in chloveshke pravice, domachini pa so si sami krivi, che ne priznavajo te dobrote Zahoda. O tem, koliko so jih oropali skozi zgodovino, ti zahodnjaki nimajo pojma, ali pa so preprichani, da so jim kot kolonisti prinesli napredek in kulturo, in zato bi jim morale biti njihove zhrtve vechno hvalezhne.

Lahko si je misliti, kako tak odnos arogantnih, omejenih in prezhrtih zahodnjakov, ki podpirajo to smrtonosno politiko in vojashke podvige na tuj rachun, deluje na te mlade ljudi. Ta mladina je v ocheh zahodnjakov popolnoma »nerazumljivo nehvalezhna dezheli gostiteljici« in prav gotovo je »zapeljana s sovrazhno propagando«, ko se pridruzhuje raznim radikalnim skupinam, sovrazhnim Zahodu, kot lahek plen za tiste, ki jih hochejo izkoristiti za dosego svojih politichnih in vojashkih namenov.

Trenutno naj bi jih bilo okoli 3000 iz zahodne Evrope, ki so pristopili k ISIL – veliko presenechenje za vse moralno neoporechne Evropejce, ki so te mlade vzgajali po svojih vzorcih, a so se po internetu organizirali po svoje; presenechenje za Evropejce, ki jim postaja jasno, da imajo njihovi »zashchitniki« popolnoma druge namene ...

Vsaka druzhba, ki zatira in tlachi svojo manjshino ali pa podrejene, kazhe pravzaprav svojo slabost, saj se chuti ogrozhena, in ima prav, ker prav upor proti temu zatiranju, kot je to pokazala zgodovina, konchno pripelje do njenega propada. Je pa to le eden od razlogov, pravzaprav je le znanilec za bodochi propad.

 

 

Naravni zakoni nastanka, razvoja in propada

 

Da bi lahko ugotovili, da neka civilizacija ali kultura propada, moramo najprej poznati vzroke za ta in tak propad, moramo ugotoviti znamenja in pogoje za tako stanje ter imeti znanje o zakonih in zakonitostih, ki to pogojujejo in napovedujejo.

Seveda so ti zakoni in zakonitosti nekaj naravnega, nekaj, kar je neodvisno od chloveka in chloveshke druzhbe, pa cheprav mogoche na prvi pogled ni videti tako. Ti zakoni in zakonitosti so nam dobro znani iz fizike in biologije.

 

To je posredno pokazala tudi filozofija, ker nikdar ni mogla, in pravzaprav sploh ne more pojasniti teh zakonov in zakonitosti. Seveda filozofija tozadevno nastopa predvsem antropocentrichno, vse njene glavne smeri so nastale v chasu, ko osnovni naravni zakoni she niso bili znanstveno definirani, moderne smeri pa jih v svojem praznem blebetanju zanemarjajo.

 

Omenim naj le eno bistveno napako in en bistven uspeh filozofije, za katero naj bi bilo merilo globina spoznanja stvarnosti.

 

Tako Hegel, eden najvidnejshih predstavnikov filozofije, trdi, da je vsaka celota vsota vseh njenih posameznih delov. To je napachno, kajti celota je vsota vseh njenih posameznih delov in njihovih medsebojnih delovanj! Zopet Hegel nekje drugje: kjer preneha ratio, tam se zachne emotio.

Prvo navedeno pravilo je bistveno za celotni razvoj od nezhivega do zhivega, pa do chloveka in chloveshke druzhbe. Za chloveka in chloveshko druzhbo pa je she posebej vazhno drugo pravilo. Obe sta v konchnem izidu usodni za chloveshko druzhbo. Vse namrech vsebuje zhe od svojega nastanka kal svoje pogube.

 

Fizika uchi, da je celotno vesolje in vse, kar se je zgodilo, se dogaja in se bo zgodilo, posledica medsebojnega delovanja osnovnih delcev v prostoru in chasu. Bistveno je, da to medsebojno delovanje povzrocha nastajanje novih struktur polj, delcev, teles in njihovih gibanj – s popolnoma novimi lastnostmi, ki zopet medsebojno lahko delujejo tako, da tvorijo vedno vishje ravni organizacije. V fiziki govorimo o tem kot o »kooperativnih ali kolektivnih fenomenih«. Od teh so na sploshno znani na primer fazni prehodi, kot so taljenje, izparevanje, strjevanje, kondenzacija itd. Skupki atomov ali molekul kazhejo s porastom shtevila svojih delcev lastnosti, ki so vse bolj razlichne od svojih posameznih delcev. Ti skupki na sploshno nastopajo kot plini, tekochine ali pa trda telesa, odvisno od kolichine dolochene vrste energije, ki jo vsebujejo. To je nekaj, kar lahko oznachimo kot prehod kolichine v kakovost  kvantitete v kvaliteto; gre za pojme, ki so znani v filozofiji.

 

Zaradi medsebojnega delovanja atomov, molekul, v elektromagnetnih in gravitacijskih poljih, pri razlichnih koncentracijah, pritiskih in temperaturah, se pojavita dve vrsti struktur: ravnotezhne in neravnotezhne (ali disipativne).

Ravnotezhne strukture za svoj obstoj ne porabljajo energije in so »vechne«, to je statichne, che jih ne spremeni kak zunanji vpliv. Primeri so atomi, molekule, kristali in telesa, sestavljena iz njih – vse to, kar na sploshno tvori nezhivo naravo.

Za neravnotezhne ali disipativne strukture (I. Prigogine in njegova shola4) pa je znachilno, da za svoj obstoj potrebujejo pretok energije ali materije (ali pa oboje), ki nastaneta zaradi neravnotezhja, tj. zaradi razlik v temperaturi, pritisku, koncentraciji s kemichnimi reakcijami ipd.; te strukture lahko obstojajo le pri dolochenih zunanjih in notranjih pogojih. Disipativne se imenujejo zato, ker s pretokom »razsipajo« energijo in materijo. Kakor hitro se zunanji ali notranji pogoji bistveno spremenijo, ali pa izostanejo pretoki energije in materije, taka struktura razpade.

 

Te disipativne strukture nastanejo zaradi fluktuacij, tj. »mikroskopsko« majhnih statistichno nakljuchnih sprememb vrednosti razlichnih fizikalnih kolichin, kot so temperatura, koncentracija raznih snovi, pritisk itd., od katerih se nekatere pri dolochenih vrednostih tokov energije in materije ojachijo, povechajo in postanejo »makroskopske«. Te povechane pa niso vech nakljuchne, ker tudi same povzrochajo lastno rast. Tako nastane struktura, to je dolochen red v nekem prvobitno kaotichnem sistemu. Ta proces imenujemo samoorganizacija sistema. Kot sistem je oznachen skupek atomov, molekul, na sploshno teles v nekem omejenem prostoru.

Notranji ustroj takega sistema – disipativne strukture – kazhe prostorno funkcionalno razdelitev tvari ter kanalizacijo tokov energije in materije; zunaj njegovega prostora, v njegovi okolici, pa tega ustroja ni. Ustroj sistema se lahko schasoma tudi postopno menja, ko se prilagaja spremembam notranjih in zunanjih okolishchin; to se imenuje evolucija sistema ter se lahko spreminja tudi periodichno in reproducibilno.

Tukaj je posebej pomembno, da lahko zelo majhna sprememba dolochene velikosti, imenovana »kritichna« fluktuacija, v sistemu pri dolochenih pogojih (v labilnem ravnotezhju) povzrochi obsezhno spremembo – kaos ali pa red (strukturo), in v tem redu neka druga zopet novo spremembo – kaos ali pa nov red, ali pa she bolj zapleteno strukturo itd. V fiziki imenujejo te procese bifurkacija ali vilichenje, ki povzrocha vse vechjo raznovrstnost struktur, vse vechjo zapletenost strukture struktur, ravni organizacije struktur, to je zapletenost reda, seveda vse odvisno od pretokov energije in materije, pritiska, koncentracij in temperature fizikalnega sistema. Te spremembe strukture, reda, so pravzaprav spremembe, analogne faznim prehodom.

Semkaj sodi zgodbica o metulju, ki je s trepetom svojih kril (kritichna fluktuacija) povzrochil uragan – kaos – na drugi strani planeta; to je nekako mozhno, a tega praktichno ni mogoche meriti. Bolj dramatichno in pogosteje opazheno pa je zamrzovanje podhlajenih polarnih morij: voda, ohlajena pod temperaturo zmrzovanja (tj. v labilnem ravnotezhju), nenadoma zmrzne z veliko hitrostjo – mogoche zaradi udarca z repom neke ribe ali pa valchka, povzrochenega z rahlim pishem kakshnega vetrchka (kritichna fluktuacija), in tako nastale ledene povrshine se zachnejo lomiti z neznanskim trushchem, ob katerem so nekateri severnjaki, ki so mu bili priche, ponoreli ... Tudi voda, segreta nad temperaturo vrelishcha, lahko nenadoma izpari (lahko, da se je kotel rahlo stresel) in povzrochi hudo eksplozijo, kot so izkusili nekateri strojevodje parnih lokomotiv, pa tudi raziskovalci z nekaterimi drugimi tekochinami. Ti primeri so dogajanje pri faznih prehodih v nezhivem svetu, ki jih lahko neposredno opazujemo.

V druzhboslovju so nenadni prehodi, analogni zgoraj opisanim, imenovani revolucije. Za te prehode je bistveno, da sistem preide v labilno ravnotezhje, ko nekatere kolichine – na primer temperatura, pritisk ipd. pri enostavnih fizikalnih sistemih ali pa nezadovoljstvo, revshchina, lakota pri druzhbenih sistemih – presezhejo dolochene vrednosti. Tako je pri fizikalnih sistemih potrebna samo she majhna sprememba temperature, pritiska ipd. kot neposreden vzrok za zachetek faznega prehoda, pri druzhbenih sistemih pa temu ustreza delovanje sprva majhne skupine ljudi, ki najde odziv pri mnogih in tako preide v mnozhichno gibanje. Taka dogajanja v znanosti, vlogo novih idej v znanosti s prenosom iz fizike, opisuje T. Kuhn,5 vse to opisano pa lahko neposredno prenesemo na chloveshko druzhbo.

 

Disipativne strukture so tukaj, na planetu Zemlji, vsepovsod prisotne. Prav zagotovo ste videli oblachke kot ovchice – to je sorazmerno enostavna disipativna struktura. Toplotni pretok, v skladu s tokom vlazhnega zraka, povzrochi prostorno ponavljajoche se izhlapevanje in zgoshchevanje vode, to je narasle fluktuacije (makroskopska premena vodnih faz) pare in tekochine ali vodnih kapljic, kar je videti kot chreda enakih in medsebojno enako oddaljenih oblachkov (ovchic), in to v bistvu postane prostorska periodichna struktura, ki jo tvorijo konvekcijske celice v ozrachju. Konvekcija, to je krozhno gibanje zraka, pare in kapljic vode, pa je periodichna struktura v chasu. Ko se pretoki ali notranje temperature menjajo, se spremeni tudi struktura ali pa izgine.

 

Dalech bolj pogoste so veliko bolj zapletene disipativne strukture. K njim prishtevamo vsako zhivo bitje, organizirane druzhbe zhivih bitij, organizirane druzhbe druzhb, kot so naselbine, mesta, drzhave in naposled ves planet kot biosfera, pa tudi notranje »zhivljenje« Zemlje, kjer najdemo zopet konvekcijske celice magme, ki tvorijo dobrshen del planeta ter dolochajo nastanek in premike kontinentov. Kot smo zhe omenili, se pojavijo na vsaki ravni zapletenosti nove lastnosti in novo obnashanje fizikalnega sistema, to je novi kolektivni pojavi – prehodi iz neke kvantitete v novo kvaliteto.

Ti prehodi so seveda prisotni tudi pri zhivih organizmih, pri skupinah, pri druzhbah kot izredno zapletenih fizikalnih sistemih. Tu imajo zato svojo vlogo bolj zapleteni parametri, kolichine in lastnosti, ki pa delujejo podobno, che ne enako, kot pojmovno enostavne fizikalne kolichine pri enostavnih disipativnih strukturah. Pri zhivih bitjih je znachilno, da njihov ustroj sledi iz izredno zapletenih, prostorsko in chasovno organiziranih kemijskih procesov – to so disipativne strukture na osnovi avtokatalitichnih in periodichnih kemijskih reakcij, katerih sosledje je shranjeno kot informacija v ravnotezhni strukturi DNK ali RNK, kjer ta informacija, lahko tudi delno spremenjena, prehaja na potomstvo. Tako vsi predniki kakor tudi potomci tvorijo skupaj disipativno strukturo, ki se razvija v prostoru in chasu – proces, ki ga drugache imenujemo bioloshka evolucija.

Isti fizikalni zakoni vladajo od osnovnih delcev vse do civilizacij in chloveshkih mozhganov, ki naj bi bili najbolj zapletena organizirana struktura v naravi, so pa kot posamezna enota s telesom, ki jih vzdrzhuje, zopet le del neke shirshe strukture.

 

Dejstvo, da lahko zelo majhne spremembe, fluktuacije neke kolichine ali pa lastnosti, schasoma povzrochijo velik uchinek, je bistveno in usodno za razvoj, za proces evolucije zhivih bitij. Brez teh sprememb razvoja sploh ne bi bilo.

 

Medsebojno delovanje v nezhivem svetu prehaja s pojavom zhivih bitij in z njihovim razvojem (evolucijo) vedno bolj v to, kar imenujemo sodelovanje. Isti fizikalni zakoni dolochajo tudi ta razvoj na tej celotni poti.

V obsegu tega spisa nas zanimajo predvsem osnovni zakoni sposobnosti prezhivetja in razvoja, ki so obichajni na vseh ravneh organizacije bioloshkih, sociobioloshkih in socialnih sistemov. Tako bomo oznako evolucija uporabljali samo za razvoj v bioloshkem smislu, besedo razvoj pa v sploshnem smislu, ki tako zajema tudi pojem evolucije.

 

 

Bioloshka evolucija: prezhivetje najbolj prilagojenega – »tekmovanje« ali »sodelovanje«?

 

Osnovna paradigma evolucije zhivih bitij, kot to uchi znanost biologije, je prezhivetje najbolj prilagojenega kot posledica tekmovanja med posamezniki in skupinami za hrano in drugimi zhivljenjskimi sredstvi ter pri vishje razvitih bitjih tudi pri parjenju. Tekmovanje naj bi bila gibalna sila, motor evolucije. Taka je, poenostavljeno povedana, evolucija po Darwinu.

 

Ta teorija dosti pojasni, toda pri tem je bilo prezrto nekaj bistvenega (mislim, da je to prezrla vechina biologov) – to je sodelovanje, ki je ravno tako gibalna sila evolucije.

Eden od najbolj osnovnih korakov v evoluciji zhivih bitij je bil prehod od enocelicharja k mnogocelicharjem. Ta prehod ne bi bil nikdar mozhen brez medsebojnega delovanja med enocelicharji, ki pa ni bilo tekmovalno, saj je pri tekmovanju gotovo nemogoche – kot posledica bi prezhivel le najbolj prilagojen posamezen enocelichar.

Isto lahko trdimo za spolno razmnozhevanje, che zhe ne za razmnozhevanje nasploh. Tako bi bil pobit vsaj eden od roditeljev, lahko s potomstvom vred, ali pa bi jih izlochil in povsem onemogochil najmochnejshi posameznik. Pravzaprav se to vseeno dogaja pri nekih vrstah, kot so na primer pajki, bogomolke, varani itd. Toda tudi ti se razmnozhujejo in prezhivijo. Bistveno je, da prevladuje (so)delovanje nad tekmovanjem tako pri parjenju kot pri skrbi vechine za potomstvo, in je pri tem morebiten uboj le uvod v novo (so)delovanje.

 

Lahko bi preprosto rekli, da bi najbolj prilagojeni posameznik naposled umrl sam kot edini prezhiveli svoje vrste na svojem podrochju, che bi bilo tekmovanje prevladujoch evolucijski proces. Pravzaprav ne bi imeli nikakrshne evolucije, vsak bioloshki napredek bi bil ustavljen zhe na zachetku in verjetno sploh ne bi bilo zhivih bitij.

 

Prezhivetje najbolj prilagojenega je v naravi – v soglasju z biologijo – posledica dveh nachinov izbire: naravne izbire in spolne izbire (pri vishje razvitih organizmih). Ta dva pojma lahko vzporejamo z glagoloma imeti in biti, toda teh pomenov v naravi ne moremo tako ostro lochevati, kot je to mozhno pri pomenu besed.

Preprost, a zelo nazoren primer sta omenjeni izbiri pri kosih: samica izbere samca, ki »ima« najboljshe drevo, ne pa tistega, ki najlepshe poje – to je naravna izbira; samec pa izbere samico, ki kazhe, da ima najboljshe pogoje za vech potomstva (je videti »lepa« po svojih lastnostih) – to je spolna izbira.

Seveda, najboljshe drevo »osvoji« samec, ki je najbolj prilagojen danim zhivljenjskim pogojem.

 

Vrnimo se k pojmoma tekmovanje in (so)delovanje. Kot primer za opis nasprotja med tekmovanjem in (so)delovanjem v pojmovanju biologov in sociobiologov naj bodo mravlje, ki so najbolj pogosta druzhbena zhuzhelka, zhivecha povsod razen v arktichnih podnebjih. Tezhko je sprejeti mnenje, da med mravljami istega mravljishcha ni sodelovanja. V biologiji mravljishche velja za edinstveno, za posamezno enoto, za en sam organizem. V soglasju, ker imajo vse mravlje istega mravljishcha gotovo isto DNA strukturo, se mravljishche obnasha in deluje kot enoten in posamezen organizem – tako pravi biologija (R. Trivers).6 Sociobiologija (E. O. Wilson)7 pa meni, da so mravlje istega mravljishcha na visoki stopnji medsebojnega sodelovanja zaradi svoje medsebojne sorodnosti, sklicujoch se zopet na DNA – vse so sestre in so zato zelo altruistichne, tako izboljshajo prezhivetje celotnega mravljishcha, ne le kake posameznice. Ta altruizem je le izraz »egoistichnega gena« (R. Dawkins)8 v shirokem smislu celotne skupine, ker omogocha prilozhnost boljshega prezhivetja vsega sorodstva. Toda mravljishcha se med seboj obnashajo zelo tekmovalno. Tako so biologi zmagali9 – mi pa bomo vseeno vztrajali pri nashem pojmovanju prednosti sodelovanja za bodochnost razvoja.

Nakazana pojmovanja dveh izbirnih nachinov so za nash namen preozka in prevech vezana le na biologijo. Mi bomo pogled razshirili na izbiro po imetju ali po sposobnosti temu primerno delovati, ter na izbiro po znachilnostih ali po lastnostih – torej zopet na imeti in biti v shirshem smislu (primerjaj E. Fromm). Oba pojma naj bi bila uporabna tako pri posameznikih kakor tudi pri skupinah katerih koli zhivih bitij, seveda odvisno od njihove ravni bioloshkega razvoja. Pravzaprav lahko oba nachina izbire zelo gladko preideta drug v drugega, ta premena pa je bistvena za evolucijo nasploh: tako za evolucijo v bioloshkem kakor v socioloshkem smislu.

 

 

Medsebojno delovanje in sodelovanje

 

Jasno je, da sta medsebojno delovanje in sodelovanje dva razlichna pojma. Prvi je nekako bolj shirok, saj lahko vsebuje tudi drugega, vendar pa je njegovo bistvo v tem, da v medsebojnem delovanju predvsem ni nikakrshnega osnovnega namena, ni tega, kar bi lahko imenovali kot voljo za dosego nekega uchinka. Tudi che prvi pojem vsebuje drugega, je mishljeno medsebojno delovanje kot neko nenamensko, na sploshno sluchajno delovanje med posameznimi enotami. Za nekak prehod od delovanja k sodelovanju pa lahko shtejemo medsebojno delovanje, ki koristi tako skupini kot tudi posameznikom v vechini njenih chlanov.

 

Pojem sodelovanje vsebuje delovanje kot nekaj namenskega, kjer je prisotna tudi volja, ki bolj ali manj odlocha med razlichnimi mozhnostmi delovanja. V biologiji, sociobiologiji in tudi v sociologiji (z izjemo skrajnih smeri) ne moremo postaviti jasne lochnice v opisu delovanja in sodelovanja med posameznimi enotami. Razlog temu je razvoj, evolucija medsebojnega delovanja v sodelovanje. Za ta razvoj je seveda odgovorna izbira, tako naravna kot spolna, odvisno od ravni razvoja. V vsakem delovanju lahko najdemo nenamenske sluchajnosti, neprestano nastajajoche male spremembe, »napake« – kot fluktuacije, ki so pogoj za evolucijo. Kje in kdaj natanchno je nastal prehod v sodelovanje, pa je vprashanje, ozko povezano z nastankom zavesti in razuma. To je nepretrgoma delovalo na izbiro samo, in to v tehniki imenujemo pozitivna povratna zveza – in prav to je lastni razvoj she bolj usmerjalo in pospeshevalo. V kemiji bi temu rekli avtokatalitichne reakcije ; te so posebno znachilne za disipativne strukture, kjer porast mikroskopskih fluktuacij povzrochi makroskopsko spremembo strukture.

Prehod od enocelicharjev k mnogocelicharjem smo zhe navedli kot primer koristnega (so)delovanja. Sluchajni skupek celic, »optimalna« fluktuacija gostote enocelicharjev – primitivnih organizmov, je lazhje prezhivel, ker je bil verjetno prevelik za svojega »sovrazhnika« ter je tudi lazhje obvladal svoj »plen«. Velikost pa je tudi zashchitila notranje celice pred mozhnimi slabimi zunanjimi vplivi. Te celice so lahko prezhivele le, che so dobile hrano od zunanjih, prevzele pa so neke naloge, ki so bile koristne za vse, in tako je prishlo do razdelitve nalog. Pri izmenjavi hrane se je izmenjal in meshal tudi genetski nosilec, tako je skupno zhivljenje z delitvijo nalog postalo dedno; primeri za ta prehod so nekateri klobuchnjaki in spuzhve (kot si je mogoche ogledati v kakshni knjigi o biologiji).

Tukaj gre torej za medsebojno delovanje. O sodelovanju lahko govorimo shele pri zbiranju vishje razvitih bitij v skupine. O tem she ne moremo govoriti pri jati rib, lahko pa delno zhe pri jatah nekaterih ptic; pravzaprav je to odvisno od tega, koliko je to zbiranje genetichno pogojeno: oponashanje obnashanja vechine ali le prisotnost v skupini, ali pa gre zhe za spoznanje, da je v skupini mozhnost prezhivetja vechja – to je zhe zavestno razumsko spoznanje, v dolocheni meri prisotno pri sesalcih. Vrsta in nachin delovanja pri sodelovanju nista vech odvisna od statistichnih nakljuchij, temvech sta od vsega zachetka dolochena poizkus in napaka – brez procesa razvoja. Kar procesu razvoja ostane podvrzheno, je »jakost« sodelovanja, ki poskrbi za nadaljno evolucijo.

Vsekakor to velja za primate in she posebno za chloveka. Razvojno, to je evolucijsko gledano, je sodelovanje najvishja oblika medsebojnega delovanja, tako posameznikov kakor tudi skupin – druzhb.

Samo sodelovanje je privedlo do nastanka in razvoja kultur in civilizacij. Tekmovanje in s tem odstranitev, izlochanje enot – posameznikov, delov druzhb ali poddruzhb – je postalo v tem razvoju proces, podrejen sodelovanju, proces chishchenja in manj kot proces napredka, razvoja samega. Pri tem ne smemo pozabiti, da imamo tudi tu medsebojno delovanje v vsaki skupini, mogoche celo she bolj izrazheno v dani skupini, kot pa je to sodelovanje. Vloga medsebojnega delovanja ni nujno podrejena sodelovanju; vedno je lahko koristna ali pa shkodljiva, pri tem je merilo sposobnost prezhivetja v danih pogojih, sodelovanju pa prisojamo vechinoma koristno vlogo, saj njegovo nasprotje ni nedelavnost, temvech unichevanje.

 

 

Merilo za stopnjo razvoja

 

Vsaka skupina je skupina po nechem podobnih si organizmov, ki imajo dolochene skupne lastnosti. Tako tudi pri chloveshtvu in njegovih druzhbah. Vprashanje je, katero merilo lahko uporabimo, da bi dolochili »razvitost« ali recimo stopnjo razvoja neke skupine.

Sluchajne skupine enocelicharjev se razvijejo v mnogocelicharje, pri katerih postaja notranja stopnja organizacije medsebojnega delovanja izredno zapletena. Lochnica od take skupine celic do mnogocelicharja kot posameznega organizma ali enote ni jasna niti ostra. To bi pravzaprav izkljuchilo stopnjo notranje organiziranosti skupine kot merilo za stopnjo razvoja. Tako nam preostane dolochiti le skrajne meje tega pojmovanja – sluchajna skupina in iz skupine nastali organizem. Sluchajna skupina organizmov naj bo skupina, v kateri ti organizmi med seboj lahko delujejo, vsak organizem te skupine pa je zmozhen prezhiveti tudi brez skupine, to je kot posameznik. Skupina tako lahko tudi preprosto razpade, kakor je tudi nastala. Na najvishji stopnji razvoja je skupina organizmov, ki so pravzaprav zhe popolnoma izgubili svojo identiteto kot posamezniki, so zgolj deli iz njih nastalega (nad)organizma, niso vech sposobni prezhiveti kot posamezniki; sam obstoj (nad)organizma pa je lahko celo ogrozhen, che jih ta organizem prevech izgubi. Tako lahko rechemo, da je stopnja razvoja tem vishja, chim bolj je organizem – to je sistem – zapleten in chim bolj so njegovi deli medsebojno odvisni.

 

Kot zhe omenjeno, tako nastajajo vedno nove ravni organizacije; pri tem ta beseda zhe sama pojasnjuje nastanek organizma. Vsak prehod na drugo raven organizacije je s fizikalnega stalishcha fazni prehod – to je prehod od kolichine v kakovost, od kvantitete v kvaliteto. Tukaj nimamo pojma kakovosti ali kvalitete kot nechesa, kar bi bilo po nekih merili dobro ali pa boljshe. Gre preprosto za pojav novih, pri faznem prehodu bistveno razlichnih lastnosti fizikalnega sistema.

 

 

Potek razvoja

 

Nas najbolj zanima chloveshka druzhba, pravzaprav kakshna je bila pot v tem razvoju od posameznika do danashnje civilizacije. Ne nameravam ponavljati vse dolge zgodbe razvoja primatov, ki razvodeni razvidnost bistva tega razvoja. Ravno tako bi ta zgodba ne izdvojila osnovnih skupnih lastnosti posameznikov kakor tudi skupin, ki so ostale gotovo nespremenjene pri tem razvoju. To so znachilnosti, lastnosti, ki so se ohranile skozi celoten razvoj in so nanj bistveno vplivale.

 

Chloveshka druzhba je nosilec vsake civilizacije in kulture, pogosto jo s tema besedama tudi imenujemo. Kot taka je, kakor tudi vsak njen chlan, kot vsako zhivo bitje s fizikalnega stalishcha, disipativna struktura. Vsaka disipativna struktura, kot smo zhe omenili, tudi nezhiva, obstaja in potrebuje za svoj obstoj pretok materije in energije. To je zelo preprosto in razvidno zhe pri vsakem zhivem bitju, ki potrebuje hrano, pijacho, diha in izlocha porabljeno – to je pretok materije. Da pa bi vzdrzhevalo ta pretok materije, je potrebna energija, pridobljena iz hrane s prebavo ali pa neposredno prevzeta kot svetloba ali toplotno sevanje, delno porabljena za sintezo lastnih delov iz hrane, delno pa oddana v okolico kot ne vech uporabna toplota – to je pretok energije. V primeru, da preneha kateri koli od teh dveh pretokov, bitje umre. Bolezen pa je vsaka motnja v tem pretoku.

Tvorba novih lastnih delov je potrebna za nadomestilo poshkodovanih, ki jih organizem razgradi in delno izlochi. V tem procesu pride do malih sprememb, fluktuacij, sluchajnih »pogreshkov« (izvirna tehnichna oznaka): nepopolni nadomestki, nenadomeshcheni poshkodovani in nepopolno izlochanje razgrajenih. Vse to vodi do motenj v delovanju organizma; ta proces imenujemo staranje, ki povzrochi vedno vechje motnje v pretoku materije in energije, dokler ne nastopi smrt.

Vse te spremembe pa niso le shkodljive, ker nastajajo nenamensko, sluchajno, statistichno, brez dolochenega reda, in so tako med njimi tudi take, ki povzrochijo bolj ali manj koristne posledice za organizem – ta proces v razvoju imenujemo poizkus in napaka. Te fluktuacije ali »pogreshki« – v biologiji govorimo o mutacijah genov, spremembah v DNA – odlochajo, ali je organizem bolj ali manj sposoben prezhiveti v danih pogojih, in so osnovni pogoj za evolucijo. Nepotrebno je poudarjati, da ima organizem, ki je bolj sposoben za prezhivetje, ki je bolj prilagojen, vech potomcev, manj prilagojeni pa manj, in te odstranita izbiri, ki sta tudi eno od osnovnih gonil evolucije. Kakor zhe recheno, biologija pri tem zelo rada pozabi na (so)delovanje (ga ne omenja), ki je prav tako eno od osnovnih gonil evolucije.

 

Za vechino vrst sesalcev je znachilno, da zhivijo v skupinah. Trop je najbolj enostavna skupina. Ta pa zhe ima precej razvito notranjo organizacijo, ki se kazhe v raznih ravneh podrejenosti oziroma nadrejenosti podskupin in ima vechinoma samo enega nadrejenega posameznika – vodjo tropa, alfa zhival. Pri tem sta naravna in spolna izbira omogochili, da sta tezhnja za zdruzhevanje v skupino in podrejanje alfa posamezniku postala dedna. Zdruzhevanje v skupine, to je sodelovanje, je omogochilo vechje mozhnosti za prezhivetje posameznika, kot pa bi jih ta imel sam, brez skupine. Seveda s tem nista bili izkljucheni niti naravna niti spolna izbira, nastala so le druga pravila »igre« za obstoj posameznika v skupini. Zaradi tega so nastali razni sloji, razne ravni podrejenosti chlanstva v skupini tja do prevladujochega posameznika, do alfa posameznika. Ta si je lastil najboljshi in najvechji del hrane (ulova ipd.); che je bil samec, je imel izkljuchno pravico na parjenje, s svojo premochjo in vodstvom pa je omogochil bolj uchinkovito pridobivanje hrane in zashchito posameznih chlanov – tudi pred in med njimi samimi – ter prenos svojih prednostnih lastnosti na najvechje shtevilo potomcev. Zashchita je neizogibno privedla do pojava druzhbenih zajedalcev – socialnih parazitov, chlanov, ki niso bili uchinkoviti niti pri pridobivanju hrane niti pri zashchiti skupine, dobili pa so vedno svoj del, mogoche she kak vechji zalogaj iz skupne kolichine hrane in so bili tudi uspeshni pri parjenju. To so bili tako samci kot tudi samice – predvsem zvijacha in prevara pri prvih, velika krotkost in pokornost pa pri drugih.

Vchasih je trop tudi ena sama druzhina – najblizhje sorodstvo. Pri nekaterih primatih ima trop tudi tolpo – to je podskupino istospolnih mlajshih posameznikov, ki lahko deluje tudi neodvisno od tropa. Vse te oblike skupin so vechinoma znachilne tudi za chloveshke skupine skozi najdaljsho dobo chlovekovega razvoja. Sledil je prehod v pleme, za katerega je znachilno, da je organizacija dosegla razne ravni delovanja, nastala je delitev dela, ki ni bila samo odvisna od spola – seveda zaradi nastanka in razvoja poljedelstva ter zhivinoreje. Pleme sestavlja vech sorodnih druzhin, vech plemen se zlije v narod, temu pa sledi drzhava; tudi ta je organizem in organizacija, ki jo tvorijo visoko razvite organizacijske skupine itd. Tu imajo sociologi natanchna, vchasih med seboj nasprotujocha si dolochila, kaj je tochno to ali ono, za nas pa je vazhen le pojem ravni in obsega organizacije.

Za celoten druzhbeni razvoj je znachilno, da z vsakim prehodom nastane vishja, bolj zapletena vrsta organizacije, ki jo tvori vedno vech skupin posameznikov, kjer se pojavi vedno neka vsem nadrejena skupina kakor tudi posameznik kot vodja, ki ga lahko oznachimo kot alfa osebo – vse pa je pogojeno z dednostjo, nastalo z izbiro skozi celoten razvoj. Znachilno je tudi, da v nadrejene skupine sodijo posamezniki z vlogami alfa oseb kot vodje nizhjih skupin. Podskupine, ki so nastale zaradi organizacije celotne skupine, prevzamejo vlogo entitete, vlogo neke vrste posameznika, med katerimi vzniknejo ob sodelovanju tudi tekmovanje in temu ustrezni izbirni mehanizmi.

Osnovni pogoj za nadaljnji razvoj je sodelovanje, tako med posamezniki kakor tudi med skupinami. Kakor smo zhe omenili, je sodelovanje izraz volje – bolj ali manj svobodne – kot ene od osnovnih znachilnosti razuma. Od razvoja sodelovanja je nelochljiv razvoj jezika, saj je sodelovanje brez sporazumevanja skorajda nemogoche. Znachilno je, da je jezik bolj ali manj lasten skupini ali skupinam.

Z razvojem razuma je sledil tudi druzhbeni razvoj, in tako je druzhbena organizacija dobila svojo razumsko, miselno podobo ali pojmovanje, tako pri posamezniku kot pri celotni skupini. To pojmovanje pravzaprav ni sledilo razvoju, marvech je bilo bolj vodilo in vzrok za razvoj v smislu organizacije skupine, ker je vsebovalo in vsebuje tudi pojem celotne zhivljenjske okolice in poizkusa obrazlozhitve njenega delovanja. Zaradi tega je tudi razlichno od druzhbe do druzhbe in je izrazheno v verstvu vsake druzhbe posebej.

Tako je za verstvo znachilno, da ni izid nekega razvoja, temvech je izid tezhnje razumsko pojasniti spoznanja, izid vprashanj in odgovorov nanje ter chustvenih stanj, kakor je to Hegel oznachil: kjer preneha ratio, tam se zachne emotio.

Posebno je znachilno za vsako verstvo, da je pojem bozhanstev ali boga in njihovega delovanja osrednji verski pojem, njihovo chashchenje pa je najbolj sploshno skupno opravilo celotne prvotne druzhbe. Tako je verstvo poleg jezika postalo ena od osnovnih oznak pripadnosti dolocheni skupini ali druzhbi.

Pojem boga ali bogov pa je neposreden prenos pojma alfa osebe, njenega polozhaja in njenih lastnosti v versko pojmovanje, je intelektualna ekstrapolacija alfa osebe v onostranstvo. Tako je tudi prenesen pojem neomejene oblasti in odlochanja v onostranstvo, odgovornost pa je prepushchena vsakemu podrejenemu posamezniku samemu; to je verska razlaga, znachilna za ohranitev oblasti »zemeljske« alfa osebe kot predstavnika boga, ki je v neposrednem stiku z bogom, oblast pa ima po bozhji volji. S tem so nelochljivo povezana tudi najmochnejsha chustva – strahosposhtovanje in ljubezen v svojem verstvu, ki je tako postalo vera, poslushnost, predanost in zvestoba do »lastne« alfa osebe, a sovrashtvo in zanichevanje do drugega verstva in njegovih pripadnikov.

Prvotna verstva so bila strpna, saj so si bila zelo podobna in odprta. Imela so koristen vpliv, ker so pospeshila druzhbeni razvoj z notranjo organizacijo skupine in so urejala medsebojne odnose, pravzaprav so podredila naravno kakor tudi spolno izbiro dolochenim pravilom, uvedla nagrado in kazen za prestopnike, to pa je omogochilo trdnost, trajnost in boljshe zhivljenjske pogoje celotne druzhbe. S prehodom v vero, v verstvo, ki je postalo zakljuchena, nespremenljiva skupina pojmov, pojmovanja in obveznosti, se je sicer notranja organizacija okrepila, a je s tem postala tudi neprilagodljiva. Temu je sledila tudi tezhnja po slepi pokorshchini na vseh podrejenih ravneh organizacije druzhbe, izguba strpnosti; nastopila so nova nespremenljiva merila izbire, tako med posamezniki kot podskupinami, ki so dolochala nove obvezne nachine sodelovanja, nagrade in kazni za prestopnike. Tako je nastala morala, z njo pa zakonodaja kot zbirka meril za delovanje, sodelovanje in izbiro v vsaki druzhbi.

 

 

Gemeinschaft vs Gesellschaft

 

Ta nova merila izbire so vechinoma dvorezna – konchni izid izbire po njih je lahko koristen kot tudi shkodljiv, odvisno od mnogih dejavnikov, ki jih lahko spoznamo le v obsezhnosti in globini razchlenitve.

Vsaka podskupina je podskupina zaradi tega, ker ima svoje lastnosti, svoj nachin delovanja in sodelovanja. Zato ima vsaka podskupina tudi neka lastna merila izbire, ki v mnogih primerih privedejo do nasprotij med podskupinami in do celotne (nad)skupine. Ta nasprotja so eden bistvenih problemov moderne druzhbe, pravzaprav drzhavnih organizacij, oznachenih kot gemeinschaft na ravni podskupine in gesellschaft' na ravni drzhave.10

Kot smo zhe omenili, smo temu primerno pojma naravne in spolne izbire razshirili, da bi zajeli tudi izbire na ravneh skupin. Kot recheno, je to izbira po imetju ali po sposobnosti temu primerno delovati ter izbira po znachilnostih ali po lastnostih posameznika in skupine.

 

Pri zdruzhevanju organiziranih skupin v sodelujoche ali nasprotujoche si nadskupine, kot so na primer deloma drzhave, zveze drzhav ipd., je sodelovanje kljub raznovrstnosti blagovne in kulturne izmenjave bolj delovanje na ravni naravne izbire, bolj tekmovanje za prevzem zhivljenjskih sredstev, za moch in prevlado, ki prehaja v najnizhjo stopnjo delovanja – v organizirani parazitizem, kot sta to v najchistejshi obliki kolonizacija in okupacija, ali pa v organizirano unichevanje, kot je to vojna. To pomeni, da je dejanska izbira na shiroki ravni prvobitna v najslabshem smislu, cheprav je skrita in prikrita z navideznim, deklarativnim ravnanjem v skladu z moralo in zakonom vechine. Temu primerno je she tako zlochinski pristash predstavljen kot plemenit ali kot nedolzhna zhrtev, she tako moralni in pravichni nasprotnik pa je obravnavan razchlovecheno na vseh ravneh svojega bitja; she tako zlochinsko dejanje, che postane ochitno, je predstavljeno kot neizbezhno, nujno za dosego vishjega namena ali pa kot edini ukrep za lastno prezhivetje, odgovornost pa je pripisana nechloveshkemu nasprotniku. She tako plemenito dejanje nasprotnika je zgolj pretveza ali prevara za dosego najbolj nizkotnih namenov.

Do tekmovanja in sporov med skupinami pride najvechkrat takrat, ko si skupine delijo isti zhivljenjski prostor ali pa neka skupina skusha prevzeti zhivljenjski prostor druge skupine. Pri tem imajo kljuchno vlogo alfa osebe kot vodje skupin v sporih. Obichajno so to tisti, ki s svojimi pristashi povzrochijo odkrit spor. Med njimi moramo seveda razlikovati tiste, ki so zagreshili spor, in tiste, ki vodijo obrambo. Tisti, ki so zagreshili spor, so gotovo vedno druzhbeni zajedalci, ki se predstavljajo kot reshitelji in zashchitniki napadalne skupine. Prav ti so najhujsha vrsta druzhbenih zajedalcev, saj njihovo delovanje privede do oborozhenih spopadov ali vojne, pri tem pa zhrtvujejo tako pripadnike svoje skupine kot tudi nasprotnike, navadno z velikimi materialnimi in chloveshkimi izgubami.

 

Kar bi bilo vsemu temu navkljub koristno in bi dajalo upanje na resnichno dober razvoj, je dejstvo, da ti druzhbeni zajedalci morajo uporabiti propagando, lazhi, da bi spodbudili »svoje« ali »nashe« v spor z »drugimi« ali »njihovimi«. Kot recheno, gre za oznako spora kot deklarativnega ravnanja v skladu z moralo in zakonom, to je spora, ki naj bi bil pravichen. To pomeni, da je chlovekov razumski razvoj dosegel tako visoko raven pojmovanja – to pojmovanje pa je skozi chlovekov razvoj postalo tudi dedno in tako neposredno povezano z nagoni in chustvi – da mora biti obchutek za pravico zadoshchen, ker drugache bi se povprechen posameznik upiral sporu, ropu in ubijanju.

Druga stran tega pa je dejstvo, da to pojmovanje povzrocha veliko strpnost med pripadniki skupine in predvsem ta strpnost omogocha druzhbenemu zajedalcu in njegovim pristashem, ki so tudi sami bolj ali manj druzhbeni zajedalci, da to izkoristijo v svoje sebichne namene. Prisvojijo si oblast, eden pa postane vodja, cheprav nima vseh lastnosti alfa osebe. Ni potrebno posebej poudariti, da imajo druzhbeni zajedalci bolj ali manj zmanjshan obchutek za moralo in pravichnost (meje niso ostre, kot niso pri tej zgodbi v celoti), vse njihovo delovanje je sebichno ne glede na tujo shkodo – druzhbeni zajedalci so sociopati.

Vse navedeno je osnovni problem vseh chloveshkih druzhb – od tropa do danashnje civilizacije.

 

 

Vzgoja

 

Doslej smo obravnavali celoten razvoj le kot razvoj v skladu z dednostjo v bioloshkem smislu.

Zhe pri nastanku tropa pa zachne igrati veliko vlogo tudi prenos koristnih izkushenj od starejshih na mlajshe pripadnike skupine; ali je to oponashanje ali pa pouchevanje, prvemu sledi drugo v razvoju – vse imenujmo z enotno oznako vzgoja, ki pravzaprav razshiri pojem dednosti na raven, ki ni bioloshka v ozkem smislu besede. V skupnem spominu ostanejo izkushnje in spoznanja, ki so dostopna vsem chlanom.

Tako zachenja vzgoja v razvoju dopolnjevati bioloshko dednost. Hitrost prenosa »kolichine podatkov« na potomstvo je shtevilchno kot tudi kakovostno neprimerljivo vechja pri vzgoji, kot pa je to mogoche z bioloshko dednostjo. Po drugi strani pa vzgoja neposredno vpliva na merila naravne in spolne izbire posameznika, na njegovo delovanje, in tako tudi bistveno na bioloshko-dedne lastnosti; tako usmerja in pospeshuje nadaljnji razvoj posameznika kot chlana druzhbe in druzhbo samo. Vzgoja je ta, ki je povzrochila skokovit razvoj chloveshke druzhbe – uchenje, govor in rast mozhganov so bili in so medsebojno povezani v avtokatalitichnem procesu tega razvoja. Biologi in sociobiologi seveda pri tem skromno govorijo o vse vechji skrbi starshev za potomstvo v skladu z druzhbenim razvojem.

Tako je propaganda sredstvo zlorabe vzgoje, ki deluje tudi proti vzgoji sami. Omejevanje izobrazbe kot glavnega dela vzgoje je osnovno orozhje za podjarmljenje druzhbe, saj so slabo izobrazheni najbolj podvrzheni vplivu propagande.

Razlike, ki nastajajo ali pa so nastale med raznimi druzhbami, so dejansko bistvene le na ravni vzgoje, se pravi, da so razlike priuchene. Bistvenih razlik, zlasti zaradi skupnih prednikov v bioloshko blizhnji preteklosti, ni na bioloshki ravni, cheprav zunanji videz zaradi vplivov podnebja prav neverjetno pogojuje medsebojna nasprotja v tem razlichnih si druzhb. Njihova pomembnost v moderni druzhbi sledi le iz njihovega precenjevanja in zlorabe v medsebojnih odnosih, tako v vzgoji kot v propagandi druzhbenih zajedalcev.

 

Seveda imajo biologi in sociobiologi (Travis vs. Wilson) tudi tukaj svoja medsebojno nasprotna mishljenja: nekateri so odlochno proti temu, da obstaja tudi izbira skupin, tj. druzhb; izbiro gledajo le s stalishcha in na ravni posameznega organizma kot bioloshke enote po delovanju.

 

 

Izbira (selekcija) in evolucija

 

Kako delujejo skupno sodelovanje, razmnozhevanje, dednost in izbire v razvoju, v evoluciji, ki je pravzaprav prilagojevanje organizmov na zhivljenjske pogoje in njihove spremembe, dane iz okolice in tiste, ki so nastale zaradi kakrshnega koli vzroka znotraj posameznega organizma ali skupine? Torej kateri je najbolj osnovni korak za proces evolucije? Omenili smo ga zhe – to je sluchajna sprememba, fluktuacija raznih lastnosti. Kako deluje sosledje teh sluchajnih sprememb v evoluciji?

Posamezni organizmi v neki skupini imajo vechino podobnih, tako rekoch kakovostno istih lastnosti, ki jih oznachujejo kot pripadnike te skupine. Med seboj pa se razlikujejo v neki meri, ki kazhe, koliko je neka lastnost pri posameznem organizmu bolj ali manj izrazhena kot pri drugem iz iste skupine; tako lahko rechemo, da se lastnosti posameznikov razlikujejo shtevilchno ali kolichinsko.

Tako imamo, kakovostno gledano, znotraj skupine vedno neko porazdelitev izrazhenih lastnosti, to je porazdelitev njihove jakosti ali shtevilchno merljivih vrednosti lastnosti posameznih organizmov. Statistika govori o tem kot o sluchajni razpodelitvi »pogreshkov«, kjer je kot »pogreshek« oznachena razlika vrednosti lastnosti posameznega organizma od povprechne vrednosti te lastnosti vseh organizmov skupine. Tu je oznaka »pogreshek« samo ostanek tehnichnega jezika pri merjenjih kolichin, ki naj bi imele s tehnichno izdelavo neko namensko vrednost. Mi jo uporabljamo le zaradi zhe ustaljenega poimenovanja, da ne bi uvajali novih oznak brez kakrshne koli zveze z »napakami – pogreshki«, z »dobrim« ali »zlom«.

Raziskave so pokazale, da ta razpodelitev sledi tesno Gaussovi krivulji, kot je razvidno iz slike 1. Vidimo, da nam ta krivulja prikazhe razprshenost vrednosti oziroma jakosti lastnosti okoli neke srednje, povprechne vrednosti (A) jakosti lastnosti v celotni skupini. V statistiki, v teoriji pogreshkov, imenujemo to Gaussovo krivuljo normalni zakon porazdelitve pogreshkov.

To razpodelitev pa lahko neposredno razlagamo kot prilagojenost organizmov na dane zhivljenjske pogoje. Bolj kot so lastnosti razlichne od optimalnih, to je od jakosti A, toliko manj je organizem prilagojen na dane zhivljenjske pogoje, in zaradi tega se shtevilo takih organizmov temu ustrezno zmanjsha.

 

Sl. 1

 

Jakost lastnosti narashcha z leve proti desni. Najbolj prilagojena skupina organizmov ima razdelitev vrednosti lastnosti v skladu s krivuljo 1; velichino vrednosti lastnosti A, ki ustreza najboljshi prilagojenosti pri danih zhivljenjskih pogojih, ima najvechje shtevilo organizmov, celotno shtevilo organizmov pa predstavlja osencheno podrochje pod krivuljo. Pri spremembi zhivljenjskih pogojev, za katere je najvechja prilagojenost pri vrednosti lastnosti B, imajo najboljshe pogoje za prezhivetje in tako najvech potomcev organizmi okoli te vrednosti lastnosti, kar povzrochajo naravna in druge vrste izbire. Celotna krivulja porazdelitev se, zaradi vechjega shtevila potomstva teh organizmov, tako premakne na desno, tezhi h krivulji 2, s sredino pri B. Tisti organizmi pri krivulji 1, ki so prevech levo, izumrejo zaradi neprilagojenosti in tako njihovih velichin lastnosti potomstvo v krivulji 2 nima vech. Pri preveliki spremembi zhivljenjskih pogojev, ki ji prilagojevanje ne more slediti, kar bi ustrezalo optimalni vrednosti lastnosti C, celotna skupina organizmov krivulje 1 izumre, shtevilo skupine organizmov v primeru krivulje 2 se pri teh pogojih s potomstvom bistveno zmanjsha, kar kazhe krivulja 3.

Vidimo, da je razprshitev vrednosti lastnosti bistvena za prezhivetje, za razvoj, za evolucijo. Dovolj velika sluchajna razpodelitev vrednosti lastnosti ali razprshitev jakosti lastnosti, tj. razpon »pogreshkov«, je osnovni pogoj za prezhivetje skupine organizmov pri spremembah zhivljenjskih pogojev. Ob spremembi meril izbire je vedno prisotno nekaj bolj prilagojenih organizmov s temu ustreznimi drugachnimi lastnostmi, kot pa jih ima vechina. Sosledje sprememb teh lastnosti pravzaprav privede do pojava novih vrst zhivih bitij, organizmov kakor tudi druzhb; je torej vse to, kar imenujemo evolucija. Preozka razprshenost vrednosti lastnosti pogojuje primere sprememb, ki jih opisuje prehod od pogojev pri A na pogoje pri C, in to je eden od bistvenih vzrokov izumrtja organizmov. Opisano velja gotovo za vsako posamezno lastnost organizma, kakor tudi za njihovo skupno delovanje.

Tako velja tudi za skupine ljudi in za chloveshko druzhbo nasploh. Kateri nachini izbire so nevarni za nash razvoj ali pa celo za nash obstoj, che ne uposhtevamo sorazmerno redkih vesoljskih ali geoloshkih vplivov?

Jasno je, da so ti nachini izbire ravno tisti, katerih smo vzrok mi sami.

K tem spadajo merila izbire, kot so verska, politichna, pa tudi plemenska in narodna pripadnost, nepotizem – taka izbira pogojuje, da zavzamejo za druzhbo kljuchne polozhaje nestrokovnjaki, njihova edina »usposobljenost« je, da so »nashi«, tako zozhujejo razpodelitev lastnosti in sposobnosti za razvoj in obstanek druzhbe ter jo v primeru verskih in politichnih skrajnosti, kot je to pokazala zgodovina, pripeljejo do propada. Take izbire tudi razbijajo druzhbo, ker sodelovanje med posamezniki kot tudi skupinami omejujejo, povzrochajo spore – vse do oborozhenih spopadov in vojn, kar pokazhe, da je sodelovanje, kot smo omenili, eden od osnovnih pogojev razvoja in obstanka druzhbe.

Tukaj takoj spoznamo kot merilo izbire deklarativno pripadnost k tako imenovanim »zahodnim vrednotam«, ki so tudi samo deklarativne in v resnici nikjer ne obstajajo, ter brezpogojno »predanost« neoliberalnemu kapitalizmu. Prvo naj bi pokazalo, da smo na pravi moralni in etichni poti, drugo pa naj bi omogochilo gospodarski uspeh – oboje ravno tako na osebni kot na drzhavni ali druzhbeni ravni. Dejansko je prvo izjava vdanosti in vazalstva Zahodu, drugo pa brezobzirno profitarstvo in neomejeni egoizem – oboje vodi v skladu z zakoni razvoja neizogibno, neposredno, nepovratno in neustavljivo v propad druzhbe in ogrozha obstanek chloveshtva.

Tudi nachin zhivljenja – odvisnost od energetskih virov, transporta dobrin, industrijske proizvodnje, modernega poljedelstva in vsega tega, kar imenujemo zhivljenjski standard – je osnovo nashega prezhivetja, predstavljeno s shirino krivulje razpodelitve, tako zozhil, da lahko vsak vechji premik kot izostanek nashtetih tehnichnih sredstev ogrozi obstoj nashe druzhbe in prezhivetje velikega dela prebivalstva.

Sicer vse to ni nich novega, chesar ne bi vedeli zhe doslej, le brez zavesti, da je vse to v skladu z naravnimi zakoni in da nas na tej poti nich vech ne reshi.

 

 

Entropija

 

Omenili smo zhe, da vsaka disipativna struktura kot fizikalni sistem, enako vsak organizem ali pa organizirana skupina zhivih bitij, druzhba, potrebuje za svoj nastanek in obstanek pretok energije in materije.

Sploshno merilo za kolichino zhe neuporabne, iz nekega fizikalnega sistema izlochene materije in energije, je fizikalna kolichina, ki jo imenujemo entropija. Prav tako pa je to tudi merilo za nakopichene napake in motnje v organizmu in njegovem delovanju. Nastajanje, proizvodnja entropije nam omogochi oceniti, koliko je bilo v pretoku materije in energije koristno porabljeno za razvoj, vzdrzhevanje in prezhivetje organizma, in koliko je shlo v odpad. Nakopichena entropija organizma pa izrazha stopnjo staranja ali »zastrupljenosti« organizma, kar pove, koliko je organizem she sposoben prezhiveti v danih okolishchinah.

Vsak proces, ki povzrocha porast entropije, je tako imenovani disipativni proces – je proces, ki v svojem konchnem delovanju brezpogojno razsipa energijo in materijo, ju pretvarja v manj »vredne« oblike, kot sta to toplota in recimo blato. Ti procesi lahko povzrochijo nastanek strukture v fizikalnem sistemu, tj. povzrochajo nastanek disipativne strukture. Vsak disipativni proces je tudi ireverzibilen proces – se pravi proces, ki ga ne moremo z nichimer in nikdar obrniti, da bi tekel nazaj; na primer ni procesa, ki bi iz razbitega jajca naredil zopet isto celo jajce, toplota teche sama po sebi le z mesta vishje temperature na mesto nizhje temperature in ne obratno. To pomeni, da to, kar z nashega stalishcha imenujemo shkodo, izlochke in odpad, je porast entropije, ki je, kakor koli zhe je nastala, ne moremo nikdar vech odpraviti ali pa nadomestiti brez izgube na kakrshen koli nachin. To je naravni zakon!

 

Vidimo, da je porast odpada, onechishchevanje okolice s chimer koli – od lastnih iztrebkov, plastichnih vrechk, izpushnih plinov, nepotrebnih vozhenj do proizvodnje orozhja, vechine prodajnih artiklov, njihove uporabe, vojn, ubijanja in rushenja chesar koli – zgolj po chloveku povzrochen porast entropije okolice.11 Kadar se ukvarjamo z neko organizirano druzhbo, sodi tudi ocena lastnosti in delovanja njenih chlanov kot njenih delov k oceni entropije druzhbe. Ta del entropije imenuje Pendell12 socialna entropija, h kateri se bomo she kasneje vrnili in jo razchlenili.

 

 

O propadu civilizacij

 

O propadu civilizacij je pisalo zhe precej ljudi. Pravzaprav so vsi iskali tehtne vzroke za propad v danashnjem smislu bolj zgodovinskih kultur kot pa civilizacij. Te kulture lahko pogojno imamo tudi za civilizacije, ker so bile pravzaprav osamljene in samostojne, z redkimi vplivi nekih sosednjih kultur.

Vprashanje je, ali so vzroki, ki jih avtorji nashtevajo za njihov propad, prisotni tudi danes – in sicer v kolikshni meri. Je mogoche zaton Zahoda le uvod k zatonu celotne chloveshke druzhbe, torej celotne danashnje civilizacije? Tudi o tem je bilo napisano nekaj knjig, she vech pa krajshih razprav in chlankov.

 

Seveda moramo tu pripomniti, da pri razchlenitvi vzrokov za propad spoznamo, da jih prav vse lahko obrazlozhimo z zgoraj opisanimi naravnimi zakoni.

 

Elmer Pendell v svoji knjigi Why Civilizations Self-Destruct?12 daje pregled teorij, ki so bile postavljene na osnovi zgodovinskih podatkov. Predvsem pa postavlja svojo tezo, ki jo tudi dokazuje na osnovi podatkov iz ZDA. Zanimivo je, da komaj omenja Spenglerja, kaj shele, da bi se ustavil pri njegovih glavnih tezah.

 

Tukaj bolj ali manj navajam njegov kratki pregled (str. 116):

Voltaire: Ko ljudje omehchajo, privabijo osvajanje. Zgodovina je le stopicanje po stopnicah spushchajochih se svilenih copat proti topotanju vzpenjajochih se podkovanih shkornjev.

Louis Wallis: Vechanje zemljishke posesti deluje razkrajajoche na morale in moralo.

Eric Fischer: Stare kulture se niso mogle prilagoditi novim pogojem.

Tom B. Jones: (a) Izpopolnitev vzorca, kot je to v arhitekturi ali v kateremkoli podrochju delovanja, ne dopushcha nobene druge smeri kot navzdol.

(b) Surovine najprej izvazhamo, potem jih uporabljamo doma, nato jih uvazhamo, dokler si jih ne moremo vech privoshchiti.

W. C. Lowdermilk: S propadom poljedelstva propade civilizacija.

Brooks Adams: Zgoshchanje mochi in odlochanja smrtno rani druzhbeni ustroj.

Carle C. Zimmerman: Z oslabitvijo druzhinskih vezi razpada civilizacija.

J. D. Unwin: Sproshcheni spolni obichaji so nasprotni civiliziranemu obnashanju.

Harold H. Smith: Porast zapletenosti in znanja deluje v smislu Babilonskega stolpa.

W. B. Pitkin: Obsezhno prebivalstvo se bojuje proti dosezhku posameznika.

 

Tako je Pendell na kratko zaokrozhil tuja dela, sam pa ugotavlja: nobeden teh gospodov ne poudarja ali sploh ne omenja dednosti.

Recenzent njegove knjige zakljuchi:

Dr. Pendell nam daje enostavno (ugotovitev). Civilizacije propadejo, ker manj sposoben del prebivalstva (socialna entropija) praviloma izrodi bolj sposobne. V predcivilizacijskih chasih je narava iztrebila nesposobne in je po mozhnosti povzrochila nastanek vishje razlichice chloveka, chigar razum in delavnost sta bila usmerjena v izgradnjo naprednega druzhbenega reda, ki je premagal najbolj uchinkovite nachrte narave s tem, da je zashchitil, namesto da bi izlochil nesposobne. Izid je bil ta, da so zashchiteni v nekaj generacijah postali shtevilnejshi kot zashchitniki.

Dr. Pendell nashteva in razchleni zgodovinske letopise, da bi dokazal svoje stalishche, ko zachenja svoje preuchevanje z razchlenitvijo prirojenih, egoistichno in altruistichno usmerjenih gonil, ki so bioloshka osnova za gradnjo in razgradnjo civilizacij.

 

Najvazhnejshe pa je, da nam Dr. Pendell ponuja poti in sredstva, da bi ustavili zgodovinski, doslej neustavljivi proces socialne entropije. Ena njegovih najzanimivejshih in najbolj spornih reshitev je genetsko orientiran druzhinski zakon, da bi tako povechali shtevilo rojstev nashih boljshih chloveshkih primerkov in da bi bistveno zmanjshali shtevilo ljudi, ki unichujejo civilizacijo s tem, da niso sposobni poskrbeti niti zase niti za svoje potomstvo.

 

Kakor vsi ostali na svojem podrochju – zgodovina je dokazala – ima tudi Pendell prav, ko je postavil dednost, pravila izbire in sodelovanje kot osnovna gibala razvoja ter tudi kot osnovne dejavnike propada civilizacije.

Danes, che izvzamemo mozhno, toda zelo malo verjetno katastrofo vesoljskega ali geoloshkega izvora, ki pa vseeno lahko vsak trenutek nastopi, je chlovek bistveno ogrozhen zgolj od samega sebe. Vzroke tega moramo iskati v chloveshki naravi, ki pa pravzaprav niti ni tako chloveshka, ker je v vechji ali manjshi meri v raznih potankostih prisotna pri vseh zhivih bitjih skozi evolucijo. Pendell se je le dotaknil tega pogleda takrat, ko govori o socialnem apetitu in le enostransko opisani vlogi socialnih parazitov. Za te probleme daje reshitev z uzakonjeno evgeniko, pri tem pa se ne moremo izogniti vprashanjem morale, etike in osebne svobode. V bistvu evgenike je, da je sredstvo prisile in da ima vzgoja na njeno izvrshevanje le omejen vpliv.

Tako se ne tudi moremo izogniti najbolj bistvenemu vprashanju: ali chloveshka narava sploh omogocha, da postane neka chloveshka druzhba toliko trdna, da se konchno sama ne unichi? V iskanju odgovora na to vprashanje moramo razchleniti chloveshko naravo tako, da spoznamo osnovna chloveshka gibala za delovanje, namrech to, kar imenujemo obnashanje – in seveda tu ne mislimo na »lepo vedenje«.

Te razchlenitve so zhe mnogi naredili in jih she delajo – svecheniki, preroki, duhovniki, filozofi, sociologi, ekonomisti in she kateri. Bistvo njihovih analiz je bila razdelitev na dobro in zlo, kaj je dobro in kaj je zlo – najbolj preprosto je to bilo pri verah: kar mi hochemo, je dobro, chesar nochemo, je zlo! Filozofi in sociologi ishchejo odgovor zhe bolj globoko, v naravi, toda se izgubljajo v nepotrebnih potankostih, ko spoznajo, da sta med svetlobo in temo tudi somrak in mrak, pa she kaj po lastni oceni, in izpustijo iz vida bistvo – ostrih meja pri razvrshchanju ni, jasne razlike so le med skrajnostmi, in te dolochajo, katere so osnovne lastnosti. Ne morem si, da ne omenim pri tem njihove gostobesednosti, ki vechinoma prekrije in skrije she tisto malo, kar so uspeli ugotoviti.

Teh tezhav naravoslovne vede, kot je na primer fizika, nimajo; ne zanima je niti svetloba niti tema – vazhna je le kolichina elektromagnetnega sevanja dolochene valovne dolzhine v izbranem prostoru in chasu. S tega stalishcha izgubijo tudi oznake »dobro in zlo« svoj celovit pomen, postanejo le chustvene, od dolochenega stanja odvisne oznake.

O ekonomistih, politikih in podobnih pa kasneje; zanimala nas bo predvsem njihova vloga kot socialnih parazitov.

 

 

 

 

1 F. Stark, The Valleys of the Assassins and Other Persian Travels; John Murray, London 1934.

2 R. Byron: The Road to Oxiana; Picador, Pan Books Ltd, London 1981.

3 W. Harrison, Burton and Speeke, A Star Book; W. H. Allen & Co, London 1985.

4 G.Nicolis, I. Prigogine, Self-Organisation in Nonequilibrium Systems; John Wiley & Sons 1977.

5 T. S. Kuhn, The Structure of Scientific Revolutions; International Encyclopedia of Unified Science, The University of Chicago 1970.

6 R. Trivers, Social Evolution; The Benjamin/Cummings Publishing Company, Inc., 1985, Menlo Park, California.

7 E. O. Wilson, Sociobiology; The New Synthesis 1975, Harward University Press.

8 R. Dawkins, The Selfish Gene; Oxford, Oxford University Press 1976.

9 E. O. Wilson, The social conquest of Earth; Liveright Publishing Company 2012, New York, N.Y.

10 F. Tönnies, Gemeinschaft und Gesellschaft, 1887; Community and Society, The Michigan State University Press 1957.

11 J. Rifkin, Ted Howard: Entropy; Bantam edition 1981, The Viking Press, NewYork, N.Y.

12 E. Pendell, Why Civilizations Self-Destruct ?; Howard Allen Cape Canaveral 1977.