Revija SRP 123/124

Luigi Cannillo

 

MATERIN RED 

(izbor)

 

I

 

Materin red vtisne oblike

in meje, vsak glinasti in stekleni

izdelek v vsaki omari:

kako zraven, kako oddaljen

shepetajoch ime

Zapihal je veter v spuzhvah

prizhgal potrebne luchi

In neurejena imena tako zashepetana

se razvrstijo okrog meja

se pogovarjajo, in tisto govorjenje

je red, ki ozhivlja dom

Materni red se svetu razodene

v skrbnosti, prechna chrta

pa v zakladu ust.

Izvir in prostor se zlozhita

v kovchke, tako vesolje

potuje z nami, dolocheno

v nashih gibih in v snu.

 

II

 

Hishni predmeti

prehitevajo zhalovanje

ob tujem zaklepanju vrat

se vsak nezhivi kosh pospravi

brzda tiho mrzhnjo stvari:

vijak negibne zhlice

brez gospodovalne roke

in pogleda ki jo poriva

Sprva brez namena,

molchi vsakdanja pamet

ki rojeva zhivljenje na portretih

in zori sadje v posodah

A mi ji ne moremo slediti

v roju dush in predmetov

da se znova sestavi vsepovsod.

Tukaj vsaka stena chaka

da se odpre ob vrnitvi

Zdaj ko se naglo brani

zamejuje neko obmochje, ga skriva

in vdova se zapre v bolechino.

 

III

 

Nekje je vrt, ki spreminja barvo

in je vodnjak, kot bi ga vedno

rada imela, od tu

kjer se zdi negibna

prichakuje z blagim

smehljajem, poshevno, prihod.

Ne bozha trave, se ne zmochi,

morda, vendar jo krajina dosezhe

Okrog svetilke so si chebele

naredile gnezdo, v narochje ji letijo

vsakdanje vonjave in curki

za zhejo. Narava je radodarna

tudi do mrtvih, onstran drevoreda

v drugi brazdi na golem marmorju

mojega ocheta gori upognjen

sosedov javor

 

IV

 

Kdo trese to galerijo vetra

kjer valovijo rozhe in temelji

da vsi drhtechi ozhivimo?

Z razprshenimi planjavami v megli

merimo silo praznine

in vdihavamo zrak skrushenosti

Telesni kristali se zmagoslavno

prizhigajo, izgubljena zhivalska gmota

v nenadni sapici ki se nas dotakne

Gre za bliske in trzaje v temnem hodniku,

in na kozhi se steklo izmenichno menjava

z zhametom, v vrtincu ki odteka

na preprogo ali se navpichno povzpenja

neki kapitan pa pluje po usodi

 

 

V

 

Zdi se da ko nobeden od nas

ni vech buden nekdo

gre gor da jih poishche

Prinesel je sadezh od dalech

in objem belega ogrinjala

Iz stezic somraka

so slishali klicanje

In na poziv se dvignejo,

v mochi navideznega spanja

gredo skoz rezilo zharkov

Dve valoviti figuri druga ob drugi

se neustrashno napotita v trdo noch

nevidni trak zhe spaja

telesa in sence na obisku

Tudi nocoj se je vrnil

prizadevni gost

ves topel od krvi in joka,

ponovo je zavzel mesto med zhivimi

Njegov skrivnostni pozdrav

napolni hodnike, pokazhe izhod

 

 

 

 

O avtorju

Italijanski pesnik, esejist, prevajalec, kulturni delavec in zalozhnishki konzulent Luigi Cannillo se je rodil v Milanu (rojstna letnica sicer ni nikjer navedena, ochitno gre za nov obichaj tudi pri moshkih, ki ne marajo razkriti, koliko so stari). V Milanu tudi zhivi, kjer pouchuje na vishjih sholah nemshki jezik in literaturo, zato gre pogosto v Berlin, da ga shteje zhe za svoj drugi dom. Doslej je izdal 6 pesnishkih zbirk, in sicer: Transistor, 1986; Volo simulato (Simuliran let), 1993: Sesto senso (Shesti chut), 1999; Cielo privato (Zasebno nebo), 2005; Cieli di Roma (Rimska nébesa), 2006 in Galleria del Vento (Galerija vetra), 2014. Objavlja tudi v literarnih revijah in knjizhevnih prilogah in je prisoten v pomembnih italijanskih antologijah.

Prevedene pesmi so iz razdelka Red moje matere v zadnji zbirki Galleria del vento, ki je izshla lani pri milanski zalozhbi La Vita Felice. (Dodatne informacije o njem so dosegljive na spletu.)

 

Prevod in zapis Jolka Milich