Revija SRP 123/124

Peter Amalietti

 

SLOVENSHCHINA – PRAJEZIK CHLOVESHTVA

 

JE SLOVENSHCHINA ADAMOV JEZIK?

 

Sleherna bitka za jezik je jasen odsev bitke za osvobajanje chloveka. Jozhe Javorshek

 

Vse smo pozabili in zapravili, kar so nam zapustili ochetje. Izrojenci smo, ljudje dveh jezikov in dveh dush. A nobena ni prava in zhiva. Vrniti se moramo k besedi in misli ochetov. Anton Slodnjak

 

Najsvetejshe, kar chlovek ima, kar celo prekasha Sveto pismo, je njegov materin jezik. Bur razmishlja drugache od Anglezha in svoje razmishljanje izrazha v svojem jeziku. Che ne bomo varovali svojega jezika, in to povsod, tako v cerkvi kot na dvoru, bomo izgubili svoje dushe. Zato pravim, da se moramo za svoj jezik bojevati kot za svoja zhivljenja, drugache ne bomo nikoli svobodni. James A. Michener

 

Zgodovina nashega jezika je zgodovina nashega naroda. Dr. Lovro Toman

 

Ena sama chloveshka vrsta je, en sam svet, en sam Bog, zato je moral biti tudi – tako je Postel zapisal v delu De Foenicum litteris (1550) – en sam jezik, »sveti jezik, ki ga je Bog vdihnil prvemu chloveku«. Umberto Eco

 

V teorijo lingvistike sem se prvich poglobil zhe med univerzitetnim shtudijem, zatem pa sem se dolga desetletja ukvarjal s slovenshchino pri svojem delu in sem zato o njej tudi veliko premishljeval. Vendar pa je bilo to moje jezikovno odkritje, ki se je nato razvilo v niz povezanih odkritij, nekaj povsem sluchajnega, kot velja za vechino iznajdb in odkritij. Najprej sem uvidel, da je v slovenshchini pomen besed zhe dolochen, vgrajen ali vsebovan v njihovi zgradbi, o chemer se teoriji lingvistike sicer niti ne sanja, iz tega pa sem nato ob nadaljnjih odkritjih in razkrivanjih razvil nauk, imenovan pomenoslovje, ki vam ga bom predstavil v nekaj nadaljevanjih. Slovenshchina ni namrech – kot je zhe dobro znano – od vseh zhivih in mrtvih jezikov samo najblizhja sanskrtu, je najblizhje tudi prvobitnemu prajeziku, saj se je v njej ohranilo najvech njegovih besed in korenskih jeder. Poenostavljeno recheno, praslovenshchina izvira naravnost iz Adamovega jezika, torej jezika prachloveka, njeno besedishche pa v sebi obenem na skrivaj hrani zakladnico starodavnih modrosti, vedo, ki jih preuchuje, pa sem poimenoval modroslovje.

V knjigi Iskanje popolnega jezika v evropski kulturi (slov. prev. 2003) Umberto Eco popolni jezik opishe zelo podobno kot jaz slovenshchino: »V tem prvobitnem in torej nadnaravnem jeziku so ohranjeni sledovi izomorfizma z naravnim redom stvarstva. Dokler se uposhteva pravilni red elementov, se med slovnichno zvrstjo in referentom vzpostavlja nekakshna ikonichna povezava.« Istochasno pa navaja kot nasprotni zgled Hobbsova in Lockova premishljevanja: »V Leviathanu (1651) Hobbes pravi, da 'kolikor je rab jezika, toliko je tudi zlorab, ko ljudje zaradi nestalnosti besednih pomenov napachno registrirajo svoje misli, ko besede uporabljajo metaforichno, to je drugache od njihovega vsakdanjega pomena, ko z besedami izjavljajo, da zhelijo nekaj, chesar nochejo, in kadar jih uporabljajo, da bi prizadeli drugega'. Locke v tretji knjigi Eseja o chloveshkem razumevanju (Essay concerning human understanding, 1690) o nepopolnosti besed pove, da 'ker so glasovi arbitrarni in indiferentni znaki katerih koli idej [podchrtal P. A.], lahko chlovek uporablja katero koli besedo hoche, da zaznamuje svoje ideje. V njih ne bo nobene nepopolnosti, che vselej uporabi isto znamenje za isto idejo /.../ glavni namen jezika pri sporazumevanju je to, da je razumljen, besede pa takemu namenu ne bodo dobro sluzhile, /.../ che beseda v poslushalcu ne zbudi enake misli, kakrshna je v govorchevem duhu'.«

Na temelju tega Lockovega pojmovanja nestalnosti besednih pomenov vse lingvistichne teorije na sploshno ugotavljajo, da je jezik – z njim pa tudi njegove besede in njihov pomen – stvar druzhbenega dogovora. Seveda pa ti jezikoslovci ne poznajo slovenshchine. Obenem je tudi res, da se tujci s to svojo trditvijo, da je pomen besed odvisen od druzhbenega dogovora, prav tako ne motijo, ko govorijo o besedah svojih lastnih jezikov (angleshchine, francoshchine, nemshchine ipd.), vendar pa so ti jeziki vsi mladi in umetni, slovenske lingviste pa bodo moja odkritja prisilila spremeniti njihova naziranja, saj veljavna lingvistichna teorija za slovenshchino ne velja. Nashe besedishche je namrech bogato lovishche, v katerem kar mrgoli zhivih dokazov za mojo tezo o monogenetskem razvoju jezikov iz prajezika – praslovenshchine; to je bilo moje naslednje odkritje po tistem, da je pomen slovenskih besed ponavadi neposredno vgrajen vanje oziroma zakodiran, kar lepo ponazarjajo slovenska imena domachih zdravilnih rastlin, ki zhe s samim imenom sporochajo njihove zdravilne lastnosti ali pa organ oziroma bolezen, ki jo bodo pozdravile. Janez Kromar v knjigi Nashe domache zdravilne rastline jasno napishe: »Verjetno ste zhe opazili, da imajo nekatere nashe domache zdravilne rastline imena, ki kazhejo tudi na njihovo zdravilno delovanje: celnik, celivc, jetichnik, srchna moch, pljuchnik, sleznik, trebuhovka, bozhjastnica, bradavichnik ali krvavi mlechek, chrevesnik ali vratich, gorechica (tudi ime za zgago), grizhna trava, grizhnica, krchnica ali krchevec (shentjanshevka, ki kakor kamilice pomirja zhelodchne krche), kihavka, mrzlichnik, pljuchnica, purgacijonka, ranjek, skrechnik, serjak, srchnica, shenovka, treslichka, ushivec, vodenichnica, krvomochnic, zhelodchnik, zholchnica. Pridevnika pasji in volchji pred rastlinskimi imeni (pasja jagoda, pasja smrt in volchja cheshnja, volchje jagode) opozarjata na nevarnost in strupenost teh rastlin.«

O bogati strukturni notranji povezanosti sorodnih besed pricha tudi besedni niz, ki ga bom sicer podrobneje razlozhil drugich, je pa dovolj ochiten, da lahko sklepate tudi sami: KOL – LOK – LOKVA – LOKVANJ.

Zdi se mi zelo zanimivo in spodbudno, da skoraj vsak moj sogovornik, ki mu razkrijem ta svoja odkritja o slovenshchini (to sicer sploh ni pogosto, ker le malo koga zanima lingivistika in jezik nasploh, she manj pa je takih, ki jih zanima nasha ljuba slovenshchina), ponavadi uvidi pravilnost mojega sklepanja zhe po moji prvi razlagi – to je najbrzh zato, ker to nezavedno vemo vsi sinovi in hchere slovenskih mater.

In kako sem vse to odkril? Povsem sluchajno. Pred priblizhno desetimi leti mi je drushtvo Paradoks za svoje brezposelne chlane narochilo techaj Sporazumevanje in govornishtvo. Med pripravami nanj sem se vprashal: Kaj moramo narediti najprej? Opredeliti pojme, ki jih bom uporabil pri razlagi. – Zato sem si v duhu na ogled postavil kljuchno besedo 'sporazumevanje'. Da bi svojo preiskavo poenostavil, sem odstranil -evanje, in mi je ostala samo she beseda SPORAZUM. Cheprav se mi ni niti sanjalo, kaj neki sploh ishchem, sem si to besedo pozorno ogledoval, dokler se mi nazadnje le ni posvetilo! Seveda, beseda je sestavljenka: SPOR-A-Z-UM(om), pri chemer pa so besede, ki jo sestavljajo, pravzaprav zhe zelo strnjena in jedrnata njena popolna opredelitev (vsak sporazum namrech vnaprej dolochi reshitev morebitnega spora). To moje odkritje, da imajo slovenske besede zhe »zakodiran« pomen, sicer, kot recheno, nasprotuje vsem veljavnim lingvistichnim teorijam. Vendar je treba vedeti, da so angleshchina, francoshchina, italijanshchina in nemshchina zelo mladi in umetni jeziki, ki so besede nabirali od drugod in nakljuchno, slovenshchina pa neposredno nadaljuje stari naravni prajezik, ki se je razvijal skupaj s chloveshko civilizacijo, in je zato pravi zhivi fosil. To trditev chisto jasno in neovrgljivo dokazuje na tisoche besede iz zakladnice nashe materinshchine.

Che si za zachetek ogledamo besedo 'pomen', uvidimo, da jo sestavljata dve besedi: PO in MEN (dandanes bi bilo sicer pravilneje 'po moje') – in torej zhe sama zgradba te besede pove, da je 'pomen' nekaj docela subjektivnega. Podobno je tudi z besedo 'resnica', ki je sestavljena iz RES-NI-CA, pri tem je -ca seveda obrazilo zhenskega spola, -ni- je nikalnica, korensko jedro pa je RES. Zgradba besede 'resnica' nam obenem tudi modro pove, da resnice sploh ni mogoche ubesediti, in da torej nobena (izrechena) resnica ni resnichna. Kaj pa -ca? Ta je pogosto obrazilo kot pri levi-ca, dev-ica, pesni-ca ipd., kar pove, da je resnica zhenskega spola, po chemer lahko sklepamo, da je zhenskam resnica blizhja kot moshkim.

Podobno nas z besedo RESNICHNO – RES NICHNO slovensko besedotvorje v pravem budistichnem duhu pouchi, da je vse iluzija (nichno), seveda pa v vsakdanjem jeziku pomeni to, kar pomeni – da nekaj zares obstaja – cheprav nam besedi, ki jo sestavljata, sporochata prav nasprotno! Kot ve vsak chastilec Resnice, je Resnico mogoche z besedami izraziti le v obliki protislovja oziroma paradoksa.

Po uradni zgodovini so bili stari Sloveni v 5. stol. neuki in nevedni pastirji, ki so govorili starodavni jezik svojih dedov enako, kot pach danashnji rodovi govorijo jezik svojih dedov; in kot jasno prichajo Brizhinski spomeniki (ta najstarejsha nelatinska ali negrshka listina na svetu!), pozneje pa protestantska knjizhevnost, je bil ta jezik she naprej en in isti. Prve vechje jezikovne reforme je slovenshchina dozhivela shele v devetnajstem stoletju, ko je tudi sprejela »gajichne« chrke, kot jezik pa se je shirshe zachela zares razvijati shele na prelomu devetnajstega in dvajsetega stoletja v chasu nashe moderne.

Ta neposredna zveza praslovenshchine s prajezikom, ki se je razvijal vzporedno s civilizacijo, se jasno odrazha v veliki sorodnosti slovenshchine in starodavnega sanskrta, ki ga sicer poznamo le v njegovi najvishje razviti klasichni obliki, zhe mochno oddaljeni od prajezika, vsaj v primeri s slovenshchino; in che obenem tudi uposhtevamo sploshno znano dejstvo, da je sanskrt umeten jezik duhovnikov in svechenikov, tudi lahko razumemo, da so njegovi ustvarjalci chrpali iz zakladnice praslovenskih besed. Sicer pa tudi Valvasor (pravzaprav njegov pomochnik Erazem) povsem jasno zapishe, da je na kranjske besede mogoche naleteti po vsej Aziji z Japonsko vred. A o razshirjenosti slovenskih besed po svetu bom pisal naslednjich.

Da je v slovenskih besedah pomen zhe neposredno vgrajen, so menda dobro vedeli she v 19. stol., kot je mogoche sklepati iz njihovega spretnega klepanja novih besed za nove stvari (vlak iz vleka, kolodvor je kolo-dvor ...). V dvajsetem stoletju so na to pozabili in so uvozili raje kar tujke – telefon, telegraf, revolver ...

Nezavedno vsi, katerih materni jezik je slovenshchina, takoj razumejo vsako slovensko besedo, tudi che jo prvich slishijo, njen pomen lahko namrech povsem pravilno uganejo (s sklepanjem): iz konteksta, korenskega jedra in obrazil oziroma pripon oziroma predpon. Pri umetnih jezikih pa je pomen besed resnichno bolj ali manj stvar zgodovinskega dogajanja, torej nekaj sluchajnega, kot tudi trdi sodobna lingvistika. V vechini besed iz mlajshih umetnih jezikov ni namrech nobene prave strukturne logike. V ponazoritev te moje trditve si oglejmo dve v slovenshchini po svoji zgradbi tesno povezani besedi: trpljenje in potrpljenje. V angleshchini imajo zanju na voljo vech besed – trpljenje – suffering (iz franc.), torture (iz ital.), pain (iz starogermanshchine), toil ..., za potrpljenje pa patience (iz lat.), forbearance (iz starogermanshchine) ... V angleshchini ni prav nobene povezave med obema besedama, v slovenshchini pa nam je ta povezava ochitna zhe iz same zgradbe obeh besed, ki nam sporochata: chlovek si pridobi potrpljenje shele potem, ko je dovolj (pre)trpel.

Kot se boste lahko pozneje preprichali sami, v angleshchini (in vseh drugih meni znanih zhivih in mrtvih jezikih) sicer slovenskih besed in korenov kar mrgoli, vendar pa je teh podobnosti najvech v sanskrtu. In uradna zgodovina tega sploh ne more pojasniti, lahko pa sklepamo, da se je v nashem jeziku pach she najbolj ohranil prajezik, iz katerega izvirajo vsi jeziki. Za sanskrt zdaj zhe vemo, da mu je od vseh zhivih in mrtvih znanih jezikov najblizhja prav slovenshchina, kar zachuda priznava celo nasha Filozofska fakulteta. Zahodnoevropski lingvisti (ne pa slovenski) so namrech odkrili, da imata vech kot 30 odstotkov skupnih besed ali korenskih jeder. Kako je to mogoche? Ker so njegovi tvorci sicer govorili prav taisti prajezik kot nashi predniki. Tudi nemshki leksikologi so zhe v zadnjem desetletju minulega stoletja z rachunalnishko analizo odkrili, da vech kot 60 odstotkov nemshkega besedishcha izvira iz praslovanskega jezika (beri staroslovenshchine); to so nemshki lingvisti tudi javno razglasili, pa vendar noben slovenski medij ni porochal o tem neverjetnem odkritju! Zato pa so na primer pred nedavnim prav po slovensko mazohistichno in navdusheno pozdravili knjigo Alenke Pirman (Arcticae horulae: slovar nemshkih izposojenk v slovenskem jeziku; 1997), ki vsebuje seznam slovenskih besed, ki smo jih menda prevzeli od nemshchine, o tem, kako nemshchina izvira iz slovenshchine, pa ni v njej niti besedice. Res so sicer nashi obrtniki v 19. stol. nesporno prevzeli nekaj nemshkih strokovnih izrazov – na primer shraufenciger, vendar pa je beseda shrauf staroslovenska oziroma venetska (za ciger pa /she/ ne vem) in smo Slovenci pravzaprav od Nemcev zgolj vzeli nazaj tisto, kar so nam najprej vzeli oni. Nekaj podobnega je tudi z vechino tujk, ki jih Slovenci tako radi uporabljamo, saj mnoge tujke ponavadi posredno izvirajo iz nashega jezika: na primer materija (mater-ija), likvid (lik-vid), prepucij (iz: prepucaj – umij), celibat (celi-bat) ... O tem bo govor naslednjich.

Na primer: NEBO – OBEN – v nemshchini oben pomeni zgoraj. Podobno je tudi v angleshchini, saj so Anglijo najprej naselili nashi venetski predniki, ki so jih  zgodovinarji zmotno preimenovali v Kelte, pozneje (leta 1066) pa so Anglijo zasedli tudi nashi sorodniki Normani pod vodstvom Viljema Osvajalca, ki se je bojeval pod praporom z likom panterja, tem starim karantanskim simbolom!

Vendar pa se zdaj raje vrnimo k nashemu jeziku, katerega besede so povsem pozitivistichni dokazi, in teh besed je skorajda neshteto. Da je nasha slovenshchina dandanes najbolj pristno in neposredno nadaljevanje prajezika, je mogoche sklepati, che njeno besedishche razvrstimo po civilizacijskih krogih, saj se ti zrcalijo tudi v rasti slovenskega besedishcha. Iz vseh teh dokazov sem nato razvil monogenezo »praslovenshchine«, pri kateri lahko diahroni razvoj morfogenetske rasti besedishcha opazujemo vzporedno s posameznimi civilizacijskimi stopnjami. O svojih jezikovnih in zgodovinskih odkritjih pishem tudi v knjigi Ko lazh postane resnica, o tem pa lahko poslushate tudi moje predavanje na spletnem naslovu AMALIETTI ON VIMEO. Priporocham pa vam tudi knjigo Vedski jezik in izvor slovenshchine Bogdana K. Meshka, ki zelo preprichljivo opisuje razvoj prajezika (praslovenshchine) iz telesne govorice.

Veliki lingvist John Sinclair (VB, 1933 – 2007) je – ne da bi to vedel – opisal prav slovenshchino, ko je razmishljal: »Da bi opravichili obichajno obliko besedishcha v vsej njegovi togosti, lochenosti in determinizmu, bi morali izumiti psevdozgodovinski koncept, po katerem bi bile v nekem oddaljenem chasu vse besede v jeziku urejeno povezane s pomeni [podchrtal P. A.]; v tem jezikoslovnem paradizhu, verjetno she preden bi kdorkoli zachel uporabljati jezik, bi se vsi pomeni vsake besede razlikovali in bili locheni med seboj. Pod brutalnim pritiskom rabe bi skozi stoletja prishlo do premikov v pomenih besed in skovane bi bile enote pomena, sestavljene iz vech kot ene besede.«

Razvoj prajezika oziroma rast njenega besedishcha je namrech poganjala tako kolichinska kot kakovostna rast civilizacije, in to njeno rast je obenem poganjal razvoj jezika. Vsaka druzhba namrech neguje svoj lasten nabor besed, ki ji zadostuje za vsakdanjo rabo (Eskimi imajo na primer kar 38 razlichnih besed za sneg!). Ob pojavu specializacije v druzhbi se je pojavil tudi strokovni jezik; s tem ko se je druzhba stratificirala, so se razvile razlichne govorice za vsak druzhbeni sloj in starostno skupino posebej.

Kot je mogoche razvoj civilizacijskih stopenj povzeti iz shiritve materialnih dobrin in uporabnih predmetov, se ta shiritev nenehno zrcali tudi na ravni besedishcha, ki je pravzaprav zhivo rastishche in gojishche novih besed, besednih zvez in pomenov. Slovensko besedishche je obenem tudi zhivi dokaz in varno zatochishche za moje pregreshne teze, ki pa vsekakor niso izmishljene ali brez osnove.

Del vsakega (nujnega) prevrednotenja vrednot je tudi prevrednotenje zgodovinskih dejstev, mitov in legend. Vech o tem pishem v svoji knjigi Slachilnica zgodovine. Da je namrech to moje odkritje v luchi zgodovinskih okolishchin sploh mogoche sprejeti, je treba korenito spremeniti poglede na zgodovino in predzgodovino ter torej povsem zavrechi uradno zgodovino. Uradna zgodovina mojih odkritij ne more pojasniti, na srecho pa je jezik sam, ta nasha mila materinshchina, s svojim besedishchem najboljshi dokaz, ki ga ni mogoche ponarediti. Jezik je tako ali tako vselej izdajalec, a to pot je njegova izdaja vsaj drzhavotvorno dejanje. Slovencem lahko namrech povrne samozavest, ki smo jo  zaradi tisochletnega nachrtnega raznarodovanja in potujchevanja na kolektivni ravni skorajda zhe izgubili, pa tudi ker nam nasho preteklost zdaj prikrivajo kar »nashi« zgodovinarji, jezikoslovci in novinarji. Sicer pa enako »nashi« bankirji kradejo nash kapital, namesto da bi ga plemenitili, zdravniki nam kradejo zdravje, namesto da bi nam ga povrnili, psihiatri nam jemljejo dushevni mir, namesto da bi nam ga vrnili, vojaki pa kalijo mir, namesto da bi ga varovali ... Skratka, zhivimo v chasu, ko se na specializirane izvedence in strokovnjake ni mogoche vech zanesti, ker so izgubili prave vrednote in svoje prvotno plemenito poslanstvo – lajshati zhivljenje soljudi, in jih zdaj poganja samo she zhelja po zasluzhku.

 

 

 

 

JE SLOVENSHCHINA ZHIVI FOSIL?

 

V nasprotju z veliko vechino znanih jezikov je slovenshchina po svojem izvoru in razvoju naravni jezik, kar potrjuje celo uradna zgodovinska paradigma, ki ji sicer oporekam sleherno verodostojnost in pri tem sploh nisem osamljen: da so namrech nepismeni pastirji, ki so se privalili iz Zakarpatja sredi prvega tisochletja, govorili staro slovenshchino. Ta je jezik staroslovenskih barbarov. Chez tisoch let pa je slovenshchina (jezik Slovencev) po Trubarjevi zaslugi postala pisni knjizhni jezik, to pa je bilo v primeri z drugimi jeziki precej pozno (16. stol.). Vendar pa je na zachetku 17. stol. protireformacija ustavila nadaljnji tisk slovenskih knjig za najmanj dvesto let in s tem onemogochila vsak razvoj nashega jezika, tako da je slovenshchina oziroma njeno besedishche dandanes pravzaprav »zhivi zgodovinski fosil«. O tem pricha tudi zhe omenjeno dejstvo, da je od vseh znanih jezikov slovenshchini she najblizhji sanskrt, cheprav podrobnejsha razchlemba njune sorodnosti hitro razkrije, da je slovenshchina od sanskrta manj razvita in je seveda tudi precej starejsha od tega umetnega jezika indijskih svechenikov, ki ga sicer she danes lingvisti zmotno imajo za ocheta indoevropskih jezikov.1

Stara slovenshchina se je sicer razvila iz istega prajezika kot sanskrt, vendar pa se je v njenem besedishchu ta prajezik bolje ohranil kot pa v sanskrtu, ki ga poznamo samo kot visoko razviti klasichni jezik, ki so ga dolga tisochletja govorili, pisali in razvijali milijoni ljudi. Tako je torej (pra)slovenshchina (jezik starih Slovenov) hchi prajezika in je tako kot prajezik tudi sama naravna, saj se je dolga tisochletja spontano razvijala skupaj z ljudmi, ki so jo govorili.

Nasha materinshchina je slovenshchina in njeno znanje se prenasha matrilinearno, chlovek se je menda delno nauchi zhe v materinem trebuhu. Dete sprva sicer ne zna govoriti, vendar pa to ne pomeni, da zhe ne razume dogajanja okoli sebe in tudi besed, ki jih slishi. Naravni jezik je najbolj otipljivi in ochitni del kolektivnega nezavednega, njegovo besedishche pa je zakladnica pomenov (to preuchuje pomenoslovje), ki so obenem tudi sporochila sami zase (to preuchuje modroslovje). Slovenske besede v zhivo dokazujejo vse te moje trditve in prav zaradi besed kot fizichnih dokazov so te moje trditve znanstveno verodostojne.

Preden pa se potopimo v nasho kolektivno nezavedno zakladnico, torej nashe besedishche, ponovimo mojo tezo sht. 1 – slovenshchina je naravni jezik in njegovo besedishche sestavljajo besede, katerih pomen in smisel je zhe zakodiran v njihovem korenskem jedru in celotni obliki. Vsebina besede tvori njen pomen, obliko pa njena zgradba oziroma ustroj. Ker nas je zen budizem pouchil, da je oblika vsebina, vsebina pa oblika, za slovenske besede velja, da je njena vsebina odvisna od njene zgradbe, ne pa kot sicer velja za umetne jezike, pri katerih vsebino posamezne besede oziroma njen pomen dolocha druzhbeni dogovor.

Postopek iskanja vgrajenega pomena vkljuchuje razchlenitev ustroja besede na korenska jedra in obrazila. To tehniko razchlenjevanja besed je prvi do popolnosti razvil prav Mikloshich, pri chemer pa se je osredotochil zgolj na obrazila, pripone in predpone, korenskih jeder pa ni preucheval kot tudi ne pomenov besed, temvech zgolj njihovo zgradbo – bil je pach genialni predhodnik in pionir strukturalizma. Zanimalo so ga torej izkljuchno oblike, vsebina pa ne. Najbrzh so tudi zhenske Mikloshicha zanimale samo zaradi njihove zunanje lepote ...

 

Primeri:

Beseda pomen je torej nastala iz dveh besed: po meni, torej tako pach sam mislim. Obenem tudi sporocha, da je pomen nekaj povsem subjektivnega; to sicer nasprotuje moji zgornji tezi, vendar pa se resnica vselej pojavlja zavita v protislovje.

Beseda sporazum je sestavljena iz dveh besed: spor & razum in pomeni razumno reshitev spora, she preden se je ta pojavil.

Beseda miza je okrajshava njenega opisa: mi za njo sedimo.

Beseda polje pomeni: zdaj ni, pol (pa) je. Pol je sicer danes narechna beseda, nadomestil jo je 'potem'. Torej zdaj ni (na polju nichesar), potem (torej chez nekaj mesecev) pa je, ker iz semen pozhenejo bilke. Za vsako rast je namrech potreben chas.

Beseda pol/iti/ka pomeni: tisto, kar odlocha, kam bomo shli potem: pol iti kam.

Beseda gos/pa ima za korensko jedro gos. Podrobneje tega ne bom komentiral, ker sicer zhenske prevech cenim.

Beseda gos/podi/ch naravnost pove, da imajo gospe rade gospodiche, saj jih kar podijo.

Beseda gospodich/na pa je neposredno vabilo: gospodich, na! Na je tukaj obrazilo zhenskega spola, obenem pa tudi prabeseda v smislu ponudbe.

Beseda zel/en izvira iz besede zel. ZEL : LEZ – rastline med svojo rastjo lezejo, che se ne vzpenjajo.

Beseda je/len pove, da jeleni ne delajo drugega, kot jedo, pijejo in se pojajo.

Beseda med/ved pove, da zna medved poiskati med.

Beseda te/ma opisuje obchutek chloveka, ki stoji v popolnem mraku, oziroma moch, ki jo ima noch nad chlovekom.

Beseda vse/mir/je je star izraz za vesolje.

Beseda res/ni/ca pove, da ni res, kar imamo za resnico.

Beseda res/nichnost pove, da resnichnost temelji na praznini oziroma nichu.

Beseda ljubi/me/c v sebi skriva ukaz oziroma prikrito sugestijo: Ljubi me!

Beseda v/bogaj/me v sebi skriva ukaz oziroma prikrito sugestijo: Ubogaj me! in mi podari tisti kovanec.

Beseda mi/se/l pomeni – mi se je v glavi podilo.

Beseda se/ve/da pomeni nekaj nespornega, nekaj, kar se ve.

Besedo samostan lahko razlagamo dvojno: a) kot SAMO/STAN in

b) kot SAM/OSTAN.

Seveda bi lahko tako podal she neshtete primere in jih pojasnil, vendar pa se pri tem pochutim kot vzgojiteljica v otroshkem vrtcu, saj razlagam stvari, ki bi morale biti bolj ali manj samoumevne vsakemu Slovencu, che le pomisli nanje. Poleg razkrivanja nosilcev pomena posameznih besed pa je mogoche v nashem besedishchu slediti tudi njegovemu naravnemu razvoju in rasti, ki je stregla nenehno rastochim civilizacijskim potrebam. Oglejmo si podrobneje primer, ki sem ga zhe navedel.

Rastlina, imenovana lokvanj, raste v lokvah. Lokva pa ima ponavadi obliko loka. Lok pa naredijo iz kola (nazaj prebrana beseda lok je kol): kol – lok – lokva – lokvanj. Tukaj je korensko jedro kol in kaj je lok drugega kot kol, na katerega privezhemo tetivo?

Lok/va pa je malo vechja mlaka, katere oblika je ponavadi fraktalno zelo podobna loku. In v taki lokvi raste lok/va/nj.

Iz korenskega jedra lok je zraslo she par drugih besed: lok/ati (piti, nacejati se), lok/ostrelstvo, ter lok/ot (stara beseda za kljuchavnico).

 

Vseh teh povezav v nashem jeziku kar mrgoli in jih lahko odkrijete tudi sami. Slovenshchina je namrech jezik, ki ima svoje besedishche skoraj povsem urejeno in smiselno; vsi drugi meni znani danashnji neslovanski jeziki so umetni in visoko razviti ter so zato njihova besedishcha videti bolj kot smetishcha. Nashega jezika Bog ni pomeshal v Babilonu, kot je vse druge jezike, in nash narod je ta svoj jezik vselej pobozhno varoval in ohranil vse do danes.

Zaradi njegovega naravnega razvoja je torej mogoche na temelju slovenskega besedishcha in njegove rasti preiskati tudi razvoj druzhbe, katere zrcalo je vselej prav jezik. Razvoj druzhbe in razvoj jezika sta namrech tesno povezana in soodvisna, jezik je temelj vsakega mishljenja in je razvoj mishljenja zato odvisen od razvoja jezika. Zanimiva je ugotovitev slovitega ruskega zgodovinarja Jurija Venelina iz Preshernovih chasov, da je v nekaterih jezikih (pri tem pa misli na slovenshchino) mogoche bolje premishljevati kot v drugih.2 Slovenshchina se namrech ne odlikuje zgolj po svoji tesni zvezi in sorodnosti s prajezikom ter po tem, da imajo njene besede zhe v sebi vgrajen pomen, temvech je zaradi velike natanchnosti obrazil, predpon in pripon ter nenavadno bogate slovnice (na primer dvojina, sklanjatve ipd.) tudi eden od najnatanchnejshih – che ne celo najnatanchnejshi – jezik sploh! Po mojih izkushnjah se tujci lahko slovenshchine  dobro nauchijo le v dveh primerih: che so odrashchali pri nas in obiskovali nashe shole ali pa che so bili njihovi predniki delno slovenskega porekla. Skoraj vsak Slovenec pa se prav nasprotno lahko nauchi do popolnosti vsakega jezika, ki se ga loti. Znan je star partizanski test, s katerim so od tistih, ki so jih sumili, da so zakrinkani Italijani, zahtevali, da izgovorijo besedo 'hrib'. Glasu 'h' namrech Italijani skupaj z r-jem ne morejo izgovoriti.

 

Razvoj prajezika

Pri razkrivanju davnega razvoja pa nam bo v veliko pomoch tudi pomemben lingvistichni zakon, ki ga je odkrila moja malenkost, in ki je sicer zelo samoumeven vsaki zdravi pameti, z izjemo etimoloshki: Chim starejsha je beseda, krajsha je, najstarejshe besede pa so najkrajshe.

Nashe najstarejshe besede oziroma prabesede so bile chista korenska jedra brez obrazil, pripon ali predpon. Kako so se razvile in nastale iz govorice telesa, je lepo in preprichljivo opisal B. K. Meshko v knjigi Vedski jezik in izvor slovenshchine, sam pa sem bom zdaj posvetil njihovemu nadaljnjemu razvoju.

 

Korensko jedro

Najmanjshi samostojni nosilec pomena je sicer lahko zhe zlog (ja, ne, na, she, tu, ta, to, ti, vi, mi, um, uch, uk, ve, up ...), vendar pa vechji del besed izvira iz korenskih jeder; ta jedra najpogosteje tvorita dva soglasnika, med njima pa je samoglasnik, ki se spreminja iz narechja v narechje. Nosilca ali prenashalca pomena sta zato skoraj vselej dva soglasnika. Kot vsako pravo pravilo ima tudi to izjeme, o katerih bom spregovoril pozneje.

Zvok je najpomembnejshe evolucijsko orodje prezhivetja, velika vechina zhivali slishi obchutno bolje od chloveka; zvok namrech obichajno prvi izda napadalca, tenek sluh je v divjini torej nujen. Nasprotno kot ochi ima chlovek ushesa vselej odprta, celo v snu. Obenem ima vechina zhivali s chlovekom vred tudi zmozhnost oglashanja in artikuliranja svojih glasov; to se je v evoluciji razvilo z namenom zashchite vrste: na primer zhrtev plenilca s svojimi kriki posvari svoje sovrstnike celo med umiranjem, tako mochno je namrech nagon vrste vsajen v sleherno chuteche bitje. S chasom so se opozorilni in svarilni klici pri zhivalih in tudi pri chloveku zacheli malce razlikovati in je jezik glede na vrsto nevarnosti, ki je grozila, z razlichnimi klici neposredno sporochal nachin primernega ravnanja oziroma ukrepanja: na primer nashe poimenovanje kache izvira iz opozorila Chakaj! Chakaj! (KA-CHA – CHA-KAj).

Na lastna ushesa sem se lahko preprichal, da sestradani vrabchki pozimi drugache chivkajo, che je njihova krmilnica polna, kot che je prazna.

Kot lahko vidimo pri pticah, pa je svarilo le ena od nalog njihovih klicev in petja. Vemo tudi, da ptice najlepshe prepevajo tedaj, ko se zhenijo; to je tudi izraz nagona vrste. Vendar pa ob vsakem lepem sonchnem vzhodu in zahodu ptice s pesmijo svechano slavijo nov dan ali njegov konec, funkcij ptichjega petja je torej veliko, enako velja tudi za funkcije chloveshkega govora.

 

 

 

 

Diahroni razvoj prajezika

1.

Prvotni neartikulirani chloveshki glasovi so zvochni del govorice telesa in jih lahko enachimo z zhivalskim oglashanjem.

Ko se je pojavil prvi govor, prajezik ni uporabljal stavkov, temvech je bil najprej zgolj dopolnitev, potrditev, zanikanje ali pojasnitev govorice telesa in govorice polozhaja ter okolishchin danega trenutka. Na tej stopnji je bil chlovekov govor oziroma bolje recheno njegovo oglashanje zgolj ena od vselej pomembnih izraznih mozhnosti telesne govorice ter je izrazhal chustva preplaha, straha, zadovoljstva in ugodja.

2.

V podkrepitev govorice telesa ali pa kot svarilo oziroma opozorilo so se pojavile prabesede oziroma enozlozhnice.

3.

Prvo chlovekovo delo je bilo nabiranje sadezhev, pri tem govor she ni imel nobene posebne vloge (bolj pa so jo imele noge), zachel pa se je razvijati, ko je chlovek zachel uporabljati orodja in je torej pogosto imel zasedene roke, to pa je omejilo izraznost njegove telesne govorice. Na zachetku razvoja orodij v stari kameni dobi mojster, ki je v obeh rokah drzhal orodje, ni mogel vajencu z rokami pokazati na tisto stvar, ki bi mu jo moral vajenec podati, in je pri tem uporabil kazalni zaimek 'Tisto!' Ko pa se je v srednji kameni dobi shtevilo orodij obchutno povechalo, je mojster za lazhje sporazumevanje z vajencem orodja razlichno poimenoval: bat, nozh, vrch, prt idr. Ti primeri lepo ponazarjajo glavno lastnost tedanjih besed: velika jedrnatost oziroma kratkost.

Na tej prvi stopnji razvoja, ki jo imenujem prvi civilizacijski krog, se pojavi potreba po poimenovanju shtevilnih na novo iznajdenih uporabnih predmetov. Besedishche se je zachelo shiriti in vechati.

4.

Rast besedishcha je sprva potekala na dva nachina:

a) sestavljanje prabesed oziroma enozlozhnic v dvo- ali trozlozhnice;

b) pojav korenskih jeder kot nosilcev pomena.

 

5.

Drugi civilizacijski krog

Govor/jezik je nekaj zhivega in se spreminja v skladu z razmerami in potrebami; stiska pa je mati iznajdbe. Ko so se ljudje zhe toliko razmnozhili, da so zhiveli v vechjih skupnostih, so se lotili skupnega lova, pri katerem se je govor zachel pospesheno razvijati, saj se je prava potreba po natanchnejshem besednem sporazumevanju prvich pojavila tedaj, ko so ljudje zacheli loviti v vechjih skupinah, she najraje ponochi. V drami akcije, pri kateri je skoraj vselej shlo za zhivljenje ali smrt plena ali lovca, se je najbrzh pojavila tudi prva skladenjska raba kombinacij besed, s katerimi so lahko usklajevali svoje moshtveno delo in usmerjali ravnanje vsakega chlana moshtva. To seveda she niso bili pravi stavki, vendar pa so zhe kombinirali po dve ali vech 'povedi': »Pazi! Hrbet! Temni, bij! Desno!«

Do te stopnje jezik she ni razlikoval med vrstami besed. Vechino besed je uporabljal enako, kot zdaj mi uporabljamo glagole, saj so opozorila, svarila, nasveti in ukazi vsi imeli namen, da neposredno usmerijo k takemu ukrepanju, ki bo v danem polozhaju uspeshno. Che je chlovek na primer rekel »Gor!«, je tisti, ki mu je bilo to namenjeno, glede na govorchevo govorico telesa, tedanji polozhaj in okolishchine vedel, kaj ta sporocha. In je ustrezno temu ravnal, cheprav ni bilo nobenega glagola, ki bi mu to sugeriral.

Tudi she ni bilo nobenih chasov, z izjemo dramatichnega sedanjika, stavki so se zacheli shele oblikovati v polstavkih. Otrokov razvoj govornih sposobnosti najbrzh ontoloshko ponavlja ta evolucijski filogenetski razvoj jezika. Sprva otrok uporablja samo samostalnike, pozneje pa glagole in nazadnje stavke. Sicer pa tudi samo poimenovanje besedne vrste 'samostalnik' pove, da lahko samo/stalnik stoji sam oziroma sam/ostalnik lahko ostane sam, pa vendar sporocha svoj pomen.

Razvoj govora je del evolucije chloveshke vrste, jezik pa je (nich manj pa tudi njegov glas) slishni in »vidni oziroma otipljivi« del kolektivnega nezavednega. Podobno kot je uporaba ognja sprozhila zachetek razvoja civilizacije, je nadaljnji kvalitativni skok pri razvoju prajezika trenutek (najbrzh v srednji kameni dobi), ko so iz rastoche potrebe po natanchnejshem besednem sporazumevanju zacheli korenskim jedrom dodajati obrazila, pripone in predpone ter tako shiriti njihovo rabo, pomen pa bolj jasno izraziti – na primer z dodajanjem pripon, ki oznachujejo spol predmeta, z dodajanjem obrazil, ki pomenu besede dodajo she nekaj bolj natanchnega, ga precizirajo v skladu z govorchevim hotenjem.3

 

Primeri korenskih jedrnih besed:

HUD, SAD, SED, BES, RES, KES ...

Iz korenskih jedrnih besed izvirajoche besede:

HUD-OVATI (SE), HUD-OBEC, HUD-OBIJA

SAD, SAD-EZH, SAD-NO, SAD-ITI

SED, SED-E, SED-ECH, SED-ETI, SED-LO, O-SED-LATI, SED-EZH

Veliko vechino korenskih jeder je mogoche brati tudi zrcalno in so smiselno povezane s prvo razlichico: HUD : DUH (tukaj je DUH sinonim za mir in spokoj in s tem nasprotje HUDEGA).

BES : SEB(i) – Ta nasprotna dvojica pove, da chlovek BESni zaradi SEBichnosti.

SEL : LES – Ko v okolici zmanjka LESA, se OD-SEL-ISH, je bilo starodavno nomadsko nachelo.

DAH : HAD sporocha, da gre chlovek brez daha (zraka) v Had in da torej umre.

MEJ : JEM: Kdor jemlje, postavi meje; razumemo pa lahko tudi kot: Je tisti, ki ima.

DAJ : JAD: Dajaj revezhem! ali pa: Kdor ne da, ga chaka nesrecha (uboshtvo).

SEJ : JES(T) – Kdor seje, ta je.

RAD : DAR (glej naslednje strani)

 

Kot je razvidno iz zgornjih primerov, so nekatera korenska jedra tudi samostojne besede. Kako in kdaj je slovenshchina dobila in razvila vsa ta korenska jedra, she ne vem, to vprashanje she raziskujem, je pa zhe marsikaj pojasnil B. K. Meshko.

Prav na tej razviti stopnji prajezika se je ta zachel iz enega spreminjati v shtevilne starodavne, predantichne jezike. To se je dogajalo v kameni dobi, morda tudi pred vech kot sto tisoch leti. Jezik je bil tedaj she samo pomozhno sredstvo sporazumevanja, sicer pa se celo she dandanes za vechino stvari ponavadi ljudje (zlasti blizhnji ali sodelavci), che se vsi strinjajo, lahko dogovorijo tudi brez besed.

Kot recheno, se je jezik razvijal vzporedno z razvojem civilizacije, cheprav bi lahko tudi rekli nasprotno, da se je namrech civilizacija razvijala vzporedno z razvojem jezika. Intenzivneje pa se je jezik zachel razvijati pri skupinskem lovu na vechje zhivali, saj so obichajno lovili ponochi, in so jezik potrebovali za usklajevanje svojih dejanj, ki so jih morali dolochati sproti glede na trenutni polozhaj. Kdaj pa je chlovek zachel loviti? Po legendah je bilo to po vesoljnem potopu, ko se nekaj chasa ni mogel prezhivljati z zelenjavo, v resnici pa najbrzh tedaj, ko se je toliko razmnozhil, da se ni vech mogel prezhiveti zgolj z nabiralnishtvom. Lov je postal sredstvo prezhivetja najbrzh v chasu velikih ohladitev. Tiste chase je chlovek vechji zimski del leta prezhivljal v jamah in tedaj je razvijal jezik v kratkochasne namene, z njim pa tudi glasbo.

Pravi lov se je zachel, ko je chlovek iznashel lok (LO-V : LO-K), vendar pa tudi KOL : LOK, kar lepo opishe razvoj tega orozhja, obenem pa je lok zgolj kol s tetivo. Nich manj pomembna pa niso bila tudi kopja: KOP-JE, ki so jih prav tako naredili iz KO-LA. Obenem pa tudi KOP : POK – ko kopje prileti v meto, pochi. Beseda META izvira iz glagola META/TI.

Kot vemo, je obdobju lovske civilizacije (Slovenija ima v svojem imenu tudi LOV, kot je ta celo v nashi besedi 'chLOVek'; menda je bil torej prej chlovek za chasa nabiralnishtva LJUD) sledilo obdobje govedoreje. Prav to nam pove tudi nasha ljuba in modra slovenshchina, namrech, da je bil najprej LOV, nato pa she VOL;  LOV : VOL.

Zanimiva je she nasha beseda za volka: VOL-K, obenem pa tudi VOLK : KLOV (klal), vendar pa menim, da je prvotna beseda VOLK izvirala iz VELK.

Kdor tedaj she ni imel vola, je lovil naprej, che pa ga je imel, se je zachel prezhivljati z govedorejo. To je bilo namrech obdobje udomachevanja zhivali, seveda pa so bili takrat she vsi ljudje nomadi (SEL : LES), selivci. In prav zaradi nenehnih selitev in preseljevanj je nato prishlo do prve cepitve dotlej enotnega prajezika v razlichna plemenska narechja. O narechjih bom govoril kdaj drugich. Tega dogodka pa nikakor ne smemo pomeshati s precej poznejsho »babilonsko zmeshnjavo jezikov«, ki odrazha jezikovno zmedo po iznajdbi pisave. Pri teh selitvah so s sosednjimi plemeni ne le trgovali in se druzhili, temvech so se tudi medsebojno porochali in pomeshali besedishche z razlichnimi narechnimi znachilnostmi. Razvoj civilizacije je bil tiste chase zelo pochasen, besedishche je raslo skupaj s civilizacijo, novi predmeti, odnosi in dejavnosti so namrech potrebovali nove besede.

Temeljni civilizacijski preobrat je nastopil ob uvedbi poljedelstva, ki je del nomadov pretvoril v kmetovalce, in bolj ko se je poljedelstvo razvijalo, dlje chasa so ostali na enem samem kraju. Nomadi so se sicer praviloma selili najmanj vsake shtiri mesece, zdaj pa so se zadrzhevali precej dlje; ko pa so razvili she vinogradnishtvo, sadjarstvo in gojenje oljk, so se kmetovalci nastanili za stalno. Nash veliki Janez Trdina trdi, da so poljedelstvo iznashli prav nashi predniki! Ti novi trajni viri hrane so omogochili prezhivetje vse vechjemu shtevilu prebivalcev. In v obdobju razcveta namakalne poljedelske civilizacije je besedno sporazumevanje postalo nujni dejavnik pri vzpostavljanju statusa quo v zhe zelo obsezhni in strukturirani druzhbi, v kateri pa so se zachele pojavljati specializacije in stanovsko razlikovanje. Zaradi vse vechjega shtevila govorcev, ki so se v vaseh veliko pogovarjali, v malo kasnejshih mestih pa she toliko vech, je prihajalo do vse vech govornih interakcij in jezik se je zachel zhivo in zhivahno razvijati.

*

Etimologija je veda, ki preuchuje pomen besed in njihov izvor. Zhe Platon v Kratilosu ishche in razlaga pomene in izvore besed, pa tudi Seneka in drugi rimski pisci, prvi moderni etimolog pa je bil slovenski vitez Jurij Krizhanich iz avstrijskega Senja v 17. stol., njegovo delo pa so nadaljeval Mikloshich in njegovi kolegi.4

Vendar pa je treba uposhtevati, da umetni jeziki potrebujejo etimologijo, naravnim pa zadostuje pomenoslovje, kajti velika vechina slovenskih besed se je rodila med razvojem druzhbe in so zato samonikle in naravne, drugi narodi, ki govorijo in pishejo umetne jezike, pa prav zato zares potrebujejo etimologijo, da preuchijo pot, po kateri je neka njihova beseda dobila svoj pomen. Za zdaj vechji del etimologij njihovih (angleshkih, francoskih, italijanskih, nemshkih ...) besed tako pokazhe, da izvirajo iz latinshchine ali grshchine, nobena etimologija pa ne pojasni, od kod so prishle te latinske ali grshke besede. Vendar pa danes dobro vemo, da se zgodovina in civilizacija nista zacheli z rimsko-grshko civilizacijo, da je bila ta zgolj kopija predhodne civilizacije – in ta je bila prava antichna civilizacija, imenovana antika in torej chas Antov – torej bi morali poznati tudi izvor latinskih in grshkih besed. Tega pa lingvist ne more, che ne pozna slovenshchine in je ne razume. Slovenski lingvisti pa vse gledajo skozi pangermanska ochala in se ne morejo znebiti preprichanja, ki ga je razshiril cesarjev knjizhnichar in zaupnik Mikloshich, da so namrech skupne nemshke in slovenske besede prvotno izshle iz nemshchine in smo jih Slovenci le prevzeli, to pa se je odlichno skladalo s tedanjim polozhajem, v katerem so Nemci povsem pokorili Slovence. Resnica je, kot sem zhe povedal, prav nasprotna. Po slovensko (izraz se tu nanasha na jezik starih Slovenov, ne pa na nasho sodobno slovenshchino) se je namrech govorilo, ko Nemci she niso niti vedeli, da se bodo nekoch imenovali Nemci; enako velja tudi za Italijane, Anglezhe, Francoze, Shpance in druge neslovanske evropske narode. Vsi ti narodi tudi nimajo nobenih pisnih virov pred 13. stoletjem, ko so se zacheli drug za drugim pojavljati kot gobe po dezhju, mi, Slovenci, pa imamo Brizhinske spomenike iz 9. stoletja! To je najstarejshi pisni dokument sploh, ki ni v latinshchini ali stari grshchini; to obenem tudi dokazuje, da je bila prvotna starocerkvena slovanshchina stara slovenshchina.

Zdaj pa se vrnimo k etimologiji. Na primer danes mednarodno besedo ARISTOKRAT slovenski Slovar tujk razlozhi kot starogrshko besedo za plemicha. Izvora te starogrshke besede pa nihche niti ne poizkusi najti. Cheprav je zadeva povsem preprosta, che seveda poznamo nekaj dejstev o Arijcih, neposrednih potomcih Noetovega sina Jafeta, ki pa jih lahko povsem mirno izenachimo z nashimi neposrednimi predniki Veneti, le da je Arijec starejshe ime za pripadnika ljudstva, ki se je prvotno imenovalo Karijci, in sicer to pomeni »chastilec boginje Kar«. Ko so se ti Karijci raztepli po svetu, so izgubili prvo chrko K in so postali Arijci, njihovo she sploshnejshe ime pa je bilo zhe od chasov sumerske civilizacije naprej tudi Anti. Beseda Arja v sanskrtu pomeni Plemeniti, tudi Etrushchani so sami sebe imenovali Raseni (Rasni, sinonim za Plemeniti).

Ta dolgi uvod je bil nujen, da boste zdaj lahko z menoj skupaj prebrali to besedo:

ARI-STO-KRAT – stokrat Arijec; to ime torej opisuje chistost plemenitega rodovnika njegovega nosilca. Ista razlaga velja tudi za enega najslavnejshih starih Grkov:

ARI-STO-TELES.

O izvoru starogrshkih besed bom pisal pozneje, ni pa nobenega dvoma o njihovem praslovenskem izvoru.

Adam Mickiewicz, poljski pesnik in nacionalist, Preshernov sodobnik, je javno ugotavljal, da je vechina imen kmechkih orodij in opravil v Zahodni Evropi slovanskega porekla; podobno je v prvi polovici minulega stoletja odkril tudi Franc Jeza: da je namrech vechina skandinavskih besed, povezanih s poljskimi opravili, istovetnih s slovenskimi narechnimi izrazi. A ne le ta dva, o tem govori she na ducate avtorjev slovenskega in drugih rodov, vendar pa noben nash zgodovinar ali jezikoslovec. Na zachetku minulega stoletja je namrech celotno svetovno zgodovinsko vedo zgrabila v svoje roke germanofilska ideologija, ki je vso zgodbo o nashih prednikih postavila na glavo in zato nashe otroke she dandanes uchijo tujo in zlagano zgodovino. She konec devetnajstega stoletja je bilo na primer v Zgodovini sveta slovitega angleshkega pisatelja in zgodovinarja H. G. Wellsa mogoche prebrati trditev, da so bili prvi ljudje na Zemlji Rusi oziroma Slovani (beri Sloveni), a so nato Pangermani to njegovo trditev hitro prekrili s kopico lazhi. (Cheprav sam verjamem, da so vsi Germani nashi blizhnji bratranci, pa tudi, da so vsi ljudje nashi bratje, saj vsi izvirajo iz istega prvega prarodu prvih ljudi: staroslovenskega.) Resnica pa je, da so v chasu zachetka razvoja poljedelstva ves znani antichni svet naseljevali nashi predniki, ki so sebe imenovali Anti, kar je tudi staro poimenovanje Etrushchanov, Venetov, Kartazhanov in drugih antichnih narodov. Ti Anti so bili menda potomci prvega mezopotamskega vladarja Anuja in njegove soproge Ane. Vsekakor ni nakljuchje, da sta Anton (Tone) in Ana dve zelo pogosti slovenski lastni imeni. Tudi ni nakljuchno, da se je zadnje slovensko kraljestvo imenovalo Karantanija: KAR-ANT-ANIJA (KAR je koren lastnega imena naroda Karnijci, ANT je drugo lastno ime, skupaj torej pomeni »dezhela Karnijcev in Antov«), ANO pa lahko najdemo tudi v shtevilnih slovenskih zhenskih imenih: Dana, Jana, Mirjana, Silvana, Damijana ipd. ANA ima v dolenjshchini she danes tak pomen kot drugod sicer ENA. Od tod tudi izvira nasha beseda: ZH-ENA – ZHE ENA (tudi tega ne bom podrobneje pojasnjeval iz istega razloga, ki sem ga zhe enkrat navedel – ker namrech zhenske prevech cenim in sposhtujem), iz chesar je nato nastalo korensko jedro ZHEN (zhena, zhenica, zheniti, zhenitev, zhenska, zhenstven). Celo v kitajshchini najmochnejshi afrodiziak imenujejo ZHEN-SHEN (s pomenom, da je to zhenam vshech; prim.  schön). Obenem nam nashe besedishche tudi pove: ljubice nas ljubijo, zhene zhenirajo. Tudi najbrzh ni nakljuchje, da imata ZHE-NA in ZHE-LJA skupni prvi zlog ZHE, ki ima sam zase zhe pomen, zaradi katerega so poimenovali zhenske kot zhenske, saj prav one vechno sprashujejo mozhe: (a si) ZHE (storil to in to)? Ali pa grozijo: ti bom ZHE pokazala ...

Na primer: Zhena zhene svojega zhenina, da se zhene za zheninimi zheljami.

Ko smo zhe pri tej uchinkoviti besedici ZHE, si ne morem, da vam ne bi mimogrede razkril tudi izvora nashe besede ZHE-LEZO. Ko so zhelezno rudo topili v pechi, je vajenec moral obvestiti mojstra, ko se je to utekochinilo, in je zaklical ZHE-LEZE.

Seveda tega korenskega jedra ZHEN ne smemo pozabiti prebrati tudi zrcalno – ZHEN : NEZH. Torej slovenshchina pove, da je nezhnost za zhenske. Le one znajo biti nezhne, moshki pa si morajo za to vsaj prizadevati, ko imajo opravka z njimi. Beseda MOZH pa je zelo blizu besedi MOCH; mozh je mochen, ne nezhen. Korensko jedro -ZHEN najdemo tudi v BE-ZHEN, BLA-ZHEN, NADLE-ZHEN, NAJE-ZHE, KRO-ZHEN, PRA-ZHEN ...

 

Modroslovje

Chlovek zhanje, kar si je zhelel: ZHEL JE, kar si JE ZHELel. Nasprotno branje korenskega jedra ZHEL : LEZH sporocha: Kdor si nichesar ne zheli, samo lezhi. Tako sporocha nasha materinshchina. Slovensko besedishche ima v sebi neko mochno logiko, zaradi katere lahko na primer izvemo, da je le srchen chlovek lahko srechen (SRCHEN-SRECHEN), da tepe samo tepec (TEPE-TEPEC), ali pa da beda doleti le bedaka (BEDA-BEDAK), kakor tudi, da je stara berashka proshnja »vbogajme« pravzaprav zgolj prikrita sugestija: UBOGAJ-ME!

Slovenshchina sporocha, da je NERAVNO NEVARNO; da strup shkoduje zdravju (TRUP-STRUP); da je lev velik (LEV : VEL); da je rog zgoraj (GOR : ROG); da jeseni ne sej (JESEN : NE SEJ); da je siten, kdor ni sit (SIT-SITEN); da so bila prva kolesa iz lesa (KOLESA) in da je kolo zaokrozheni lok (KOL-KOLO); da je kolnik napravljen za kolesa vozov.

Izvemo tudi, da so na oltarju prvotno trli (pripravljali) ol: OL – OLTAR.

OL v sanskrtu imenujejo soma in je sveta pijacha, tudi ambrozija ali nektar bogov in chloveka iz vedskih chasov. Iz te besede izvira tudi arabska beseda AL-KOH-OL, kar bi morali brati AL-KOT-OL. Ol zatre bol in je potem chloveku bolje (OL-BOL-BOLJE). Kako zelo je bil OL za staroindijske vedske modrece pomemben, vidimo, da se po njem imenuje tudi SOL, ki je nujna za zdravje, enako pa OL vsebuje tudi nashe staro ime SOLNCE, in OL najdemo tudi v vseobsegajochi besedi vesolje – VES-OL-JE. Iz besedice OL izvirajo tudi stara poimenovanja bozhanstev: AL (Alah), EL (Jahve) in IL (mezopotamsko bozhanstvo). Veliko starost teh bozhanstev jamchi kratkost njihovih imen, stara so podobno kot zelo stari (egiptovski) RA, ki ima v slovenshchini vech izpeljank: RAD (imeti rad, radost, radovati se, rast), a tudi RAK (boginja KAR), RAJ (rajati, raja), pa tudi koroshki REJ, ki je bil po vsebini in obliki skoraj istoveten z danes priljubljenim prav tako plesnim obichajem, po angleshko rave (REJV).

Iz zloga RA izvira tudi RASA, torej chlovek sam (namrech Rasen), pa tudi RALO, ki je prvo kmechko orodje. Nashtevali bi lahko she in she. Vsekakor pa ne smemo pozabiti zrcalno prebrati RAD : DAR. Sporochilo tega komplementarnega para je jasno: chlovek ima rad darila, pa tudi: kogar imamo radi, tega obdarujemo. Lahko tudi: Kdor nas obdaruje, ga imamo radi. Najvechje darilo pa je vednost.

 

 

 

 

 

________________

1 Leta 1782 je sir William Jones, welshki filolog, ki je zhivel v Indiji, odkril genetsko sorodnost med sanskrtom, staro grshchino in latinshchino. Leta 1786 je izdal knjigo Sanskrtski jezik, s katero je prvi zasejal zmotne nazore o sanskrtu kot tistem indo-evropskem jeziku, ki da je bil oche vseh drugih jezikov.

2 Gl. Jurij Venelin: Starodavni in danashnji Slovenci (slov. prev. Ana Brvar; Lj. 2009).

3 Nastanka in razvoja govora sicer ne smemo dokonchno razlagati, ne da bi obenem razlozhili tudi nastanek petja in glasbe, seveda pa bi to preseglo namen prichujochega spisa.

4 Krizhanicheva gramatika danes sicer velja za drugo hrvashko gramatiko, vendar pa je on le zapisoval narechne navade svojega okolja – besede Hrvat in hrvashki jezik pa ni uporabil, ker je bil sam primorski Kranjec.