Revija SRP 125/126

 Adam Shuligoj

 

CHRNA ZNAMENJA NA NEBU 

 

Znamenja

 

Chrna znamenja na nebu.

Misel kuje tezhke valje:

ptice!

Chrne cunje!

Grmovje krizhev iz zheleza!

Krokarji molchijo.

Zemlja ...

se ugreza.

Bela luch

se dre iz razdalje!

Chrna znamenja ...

na nebu.

Noch ...

pobija dalje.

 

 

 

Besede

 

Rekel si: »Zhri besede!«

dolge, kratke, ovdovele besede!

besede molka in teme!

razzhrte, zaprte, odrte besede,

besede strahu

in trohnobe.

»Zhri besede,« si rekel.

Tezhke, halucinogene,

strgane, zmechkane in pomendrane besede,

besede mraka in bede,

besede, ki bledijo,

besede, ki venijo na ustih

kot zanikrne, zoglenele besede.

»Zhri besede!« si rekel.

Zhri jih!

Zhvechi, melji, tri!

in goltaj!

preden jih izpljunesh!

preden jih izbruhash!

z vsem srdom tega sveta!

Ker pesem je rubinast

zholchni kamen,

ki ga zgolj bolechina

nikdar ne izdre.

 

 

 

Nekaj je obstalo

 

Nekaj je obstalo, pravim.

Nekaj ... je obstalo.

Kot opushchen tramvaj

na zadnji postaji,

poln nazhrtega laka.

Obstalo je.

Kot zmrzel zrak.

Kot nagnit prometni znak

sredi chrnega polja.

In mrzel kot jutro ...

in leden kot vecher,

vsak dan hodim mimo.

Gor, dol,

naprej, nazaj

in gor in dol

in naprej. In nazaj.

Ampak NIKOLI V.

NIKOLI K.

Vselej samo

mimo.

 

 

 

Plin

 

Z vso silo

pritiskam na zavoro v glavi!

Ampak kolo se vrti!

Kolo, ki zajaha oko;

kolo, ki odchepi uho;

kolo, ki zarezhe v telo

s skalpelom modrih barv,

z zelenim listjem melodije,

s cvetocho rdecho

rozho obchutka.

Z vso silo!

pritiskam na zavoro v glavi!

Ampak pesem je

PLIN!

PLIN!!

PLIN!!!

 

 

 

Nove ochi

 

Nebo je razzharjeno.

Rdecha magma

vre iz tal

kot mehurjasta slina islandskih gejzirjev.

Chas se lomi.

Prostor krivi

in ljudem

rastejo v glavah pogledi,

chrni kot oglje.

Razdalje se krchijo,

shirjave se ozhijo

in kdor je bil velikan,

je samo she bacil

za nove ochi.

Za te nove ochi,

ki vidijo

samo zholch in kri

in pot v Eldorado.