Revija SRP 123/124

Lev Detela

 

DOGODEK V KACHJEM GOZDU 

 

Ves gorski gozd ob vasi je prepoln vdolbin, votlin, rovov, drobechega se kamenja in temnih ozkih jarkov, ki jih je v tisochletjih izdolbla voda. V skalovju, na poseki, kamor se ves ljubi dan s podvojeno mochjo upira sonce, gnezdijo kache.

Poleti pridejo v vas turisti. Tudi Damijan se s starshi potika po senozhetih in gozdu. Velikokrat se sam vzpenja v hrib. Nabira gozdne jagode in na rebri pri skalovju vidi gnezditi zelene kushcharice.

Gospodarica pokrajine pa je kacha. Konchno jo srecha na pobochju. Kot zaklet ostrmi in obstoji, saj bi jo skoraj pohodil. Kacha lezhi na soncu tik ob veliki praproti. Zvita je v klopchich. Tudi sama je presenechena, prav tako kot mladi chlovek. Vznemirjeno privzdigne glavo in svareche zasika.

Dechek stoji negotovo pred neznatno, a nevarno zhivaljo. Ve, da je to strupeni gad. Oche mu jih je zhe vechkrat pokazal. Kljub temu noche odskochiti, se umakniti v varno odmaknjenost.

V roki drzhi palico. Lahko bi jo dvignil in zamahnil. Ko bi bil bliskovito hiter, bi morda prehitel smrtni skok prebliskovite kache. Vendar ne more udariti. Mrtve zhivali ga navdajajo z vznemirjajocho grozo. Sram bi ga bilo, ko bi jo unichil na njeni zemlji, pod toplim soncem, v tem kachjem gozdu. Zhival zhivi le enkrat in tudi njeno zhivljenje je nekaj skrivnostnega in chudovitega. Preperela kachja kozha, pa chetudi je od gada, nikomur ne koristi.

Tako stoji in jo gleda. Kacha se ne premakne. Kot da ne bi zhivela. Toda to je le slepilni videz. V hladu njenega mrzlega telesa, ki ga ogreva le vroche sonce, je nabita podtalna elektrichna vznemirjenost.

Potem se Damijan umakne za korak ali dva. Kacha she vedno lebdi ob praproti, kot da je okamenela. V rahlem vetru, ki prshi z vrha gore navzdol na skale in she globlje k potoku v dolini, se pozibavajo bori in hrasti.

Dechek pochepne in zachne z mirnim zamolklim glasom pripovedovati otozhno pesmico.Travnichki so pokosheni, rozhice so pomorjene ... Njeno besedilo je kmalu pri kraju. Kacha ga neprizanesljivo opazuje. Sedaj Damijan momlja besede, ki nimajo nikakrshnega smisla in pomena. Med skale lega njegova mirna govorica. Kacha ga zachudeno gleda.

Dechek postaja vedno bolj pogumen. Zdi se mu, da je kacha nenadoma manj nevarna in skorajda nestrupena.

Previdno dvigne roko. Razprto dlan pochasi pomika vedno blizhe k srepim kachinim ochem. She vedno momlja za chloveka nerazumljive besede, ki so zhivali blizu in jih dobro razume. To je kachji gozd in tukaj vlada kachja govorica z vsemi njenimi skrivnostnimi zakoni.

Dechkova dlan je za dve ali tri chloveshke glave odmaknjena od kachinega telesa. Katere razdalje imajo v kachjem svetu svojo veljavo? Kaj je za kacho lepo in prav? Se kachi sploh moresh priblizhati? Te lahko zhival sploh ugodno zachuti in obchuti?

Damijanova dlan je zhe zelo blizu kachinega telesa. Zdaj se kacha premakne. Bo napadla? Bo zasikala? Bo ugriznila?

Zhival se pochasi izmota iz klopchicha. Svojo drobno glavo z razpolovljenim dolgim jezichkom obrne proti praproti. Dela se, kot da dechka sploh ne vidi. Vedno bolj se odmika v visoko travo in grmovje.

Morda je sprejela Damijanovo prijazno ponudbo. Ne vidi ga. Che bi ga videla, bi namrech morala napasti in usekati. Njegovo momljajoche zaklinjanje nevarnosti jo je pomirilo. Vshech ji je, da je v dechku zazhivelo nekaj kachjega. Kmalu izgine v gostem grmovju.

Damijan je ves chas zelo razburjen. Ponochi sanja o kachi. Slishi, kako vzdihuje v gozdu, ko se v temi ogabno klati na lovu na zhabe in mishi.

Drugi dan se dechek takoj po kosilu spet nestrpno odpravi v gozd. Ob isti uri kot vcheraj stoji na pobochju, kjer se kacha rada sonchi.

V vetru se ziblje samotna praprot. Borovci shumijo v popoldan. Kamenje je pusto in prazno. Kache ni od nikoder.

Kje je kacha? Kje je moja chudovita kacha?

Damijan se razocharan pomika proti vasi. Zakaj ni prishla? Je vcheraj naredil kaj narobe?

Kje je moja kacha? Svojo pesem sem ji dal. Zakaj mi sama ne da nichesar!

Ponochi sanja mrzlichne sanje. Kacha sika v temi in se mu priblizhuje. Vidi njen srepi rumeni pogled. V trenutku zachuti kachino popolnoma nechloveshko naravo. Le kako se naj zblizhata?

Kacha! Kje si, silovita kacha?

Vsak dan gre v breg. Vsak dan chaka na kacho, vendar kacha ne pride.

Se ga boji? Tako lepo ji je pel! Vse ji je dal! Svoje chloveshko srce ji je dal. Kaj kacha nima srca? Kateri zakoni veljajo v njenem svetu? Le lov, napad in uboj? Samo divja samota in nezaupljivost? Samo varnost nochi in kratko slepo ugodje ob posebno toplih sonchnih popoldnevih, ko nepripravljena, presenechena in prestrashena na sonchenju pichi chloveka, ki jo je prepozno uzrl?

Shele peti dan jo spet srecha. V vrochem soncu ga ob isti uri in na istem kamenju mirno prichaka. Ko se ji previdno priblizha, se ne umakne. Damijan ji spet zapoje za chloveka nerazumljivo melodijo.

Dechek zachuti, da ga kacha dobro razume. Mirno lezhi ob praproti, vendar njene ostre ochi pazijo na vsak njegov gib, pa naj so njegove besede she tako dobre in blage.

Za trenutek se mu zazdi, da ima zhival hudobne, nesramne in zahrbtne ochi. Potem pa se zave, da je to kacha, ki je ne moresh meriti s chloveshkimi zakoni. Zachuti, da so njene ochi v tem trenutku vse: so zhivljenje in sij svetlega popoldneva. So char kache, ki je v gozdu nashla obilen plen in je zadovoljna.

Damijan pochepne v mah. Palico polozhi na kamenje in previdno dvigne roko. Za trenutek ga zajame omotichna omamljenost. Zdi se mu, da je prevech drzen. Kar zdaj pochenja, je velika neumnost. Kacha je strupena! Che ga pichi, kar je pri takem nespametnem pochetju pravilo, bo v veliki nevarnosti. Vas je dalech in tu v gozdu je popolnoma sam!

Kljub temu se ne more premagati. Kot da je urochen od neke neznane temne in skrivnostne sile, ki ga zhene vedno blizhe k posebnostim gozdne zhivali. Ta se ne premakne. Z nepremichnim pogledom ga nepregibno chaka. Kaj se bo zgodilo?

Damijanova dlan je zhe tik nad zamolklo se lesketajocho kachino kozho.

Gad ga nepremichno prichakuje. Si ti moj? Si ti moj prijatelj?

Zgodi se v trenutku. Dechkova dlan podrsa po kachinem hladnem telesu. Nekaj zasika skozi gozd in se bliskovito premakne.

Damijan zatrepeta v chudni razburjenosti. Sekunda dotika bo gorela v njem do konca zhivljenja. Tudi kacha ga ne bo nikoli pozabila.

Sprva sploh ne ve, kaj se je zgodilo. Potem se zave, da se je dotaknil gada. Ta je razburjeno zasikal, se premaknil in odmaknil. Ni ga napadel. Dovolil mu je dejanje, ki ga ta gozd nikoli ne dovoli. Tudi v kachi verjetno zhivi neka daljna tezhko dostopna skrivnost, ki se odpre, che jo pravilno zaznash. Vendar gori kratki nerazumljivi dotik v kachi tisochkrat mochneje kot v chloveku.

Damijan pretreseno gleda, kako gad pochasi in mrzlo leze med praprot in suhljad.

Kacha! Moja lepa kacha!

Usodni dotik Damijana dokonchno pomiri. Ponochi se mu kacha vech ne prikazuje v sanjah. Ne sika vech v temi s svojo nenavadno kachjo govorico, zato se zdaj ne boji, da ga bo v temni nochi za vedno urochila.

Drugachnost zhivali ga vech ne vznemirja. Njena kozha mu ne obeta nobenih novih prichakovanj. Ve, da je kacha zdaj v visokem poletju prenapolnjena z mochjo sonca in obilnega plena. She hodi iz vasi chez goro in skozi gozd, vendar se za kache vech ne zmeni in jih tudi nikoli vech ne srecha.