Revija SRP 123/124

Milenko Strashek

 

NAJ SE DOTAKNEM NEBA

(haikuji in tanke)

 

Pol. HAIKU

 

Zemljo poljubi

 

Hudega dovolj

na pohodu k soncu,

klecam, smejem se.

 

Klin

 

Zabiti trpezh?

Dovolj in prevech hudo:

sodil bi, buchman.

 

Zharek

 

Polja prijazna

obarvala so buche,

k reki stopim.

 

Tempora mutantur

 

Strezni se, chuk, stoj,

ponizhanja bolijo,

za zlato gre gnoj!

 

Srechanje na prashni cesti

 

Kreslepichish, tich ?

Star, nasichen z leti,

mrk brezglavec si.

 

 

 

HAIKU DREN

 

Hrast vprashuje dren:

»Sladka? Rdecha dovolj?

Drnulja, sosed ..!«

 

Ne hodi mi pred ochi,

slep sem, obchutil bi te …

Le osel gre dvakrat na led …

 

Varen oprijem

krushljive, bele skale

ponuja brshljan.

 

Ne veste, kam?

Se ozirate zaman?

Vecher je, poje zvon.

 

Ne ishchi drugje.

Vse, kar je, in vse, kar bo,

prishlo bo, odshlo …

 

Na juzhni strani

skalnate prostranosti

drema encijan.

 

Z nashega kostanja

v svet ni dalech,

le nekaj zamahov kril.

 

Zastane korak,

se vejica zatrese,

ptica pade vznak …

 

Vlazhno je v sobi,

dezh po oknu shkrobota.

Stemnilo se je.

Ura na steni stoji.

Mozh iz zakotja nemi.

/tanka/

 

 

Odmika se chas,

umira moj glas,

razbita petrolejka.

 

Ko te tolchejo,

ne odgovarjaj?

Jeza daje moch …

 

Krichanje ne pomaga

tistim, ki ne slishijo.

Grom pritiska k tlom.

Na zemljo se prihulish,

grahek postanesh.

/tanka/

 

Trudna, tezhka gaz

skozi nasho vas

pri cerkvi zaspi.

 

Na kostanju sovic trop

razposajeno

krichi, razgraja …

 

 

Vrazhichki vrabchki

na nashi zhivi meji

skobce motijo,

vranam osle kazhejo,

vracham se nazaj domov.

/tanka/

 

Zhe davno tega

izginila je igrachka.

Solze polzijo,

si utirajo pota,

prstki brishejo lice …

/tanka/

 

Vodnjak strahu,

nash bistri izvir ob cheshnji stari,

zapushchen …

 

 

HAIKU Klenichi

 

Svet dolgih, razbrazdanih njiv,

miren in trdozhiv,

sejalchev.

 

V zlatem okviru portret

resnega mozha

premislek prosi.

 

Tesnoben prepad.

Do vrha gosto vresje,

na planoti gad.

 

Do zhive meje

navkreber in postrani

neznanec hiti.

 

Stopa in molchi.

Rosa chevlje umiva.

Za hribi grmi.

 

Pod vashko lipo

raztrgana klop

popotnih ne pomirja.

Nikogar vech ne vabi.

S freske stare pada omet.

/tanka/

 

Zrak mrmra v trepet,

na stezhaj odprt je svet,

le chloveka ni.

 

 

 

Ko je treshchilo v lipo,

smo se razbezhali v noch.

V brezpotja strahu.

 

Viba v mozhganih,

vitica nebogljena,

mi krik preseka.

 

Neporavnan dolg

boleche je v molk zavit.

V nespechne nochi.

 

 

Kako blizu nirvana

z majnikom pleshe

in s favni raja.

 

Priklonjen do tal,

mozh oral je ledino,

v brazdi nozh.

 

Trosi se hrbet.

Preobremenjen sem zhe.

Vnet je moj pogled.

 

Kobiljek je napoti.

Vselej v zmoti.

Le konjska figa.

 

Povesil je zhnable,

upognil telo

in skochil chez potok.

 

 

HAIKU Pashence

 

Pishem epitaf:

Bodi v miru pozabljen

v zeleni travi.

Besede minevajo,

 pokorne so naravi.

 

Kar je she vcheraj bilo,

odmira danes.

Mrtvih ne skrbi.

 

Z dolgovi raste napuh

in brezobzirnost

razkraja duha.

Pozhreshnost gloda zakon,

zapoved je manj kot kruh.

 

Obmetavanje.

Z besedo nad chloveka.

Prijaznost neba.

 

 

 

Na Pashencah nori,

vrag skache po jelovju,

stari Cena spi.

 

Zhametna orhideja

ni dovolj za dolg

iz viharnih dni.

 

Shkorci preglasni

vrabce karajo, rekoch:

mir je shel po zlu.

 

Ornat, ves zlat, nalishpan,

na prashni cesti

bozhjake lovi.

Navelichani hodec

mimo oltarjev bezhi.

 

Ksebnost opravichuje

svetlobo mochi,

shibki klechijo.

 

Verjetno se bom nekoch

z vetrom pobratil

in z brshljanom ovil.

 

Z besedami se pokrij,

ne ostani sam,

k lipi se stisni.

 

Jaz sem samo senca,

berem nekje,

zadrzhan in mlachen.

 

Strah me je, ker sem,

ker se ne poznam,

v tej chudezhni dezheli.

 

Zrelo je zhito,

sushila dovolj,

naj se dotaknem neba.