Revija SRP 123/124

Sandro Pecchiari

 

PRELIVANJE TVOJIH VODA

 

borovec

 

star sem

delezhen psov in koles

kakshnega (redkega) srchka z RTI*

in glasov che se usedejo

 

vendar si ogledujem somrak

in nevihte

smehljam se poleti noch

in dan znojim smolo

v raztreseni zrak

ki je ne zna zadrzhati

 

ta ali oni me izbere

za spanje

pobozham njegovo zaupljivost

da se prepusti zgodbam podzavesti

zasledujem njegovo premike ...

rahlo razmrshenost

in razpiranje peruti v varstvo.

 

Barkovlje

 

* Rad te imam.

 

 

 

Sochi

 

kot odgovor Simonu Gregorchichu, Sochi*

 

ukrochena reka s peshchenimi ochmi

privijem se krotko k tvojim lasem, ki jih

sinje razsipash v soncu – skoraj morska

boginja tako razprostrta pri izlivu

zadihash ob navalih plimovanj

snezhne selitve

zhivali vedno

zauzhijejo prelivanje tvojih voda

ljudje na tvoje boke privezhejo nasipe

in te imenujejo v nashih neshtetih jezikih.

ob poplavah z oguljenimi vejami

nekoliko vishe je tvoj znachaj surov

med chermi in vrtoglavimi vrtinci

za raftarje ki izzivajo karibdo

in kakshno scillo tik pod hisho.

 

jaz gledam tvoj zhuborechi vzlet

saj brez vsake navezanosti se dotikash

vseh alg, vseh kamnov in zrnc peska ...

kar pomeni da si tu na ravnini

ranjena od svoje dolge zhivozelene

bujne in mile rasti v zatishju?

in vidish vse pustish da vse gre

in gladish. in izruvash. in hranish.

 

Gorica

 

* Socha v podnaslovu izvirnika je pisana po slovensko.

 

 

 

prehodi

 

in se sprashujem koliko jih je bilo

koliko moshkih     konj     volov

in vozov in konj     pa vojsk

in navadnih ljudi s culami

in mimohodi kar naprej neznano kam

da bi zarezali brazde v kamen in ga zokroglili

da bi dospeli v kraje ki imajo drugachna imena

in ne po tej cesti:

drobec med travo

in potem zemlja in trava in zemlja.

 

in grmovje jo zakriva

in me skrije ko grem mimo

in grmichje me zadrzhuje v chasu

nekaj metrov tisochletij.

 

ko bi hotel, ne bi mogel prestopiti

tega obrabljenega praga nakljuchja.

 

che tu obstanesh ti je dano da gredo skozte

podobe     veter in dehtenje

po zemlji in travi in zemlji

in hrushch in trushch moshkih     konj     volov

in navadnih ljudi oblozhenih s culami

in mimohodi in hoja kar naprej.

Shtivan

panta rhei os potamòs*

 

vklesani kameleon ravnin

in pochasno zhrelo rechnih izlivov,

danes se zaliv znova

pretaka skozi barve oblakov.

sokol odleti.

 

jesenski biserni opreznosti

spletam starodavne bajke

in vsakodnevne novice,

ki jih naropam iz chasopisa soseda

negibno strmim, medtem ko vse odteka.

 

in ko steche chez list

penelopa v moje roke

preplete pogum uklenjenosti

zasedenega razuma, mojega,

ki si lomi rogove, a se zaman zaletava,

/in njenega kot oljka odpornega.

 

skushava razplesti kar se je zapletlo,

strah in previdnost, v previdni radosti

si pomagava pri ponovnem tkanju,

pravi da zmorem, da moram,

da se bo slednjich Odisej vrnil,

da smo she vedno stranske osebe v

/njegovem potovanju

in on v nashem.

Devin

 

* Aforizem, ki ga pripisujejo starogrshkemu filozofu Heraklitu Mrachnemu in pomeni »vse teche, nich ne miruje ...« oz. dobesedno »vse teche kot reka«.

 

 

 

dolina v Prchedolu

 

navzdol se spushcha kamenje

in hlini ravnotezhje

spolzko zhe nekaj stoletij

v svetlobi ki pojema

in drsi v polmrak

 

zelenja in suhega trsja

trohnechi objem

doline v Prchedolu

v zakljuchnih mesecih

– sam sem, nikoli vech v dvoje –

 

sedla si na tisto sesuto deblo

ki je zdaj prhko in sivo kot sol

kjer ishchem zorni kot

pushchice petja

pretrgane zhabje kolobarje

 

ki so se izmikali koraku chevljev

tisto nekdanje miselno

ujemanje in neskladje

pa najino zaustavljanje

mah ki se razrashcha v kupole

 

ozrem se da spregovorim

kot kakshen ventrilokvist

ali v telepatskem roju

a ti nas ne slishish vech

saj si v zateglem shelestu hrastov

 

drsali so se tu na ledu

she preden smo se mi rodili

povzpenjaje se iz Trsta na griche

in kraj je bil en sam vrtoglavi smeh

z veselim plapolanjem shalov.

 

Prchedol pri Repnu

 

 

 

 

Notica o avtorju

 

Italijanski pesnik, pripovednik, prevajalec in she kaj Sandro Pecchiari se je rodil v Trstu 12. aprila 1951, kjer tudi zhivi, vendar kot »vozach« kar pogosto na progi Winnipeg, Manitoba, Kanada kot raziskovalec sodobne kanadske poezije bodisi anglofonske kot vseh drugih. Do upokojitve se je ukvarjal s profesuro in uchil angleshchino na nekem trzhashkem inshtitutu. Diplomiral je iz tujih jezikov in literatur. Leta 2012 je izdal svojo prvo samostojno pesnishko zbirko Verdi anni (Zelena leta) pri Samuele Editore v Fanni (Pordenone). Pri istem zalozhniku pa leto kasneje drugo Le svelte radici (Izrute korenine). Njegova tretja zbirka, tokrat dvojezichna L'Imperfezione del diluvio – An unrehearsed Flood (Nedovrshenost vesoljnega potopa) pa je v tisku, izshla bo avgusta letos pri istem zalozhniku. Vedri tudi v nekaj skupinskih zbornikih, in sicer v Lettere – a te (Pisma – tebi), 2012; Il Parnaso 52 (Parnas 52), 2013, in v I poeti contemporanei 64 in 91 (Sodobni pesniki 64 in 91). Velik ljubitelj angleshke literature. Poezijo in prozo pishe tudi v angleshchini, prevaja pa jo v italijanshchino. Zdaj prevaja nekaj shpanskih in kanadskih avtorjev. (Za vech informacij ga poishchite na spletu.)

 

Prevod in zapis Jolka Milich