Revija SRP 123/124

Matjazh Jarc 

 

ZLATA LINA.

(zapisi z onega sveta)

 

I. DEL

 

1 – PRESKOK

 

Bila sta Solsticij in Ekvinokcij. Zakaj ju nenadoma ne bi bilo vech? Pozor, preskok! Bila sta tudi Pres in Kok. Vsi shtirje so shli z zadnje vecherje. Marsikaj je bilo zhrtvovano za dushevno hrano, toda zdaj, zdaj bo vse konchano.

Eni so se shli generale, navajeni neumnih igric tako rekoch she iz plenic. Midva s Chasom sva se prav zaradi takih neumnosti gledala le s tezhavo, zlasti on je tonil, namesto da bi vsaj bredel, kot sem jaz. Za Savo sem pustil razdrazheno naravo. Nekoch je bilo tukaj mesto, she prej je bila vas. Sezhem pod pas, hochem si odpeti hlache. Vse je drugache. Zunaj je mraz.

 

Ekvinokcij, Solsticijev brat, tezhko dozhivlja novi preobrat. »Na pomoch!« krichi. »Nich vech ni, kot je bilo nekoch! Prej je bilo vse uravnotezheno!«

»Kmalu bo spet,« odvrnem.

Nimam ure, ni she devet in ob devetih she ne bo deset. Treba je razplesti chasovne vozle. Moti se, kdor verjame, da bo tudi tu lahko streljal kozle. Brez matematike ne bo shlo. Fizike in kemije zraven iz principa ne bo. Nad nebom je za empirichne vede prehladno.

She sva nekje med zgoraj in spodaj, jaz in Chas, zlasti Chas. Dela se, kot da ga ni. Ne bom ga vech chakal, naj me dohiti.

 

»Mici!« kliche Solsticij. Mici je bila v globokih tisochletjih Mi Tsi iz dinastije Pi. Seveda se ne oglasi. Klichejo jo samo she njegovi refleksi: gibe jezika so si zapomnila usta, ki so zhe razpadla, vanje se je prikradla pozaba, ki je mrzla in pusta.

»Zoprna baba,« meljejo Solsticijevi scvrti mozhgani, tolikokrat prezhgani, kolikorkrat jo je poklical. Mi Tsi je samo she zamrznjena prispodoba v njegovi domishljiji, tako da ne ve, ali naj jo tudi tam sploh she ohrani v trdem stanju, ali naj jo stalí. Ona se ga itak samo brani, nich vech se ne jezi, cheprav je vsa njena garderoba ostala na drugi strani, njegov duh pa je vse bolj zhejen ljubezni. Zunaj smo jezni samo she jeza sama, Chas in jaz. Tedaj pa se z nevidne podobe za prozornim poslopjem odtrga moj obraz.

 

»Daj mi mir!« zakliche Solsticij z vishine. Med zgoraj in spodaj se vleche nedolochena meja, na vech mestih razpochena, neopredeljivo vbochena in she vechkrat neizrisljivo izbochena na raznorazne nesorazmerne nachine. Nenadoma povsem izgine.

»Nich chudnega, da chloveka vse mine,« zine Solsticij. Niti on ne ve, za kaj v resnici gre. Gre pa za nich in za vse. Tako je, za oboje.

 

Ekvinokciju gre na smeh: »Zhiveti je bil greh!« se potozhi vseedinemu Bogu. Zachutil bi srh na kozhi, toda kozha je le she spomin, ki ga bozha in sprozha resne pomisleke o tem, ali bi bila lozha Rdeche rozhe prava izbira za nekoga, ki vech ne umira in se mu vesolje samo she vedno bolj odpira, od jutra do vechera, od zore do mraka, ki utopi v svetlobi she najvechjega bedaka. »Vsakemu sem zhe spodaj dodelil isto shtevilo granat in lopat, sam je odgovarjal, che ni uporabil vseh in se je podrlo ravnovesje.«

»Res je,« se strinja Pres.

»Zaradi takih smo dozhiveli Veliki Pôk,« si misli Kok, pogubljeni sin slovenskih planin.

 

Ve se, da je vseedini Bog brez rok in nog. To mora razlagati Pres in pri tem paziti, da bo vse povedal tako, kot je res. Eno je razlagati, drugo nekaj brezveznega nalagati, tretje pa lagati: to ga je uchil zhe njegov ati. »Ne se bati!« je tolazhil Presa med pridigami, »ni slovesa s tega sveta, dokler se bosh ukvarjal s knjigami.«

Izza zapechka je atiju pritrjevala mati. Nich chudnega, da je bil za Presa v njegovih zrelih letih zakurjen poseben kres in ga je dishechi gorechi les razdimil ravno nekje vmes med Ekvinokcijevimi spodnjicami in zgornjicami. Toda ko so prikopitljali bozhji konjichi ponj, jih je splashil njegov vonj, tako da zdaj na obronkih vechnih grichev ni vech konjichev.

 

Kakor koli zhe, nihche nichesar ne ve, chesar mu Pres ne pove. Kako pa Pres vse to izve, naj zaenkrat ostane skrivnost, predvsem zaradi tega, ker se je nad reko njegovih misli dokonchno porushil most, ki je povezoval modrost in norost.

Zdaj pa me gloda, da bi pred koncem uvoda izvedel she en skok in poizvedel, kaj si o vsem tem misli Kok. Toda spet me pripeljejo nebeshka kolesa do vsevednega Presa.

»Nash Kok je vechni otrok,« mi ga opishe ta razdimljeni vseved, zraven pa mu gre na smeh, »ki jih je v zhivljenju kar naprej dobival po zobeh.«

»Ali je torej on tisti, ki se je na onem svetu sredi postnega obreda do sitega nalizal sladoleda modrosti?« vprasham Presa zaradi kdovechesa.

»Ja, seveda, to je on. Ampak v njegovi glavi zhal ni vech nobenega reda,« odgovori, sodech po sebi, in me pomenljivo gleda.

Pomislim, da bo nich hudega slutechi Kok zdaj v mojih mislih predolg in preshirok. Najbrzh bo ostal neke vrste stranski pojav. Vem, ni prav, da mi je o njem tako zelo posredno ustvarjena popachena slika, she zlasti zato, ker s Kokom doslej sploh nisem imel osebnega stika, ampak lej, s tem je pach tako, kot je zmeraj bilo in bo.

»Res shkoda,« tedaj zaslutim Kokov glas, »da si taka prismoda. Jaz edini iz nashe kozmichne vasice bi te lahko privedel do resnice.«

 

Ne, nasha vasica ni iz oblakov, pa vendar se v njej pochutimo kot v nebesih, se pretvarjamo, da smo she vedno zaobjeti v telesih, in se temu primerno tudi pogovarjamo. V resnici nam ni lepo, ampak je nashim dusham v vsej tej shirni prostornini tesno. Ja, zelo tesno. Kdor hoche in more, naj razume, che je to sploh mogoche.

 

Pravijo, da obstaja poleg nashe neskonchnosti vsaj she ena, ki je sicer izgubljena in zapushchena, vendar pa tudi trdíjo, da v njej letijo nezhive ptice, ki se nichesar vech ne bojijo. V nashi prozorni hishi, kjer imamo laboratorij, marsikdaj spregovorimo o tem, cheprav se nashih glasov ne slishi, ampak se sporazumevamo s telepatijo. V glavnem pa modri ljudje, kot se ve, molchijo.

 

 

2 – MENJAVE

 

Vsenaokrog se razteza krogla, meri jo neskonchni premer. V njej vlada bozhanski mir, razen vcheraj zvecher, ko so se sonca nesmotrno zaletavala med sabo, zvezde pa so se od vrochine smodile in pritajeno prasketale, tako da jih danes vsaj milijarda ni vech za nobeno rabo. Solsticij stresa neslane shale, da so se konchale tudi sanje, chesar mu Ekvinokcij seveda noche verjeti: njemu je zhe pred davnimi leti uspelo odlebdeti vanje in si jih ne bo nikdar pustil vzeti. Jasno, zanj bi bilo v tem primeru najtezhje, saj zna edini med nami vzdrzhevati ravnotezhje.

»Res je,« pritrjuje, »jaz vzpostavljam ravnovesje.«

 

Pres sporocha: »Padala je ognjena tocha, na Zemlji je postala na primer reka Socha tako vrocha, da bi si lahko Tolminci, che bi she zhiveli, iz nje nalovili kolikor bi zheleli kuhanih rib. Vsak drugi hrib je zharel v soju gorechih dreves in bilo je lepo, da she nikdar tako.«

Kok zachne na ves glas peti hvalnico neznanemu pozhigalcu, she malo in vsa vasica se bo prebudila iz vechnega mrtvila. Ima vso pravico, da pospremi Presovo presunljivo novico s talentom, ki so mu ga naklonili bogovi. Toda zbujajo se nevidni volkovi in zavijajo v rdecho noch. Na pomoch!

 

Ekvinokciju skozi pretanko tkanino nenadoma zashtrli nabrekla prihodnost in zachne prodirati v davnino, kjer Mi Tsi vzdihuje nad pozhgano domovino. Iz preminulega zhivljenja se cedi smola svezhe dishechega hrepenenja. Ekvinokcij se je tega nauchil brez uchenja. Vztrajno ponavlja neslishne izreke, ko se iz she nerazodetega vesolja pod njegovo tiho molitvijo zbudi brezmadezhna volja po zdruzhitvi ohladitve z otoplitvijo in se to tudi zgodi. Mi Tsi neobvladljiv val ugodja odplavi na chudezhno nabrezhje, kjer je Ekvinokcij vzpostavil temeljito ravnotezhje med njeno sedanjo in nekdanjo rito. Pochuti se, kot da je vsa spet iz mesa.

 

Jaz se she kdaj ozrem nazaj, kjer v chrni globini izdihuje Chas, cheprav je za zmeraj minila doba, ko mi je vladal od zibelke do groba.

»Nikar se ne cmeri, tudi che me nihche nikoli vech ne izmeri,« me tolazhi iz globeli, kjer so ga tik pred mojo smrtjo ujeli vojshchaki neskonchnosti in ga vpeli v goreche okove.

Spomnim se, kako sem moral poslushati topove, ko je bil she general. She vedno ga vidim, cheprav ne nosim vech ochal.

 

»Mi Tsi!« zakrichi Solsticij.

»Kaj?« se iz davnine odzove njen glas in kmalu shine v Solsticija njen zastrti sijaj.

»Pomagaj mi, prosim,« jo roti, »zmanjkuje mi luchi.«

»Seveda, ljubi, izvoli jo, prizhgi!«

Solsticij jo prizhiga, toda luch ne zagori. »Oh, zhenska, tvoja luch ni vech peklenska, saj samo she tli!«

»Ne, res ni,« odgovori Mi Tsi, »zato, ker je ti ne znash vech razzhareti. Nimash mochi.«

Zhelja mu zachne ledeneti, ne more vech doumeti razlike med lepo goloto in golo lepoto. Na Zemlji zaradi tega vse zmrzuje, od tezhe snega in ledu okroglo revo zhe vse boli in je iz dneva v dan huje. Komaj se she vrti.

 

In vznemirjeni Pres nam sporochi: »Na Zemlji se ne da vech zhiveti. Niti sekund se ne da vech shteti! Ubogi planet se je nehal vrteti, dobesedno in za vedno. Malo ga sicer she stresa, toda zhled je polomil in poruval vsa drevesa, led pa je povzrochil, da se vsa kolesa vrtijo v prazno, kar je vech kot porazno! Che ne bo takojshnje otoplitve, ni vech vrnitve v normalo! Vse to se je lahko zgodilo samo zato, ker se je chloveshtvo take katastrofe premalo balo.«

Edino Kok se she rezhi: »Hi, hi, hi! Po Zemlji shpancirajo le she snezheni mozhiceljni. Najbolj me pa veseli, ker chlovek zdaj konchno res upravicheno hoche, da bi mu bilo vsaj malo vroche.«

 

Tik pred tem pa je Mi Tsi poskochila in se she do konca razgalila, cheprav zhe itak ni nich nosila na sebi. Zhe davno je slekla tudi kozho in ljubi Bog ji je pustil le nevidno rozho, ki je zadehtela samo takrat, kadar se je razcvetela. Kar nekaj chasa je z njo razgrevala Ekvinokcijev zamrznjeni ud in trud se ji je kmalu povrnil, kajti vzburjeni mag jo je prevrnil na kozmichno drsalishche in jo nato v sonchnem ritmu posuval z vrochimi iskrami, kot da bi mu jih dostavljal sam vrag iz gorechega peklà. Mi Tsi se zhe dolgo tegà ni shla chesa takega.

Chrna noch, ki se je pred tem razshirila preko vseh meja Zemljinega neba, ni vedela, koga naj zdaj pokliche na pomoch, kajti od silne zavisti, ki jo je zachela gristi, je zachela lesti sama vase, kot da hoche po neskonchni cesti za vse chase izginiti s tega sveta. Toda preden se je to zgodilo, se je Ekvinokciju milo storilo: uslishal je she njo, kajti tudi njeno chrno telo bi se rado nauzhilo svetlobe in si je zhelelo, da bi pregorelo pod njegovo silo. Zato jo je, pravichnik, dal málone na pol, takoj ko je Mi Tsi odshla domov.

S tem je bilo konec vseh vechjih tezhav, na Zemlji je bilo vse spet razdeljeno tochno tako, kot je prav.

 

Meni je zhal, da Chasa ni vech niti slutiti. Bil je tako prijazen, she posebej kadar ga je vleklo narazen in se mu za nobeno shtevilo ni mudilo. Zazdelo se mi je, da je z njim vse minilo, cheprav v resnici ni. Samo raztegnilo se je v vse smeri, upochasnilo se je in hkrati pospeshilo; v eno smer je navidez chisto pochasi drvel, v drugo pa prehitro drsel stran od nashe vasi.

Zdaj nich vech ne traja, vse se samo she zgodi ali dogaja. Dnevi se ne daljshajo, ampak se vsak nov dan bolj svetlí, noch pa vse bolj kopni, sonce vse svetleje zhari in razsvetljuje vse vech neba. Najbolj me veseli dejstvo, da ni vech chakanja in nuje. Nich vech ne more biti prepozno ali prekmalu, kaj shele, da bi bilo zaradi tega hudo ali celo she huje. Iz dneva v dan je bolj toplo in che sonce hoche, lahko postane zelo vroche. Ni vech vazhno, kdaj, ampak zakaj in chemu. Pa komu in od koga, predvsem pa – kaj. In she to: pomembno je, kako.

 

Zelo prijazno in skoraj chisto neopazno se razliva dan chez obzorje, morje se topli, listje zeleni in vse cveti, dehti, zori, veni ... Vzhigajo se oblaki, bliski jih trgajo z neba, zhgoche sonce sushi tla in pije reke iz strug.

Sopare se razkadijo v sinjino, Zemlja se ovije v gluho tishino.

Solsticij je videti zadovoljen. Njegovi nachrti so uresnicheni, iznicheni so vsi odvechni pojavi, v naravi spet vlada red. Zvishka se ozre na Mi Tsi, ki je na dnu izsushenega oceana oblezhala brez besed.

 

 

3 – LABORATORIJ

 

Iz sosednjih kozmichnih vasic prihajajo na delo v nash laboratorij Fujci, belo sijoche sence zlatih zharkov. Njihove komunikacijske frekvence nimajo posebnih poudarkov in so dosti lazhje opredeljive od nashih. Za nas so brez dvoma najbolj vznemirljive njihove vonjave. Mi sami si niti ne dishimo niti ne smrdimo, poleg tega se ne vidimo, medtem ko ima vsak od njih porozno sijoche telo brez glave.

Ves chas molchijo in sumim, da se bojijo spregovoriti. Nochejo se nam odpreti, skrivajo svoje bistvo, kot da bi se bali umreti, che bi ga pokazali. Verjetno so za razliko od nas res she zhivi. Vsekakor so videti otipljivi in gnetljivi, cheprav nekoliko lepljivi. Na njihovo srecho se jih nimamo s chim dotakniti, zato se jim ni treba niti skriti niti uiti pred nami.

Toda najpomembneje je, da nas odlichno razumejo in v hipu doumejo vsako nashe navodilo. Ni se namrech she zgodilo, da bi kako opravílo izvedli manj uchinkovito kot mi, ki bi bili brez njih v dolochenih primerih popolnoma brez mochi.

Ne znam si prav razlozhiti, katera sila jih sili delati za nas brez plachila?

 

Jaz pravzaprav nisem vech za nobeno rabo, in che bom napisal tole besedilo, ga bom samo she za pozabo. Chemim ob strani, molchim in brezbrizhno opazujem, kaj se godi. Chisto vseeno mi je, che se vse odvrti do kraja. Misel za mislijo se mi poraja, se nato oplodi v sebi in jaz tako porojena spoznanja z nerazumnimi dvomi samo she razmnozhujem. Nemo chrkujem njihove pomene in vsako chrko nehote posredujem v beli krog sredi laboratorija. Mogoche ga je zarisal Bog, tako premishljujem. Opazujem zharke, ki se razzharjajo od tam, kjer sem imel ochi, in ustvarajo v belem krogu tezhko berljiv, a lahko izbrisljiv zapis.

 

V belem krogu sredi laboratorija se peni nebeshka glorija, v peni pa se preigrava naslednja razprava:

Kateri bog je Pravi?

– Tisti, ki ga chutish v glavi in srcu.

Chutish zhe. Kako pa vesh, kako mu je ime?

– Tega nihche z gotovostjo ne ve.

Ampak mnogi mochno verjamejo, da vedo.

– Ker jim to povedo drugi.

Ali pa si v verski omami ime izmislijo sami.

– Nekdo vedno gleda, da je v drugih glavah vsaj malo reda.

Seveda, ne moresh si kar izmishljevati bozhjih imen.

– Che hochesh spoznati resnico: pravo Bozhje ime je zapisano v maternico, v kateri si bil spochet.

Kako prebrisano! Kdo pa ga tja zapishe?

– Tisti, ki po cerkveni hierarhiji tradicionalno stoji najvishe!

Zhe, toda tovrstnih hierarhij je premnogo.

– Res je, vendar pa je za ubogo, nebogljeno bitje dovolj zhe ena sama.

Tista, ki mu jo dolochi mama?

– Njej pa patriarh, imam, papezh, dalajlama ... Dojenchek she ne ve, kaj hoche.

Zato pa tako bridko zajoche, ko se rodi ...

 

Solsticiju she vedno prihaja, zato postaja vse bolj vroche. Zakaj pa chuti tako strast? Ker se je ujel v past ochitnosti. Miselno gradivo v belem krogu se mu zdi samo po sebi razumljivo in neizpodbitno. Vsakemu bogu je v svojem miselnem sistemu nadel prvobitno ime, tako vsaj verjame, kar pa je zame ochitno premalo. Verjeti namrech pomeni zgolj chustveno hrepeneti po vednosti in se ji hkrati za bozhjo slavo polzavestno odrekati. To mi ne gre v glavo, ker je itak nimam vech. Ne vem sicer, kam mi to ne gre, che glave nimam, vem pa, da je lahko vsako bozhje ime pravo ali pa tudi ne. Che bi rekel malo za shalo: nekoch sem dal vrat na tnalo, ker sem verjel, da me bo bozhje oko zaznalo in reshilo pred sekiro. A glej: dopustilo je, da mi je neko drugo nebogljeno bitje glavo odrobilo, v preprichanju, da bo zame, nejevernika, poslej vse minilo. Toda ni, tako se mi vsaj zdi.

 

»V belem krogu se izpishe vse, kar je ljubo Bogu,« trdi Pres in ga ne skrbi, ali je to res ali ni. Ker je neviden, zlahka vzdrzhi dvomeche poglede, pach v privajenem slogu, kot ga je gojil vse svoje zhive dni. V tej fazi se njegov slog zdi nekoliko morbiden, toda vsi ostali laboranti smo zhe vajeni duhovne bede, s katero nam obchasno zatezhi.

Kok se mu edini rezhi naglas. »V Presovi glavi,« pravi, »se vchasih postavi kaj narobe. V zhivljenju je prevechkrat jedel nore gobe, zato marsichesa ni izvedel. Zdaj pa ne ve, kaj naj pojé, da bi lahko vsaj nevede dojel, kdo in kaj je bog.«

Ni vseeno, kaj je vneseno v beli krog. Vsak vpisani znak namrech vtisne pechat v kozmichni sistem in s tem povzrochi vechji ali manjshi preobrat v krozhenju kozmichnih sil. Chetudi nastane samo komaj opazna sprememba v blizhnjem energetskem polju, je posledichno zaznavna v celotnem vesolju in torej tudi na Zemlji, ta pa si le she s tezhavo celi globoke rane, ki so ji bile zadane prav zaradi chloveshke neumnosti. Zato smo v laboratoriju pri delu z Zemljo she posebej pozorni, res pa je, da nismo vsi enako odgovorni do nje: zlasti Pres, ki dobro ve, kaj pochne, in Kok, ki pa se tega na zhalost nikdar ne zave. Tako na Zemlji nastajajo nove in nove tezhave, ki se zhe dolgo ne tichejo vech samo njene narave, ampak unichujejo tamkajshnje zhivljenje nasploh.

 

»Oh ...« vzdihuje Mi Tsi chisto po pravici, kajti za vselej je razpeta med Ekvinokcijem in Solsticijem. Njeni vzdihi se vpisujejo v beli krog, tudi kadar so chisto tihi, in che kdo, potem ona ve, kaj je to ljubi bog. Izmed prozornih nog ji puhti vsemochno valovanje skozi prosojno belo opno kroga, da se vse vrti in zhari na premnogih zvezdah in planetih, se vpija vanje, na Zemlji pa se iz ljudem neznanega razloga vse razcveta in plodi. Laboranti se zavedamo dragocenosti njenih vzdihov, zato v beli krog neslishno spregovorimo le kadar spi, sicer pa – che se le da – molchimo.

Kadar Pres ali Kok zmotita mirni pretok njenega vzdihovanja, se zaradi prekinjenega valovanja z orbite utrne kaka zvezda, kar je nedopustna napaka, ali pa se razdivja kak sonchni pozhar, kar se seveda vsaj malo pozna tudi na Zemlji. Chez pushchavo zavrshi peshcheni vihar in zasuje cele vasi, ali pa se dvigne ocean in jih preplavi. She mnogokaj pogubnega za ljudi se lahko zgodi. In kdo je odgovoren za to? – Mi.

Presova in Kokova dusha rushita kozmichno harmonijo, ostali laboranti pa bi ju najraje izgnali, che bi le znali presechi lastne slabosti. Tako pa chutimo empatijo do njiju samo zato, ker sta del nas, kar je vse bolj moteche. Pripravljeni smo prenashati njuno agresijo in njune norosti ter tudi sami nositi del odgovornosti za neljube nesreche, ki jih povzrochata v Vesolju. Zhe na Zemlji bi ju bilo treba scvreti v vrelem olju, a kaj, ko ni poti nazaj!

 

Kakor nevidna ograja nas obdaja gigantski obok iz nesnovi. Mene pod njim dolocha globok obchutek neke vrste toplote, ki je v resnici hladna in vrocha, vendar manj nenavadna od vsega ostalega. Zaradi nje lahko chutim, kaj je ob meni, slutim kaj je za mano ... Z obokom se neprestano nekaj dogaja, iz prozorne nesnovi nastaja zlata nesnov in zazdi se mi, da ima obliko okna: res, v oboku visoko nad mano, pravzaprav tochno nad mano se je odprla zlatozharecha lina, skoznjo se je prilesketala neznana vsebina. Kot da bi zasijala vame iz davnega, a pozabljenega spomina. Ne dojemam je. Samo sprejemam jo vase, chutim, da je pomenska in slutim, da je usodna zame in za nashe delo. She bo veselo!

Nihche drug ne opazi, kaj se godi. Vsebina je preplavila ves laboratorij, nikogar ni zmotila, vsakdo nemoteno vrshi svoja opravila. Okno se tedaj zapre, vse je spet, kot da ga ni bilo, in vame shine zmotno spoznanje, da imam oko. Od sladke bolechine skoraj zamizhim, toda v resnici si samo zazhelim iz vsemirja poleteti v sanje nekega Zemljana. Otrok je she, v sanjah se nad njim bochi neobok, vse ostalo je podrto. Poletel bi vanje, toda moje zlato okno je zaprto.

 

Vem, Fujci imajo nachrt, kako bodo nasho zemeljsko smrt preobrazili v svoje nadbivanje. Njihova nevronska gverila je ugotovila, da je na dolochenih obmochjih uma smrt minila in se spremenila v prelivanje brezzrachnih tokov. Od kod jim toliko poguma, da pri nas gostujejo, hkrati pa nas preuchujejo, kot smo mi na oni strani preuchevali testne zhivali? Toda nas so ovirali mozhgani, medtem ko jih Fujci nimajo in jih niti ne zanimajo, saj jih ne potrebujejo.

Vem pa to, chesar oni ochitno ne vedo: da tudi mi brez tezhav pozabimo na sluz v nekdanjih glavah, ker je ne rabimo. V preduhovljenih razmerah se prelivamo z vednostjo, ki jo ustvarja vrhovna kozmichna sila. V primerjavi s Fujci nas je s svojo brezmejno vrednostjo pretanila v dosti finejsho nesnov od njihove. Zato je dan laboratorij nam, njim pa ne.

V bistvu se tudi jaz igram z znanjem, ki je redka dobrina, a vendarle she pregosta, da bi vsa preprosto prepojila mojega duha in se v njem prelevila v spoznanje. Ali pa je moj duh pretanjen v prefino tvarino, da bi lahko v celoti absorbiral tako grobo esenco. Gotovo je to drugache za napol snovno senco, iz katere je narejen neki Fujec, kajti polsnov je vendarle gostejsha od nashe nesnovi, she bolj pa od znanja: teoretichno ga lahko brez raztegovanja svojih osnovnih celic na teh brezzrachnih vishinah sprejme vase v enormnih kolichinah.

Skrivna formula, ki jo kreira moja ekipa, pa operacionalizira metodo razredchevanja znanja najredkejshega tipa. V tej fazi mi pri napredku hudo nagaja neprodushno zaprti obok vsenaokrog nashega kozmichnega okraja. Njegova univerzalna vloga je ochitno tudi ta, da iz neznanega razloga do neke mere popachi sicer idealne breztezhnostne razmere v laboratoriju.

 

Delo poteka redno, nihche se ne prereka, vsakdo stoji nad belim krogom sprijaznjeno, kakor da je tu obstal za vedno. Signali dobesedno shvistijo iz nashih duhov skozi belkasto peno v razlichne smeri, a na blizhnjih planetih in zvezdah se posledichno zgodijo same odlichne rechi, ali pa se kaj pomembnega pach ne zgodi. Iz vsakega nashega miselnega poudarka odpotujeta vsaj dva nevidna zharka skozi krog in zhiva bitja mislijo, da jim ukazujeta usoda in bog, kaj storiti ali od chesa se odvrniti, zvezde in planeti pa na ta nachin izvedo, kam in kako leteti, zhareti ali se zavrteti. Mi – kakor v globoki omami – k vsem tem rechem spodbujamo zlasti Zemljane in njihov planet, a pri tem nismo sami: nad tukajshnje galaktichne poljane razshirja podobno zharchenje vsaj she devet podobnih laboratorijev. In cheprav vem, da je kozmichnih impulzov devetkrat prevech in zato ljudem bolj shkodijo kot koristijo, se mi ta problem niti ne zdi tako perech, da bi skushal kaj spremeniti: che she v zhivljenju nisem vedel, kaj storiti v zvezi s tem, kako naj potem vem zdaj?

 

 

4 – LEPOTA NEPOPOLNOSTI

 

Ko sem umrl, sem bil nadvse vesel tishine in praznine. Zlo je odpadlo, odpadle so neumnost, norost in grobost ljudi, krutost zveri in neizprosnost narave, toda nepopolnost je ostala. Takoj sem dojel, da mi je sledila na drugo stran temè, kjer se je vse ostalo razblinilo, kot da je dotlej samo hlinilo obstoj in je takoj po premiku povsem negibno obstalo, se predalo in s tem dokonchalo kratkotrajni boj. Moj najdaljshi izdih je izzvenel v chisto tihoto, razodel mi je prej nepredstavljiv mir in do zadnje tanchice razgaljeno lepoto nebivanja. In ko se je she Chas do konca odrekel moji zavesti, sem odtekel po bleshchechi cesti kakor nevidna in neslishna reka po neobstojechi strugi. Shele v brezchasnem lebdenju sem spoznal, da odhajam tja, v neznano, kamor so pred mano odshli zhe mnogi drugi.

 

»Nobenih ochi vech,« sem sredi poti zaslishal svoj notranji glas, »nobene barve in nobenega neba ni vech videti. Ni vech sveta. Vse se samo she bleshchi, tudi jaz ...«

Tako je, vid je ostal, izginile so samo podobe. »S tem ni nich narobe,« me miri, »raje zaspi.«

To mi govori, ker ne ve, da nichesar vech ni. In ne ve, da ne ve. Ne spozna, da lahko zazna samo she bistvo vsegá.

Da, nepopolnost je ostala, prezhivela, bela je. Edina barva iz mojega spomina, okoli nje je le she svetlecha, brezbarvna jasnina. In v njej globoka, brezdanja temina. Kakshna srecha! Neshtetokrat poglobljena obchutenja so tudi tu razprshena, iskriva, toda nedojemljiva. In pod njimi tlijo hrepenenja, kot vechno tlecha preostalina zhivljenja! Hvala ti, kdor koli si, nepopolnost je ostala!

»Ali to prelestno obchutenje ugasha?« me vprasha jaz, ko se znochi. Toda namesto zvokov se mu v odgovor oglasi le lesketanje zvezd, ki so she, kjer so bile – v zvenu tishine, le da so postale mnogo vechje in mi, namesto od dalech, svetijo iz blizhine.

Tedaj pristanem na zvezdi, ki je chakala name zhe davno prizhgana, razzharjena od sonca, kakor daljna obala, ki je prichakala brodolomca na robu shirnega oceana.

 

In na zvezdi Njena stopinja. Moja boginja je bila tu, brez imena in morda le v svojem snu, toda bila je tu. Sklonil bi se in poljubil Njeno sled, z ochmi bi iskal Njene ochi, che bi imel telo, che se ne bi bil otel snovi in se dvignil nad nebo.

Tako pa le verjamem, da lahko iz tega varljivega vtisa zachutim toplino njenih nog in iz nezhivega spomina – milino Njenega pogleda, ki ga je pod vesoljno temino presvetlil ljubi bog. Lahko si poustvarjam njeno podobo in si utvarjam, da je, kar ni, in ni, kar je. Kot da je vse nich in nich vse.

Stopinja je prav tu: prav na tem mestu je Ona bosa stopila v vrocho lavo, ki jo je izzhgala, raztalila in se nato za vedno ohladila.

Zvezdni veter me ponese naprej, jaz pa se v vsej tej lepoti prepushcham Njej. Malikujem jo kot svojo najdragocenejsho svetinjo, ki se je razprshila v vesoljni eter, se v njem utelesila, spet stopila na zvezdina tla in mi v njih zapustila she eno stopinjo. Slutim, da me nosi prav tja.

 

Zvezde so domovi duhov, nezhivi svetovi. Razvneti od mrtvega bivanja potujejo, se srechujejo in zdruzhujejo v vozlishchih praenergije. Z duhovi poseljene galaksije zharijo okrog planetov, na katerih she vedno zhivijo nepopolna bitja, ki so neveshcha mirnega sozhitja in ne vedo, po chem hrepenijo. Snov, v kateri se rodijo pod prijetno prisilo strasti, je prepojena z opojno vodo nedojemljive milosti, ki jih poji, miri in strashi. Iz strahu pred zhivljenjem in iz ljubezni do smrti jih Chas vedno znova raznori, da jim rodni planeti izpijejo kri in se snov s snovjo gnoji za hrano novih rodov.

Takshna je zgodba iz pradavnih vekov: Gorechi bog in Prasmrt sta se ljubila in borila. Strah pred gorechim bogom je stalil Prasmrt v svetlobo, strah pred smrtjo pa je zdrobil Gorechega boga v zvezdni prah. Toda njuno ljubezensko hrepenenje je rodilo novo dobo, ko smrt zhivi na zvezdah, bog pa mrtev krozhi po planetarnih stezáh.

 

Neshteto zvezd se prashi vsenaokrog v tej shirni chrnini, ki je nich ne presvetli, a se od znotraj vseeno bleshchi, kot da bi bila sijoche bela. Kozmichna srebrnina je namrech pozlatela in zlatnina posrebrela, kot bi bila iz snovi, ki obenem je in ni. Nich vech je ne zakriva sivina oblakov, ki se je prej pod nebom tako rada razprostirala nad mojimi ochmi, in tudi jasnina se zdaj s sinjino vred modrí le she za zhive ljudi in jih slepi, dokler zhivijo. Shele potem lahko ugotovijo, kako globoko chrna je vsaka galaksija zaradi bleshchechega prahu gromozanskih nadnebesnih teles, ki so v resnici samo komaj opazna, drobna in prijazna, zlatosrebrna zrna.

V mojem rodnem osonchju je bilo tako: ko je Sonce sijalo na Zemljo, se je videlo samo nebo, vesolje pa se je za svetlobo skrilo ochem. Vidno je postalo shele potem, ko je Sonce ugasnilo. Zdaj je to minilo: nobeno sonce me ne zaslepi, ker pach nimam ochi, zato na moji zvezdi ni vech dneva in nochi.

 

Iz Presovega sporochila: »Mi Tsi je ugotovila, da je Solsticij in Ekvinokcij nista vech zadovoljila, in je preprosto zapustila laboratorij. Ker je bila tedaj na Zemlji ravno zima, nas zanima, kdaj bo gospa spoznala, da je bila to slaba shala? Spodaj je namrech vedno huje, saj zaradi nje ves planet zhe vech let zmrzuje!«

Sporochilo doni skozi beli krog v vse smeri. Jasno, da se zaradi tega na Zemlji nich ne spremeni: godijo se nenavadni klimatski premiki, preko oceanov se shirijo ledeniki, novi gospodarji planeta so snezhni viharji. Z nashe zvezde so Zemljine ravnine videti bolj bele od mesechine.

Koka to neizmerno zabava: »Nasha Mi Tsi chepi na kozmichni pechici in se veseli, ko chloveshtvo trpi. Ekvinokcij, pa che bi she tako rad, nima vech opcij, da bi zrihtal pomlad.«

»Mi Tsi, moja draga,« doda she Ekvinokcij, »vem, da si naga. Ampak saj vesh, zakaj to nich ne pomaga, che te ni tukaj in zdaj. Ti zhe vesh, zakaj.«

Tedaj se skozi beli krog oglasi she ljubi Bog in pove: »Tri odpustke bosh dobila, che bosh chim prej spet greshila in odreshila ubogi planet.«

In Mi Tsi je popustila, raztopila sneg in ledenike, viharje pomirila in rodila pomlad. V zvezi s tem samo she konec Presovega porochila: »Bog jo ima rad.«

 

Nato pa bi rad Solsticij spet podtaknil pod nasho Mi Tsi sonchni plamen, ker bi na Zemlji skoraj vsi ljudje radi, da bi bilo, kot ponavadi, zhe konec pomladi in bi povechano gretje vzhgalo poletje. Solsticij gre na delo, da se je Mi Tsi zvrtelo in se je iz njune razvratne pohote na Zemlji segrelo toliko toplote, da je vse silnejsha vrochina zelo zmotila bozhjega sina. Tako vroche mu zhe postaja, da razgreto Mi Tsi izzhene iz raja.

 

Oglejmo si Presovo porochilo: »Ni se ohladilo. Vreme na Zemlji spet nagaja, pushchave se shirijo chez njive in goshchave, pekoche Sonce je izsushilo zhe tri oceane in skoraj vse reke, pripeke pa, kot kazhe, she ne bo konec. Ljudje in zhivali hirajo, vrochinski plameni pozhirajo gozdove. Che se bozhanska pamet ne bo spametovala, se bo vzhgala cela Zemlja!«

Kok se seveda spet norchuje: »Ta katastrofa se brez potrebe stopnjuje samo zato, ker bozhjega sina zebe. Che bi sodil po pravici, bi oprostil nashi Mi Tsi.«

»Mi Tsi, moja ljuba,« doda Ekvinokcij, »o, kako si zhelim tvojega poljuba in objema! Toda ochitno so tudi bozhje glave prazne, da lahko povzrochajo tako porazne posledice! Bozhja krivda bo she toliko tezhja, che ne bova mogla brzh vzpostaviti ravnotezhja!«

In tedaj spet zaniha beli krog, kajti oglasi se ljubi Bog: »Da bi z Zemlje izpuhtela peklenska vrochina, bo mojega sina doletela shiba bozhja! Poklichite Mi Tso, da mu jih nalozhi chez hrbtenico!«

Zapoje angelski zbor, Mi Tsi, cheprav nerada, ker ni vech prav mlada, pride gor in zgrabi v dlan bozhanski bich! Sveti fantích, po ochetovi volji spokorjen in predan, se ves napne, ne ve, kaj pochne, zgrabi dekle ... Divji raj razjari nebesa, ko se bich zatakne med bozhja kolesa! Dekle se vzpne na svete vrhove in tako vihra, da prevrne vse nebeshke tovorne vozove in iz njih izlije na Zemljo obilo dezhja! Pod Mi Tso pa je tak orjak, da se she iz njega na Zemljo utrga gromozanski oblak oblakov! Planet junakov in bedakov preplavi voda z neba in pada na planine in pada v doline, preplavi poljane, napolni reke, oceane ... In glej: chez sedem dni se ogenj pogasi, iz mokrega pepela pa vstane na tisoche chudezhnih ptic, ki pred vzletom spregovorijo magichne besede, pognojijo zemljo za novo rast in odletijo. Vse to in she kaj se zgodi v chast nashe Mi Tsi, ki je bila obsojena po krivici, potem pa oproshchena in na koncu she bogato nagrajena. Zemlja je spet oplojena: iz prebichanega telesa greshnega bozhanstva zdrsijo kapljice krvi, spolzijo skozi nebesa in razprshene med kapljice dezhja pordechijo zlato jesen.

»Res je,« nerad prizna Ekvinokcij, »tudi to je ravnovesje.«

 

Meni je bilo najbolj fino, saj sem vse to lahko opazoval skozi zlato lino na oboku vesolja, pa che je to hotela bozhja ali pa kakshna druga volja. Bilo mi je dano, da se odpre prav nad mano in mi razpre razgled na najvishje vishave, od koder se bozhje glave ozirajo na svetove in na njih ustvarjajo velichastne vekove bivanja. Ustvarjajo dogajanje, rojevanje in umiranje, gibanje in mirovanje, dvigovanje in padanje, ogrevanje in ohlajanje, spreminjanje, ohranjanje ... dozhivljanje, dojemanje in chustvovanje ... Vse to in she vse ostalo, kar mi je znano ali nepoznano, dosegljivo ali nedosegljivo, dojemljivo ali nedoumljivo, sem ugledal skozi zlato lino in – da: meni je fino.

 

 

5 – ZVEZDA

 

Fujci so bili darovani tej zvezdi zhe prej, preden smo se na njej naselili mrtvi Zemljani. Zhe prvi Fujec, ki sem ga srechal, mi je dal brez besed vedeti, da sem na tej zvezdi tujec jaz. Jaz sem namrech lahko videl njegovo belo sijocho senco, cheprav nimam ochi, on pa je lahko samo slutil mojo prozorno esenco, ker se je pach ne da videti. Moja nepodoba se je prilegala vesoljni praznini dalech naokrog zvezde, njegova pa obliki in vsebini pokrajine na njej.

»To so njegova tla,« me je preshinilo, »tu je doma, on je sin prav teh kamnin. Moja esenca nima vonja, njegova senca pa ima rahel nadih dima, ki se kadi iz zvezdinih odprtin.«

Stal je na oni strani meje, kot da me je prichakoval. Che bi imel glavo, bi mi gotovo pokimal v pozdrav. Potem pa sem se za njim podal do laboratorija, kjer sem spoznal Presa in Koka pa Mi Tsi, Solsticija in Ekvinokcija.

Pres, ki je imel z njim podobno izkushnjo, jo je dozhivel in popisal takole: »Prvi, ki sem ga srechal na tej zvezdi, je bil mutast Fujec, ki pa she zdalech ni bil butast. Izkazalo se je, da je zadolzhen samo za sprejemanje tujcev, ker ga v skupinah Fujcev, ki prihajajo k nam na delo, ni. Da bi njegovo ime zvenelo bolj veselo, sva ga s Kokom poimenovala – Ki.«

 

To zvezdo je prvi uzrl chlovek, ki je prvi umrl. Prej ljudje she niso poznali smrti in she dandanes so premnogi dosti raje zazrti v tla kot v neskonchnost neba. Polzavestno zanemarjajo prisotnost mogochne volje, ki jih po smrti raztrese v vesolje za seme prihodnosti. Ta je razsejana po zvezdah in prihaja na Zemljo po dolgih poteh, dokler se z zharki ne ustavi pri ljudeh in vzpostavi v njihovi naravi zakone nove plodnosti. Tedaj se vse spremeni: rojevajo se popolnejsha bitja, oblikujejo se zahtevnejshi, tvornejshi nachini njihovega sozhitja, v kaos norosti, krutosti, grobosti, strahu, neznosne bolechine ... se zasejejo skladnejshe vsebine.

 

Nenadoma nad nami Chas odpre oko: zvezdno nebo se razjezi, grmi, jechi, v ochesu Chasa pa se od bliskov blesti gromozanska solza in v nevzdrzhnem hrupu okameni. Zdrsi iz ochesa, in ko pochasi pada, nad zvezdo zavlada vedno bolj chrnikasta siva temà. Ko pa kamnita solza treshchi na zvezdina tla, se vzhge! Vse se strese, zadoni in zazhari, ogenj puhti neznansko vrochino, ki stali gorecho skalino v rdecho lavo. Strashansko vrocha pripeka ozhiga zvezdo, ko lava iz tleche solze Chasa odteka naravnost proti nam, kot derocha reka, ki v podobi velikanske rdeche kache brizga iz zob strupene plamene. In ko se nam priblizha toliko, da zaslishimo lavo, kako sika in klokota, se pred njeno ognjeno glavo okrog nas vdrejo tla. Globoka in shiroka jama pozhira bobnechi slap, v katerega se je spremenila rdecha kacha; na dnu se srshechi ogenj obracha v divjih vrtincih, razburkano ognjeno jezero pa usodno dviguje gladino in se nevarno priblizhuje vrhu otoka, na katerem stoji nash laboratorij.

Tedaj pa Chas odmeri prvi hip: zvezdo strese utrip srca, ki je doslej mirovalo v njej. Ton zadoni do blizhnjih zvezd, odmev ga vechkrat ponovi, vse tishe, dokler se ne utopi v tishini.

Chas chez dolgo chasa odmeri drugi hip: utrip srca ... zvezda krchevito zadrhti ... odmev ... ton se vechkrat ponovi, vse tishe, dokler se ne zgubi v tishino.

Ozrem se na gladino, umirja se in pochasi ugasha. She en utrip srca in kmalu spet tishina. Gladina zdaj sega do nas in, kot kazhe, ne bo prestopila brega. Lazhe, kdor trdi, da Chas ne dosega vechnosti. Nasha zvezda je zhiva in to pomeni, da je tudi umrljiva. Tako, kot mi. Samo da tukaj hip hipu sledi bistveno bolj pochasi, ker se vmes skoraj vse godi, kot da Chasa ni. Toda glej ga, kako vztraja in prehaja celo mejo smrti, morda jo lahko celo izmeri, che se mu zazdi! In che je smrt izmerljiva, pomeni, da je tudi ona zhiva!

Vmes se na kratko oglasi Pres: »Priporochamo se ljubemu Bogu, ker smo se spet zavrteli v krogu.«

In lava se strdi. She zadnji utrip srca, spet nas obdajajo sivo bela tla, pochasi se ohlajajo.

Chas zapre oko, vse je spet skoraj tako, kot je bilo.

 

Nashi Fujci so stali nad belim krogom in mirovali. Bliski in plameni so jim presvetljevali porozna telesa z bleshchecho rdecho svetlobo, da so bili videti kot svecheniki pred oltarjem, sklonjeni pred svojim vechnim vladarjem.

Che smo se duhovi med sabo takoj sporazumeli, da smo veseli, ker je Chas zaprl oko, in kakshna srecha je to, da se je rdecha povodenj umirila in ohladila, pa nismo niti slutili, kako so to obchutili ali kaj so o tem menili Fujci.

Kljub temu, da v laboratoriju vlada tishina ali pa prav zaradi tega, se med molkom razlega kar prevech neizgovorjenih besed. Notranji red je porushen in niti Kok ni prevech navdushen nad tem: »Kako naj se pretvarjam, da ne vem, kar vem: da je z nashim kolektivom nekaj narobe? A si res nihche dug ne upa priznati, da je tukaj premalo hrupa? In da nihche nikomur vech ne zaupa!?«

Pres pa, namesto da bi bila njegova sluzhba vsaj po smrti malo bolj fina, izbrska iz praspomina staro medijsko parolo in jo parafrazira: »Bolje Fujca na vejo, kakor tujca chez mejo!«

Res, dejanje, vredno prezira.

 

In ker ta Presova bolna prafraza skozi beli krog privalovi na Zemljo, se tam spet vsak z vsakim prepira in bori. Ni vseeno, kaj kdo govori! Presova parola na Zemlji povzrochi grozljivo radikalizacijo fashizma, nacizma, komunizma, rasizma in drugih vsemogochih izmov. Vse vech bebcev se zbere in dere: »Tujce na veje! Zakurimo mosheje! Smrt judom, muslimanom in katolichanom!« Mnozhica bedakov si zaradi Presove parole kupi pishtole, brzostrelke, celo mitraljeze in zachne iz svete jeze streljati vsenaokoli. Kaj kmalu zadonijo trombe, za povrh pa zachnejo padati bombe. In to je to: ljudem je spet hudo lepo.

 

Umaknem pogled. Che je tako na Zemlji, tukaj tega ne bo! Intenzivno zachnem meditirati, skusham razumeti misli ali celo doumeti pojmovanja fujskih kolegov, a ne gre. Tedaj me iz te brezplodne meditacije zdrami neslishnost shumenja, kot da bi skozi kroshnjo drevesa zhivljenja zapihal veter in uslishal mojo priproshnjo. Ozrem se in uzrem znano senco brez telesa, ki drsi proti meni. Posveti se mi, da je to Ki, kar se mi zdi vsaj nenavadno, che zhe ne chudno, saj she nikoli ni vstopil v laboratorij.

Ko pridrsi chisto blizu mene, neslishno zavrshi: »Razum jeneúm.«

Tishino skusham zapolniti s vsebino proshnje, naj mi to razlozhi.

»Dojem jeúm.«

Spodbujam ga, da bi nadaljeval.

»Krono nádum. Nádum!«

Dojamem, da mi Ki sporocha, kaj je um in kaj ni in kaj je vech od uma, torej nadum. Da je dojeti vech kot razumeti. Ne dojamem pa, kaj pomeni krono.

»O, Krono!« zashelesti Ki, da se skoraj oglasi njegov glas, in se globoko prikloni v smeri, kjer se nam je prikazal Chas. Jaz ne vem, kako lahko to stori, toda njegova belo bleshchecha senca rahlo zardi, ko med neslishnim shelestenjem pochasi oddrsi iz laboratorija.

 

Po pomenku s Kijem sam pri sebi razvijem teorijo o tem, kako zhivijo in v kaj verjamejo Fujci.

Prvich: namesto razumevanja so veshchi dojemanja, zato se ne obremenjujejo z dvomi in lazhmi, za svoja neposredno dojeta spoznanja ne potrebujejo dokazov in protidokazov ter posledichno sploh ne debatirajo in se ne prepirajo.

Drugich: ker vedo samo to, kar so dojeli, vsega ostalega pa ne, verjamejo v bitje, ki ve vse, in to je Chas, njihov ljubi bog. Njihova vera je torej v bistvu sorodna veri vechine ljudi, cheprav ji po vsebini she zdalech ni enaka in najverjetneje tudi ni tako raznolika. Osnovna razlika je v tem, da ima Chas, njihov bog, eno samo podobo, medtem ko ima Bog Zemljanov celo vech podob, vsaj toliko, kolikor ima chlovek zob. Druga pomembna razlika je v tem, da Zemljani verjamejo v teoloshki sistem tega ali onega Boga, v resnici pa ljudem vlada chas, medtem ko igra pri Fujcih Chas obe vlogi hkrati. In tretja pomembna razlika: Chas pri Fujcih bozhansko posega v njihovo bivanje s tem, da se dejansko pojavi nad njimi z odprtim ochesom, medtem ko ljudje potrpezhljivo chakajo, kdaj bo njihov Bog tudi s telesom in ne le imaginarno storil kaj od tistega, kar je chudezhno in charno.

In tretjich: ognjena solza ni samo enkrat kanila Chasu iz ochesa, ampak se je utrnila zhe kdaj prej in kane vedno znova. Tako je pach urejeno, da je bivanje na obeh, na zvezdi in na Zemlji, chasovno omejeno, pri Fujcih in pri ljudeh, le da je za Fujce in za nas, duhove, minevanje upochasnjêno.

 

Zdaj je v globini okrog laboratorija zvita ognjena, ohlajena in strjena kacha. Cheprav njeno telo miruje, se obracha njen duh, kar udejanja nad tlemi vrteche energetsko polje, to pa je za nasho dejavnost precej moteche. Vpliva namrech na valovanja, ki jih skozi beli krog poshiljamo v vesolje.

Pres je zaradi tega zelo slabe volje, zato je skozi beli krog sprozhil naslednja vprashanja: »Kdaj nam bo dovolj takih kvazichudes? Kdo nam bo zhe enkrat razlozhil, ali je kaj takega sploh lahko res? In komu se sploh splacha, da se navadna, cheprav velika, crknjena kacha obracha in premika okrog njegovega delovnega obrata? Che bi bila vsaj zlata, pa ni!«

Skozi belo odprtino pa privalovi chisto nekaj drugega, saj vrtenje moteche energije spremeni vsebino vprashanj, kar je za Presa she bolj boleche: »Veselimo se novih chudes! Odslej nam bo kachji duh chiste resnice rezal kruh iz zlate pshenice!«

Na Zemlji je to sporochilo povzrochilo neslutene premike v zavesti chloveshtva. Ljudje bi z veseljem jedli zlatnike, che bi jih le dobili za jesti. Glede chudezhev pa ne manjka judezhev, ki zdaj prisegajo pri sveti kachi in zlati jedachi, da so dozhiveli najvechji chudezh, kar jih je kdaj dozhivel kak judezh.

In ko to vidi, reche Kok: »Che je to preskok zavesti, bom she jaz zachel lesti brez nog.«

»Kaj se gresh? Saj to vendar pochnesh!« ga na ves glas od kdovekod opomni gospod Chas, nash ljubi bog.

 

Vechnost je dolga in shiroka, pri tem pa jo she razteguje nedoumljiva bozhanska roka. Medtem, ko se na Zemlji na veliko trguje z idejo o blazhenem vrtenju, ki ljudi chaka po zhivljenju, jaz opazujem, kako je s tem: vse, kar je spocheto, je sveto in privzeto v bozhanski nadsistem. Umreti pomeni dojeti bistvo spochetja. In ko mi po koncu zhivljenja v laboratoriju chisto pochasi minevajo nova tisochletja, zaradi tega prekletega kachjedushnega vrtenja vem vse, chesar ne vem, ne vem pa tistega, kar vem.

 

 

6 – ZEMLJA

 

Beli krog je moje oko v vesolje: z rahlim vznikom posmrtne volje ga lahko uperim skozi nebo, pod katerim se okrog svoje osi vrti najlepshe kozmichno telo, in si ogledam na njem vse, kar zhelim. Nato vzvalovim val vsebinske energije, ki se skozi brezzrachje in she skozi atmosfero prelije do tal izbranega planeta, na katerem sicer ne zhivim vech, sem pa tam prezhivel dolga leta. Torej sem ga dodobra spoznal in ga zato skozi beli krog zlahka zaznal med neshtetimi kozmichnimi kroglicami. Prav zaradi tega sem lahko nanj poslal val energije z vsebino, ki se mu najbolje prilega in tudi sicer dosega na njem najboljshe uchinke, prerachunane do stotisochinke natanchno. In tam dalech spodaj se moj val razlije, ciljno dogajanje pa se razvije v plod moje domishljije.

 

Zrem v Zemljo in nikakor ne morem dojeti, zakaj se ne neha vrteti? Vrtenje bi se moralo postopoma vsaj upochasniti, vendar se noche zgoditi niti to. Tako so me vsaj uchili na onem svetu, da vsaki sili schasoma zmanjka mochi in se vsako gibanje, vsaj na mojem bivshem planetu, brez pospeshevanja slej ko prej sámo od sebe umiri. Toda kaj je tisto, kar neopazno pospeshuje Zemljino vrtenje in ji preprechuje, da nebogljena, neshtetokrat zavrtena revica ne obmiruje?

Zrem vanjo, zrem in uzrem: prebodena je s charno osjo, okrog katere se neprestano ovija in obracha zhivim ochem nevidna kacha. Ima enako telo kot tista, ki se je ovila okrog nas, ko je Chas nad nasho zvezdo odprl oko. V zharechem Zemljinem jedru gori in se vrti, da se vsa zemeljska masa obracha z njo okoli sebe, mirno in enakomerno, vztrajno in trajno, pri chemer se niti za hip ne upochasní. Na njej pa posledichno vse hiti in nori, zlasti chloveku se prav zaradi prevelike hitrosti zdi njegovo zhivljenje prekratko in pochne toliko nepopisnih norosti, da bi si ga vsaj malo podaljshal. Tako ne more vech biti, sklenem, to noro vrtenje in prekomerno hitenje je treba upochasniti.

 

Skozi beli krog usmerim proti Zemlji tanek val; nekdaj sem tam spodaj tezhko videl brez ochal, zdaj pa tu zgoraj she tezhje vidim brez ochi. A val vseeno zavalovi tochno proti vrhu Zemljine osi, ki jo brez prestanka vrti nevidna ognjena velikanka. Pri prichi se ji zapichi v telo, da se vrtilka v krchu skrotovichi, se nato hipoma odvije, se zravna in zhe spet ovije okrog osi Sveta. Ne vem, che jo boli, a izgubila je precej mochi. Toda ko se je tako krchevito razvila, zravnala in spet ovila, je razdrobila pokrov severnega techaja: ogromna masa ledenih ploshchadi in vrhov se je izstrelila v zrak, velikanski kosi ledu so se razleteli visoko nad oblake, zdaj pa padajo dalech stran na nezaledeneli ocean! Vse bobní, doni, ozrachje se mochno ohlaja, Zemlja se trese in jechi, od severa proti jugu ledení in ni nich kaj vesela, ko she maloprej topel dezh zdaj snezhi in njena prelestna modrina postaja vedno bolj bela.

Kot bi pritisnil na bozhje zavore! Kaj vse mrtvi chlovek zmore! Zemljino vrtenje se je upochasnilo in tudi zhivljenje na njej se je umirilo. Ledene nevihte so sicer pomorile premnogo bitij: pomrle so prenekatere rastline in zhivali, toda najmochnejshe so se prilagodile in prezhivele. Tudi ljudje so vechinoma ostali zhivi.

»Kako smo mi iskrivi in ljubeznivi!« nas hvali Pres. »Uchinkoviti, tochni, tako rekoch vsemogochni! Nich drugache ni, kot che bi bili planeti nashe igrache.«

Kok pa debelo gleda in pristavi: »Nekaj je narobe v goshchavi mojih misli, a sem vseeno spoznal: bebec sem in bebec bom ostal. Zame je uganka, che Zemljo res obracha nevidna kacha velikanka.«

»Prav ima,« mi shepeta neslishni glas, »saj vendar oba veva, da vse vesolje prevrteva Chas!«

»Ne vem, kako je s tem,« odvrnem jaz.

 

Mi Tsi hudo trpi: zaman si zheli Ekvinokcijevih nezhnosti, kajti njega ni in ni. Mi Tsi ne potrebuje njegovih dotikov, saj dobro ve, da ne more priti do nje zaradi pomembnih klimatskih premikov na Zemlji, kjer nich vech ne gre, kot bi bilo prav. Njegova naloga je vedno tezhja: vse kazhe, da ne bo vech znal vzpostaviti ravnotezhja med mrazom in toploto. Ledena zima je namrech dalech presegla svojo obichajno kvoto, z obeh polov je dosegla ekvator. Kadar mraz dosezhe te meje, Zemlje ne ogreje vech niti Mi Tsina vechna ljubezen. In Ekvinokcij je zato strashno jezen nase: ne more ostati tako za vse chase!

Kot recheno: Mi Tsi si ne zheli Ekvinokcijevih dotikov, ampak hrepeni po njegovi blizhini, ob kateri bi jo prevevali dushevna omama in vednost, da ni sama: da jo ima sredi teh ledenih klad posmrtnega zhivljenja nekdo vsaj malo rad.

Toda kaj ko zima nima drugega namena, kot da Zemlja ostane ledena, Mi Tsi pa nebogljena, osamljena in zapushchena?

 

Resnica she zdalech ni samo ena, kajti vesolje biva tako, da vse vznika, se premika, rojeva, utrinja, izginja, se spreminja ... Na eni strani je precej natanchno predviden vsak premik, da je – na primer – onemogochen zhe dotik, kaj shele trk velikih nebesnih teles, na drugi strani pa je vseobsezhni kozmichni ples vnaprej nedolochen, odprt za neshtete nepredvidljive interakcije vsem mogochim plesalcem, glavnim in stranskim igralcem v igri bivanja. Vse pa je podkrepljeno s skupnim imenovalcem, ki vsakemu pojavu dolocha namen, s katerim koristi nekemu drugemu pojavu, chetudi shkodi tretjemu.

In ko drhtenje kozmichnih zharkov poraja neslishno glasbo, snov skozi vechno preobrazbo prehaja v drugo snov in iz te snovi v nesnov in iz nje v neko tretjo snov, ki se – zhe itak spremenjena – zopet spremeni. She kadar pogubljena, iztroshena, izchrpana, iznichena odmre, se znova prerodi.

 

»Kakshna kacha neki!« se she kar jezi Kok kakor majhen otrok, ko starshi ne razumejo, kaj govori. »Od kod le navadni plazilki tolikshna sila, da bi lahko milijone let gonila cel planet?!«

»Ti si nor!« ga zmerja Pres. »Ne vem, kdo te je spustil sem gor. Mi ostali smo se pred tem vsaj malo spametovali.«

Kok pa vztraja: »Energija prihaja iz energetskih izvirov, to vem iz mnogih virov, na primer iz knjige Energoekonomija, ki jo je napisal dekan Alfred Stres. Ti, kolega Pres, si she posmrtno manj znan od njega, ki je bil zhiv, she preden se je rodil! In Stres je prvi razvil tezo, da se vse bistvene stvari dogajajo pod pretvezo nedogajanja, zato ker osnovni delci praenergije pach ne prehajajo vase iz neznanega vira: vir je torej znan. In to je she celo najvechjemu bebcu jasno kot beli dan!«

»Kakshna bedarija,« se sekira Pres, »kolega Stres pach ne razume, kaj lahko doume moj duh, poleg tega ga je sam napuh! Ni energije, ki se ne bi rodila iz kalí prabiti, ta pa se je ovila okrog vsake vrtljive osi na vsaki orbiti v nashem vesolju naravnost iz pranastanka, in sicer kot nevidna kacha velikanka! Kdo pa jo je tako lepo zaplodil? – Bog Chas, ko je v pradavnini blodil po nashem koncu vesolja in nas she sploh ni bilo!«

Kdovezakaj se Kok ne drzhi nazaj: »To je najbrzh tista glista, ki bo slejkoprej pozhrla samo sebe? Mar bi zhrla bozhji kruh! Saj bi pozhrla tudi tebe, che ne bi bil samo navaden duh. Tebe ni, ti sploh ne obstajash. Samo kar naprej vztrajash in terash svojo nesmiselno hipotezo, da vsi ostali she komaj zadrzhujemo jezo.«

Kakshno jezo neki! Che bi jo jaz zadrzheval, bi to priznal, tako pa ne priznam in njuni izmenjavi samih neumnih veleumnosti ob tej prilozhnosti raje ne dodam she svojih veleumnih neumnosti.

 

Gladino oboka, ki obkrozha nasho zvezdo, bozha nevidna roka. Z bozhansko toplino odpre nad mano zlato lino: skoznjo zasije sinja svetloba in me oblije z jasnino. Vidim svoje telo, kako vstaja iz groba in odhaja v nebo.

»Ne boj se, moj sin, to je samo spomin,« me tolazhi neslishni glas. Skozi lino se prikazhe njen obraz, ne vem vech, ali sem jaz she vedno jaz.

»Nashel sem tvojo sled,« ji povem brez besed, »na zvezdinih tleh. In slishal tvoj smeh.«

»Ne, tista sled ni bila moja. Odkar sem odshla, nisem vech stopila na tla. Saj vesh, da duhovi ne pushchamo sledi. In le chému naj se smeji mati in chemú naj biva, che pa je she zhiva ostala brez sina?«

Zlata lina me zaslepi, po laboratoriju se razlije neznosna bolechina. Materin obraz prekrije prozorna sivina in ga razkroji. Nekdo neslishno zavpije, razkrojeno sivino presije zeleno oko. Skozi lino zagledam Njo, mojo svetinjo. Gola lezhi na tleh in lizhe lastno stopinjo.

 

»Kri v da, kri s tal noch ista,« se skozi zlato lino oglasi Fujec Ki.

Kaj mi govori ta Fujec?

»Mat is love NSK av kri zid uh a,« zagostoli Ki.

Naj blagovoli ziniti she kar koli, meni se v prazni, nesnovni glavi nich ne iskri, on je pa itak take narave, da nima glave.

»Karim ej Jo, bed aK!« she zine in izgine iznad zlate line.

 

Zhe dolgo vrsto zemeljskih let vse bolj pochasi drsi moj rodni planet po krozhnici in ledení. V laboratoriju smo mnenja, da na njem ni vech zhivljenja; vse je belo in vse, kar se je prej premikalo, vrtelo in hitelo, trajalo in se godilo, zdaj miruje ali pa je minilo. Zaskrbljeni duhovi zremo skozi beli krog v novi Svet, ki ga je zapustil sveti bog. Zdaj mu vladajo v led vklenjene glave gorskih velikanov, pod katerimi se okoli otrdelih pushchav belijo do najglobljih globin zamrznjene shirjave oceanov. Mrzli vetrovi vrshijo v podhlajeno srce Zemlje, kjer gasijo she zadnje plamene in z ledom mashijo njene ognjene vene.

Srhljive kozmichne disharmonije so prodrle tudi v zemeljske mikrogalaksije. Upochasnjeno je gibanje, krozhenje in valovanje, moteno je zdruzhevanje in razdruzhevanje najmanjshih atomskih delcev, nepredvideni trki vodijo v razenergetenje in razpad snovnih in nesnovnih elementov, medtem ko vse vrste energije podlegajo zakonu bistveno pospeshene entropije.

»Toliko za vzorec,« shiri paniko Pres, ki je sicer pozhrtvovalen borec za nemoten razvojni proces. »To pa ni she nich, kajti ochitno bo Zemljo vzel hudich.«

»Jaz sem kriv!« si priznam, ko v laboratoriju ostanem sam. Toda skozi beli krog zaslishi moj neslishni glas bog Chas in zagrmi! Zazdi se mi, da mi v zhilah zashumi ledena kri.

 

 

7 – EKVINOKCIJEVA SMRT

 

Mi Tsi, omamljena od samote, se zhalostno motri skozi prozorno ogledalo. Od nepopisne lepote bivanja ji je preostalo samo she nekaj sledi v pozabljene sanje, v katerih jo je obiskovalo lesketanje njegovih ochi. Ne boli je samo to, da je osamljena, njo mrazi spoznanje popolne nemochi, ko Ekvinokcija, ki si ga tako zheli, ni in ni.

Neslishno kozmichno kolesje se vrti v prazno in dejstvo, da novo ravnovesje ne temelji vech na nasprotjih, se ji zdi skrajno neprijazno! Tolikokrat se je zhe znashla na razpotjih, in vsakokrat se je Ekvinokcij raznezhil, jo polozhil na stichishche med vishino in globino, jo uravnotezhil in navdal z najslajsho bolechino! Zanjo je zelenil pushchave, ji talil ledenike, vlazhil jezike prevrochih vetrov, sushil njene poplavljene planjave ... O, kako bi bila Mi Tsi zdaj, ko je Zemlja oledenela, vesela njegovih toplih dlani! Toda njega – ni. Zakaj?

 

Ekvinokcijeva volja je tik pred tem, da se razblini v neki chrni praznini na dnu vesolja, kajti ni kos mrzli belini, ki je prebelila vso zelenino in modrino na Zemlji. Vsa semena so ledena in ni plamena, ki bi jih lahko ogrel. Zemlja namrech she nikoli ni bila tako mrzlo-bela, da bi Ekvinokcija minila volja do dela.

Sonce se je obrnilo stran od nje in se pochasi oddaljilo. Zaman so bile vse Ekvinokcijeve proshnje, da naj mochneje posije nanjo in jo vsaj malo ogreje. Za povrh pa se mu she Solsticij privoshchljivo smeje: »Ha! Namesto da bi se spravil na Mi Tso in ji na bela lica vrnil rdechico, jadikujesh nad ugaslo Zemljino sredico in obupujesh nad sabo! Saj nisi vech za nobeno rabo!«

»Vemo, na koga usmeriti svoj bes!« Pres skozi beli krog shchuva redke ljudi, ki bi bili lahko veseli, da so sploh prezhiveli. »Ve se, kdo bi moral odgrniti ledene zavese in zagotoviti pomlad, in ve se, v chigavo polnomochje spada enakonochje!«

Tako sta bila chloveshka jeza in obup tisti poljub, ki bi ga morala Ekvinokciju v resnici dati Mi Tsi; toda v chrni praznini ni resnice niti Mi Tse. Zato se praznina pochasi zapre in Ekvinokcij umre, se pravi, da njegov zadnji izdih izgine celo iz praznine.

 

Membrana belega kroga ponazarja kruti red, ki ga na Zemlji ustvarjajo led in prenizke temperature. Zdi se mi utrujena in uboga, kot bi ji bíle zadnje ure. Globok mraz se ji je zavlekel v shpranje in votline, na povrshju so izumrle vse zhivali in rastline, le majhno shtevilo ljudi she zhivi v za silo ogrevanih, slabo osvetljenih in prezrachevanih a zelo prostranih podzemnih komorah. Tam zhivijo in bodo zhiveli, dokler bodo imeli energijo za svojo tehnologijo, ki jih ogreva in vzdrzhuje pri zhivljenju. S tem, da jim chas mineva v strahu in trpljenju.

Zanimivo, kako shirne so njihove podzemne dvorane; v njih hranijo obsezhne zaloge hrane, v spodnja nadstropja pa so prignali shtevilne zhivali, nekaj zato, da bi jih reshili, vechino pa, da bi jih slejkoprej zaklali. She bolj spodaj so ogromni rezervoarji chiste vode, ki so si jo sem nalili za chase, ko bodo Zemljo do konca zastrupili. Najbolj spodaj so zasejali in zasadili rastline, da pod umetno svetlobo sproti prenaredijo njihove prebavine in drugo gnilobo v humus in kisik, sami pa hkrati iz njih pridobijo she dragoceno energijo.

In vse to so si zhe prej zgradili zato, ker so jih modreci in vrachi pravochasno uchili in strashili, da bo nekoch nastopila doba, ko bo ugasnila sonchna svetloba in se na Zemlji, tako kot pred davnimi leti, ne bo vech dalo zhiveti.

 

Kok se je pripravil na skok v globok krater, kot da ga je ljubi Bog postavil sem gor (na zvezdo, op.a.) zato, da bo mrtev storil samomor. »To je nemogoche!« se joche, ker ne ve, kaj v resnici hoche in za kaj v posmrtnem bivanju sploh gre. »Mene nihche ne chisla, vsak me samo zanichuje,« se milo pritozhuje, »ker v vsem skupaj ne najdem nobenega smisla.«

Pa se odlochi in skochi. Toda ker ni iz mesa in kosti, nima tezhe, zato mu niti samomor ne odlezhe: negiben oblebdi sredi skoka. Ja, tako bedna se zdi usoda nashega zmeshanega Koka, ki hoche umreti, cheprav ve, da smrti ni, in mora vedno znova spoznati, da se z bivanjem igrati ne da, ker se bivanje pach nikdar ne koncha. Morda za chloveka, nikakor pa ne za duhá.

Pa prideta mimo dva boga in prvi reche: »Che te peche vest, ker si ukradel Sizifu kamen, te bo vzel hudich!«

Drugi ne reche nich, samo neslishno zashepeche: »Amen.«

In sta zhe odshla. Tedaj pa Kok iz svojega spomina izbrska she ime bozhjega sina. Kliche ga in kliche, chaka ga in chaka ... dokler ne spozna, da se nesmisla osmisliti ne da. Potem pa ga neki mrtvi pater uzre ravno tedaj, ko se spet vzpne na krater, ne da bi vedel chemu ali zakaj.

Tudi mene ob takih prizorih vse mine, saj vem, da je Kok otrok moje rodne domovine. Pod njo moj rod vzdihuje in obupuje, njegove davne sanje pa so izgubljene, ker zmrzuje zaradi mene.

 

»Kri v si!« se skozi zlato lino oglasi Ki. Zatira me, a moja krepostna dusha se ne sekira. Raje se veseli, ko ugotovi, da se zlata lina nad mano vse vechkrat odpira.

»Ne bo drzhalo! Bosh videl, Ki, kmalu se bo izkazalo, da ljudem to ne bo shkodovalo.«

»Ll ... judje soo bs oje nina pp ropa dd!«

»Poglej samo to, kako jim je lepo, ko spreminjajo svoj lastni gnoj v zlato!«

Moja dusha je vesela, da lahko oponasha Kosovela. Kdo ve, kam se je odvrtela njegova zvezda? Vem: v zlato-rdeche dalje, dalech stran od slovenskih ptichkov brez gnezda, ki zaradi mene nimajo sreche. O, kako hitro izgine iz jeche duha iluzija lastne domovine ...

»Ni,« zastavi Ki, »do Movi. Ne! Zmrz, nilsij. Oo!«

»Nisem je!« se mu upre moj duh. »Nekoch se spet odtaja! Tako kot vse izgineva in spet nastaja!«

»Mog,« se mi zdi, da mi Ki pritrdi, »óche.«

S tem me pa res vzradosti! V dvomih se vedno bojim, da bom moral preshteti prevech kosti, zaradi tega mi je bilo vchasih tezhko zhiveti. Zdaj pa laboratorij obliva kozmichna milina: ko se zlata lina zapre in Kija vech ni, se v meni razkrivi skoraj vsa bolechina.

 

Dobro je, da na zvezdi ni treba imeti pogreba, kadar kdo umre, se pravi, ko njegov duh izgine iz praznine. Vseeno pa v nashem laboratoriju nobeno bitje ni ravnodushno, kajti ob Ekvinokcijevi ukinitvi smo vse blizhje reshitvi nashega najvechjega problema, kar nas tako zelo razvnema, da vsi veselo poprijemamo za delo. Zhe prej smo slutili, da bomo iz vesoljnih interakcij izlochili prehajanje med nasprotji. Jasno nam je bilo, da bodo morali slejkoprej propasti vsi odvechni kontrasti, ki so se med sabo tolkli in borili, s tem pa pri zhivih in mrtvih bitjih razplamtevali pohlep po tej ali oni lasti.

Prvi ukrep je bil torej, da smo lastno domovino obsevali z umetno mesechino, ki nam jo je skozi beli krog pomagal sevati na Zemljo ljubi Bog. Sesedala se je na njeno ledeno povrshino in se strjevala v bleshchecho tkanino, v tanko, a vedno trsho tvarino, ki je bila skoraj zagotovo iz srebra. Ta ukrep je povzrochil, da smo rodni planet odeli v kovinski oklep, pri chemer smo verjeli, da se je snov strdila zaradi posmrtne otrditve Ekvinokcijevega nevidnega spolovila. To nam je na svojstven nachin potrdila Mi Tsi, kajti iz ochi ji je na Zemljo kanílo tisoch solzá in raztalilo posrebrena tla nad najlepshim jezerom svetá. Nash trud je vzpostavil vechni spomin na Ekvinokcijev dvoglavi ud in zaradi nashe skupne delovne vneme se je v raztopljeno vodo izlilo njegovo zadnje seme.

 

Na neki daljni zvezdi, v bogve kateri galaksiji, biva Eros – duh, ki jezdi na harmoniji nasprotij in se nam razkriva v zdruzhevalni energiji. S svojo nepopisno lepoto izrocha kozmichna bitja v oblast neobvladljivemu pozhelenju in zheji po vechnem zhivljenju. Njegova bivanjska filozofija temelji na predpostavkah, da odbojnost hkrati privlachi, privlachnost pa hkrati odbija. Od bitij zahteva, da se morajo nemochna prepustiti hrepenenju, da se hochejo razmnozhevati in ploditi, da se zhelijo ljubiti ... Zato se tudi zvezde in planeti med sabo nenehno priblizhujejo in oddaljujejo, vmes pa medsebojno vplivajo, se med sabo osvetljujejo, in che zna kdo prisluhniti skozi tishino, potem ve, da tudi drug drugega izzivajo, se nadlegujejo ter se tako ali drugache povezujejo, vseskozi pa se razmnozhujejo ... Vse to Erosovo pochetje utira poti vrochemu valovanju, ki z vsakim valchkom inicira spochetje nechesa novega. Venomer se rojevajo nova kozmichna bitja, Erosovo magichno valovanje pa je zanje eden glavnih smotrov sozhitja.

Pres zna v zvezi s tem povedati zgodbo o goli devici, ki je v davni davnini jezdila na kozmichni zverini: »Pokojnega Ekvinokcija sploh she ni bilo, ko je nasha Mi Tsi zhe preletavala zvezdno nebo na ognjeni lisici. Tedaj so si kar trije bozhji strici zazheleli, da bi jo v njihove vrtince zajeli valovi nedozhivetih dozhivetij in neshtetih spochetij. Razpihali so kozmichni veter, ki je tako razviharil zvezdni prah, da je Mi Tsi postalo poshteno strah; skochila je z goreche lisice in se skrila med blesteche meglice. Toda ni imela sreche: v celem vesolju namrech ni telesa, ki ga ne bi videla bozhja ochesa. Tako so bozhji strici hitro odkrili prestrasheno Mi Tsi in od tedaj naprej ne moremo vech govoriti o njej kot o devici. Ker so jo vsi trije oplodili, je postala troedina in ko so jo konchno spustili, je rodila troedinega sina. Zhal mi je ushlo iz spomina, ali mu je bilo ime Eros ali Tanatos. Vem pa, da v vesolju ni lepote, ki ne bi bila delezhna njegove pohote.«

»Ma kakshna lisica,« se posmehuje Kok, »Mi Tsa je navadna prasica!«

 

Tanatos domuje chisto na drugem koncu vesolja. Zhe milijarde let se skriva za neznan planet, od koder opazuje in se vmeshava v vse, kar je. Kadarkoli lahko pripotuje kamorkoli. In ker ga od tod do vsepovsod zaobjema nevidnost, ga bozhja previdnost sploh ne dojema, zato lahko brez problema lazi naokrog pa tega ne opazi niti sam ljubi Bog, kaj shele sveta Marija.

Skratka – ko te vzame s sabo, zate ni povratka.

»Njegova chrna mama,« pravi Pres, »je njegova zhrtev, zhe odkar je mrtev. Ker che te on dobi, ti dusho za zmeraj zatemni.«

»Jaz sem ga pa odlochno podprl,« pristavi Kok, »preden sem umrl. Ochitno sem bil pogumen, ampak neumen.«

»Molchi, Kok, da ti povem, zakaj sploh govorim o tem: zhelim povedati resnico. On se je namrech nekoch zapodil za nasho Mi Tso, da bi jo oplodil. Njej pa ni bil vshech, zato mu je odvila tisto rech, ki se ji reche spolovilo, in ga pouzhila za kosilo. Odtlej je strashno jezen na ljubezen in rad prav tam, kjer njegov brat Eros spochne najslajshe sanje, Tanatos sam plane vanje in unichi v zhrtvi vsakrshno chustvovanje. No in zato so premnogi telesno zhivi a duhovno mrtvi.«

»Nisem vedel,« se chudi Kok, »spolovil she nisem jedel ...«

»Kaj pravish, Kok, naj spraviva v obtok govorico, da smo videli nasho Mi Tso, kako je shla sedet na Tanatosov neznani planet?«

Zhe za chasa svojega zhivljenja nisem imel potrpljenja za take prismodarije, pa naj zdaj, ko moj prodorni duh kar vpije po resnici, verjamem tako prozorni in nepreprichljivi, sumljivi govorici?

 

Mi Tsi je pozabila, da je kdaj ljubila. Njen Ekvinokcij ni le mrtev – ukinjen je, porinjen v nich, kjer je hudich bog, bog pa hudich. To vidim skozi beli krog in zlato lino, ki uokvirja mojo posrebreno, pogubljeno domovino, kjer smo tako radi zhiveli, chutili toplino pomladi in verjeli v ljubezen. Toda bog Chas vihti dvorezen mech: mnogochesa she ni in marsichesa ni vech. In Mi Tsi skrivaj ihti, zhaluje, obupuje in trpi, ker njena dusha, pa cheprav je mrtva, she zmeraj zhivi.

 

 

8 – SOLSTICIJEVA SMRT

 

Odkar sem prebodel Zemljo z usodno silo valovanja, ki je upochasnílo njeno gibanje, se je spremenilo tudi bivanje v nashem laboratoriju. Zachelo se je s tem, da Fujci niso vech prihajali na delo. Mrtvi duhovi smo shele tedaj dojeli, kaj so ti nashi chudni gostitelji sicer sploh pocheli: razen tega, da so nas gostili, so nam s svojimi bleshchechimi sencami svetili, kar smo ugotovili shele potem, ko jih ni bilo vech in smo tako rekoch oslepeli. Oblebdeli smo v chisti chrnini, edino she ljubi Bog nam je vanjo risal beli krog, v globini katerega se je, kakor zaklet, srebril nash rodni planet. Prej so se prozorne stene laboratorija lesketale, za njimi so v razsvetljenem vesolju spokojno lezhale zvezdine ravnine in v nas vzbujale obchutenje neke vrste nadomestne domovine, zdaj pa se je vse to prepojilo s temo, kot da nashe zvezde nikoli ni bilo nikjer in je nikdar vech ne bo. Postali smo osamljeni prebivalci vseobsegajoche temne votline, v kateri se sporazumevamo samo kot neslishni glasovi, ujetniki vechne tishine.

Tudi zato se iz praznine ni oglasilo Presovo chrnogledo sporochilo: »Vse je minilo. Nich hudega ni bilo, ko so se nam zhile izsushile in smo se iznad neba poslovili od sveta. Toda ni vechjega gorja, kot je prazna temâ, v kateri vladata popolna samota in tihota, mi pa nismo vech niti mrtvi duhovi, ampak samo she njihovi nemi glasovi.«

»Ah, daj no daj,« se chudi Kok, »saj se sploh nisi vprashal, zakaj si prej Fujce tako tezhko prenashal. Svetili so nam, da bi se mi lahko kaj nauchili o sebi. Ti se namrech o sebi she mrtev nisi nich vprashal in to je to: zato so ti, zaradi tebe pa she nam, zatemnili nebo.«

Kok se moti, za odhod Fujcev ni bil niti po pomoti kriv Pres. Za njihov bes sem odgovoren jaz, kar dobro vedo oni in njihov bog Chas.

 

Bog Chas je torej velikanska, nevidna in neobchutna a vseprisotna kozmichna kacha, ki hkrati obracha neshteto osi. Najprej jih zavrti, nato jih porine naprej, potem pa se zvije v neshteto novih prozornih krozhnic in vse vesoljstvo drsi po njej. Ovija se okrog nashe chrne votline in doneche tishine, prihaja vanjo, odhaja iz nje in se spet vracha nad nas, bog Chas, kozmichna kacha.

Ne vem, zakaj jo nekateri imenujejo zmaj. Ne morem preshteti, kolikokrat se je sesula v prah in spremenila v prazen strah. Ne znam razlozhiti, zakaj se je ne bojim, cheprav ne poznam shtevila nihajev, ki bodo zanihali, preden bosta moj planet in moja zvezda padla s techajev. Hkrati pa ne dojamem, kako bi moji ljudje tam spodaj pod Zemljo radi vechno dihali sredi mnozhice zakajev, ne da bi spoznali en sam zato, preden srechajo njo.

She celo jaz bivam pod pretvezo, da se bom vsaj zdaj, ko sem mrtev, lahko soochil z njeno jezo. Zhe odkar ni vech Fujcev, prihaja v nasho gluho votlino, brez telesa razgraja in hoche brez glasu prevpiti tishino, toda jaz samo stojim brez nog in zrem v svojo Zemljo skozi beli krog. Vedno, kadar nemo zakrichi ali na ves glas pomolchi, pa se dosledno zazrem vanjo brez ochi.

 

Medtem mi je zlata lina zhe skoraj ushla iz spomina. Nenadoma z vishine nad mano zazhari okvir okrog presvetle sinjine in podobchutek bolechine zaskeli moje ochi, ki jih ni. Iznad line se oglasi Fujec Ki: »Ne um. To ni ka Cha, je v sebi. Na! Ven erg i. Ji!«

»Katera vsebina?« vprasham, a zlata lina se zhe zapira. »Kdo jo dolocha? Kdo jo definira?«

»Ja! Z.«

»Ali si torej ti bog Chas?«

»Bog an. I!« she zadoni iz tishine in zhe spet ni vech nad mano zlate line.

 

Solsticij v globoki temí pridno obchuje z nevidno Mi Tsi in jo ljubkuje z vseh strani. Toda bolj ko ona pod njim vzdihuje, huje na Zemlji zmrzuje. Pomlad nikakor ne pride, pa che bi on she tako rad. »Nisem vech mlad,« mu uide, »ampak che ne bo spochetja, na Zemlji ne bo vech poletja.«

»Nimash me tako rad, kot me je imel Ekvinokcij,« vzdihuje vsa razocharana, saj chuti, da je prevarana; imela je dva mozha, zdaj pa ima samo she enega. Mar bi imela tri ali shtiri in pravico izbire! Vsa vesela bi premagala vse ovire in prevzela nase vso odgovornost za letne chase ...

A ne samo Solsticij, tudi Mi Tsi se zaveda, da ni vech naravnega reda. Pod njegovimi dotiki se shirijo njeni ledeniki, in bolj ko jo hoche razgreti, bolj zachne Zemlja ledeneti. Zato Mi Tsi trpi in si neslishno govori: »O, ko bi si me jemal nekdo, ki bi me imel tako zelo rad, da bi me navdal s strastjo, iz katere se rodi pomlad!«

»Ko govorimo o preskoku,« uide Koku, »je treba vedeti, da brez cvetja ni plodov, brez pomladi pa ni poletja. Tudi che koga prime, da bi zanikal osnovne zakonitosti zemeljske klime in bi hotel preiti v poletje direktno iz zime.«

»Zelo neprijetno,« porocha Pres, »in zhal prav nich poletno! Na Zemlji se namrech godi prava katastrofa: vsak dan dodatno zmrzne najmanj milijon ljudi, v nashi kozmichni shtali pa ni vech prostora za nove mrtve duhove rastlin in zhivali. Ukvarjamo se samo she s tem, kdo bo reshil ta problem. Zato se nashe moshtvo v tej novici posebej zahvaljuje Mi Tsi, ki v zhelji po otoplitvi in odreshitvi brez prestanka obdeluje Solsticijev mrzli ud, pri chemer se vsak novi dan izkazuje, da je ves njen trud zaman. Normalno, da se Solsticij samo she sramuje in obupuje, saj se mu ob takih novicah vse zhivo vesolje privoshchljivo posmehuje. Znanost, ki pojav raziskuje, ugotavlja, da se ponavlja znani vzorec napol mrtvega Slovenca, ki ga muchita demenca in impotenca. Brez preprichljive vneme razsipava svoje seme in dokler je vsaj malo zhiv, se prepushcha obchutku, da je prav on kriv za vse. Pa prav s tem mu je morala zavdati (Cankarjeva) mati, da ne more oploditi niti ene navadne zhenske riti!«

 

In Solsticij se neha boriti: z vso pravico odrine Mi Tso, njegova dusha pa se utopi pod strashno krivico, ki se mu godi. Cheprav se upira sam sebi, se mu ves vesoljni svet podira. Zavleche se v kraljestvo zmot in ker nima vech prav nobene sreche, je njegova zadnja pot njegovo najvechje prekletstvo. Medtem ko se izkljuchuje iz kozmichnega sistema, se na neki daljni zvezdi vnema chudno zharenje, ki lahko porodi zhivljenje ali pa ga pogubi. Tako se zableshchi, da se konchno spet razsvetli tudi nash laboratorij. Takoj zatem se tista zvezda najprej odvrti z osi, potem pa se razleti na neshteto strani. Vse to se sicer godi v popolni tishini. Nashe ochi zhal ne morejo videti ogromnega drobca zvezde, ki leti naravnost proti nashi nekdanji domovini. Ko treshchi vanjo, se zgodi dvoje: Zemljo – kot smo rekli svoje dni – vzame hudich, Solsticij pa se vzporedno s tem razblini v nich, cheprav je njegova volja ugasnila na drugem koncu vesolja.

Tedaj sprevidim in spoznam, da lahko vse to povzrochim, doumem in podozhivim edinole jaz sam.

 

Toda glej ga, hudicha, kako se je shopiril, v resnici pa Zemlje ni niti iztiril, kaj shele, da bi jo unichil! Samo zapichil je vanjo svojo gorecho lobanjo in to tochno v globoko kotanjo nekega zaledenelega vulkana. Ognjena rana je zaskelela Zemljo do srca, vnetje pa se bliskovito shiri, talijo se praktichno vsi ledeniki.

Bozhji zdravniki lahko mirno ugotovijo, da Zemlji bije zadnja ura, kajti temperatura ji je narasla preko vseh meja. Prelivajo jo vroche poplave, od nog do glave je prepotena in prepushchena najbolj krutemu chudezhu narave, kozmichnemu Judezhu. On zdaj povsem po svoje poustvarja resnico: zarinil se je Zemlji v sredico, tam gorí in se predaja petju o prihajajochem, peklensko vrochem poletju. V podzemnih votlinah pa nikogar vech ne zanima zima, kajti ko se chez chas ozrachje vendarle nekoliko ohladi, nastopi za ljudi nova doba, v kateri jim vlada Grdoba, ki se kadi iz vsakega zhrela svoje vulkanske oblasti.

 

Ljubi Bog nam skozi beli krog kazhe usodne spremembe rodne Zemlje. Che je bila prej odeta v modrino, zdaj vsako njeno oblino poudarja rdechica. Od dalech se zdi prozorna, ker jo prezharja njena ognjena sredica, sredi jedra te svetlobe pa gori telo Grdobe in se – obrnjeno z glavo navzdol – pretvarja, da se vrti okoli sebe; v resnici se vrti okrog Zemljine osi.

Grdoba neprestano opleta z ognjenim falusom in semení razorano maternico planeta, oplaja nove in nove snovi, zraven pa se tako glasno rezhi, da njegov glas obchasno privalovi skozi beli krog prav do nas. Nash ljubi Bog in bog Chas se jezita, ker sta njuna sistema razbita, unichena je esenca bivanja na Zemlji, le-ta pa vzhichena pregoreva na neshteto novih nachinov, ki jih bozhanska kreatorja ne moreta izbrskati niti iz spominov niti iz domishljije. Na Zemlji je namrech konchano obdobje kozmichne harmonije.

»Na Zemlji poteka nadvse chuden proces,« porocha Pres. »Ni sicer vech zelo vrocha, je pa manj nekdanja in bistveno bolj bodocha kot prej. Doletela jo je velika srecha, kajti zdaj ni vech modra, ampak rdecha, poznavalcem se celo zdi, da je nosecha. Kdo ve, kaj vse lahko rdecha nevesta zdaj rodi? Bodo na njej zrasla nova mesta, kajti novi gospodar Grdoba je ochitno ohranil pri zhivljenju kar nekaj ljudi, ki prihajajo iz podzemnih kleti kakor zombiji iz groba? Sicer je najbrzh res, da se jim je vmes marsikaj pripetilo; nemogoche se zdi, da bi se vse ostalo spremenilo, razen ljudi. Opazili smo tudi nekaj rastlin in zhivali, ki so jih le-ti zaplodili, vzredili ali zasejali, in moramo priznati, da so ta bitja drugachna od chesarkoli, kar smo imeli doslej priliko opazovati. Skratka, ochitno je bila bozhja pot prekratka, da se ne bi konchala. Ni shala, da se od tam, kjer ni vech nich, prikazhe sam hudich.«

 

Kot da bi se zmenili, so se vsi nashi Fujci vrnili v laboratorij. Njihove sence se spet blestijo, oni pa she vedno ne govorijo, samo njihove ideje valovijo skozi beli krog vsenaokrog po vesolju. Mi sicer nadziramo predvsem svoj rodni planet, a se vchasih vendarle oziramo tudi na stare ali nove svetlobne vekove in proti kaki drugi galaksiji, pri chemer se lahko samo chudimo energiji Fujcev, s katero tja napotíjo svoje valove. Vchasih razstrelijo neznano zvezdo ali pa spremenijo barvo lune ali naravo katerega od daljnih, nam she nepoznanih planetov. Znajo pospeshevati hitrost kometov, zmanjshevati kozmichno sevanje, stopnjevati ohlajanje in ogrevanje, zdruzhevanje in razpadanje elementov ... Najvechkrat itak sploh ne razumemo, kaj pochnejo, in le redkokdaj doumemo kakshno njihovo idejo. Radi bi jih vsaj kaj vprashali, che bi obvladovali nachin njihove komunikacije, toda nashe medsebojne relacije omejuje neizpodbitni okvir, da so Fujci za nas pach tujci in smo lahko srechni, ker med nami vlada vechni mir.

 

»Moja dusha je srechna,« pesni Pres, »ker se ji zdi, da je vechna, a je vprashanje, che to drzhi. Saj vendar nima niti lobanje niti kosti ne zhil ne krvi in niti ne dishi niti ne smrdi. Brigata jo strast in chast! Ne chuti, ne sluti, ni razumna, ni pogumna, ni zanosna, ni ponosna, nichesar se ne boji, ne trpi in se ne veseli. Nich je ne boli. Se pravi, da ja dushevno zdrava zhe po svoji naravi, in che je zdrava, je ta prava. Je pa tudi zelo ljubezniva, zato rada biva, torej je zhiva. In to ni pedagogika, ampak navadna logika, kajti che lahko prezhivi chas brez klobas, lahko tudi klobasa brez chasa.«

»Ko si pojedel svoj zadnji obrok,« doda veleumni Kok, »si pozabil iti she na stranishche, zdaj pa tvoja nesrechna dusha ishche kozmichni odtok, ker jo zafrkava vechna prebava.«

»Kako lahko vsak, ki je na Zemlji jedel zhgance, po smrti pride med nesmrtne izbrance?« se chudim jaz.

»To je zato,« mi odgovori notranji glas, »ker zapusti telo. Dusha ni iz snovi, ki kot relikt predpreteklosti pogojuje vsak konflikt. She kadar se razjezijo nebesa, ne trpijo dushe, ampak njihova telesa: glava, roke, noge, hrbtenica, medenica, zobje, srce ... Med zhivljenjem na Zemlji potekajo bitke za snov, za imetje. Tisto, chemur rechejo ljudje boj za prezhivetje, je boj za snov. She celo ljubezensko hrepenenje implicira pozhelenje po telesnosti, ki je snovna. Vsaka, she najbolj bolna chlovekova zhelja tezhi vsaj k unichenju snovi, che zhe ne k njenemu kopichenju. In ko snovi vech ni, se vsaka dusha osvobodi, poletí v vse smeri in konchno zachne polno bivati. Zato postane po smrti vsak bedak junak, ali drugache povedano: prav vsak mrtvi duh na poti v nebesa zhe takoj po izstopu iz telesa ugrizne v bozhji kruh.«

 

 

9 – OSAMA

 

Preproste razlage, da je vse odvisno od poraza ali zmage, tukaj ne zalezhejo. Ko nimash vech obraza in te ne vezhejo mishice na kosteh, ti ne gre vech niti na jok niti na smeh. Pri ljudeh ni vse tako kot pri njihovih duhovih, kajti na novih svetovih greh ni vech greh, oblast ni vech chast, lastnina je praznina in norost ne velja vech za modrost. Cheprav tudi bebci in idioti pridejo k nam po isti poti spoznanja, se jim v stanju duha, pach edinemu, ki jim je she preostalo, she sanja ne, da so bili v zhivljenju najbolj izpolnjeni sredi spanja in da so spali bistveno premalo. Zdaj pa je vednost njihova edina chednost, ki je sicer prijazna, a nich manj prazna od nevednosti. Kajti niti mrtvi duh ne more spoznati, da se iz telesa ne pride v nebesa, kot ga je uchila verna mati (razen tega, da ga je s tezhavo uchila ljubiti in sposhtovati, medtem ko se je kaj hitro nauchil sovrazhiti in se bati); chlovek iz snovi poleti na zvezdne sipine in tam obtichi, pri tem pa ne ve, da ga vech ni. Tudi na ta neskonchna pota ga torej spremlja vechno zhiva zmota, v kateri najprej mrtev zhivi, potem pa she njegov mrtvi duh zhivo biva. Glede tega ni velike razlike med tem, kar je bilo prej in tistim, kar bo potem. Kajti vedno se bo vse zaplodilo predvsem zato, da bo minilo. Sicer pa je prav tako res, da je bistvo nekje vmes, med tem kar je in tistim chesar ni, med zmago in porazom, med obrazom in duhom, vendar na drugi strani drzhi oziroma je she celo meni jasno, da se Zemlja vrti samo zachasno in da moja zvezda, na kateri bivam, je ali pa je tudi ni. Che pa je res res nekaj vmes, me to toliko bolj veseli.

 

Tezhko se mi je sprijazniti z dejstvom, da je resnica iz snovi. Da okrog moje zvezde leti vesoljska ladja, polna sadja in sladkarij, brezvladja, prismodarij, zlata in srebra, kosti, krvi in mesa ... Da sta Ekvinokcij in Solsticij bivala samo zato, ker je Mi Tsi iz zhlahtne snovi, ki ju je najbolj mikala, kadar sta se je dotikala. Ne, ni! Ona je samo prispodoba kozmichne strasti, ki nesnovna valovi v vse smeri tako, da zaradi nje vse biva in zhivi. Tudi Ekvinokcij in Solsticij sta bila samo izmishljena junaka, ki sta dihala brez zraka in sta sama sebe izpolnjevala tako, da sta pach simbolichno naskakovala njo. Cheprav sta pri tem mislila predvsem samo nase in na svojo pohoto, sta s tem na Zemlji spochenjala letne chase, z njimi pa vso bivanjsko lepoto, s katero se dichi Zemlja pred bogovi in hudichi. In preden zhivljenje mine, chlovek sploh ne pomisli, da so to vse skupaj navadne izmishljotine, ustvarjene iz nesnovi, ki se sicer zachasno sprime in strdi, ampak samo zato, da po koncu mamljive naslade spet razpade, se razblini, razkadi ...

»Zdaj naj mi pa nekdo pove,« reche Pres, »za kaj gre?! A gre za neshteto chudes iz ene same snovi, ki se neprestano spreminja, ali za eno samo chudo iz neshtetih snovi, ki jih to chudo sproti spochenja, usmerja in ukinja?«

»Kaj, za vraga, ti pomaga pogumna misel, Pres,« zine Kok, »che pa je tvoja pamet neumna?«

 

Le kako se je lahko Pres ob svoji zadnji uri izognil bozhji cenzuri? Zhe od nekdaj so namrech vse vere grozile, da bodo v vechnost spustile samo ponizhne, vdane in ubogljive kristjane, muslimane in mogoche she koga, toda pogane, ateiste in tiste, ki uporabljajo lastne mozhgane, pa da bodo bozhanske sile na meji brez posebnega dodatnega razloga zavrnile. Tudi zato so nas skoraj vsi starshi po vsej sili uchili, da kdor ne uboga, ga tepe nadloga!

Kot chlovek je bil Pres sicer precej nadarjen, toda med sodobniki je veljalo, da je nesposoben in pokvarjen. Nikoli mu ni bilo zhal, che se je zlagal in naplahtal cele mnozhice, saj se jim je na Zemlji itak vsakodnevno »sadilo rozhice«, se pravi da se jih je manipuliralo, zato da bi se jih posledichno lahko mobiliziralo in so shle rade v krvave medsebojne spopade. Najraje pa je postavljal zhrtve pred javni zid ali razpravljal, kako koristen bi bil kakshen genocid. Bil je neusmiljen kritik vsega dobrega, zato je kmalu postal skorumpiran politik in oznanjevalec zla. Zaradi njega bi lahko bilo mirno konec sveta, kajti slepo je verjel, da ga bo prezhivel. In tako se je zgodilo, da se mu pred vrati v nebesa ni sodilo, ampak se ga je samo vzelo iz telesa in zaposlilo v nashem laboratoriju, kjer she vedno opravlja svoje delo.

Da ne bi prishlo do pomote: v njem ni niti kanchka dobrote, ampak je z njim iz groba v vechnost vstala chista zloba. Na srecho je njegovo posmrtno snovanje nesnovno, toda vseeno lahko skozi beli krog sprozha valovanje, z njim she naprej ogrozha Zemljane in se vmeshava v njihove sanje, nam pa priznava, da mu je povsem vseeno zanje. Vztrajno jim poshilja signale, za katere bi bilo bolje, da jih chloveshke mnozhice nikdar ne bi zaznale in bi se raje porazgubili v vesolje. A mi, zvezdni laboranti, zhe vemo, da mu nash ljubi Bog dovoli kadarkoli uporabíti beli krog, cheprav mu tega – vsaj po mojem mnenju – ne bi smel nikoli dovoliti.

»Chim prej naj vsak spozna, da ni vse dobro, kar je od boga!« vzklikne Kok iz dna srca, saj pozna Presa she z onega sveta.

V meni pa razsaja velika dilema glede tega problema: ali v nesnovnem svetu med dobrim in zlom sploh she obstaja kakshna razlika?

 

Priznam, da sem v laboratoriju najraje sam. Mi Tsi samo she komaj opazno valuje okrog zvezde in skorajda ne vzdihuje vech, saj je nihche ne ljubkuje. Pres in Kok nekje zunaj lebdita nad zvezdnimi tlemi in spita, kar pomeni, da niti ne mislita, niti z mislimi ne govorita. Fujci so se umaknili neznanokam in se she niso vrnili; njihovega prebivalishcha ne poznam, nikdar nisem bil tam; moral sem se pach sprijazniti s tem, da o njih skoraj nichesar ne vem. Torej lahko v miru samujem in premishljujem.

Zrem skozi beli krog in si umishljam, da sem bog. Zemlja je rdecha in drhtecha, ochitno je nosecha.

Komajda se vrti, iz tal ji puhti rumenkasta sopara, v njej pa vrví neke vrste mikromrches. Zrem v ples vrvechih, energichno zhivechih drobcev, ki se she drobnejshi od drobcev zraka spreletavajo in obletavajo; radi bi se povezali, a se hkrati privlachijo in odbijajo, kot da bi se drug drugega bali. Tako so majhni, da med njimi ne vidim niti ne chutim razlike, toda slutim, da bi se radi sprijeli v vechje oblike, kot da bi hoteli postati deli nechesa vechjega od sebe. Tedaj skozi beli krog sprozhim chim bolj ravno, chim manj zaznavno zharchenje ene same vsebine. Tako in tako vem, da jo bo vznemirilo in neobvladljivo razshirilo magnetno sevanje okrog laboratorija. Ja, tako je s tem! Nezhno zharchenje v magnetnem polju mochno vzvalovi, valovanje se bistveno okrepi in pohitri, tako da se mora notránja vsebina prilagoditi nenameravanemu nachinu valovanja in se temu primerno spremeniti. Z neustavljivo hitrostjo, ki se med potjo samo she pospeshuje, potuje proti zhivim delcem rumene sopare, kamor sem jo usmeril, in zhe jih z nihanjem lochuje ali zdruzhuje med sabo in jih z dotikanjem povezuje v vechja sozhitja. Vsebina znotraj valovanja jih prerazporeja in jim odreja naloge, delci pa se spajajo, se prilagajajo drug drugemu, mnogo se jih med prerivanjem prelije v enega samega, nepredvidljivega, a zhivega, in ta se ovije okrog nekega drugega, v katerega se je zhe prej zbralo mnogo manjshih delcev tako, da je iz njih nastalo novo bitje znotraj nekega tretjega bitja, v katerem so zhe bila zbrana, oblikovana in povezana, predeterminirana in organizirana sozhitja manjshih sozhitij, zdruzhenih v eno samo, samostojno bivajocho bit. In takih biti niti ni nastalo malo! Vse to vrvenje, nelochljivo povezano v posamezne nedeljive skupnosti neshtetih, od silne energije razvnetih delcev, imenujem zhivljenje. Ko se takole igram boga, zazrt v Zemljina rdecha tla, pravzaprav zrem v nastajanje novega sveta. Kakshna srecha!

 

»Brez veze je nekaj zacheti,« se po dolgem, predolgem umovanju posveti Koku, »che vesh, da se ne bo konchalo. Zame je to premalo! Nochem vech vechno zhiveti!«

Take misli so ga zachele obvladovati, odkar je Mi Tsi nehala vzdihovati in s tem navdihovati tudi njegovega duha. Ker se je njeno vznemirljivo valovanje skozi vesolje zhe skoraj povsem umirilo, je Kok zapadel v stanje depresije, iz katerega se nikakor ni pobral; ostal je totalno brez energije.

»Prav je, da si odprt za smrt,« ga hujska Pres. »Res shkoda, da te je zapustila usoda.«

»Ja, hrbet mi je obrnila. Mar bi tedaj umrl, tako pa sem se, bebec, smrti uprl.«

»Po moje si lahko vesel, saj bosh lahko she naprej trpel.«

»Na tej prekleti zvezdi se she trpeti ne da! Ne lezhati ne sedeti ne gledati ne mizhati, she srati ne!«

»Saj za to gre,« ga razume Pres. »Brez telesa lahko tvoj duh doume vse.«

»To ni zame, briga me, kaj lahko kdo dojame! Meni je mar za bogastvo, za denar, brez tega je moje bivanje izgubilo ves char. A mislish, da mi je fino brez prestanka buljiti v praznino?«

»To ni praznina, to je tvoja brezmejna domovina!«

»Kakshna domovina neki! Domovino se je dalo vsaj ljubiti, se zanjo boriti, preliti kri, komu kaj zapleniti ali pa ga ubiti ... Tukaj takih mozhnosti ni ... Nich se ne zgodi. Povem ti, da sem od tega buljenja v vesolje kar naprej slabe volje ... Samo bivam, sploh ne zhivim. Res ne vem, kaj naj storim!«

»Ne moresh se obesiti na vejo, to veva oba,« mu zavda Pres z idejo, »ampak jaz vem, kaj se da. Vem, kako se lahko zate neskonchnost koncha. Obstaja nekdo, ki izvaja tovrstne storitve. On edini zna zadushiti tvojega duha. Zate namrech ni druge reshitve.«

»Povej mi, kdo je to! In kako to stori!«

»Fujec Ki! On te lahko tako razsvetli, da ti duh pregori! Videl sem na lastne ochi, kako je to storil trem Fujcem: brez tezhav jih je umóril.«

»Ampak Fujci so napol iz snovi! Mogoche se jih zato lahko tako mochno presvetli! Vprashanje, che zna presvetliti tudi mrtvega duha ...«

»Treba ga bo chim prej zaprositi za to, da te pogubi!« zakljuchi Pres brez kanchka slabe vesti.

 

Kako prelestna je sinjina, ko se na srebrno-chrnem oboku tik nad mano zablesti zlata lina in mi Ki spregovori o ukinjenemu Koku!

»Neum nich lov e.k. = po gub lj 1,« mi skoznjo sporochi in se zadovoljno bleshchi.

»Kdo je pogubljen?« me zanima. Ker Ki she vedno nima glave in ochi, seveda ne vem, kako zadovoljno me gleda.

»Pres ve TL j1= Kok.«

»Kok – presvetljen? Pa saj je bil dober in poshten! Bil je sicer navadna umska neroda, ampak ga je vseeno shkoda! Tako zelo zhiv mrtvi duh! Jedel je samo bozhji kruh in potico, na skrivaj pa ljubil Mi Tso ...«

»ZDA J. ve shres ni Tso.«

Je, kar je, zlata lina se spet zapre. Prehitro je minilo, nisem vprashal niti tega, zakaj in kako se je Koku to zgodilo.

»Prej je bil, zdaj ga pa ni. Zapustile so ga volja in vse mochi,« ve Pres. »Namesto mashe zadushnice je dobil tri bozhje zaushnice: prvo za vse prismodarije, ki jih je storil, drugo za butaste teorije, ki jih je tvoril, in tretjo za ljubezenske norije v zvezi s prasico Mi Tso; glede slednjih sem ga vechkrat opozoril, a ni pomagalo. Nich chudnega, da ga je mrtvo srce izdalo! Zanj je vsekakor mnogo bolje, da je zapustil vesolje, kot pa da bi she naprej vztrajal in zavajal samega sebe z nedomishljenimi utvarami in s kvazi chustvenimi samoprevarami.«

Zoprno. Tudi mene vse mine, kadar mrtvi duh izgine. Saj pravim: she dobro, da v tej fazi ni treba pogreba, ker bi sicer – mislim na pravkar minulo dobo, ko so kar trije odplavali skozi zadnjo svetlobo – kar naprej tavali v zhalostnem sprevodu po kozmichnem svodu.

 

Ostala sva samo dva, Pres in jaz. Mi Tsini vzdihi so pretihi, le she neslishno se oglashajo iz davnine; tja je zakopala tudi vse spomine nase in ne vem, ali sploh she biva. S Presom skoraj ne govoriva vech, v laboratoriju pa se okrog naju preriva vedno vech svetlechih fujskih senc. Vedno bolj se mi razkriva skrivnost, da je za mrtve Zemljane tudi neminljivost minljiva.

Lebdim tik nad zvezdnimi tlemi in si zhelim popolnoma mirovati, se predati mirovanju vsemirja, toda vznemirja me zhe sama zhelja po miru. Poleg tega se prilagajam nenehnemu vrtenju vsebin, ki izvirajo iz mene in iz vesoljnih globin, predajam se jim, toda cheprav jih ljubim, se jih tudi bojim; previdnost, da se v tem vrtenju ne utopim, odriva od mene negibnost, h kateri stremim.

In ne samo, da ne morem pochivati v miru, bivati moram v prepiru s Presom. Cheprav komunicirava s telepatijo, najine misli v tishini dobesedno donijo:

»Kaj se ti zdi, kaj bi rekel ljubi Bog,« se rezhi, kot da gre za shalo, »che bi se pometalo vse Fujce v beli krog?«

Samo enkrat se je zgodilo, da je nekega Fujca minilo veselje do bivanja in je skochil v okroglo belino – vedno lachno valovanje ga je presvetlilo in pogubilo.

»Si nor!?« zarenchim na Presa, cheprav se nerad jezim.

»Jaz pa verjamem,« se rezhi she bolj zlobno kot prej, »da bo sam ljubi Bog slejkoprej dvignil mech, ker ve, da je Fujcev prevech. Kdo jim je kriv, da tako smrdijo! Pa she kradejo nam prostor in energijo.«

»Che bi bil jaz ljubi Bog,« renchim ves iz sebe, »bi v beli krog pahnil tebe. Tvoja zloba je vredna, da jo dobi v kremplje Grdoba, ki na Zemlji samo chaka, da pogubi vsakega takega bedaka, kakrshen si ti!«

Tedaj pa prav do zvezde prismrdi rumeni plin, ki ga Grdoba, ta nezazheleni bozhji sin, spusti iz goreche riti. Iz belega kroga se zachne tako kaditi in zaudarjati, da se v laboratoriju ne da vech pogovarjati niti s telepatijo. Celo neobchutljivi Fujci se razbezhijo, jaz pa se pochutim kot tedaj v krematoriju, ko so mi sezhgali telo in me izgnali iz njega nad nebo. Iznenada se me pri vsej moji vedno prizanesljivi dobroti poloti nepomirljiv bes, nastrada pa seveda Pres, ker me tako privoshchljivo gleda. Moja volja ga skozi beli krog porine v globine, da kot nevidna raketa iz vesolja shine tochno v vulkansko zhrelo rodnega planeta, natanchneje – v goltanec Grdobe (gorechega, grdo prdechega a usodnega zmeneta, ocheta, sina, vladarja, jecharja in grobarja, gospodarja ognjene dobe na Zemlji).

 

Na zvezdi se je stemnilo, ugasnilo je Fujce, zaslutim, da bo kozmichno bivanje zdaj zdaj minilo. Edinole krog pod mano se she beli in globoko v njem si gorecha Zemlja celi rano: ko se je namrech Pres z vso svojo silo in zlobo zaletel v njenega gospodarja Grdobo, se je temu zastrupilo chrevo, se napolnilo in odebelilo, potem pa se je v Zemljini sredici razletelo. Govno je privrelo iz vulkanskih zhrel in pochrnilo pol neba, nato pa se razlilo chez plamenecha tla in jih pogasilo. Medtem, ko se je hladilo in postopoma strdilo, se je v Zemljinem trebuhu razbolelo drobovje vnelo, in cheprav ni bolechine, ki ne mine, je reva tako trpela, da je dotrpela in obstala: samo she drsela je okrog svojega sonca, okoli lastne osi pa se ni vech vrtela. Od govna, ki ga je zdaj grelo od vnetja zhareche drobovje, je preko meje mojega sveta neznosno zasmrdelo, tako da je tudi belo zharenje v mojem krogu najprej pozelenelo in potem postopoma povsem pochrnelo. Zbogom, lepota!

In jaz ... v zatohli, totalno zatemnjeni gluhoti spoznam, da nisem sam: z mano je samota.

 

S samoto chakava v temí, da se kaj zgodi ... Vse miruje, molchi ... vesolja ni, ni moje zvezde, samo strashna tishina ... ne vem, ali je pod mano globina ali vishina, ali sploh she lebdim ...

Vem, da ne zhivim, ne vem pa, ali she bivam ... mogoche samo she zhdim ... ne vidim, ne slishim, ne chutim, ne slutim, ne uzhivam, ne trpim, ne razumem, ne dojemam ...

Nenadoma doumem: samo to je, da nichesar ni.

Tedaj shine skozme snop luchi in komaj se zasvetlí, zhe izgine v temi. S samoto se ozreva tja, od koder je svetloba prishla, poloti se naju nemir ... tamkaj se s tenkimi zharki zarishe okvir zlate line, okrog vedno bolj sinje jasnine. Sinjina se razpre, me objame, prevzame me blazhena omama, samota pa na drugi strani ostane sama.

Ne odlebdim, temvech poletim v modrino! V njej preglasim tishino, kajti oglasila so se prozorna krila, s katerimi se odrivam v vishave nad bleshcheche-belo planoto in neizmerno uzhivam, ko srkam vase lepoto nadnebeshkega bivanja!

Na planjavi, porashcheni s srebrnim cvetjem, med petjem pleshejo Fujci s prelepimi Fujkami. V vishavi pod oboki jasnega neba zvenijo zvoki, neprimerljivo lepshi od tishine. Skozi prostornino se prevrteva chista energija; v njej se harmonija zvokov preliva z milino.

»Pristal bom na sipini,« zaslishim lastni glas in se uzrem v gladini bele vode: nisem vech nesnovna mrtva esenca, ki je in je ni, ampak sem bleshchecha senca iz polsnovi! Kako lepo je, ko se zaslishish, in ko vidish, da imash telo, prav takshno kot Fujec Ki, ki se smeji pred mano! Ko spregovori, ne samo da slishim, ampak celo razumem njegovo govorico in vem, da mi govori resnico! Ob njem stoji njegova hchi; tudi njeno telo je iz svetlobe, toda tam, kjer so imele Zemljanke prsi, ima ona kot nebo globoke ochi.