Revija SRP 123/124

Jozha Lovrenchich

 

POLDAN

 

JUG V OKVIRU

 

V vzdushen poldán se vije chez plan

cesta

iz mesta

in zh njo topoli gredó.

 

V topolih krilati shkrzhati pojó:

 

Zharke zhgi! – se prvi oglasi,

zhgoche zhgi! – drugi zazheli,

zhejnim zhgi! – tretji narochi,

zhgi, zhgi, zhgi! – prvi ponovi.

Zharke zhgoche zhejnim zhgi,

zhgi, zhgi, zhgi! – v koru vsi in konca ni.

 

Sonce je veselo zhagajochih melodij

in kar nich se v noch mu ne mudi,

 

(DiS, 1913, sht. 8)

 

 

 

PESEM V MOLU

 

Mrtvo drevó pod svincheno nebó

strmi;

pod svinchenim nebom vran leti.

Rekel bi, da se na drevó spusti.

 

Moja misel je zhalostna ko zapushchen chas,

moja misel je mrzla ko zimski mraz.

 

 

 

SENCE

 

Zlato sonce chrno rishe

zelena drevesa, bele hishe

in nas – –

 

Zakril sem si obraz.

 

(DiS, 1915, sht. 1)

 

 

 

TUBEROZA

 

V japonski vazi tuberoza

zeleno zhivi in belo dehti

zaljubljene misli

do srchne krvi.

 

Ti! …

 

Tebe ni.

Hrepenenje se odbilo je od shtirih sten

 

in se vrnilo je v srce

in pije svojo kri

in mre.

 

 

 

NENAPISANO PISMO

 

Pred menoj je bel list, chist list, tebi namenjen.

Bel list, chist list zate. – Bukve koshate

me senchijo s svojim zelenjem in mi shumijo

simfonijo

korenin, debel,vej, listja, gnezd v vejah,

sonca, pomladi, zhejne sushe, dezhja, jeseni,

vetrov, snega, zime, smrti.

 

O! …

 

Pred menoj je bel list, chist list, tebi namenjen.

 

 

 

POLDAN

 

Sam v sebi sem brez sence

in vse okrog mene svetloba

in mir,

kot da prehaja v me iz svetnishkega groba.

 

Nemim.

 

Roké so dvignjene in chakajo najslajshih ran,

ochi so hvalna pesem –

Tako zhivim na zemljo prikovan

in she se za vechnost tresem.

 

 

 

SLUTNJA

 

Vrachal sem se domov.

 

Drevó, ki so ptichi v njem gnezdili,

so oklestili.

 

Obstal sem, in kakor da je od doma prishla,

na drevo se je slutnja naslonila.

 

 

 

 

 

 

JOZHA LOVRENCHICH (1890, Kred pri Kobaridu – 1952, Ljubljana), pesnik, prozaist, dramatik, mladinski pisatelj, publicist, prevajalec. Gimnazija v Gorici (gojenec semenishcha, zavrnil shtudij teol.). Slavistiko in latinshchino shtudiral v Gradcu (doktorat 1915). Med 1. sv. v. profesor na gimnazijah v Gorici in Trstu, umik na Dobravo pri Kropi. Po vojni v Beogradu zastopnik za Gorishko in 1919 odposlanec v Parizu. Od 1920 gimn. profesor v Ljubljani (stanoval pri Poljanski gim.; tu urejal dijashki list Mentor). Porochen z Antonietto Manzoni, potomko ital. pisatelja (shtirje otroci); 1945 obtozhen sodelovanja z okupatorjem (pomiloshchen).

Zhe kot gimnazijec objavlja pesmi, prozne in dramske poskuse; sprva pesnishko sledi tradiciji impresionizma in ljudske pesmi, najvech z ljubezensko tematiko (npr. Jaz bi rad rudechih rozh, 1905; uglasbena), tudi soneti, erotiko vse bolj prerashcha specifichna religiozno poudarjena refleksija, pod vplivi ital. futurizma, nemshke sodobne literature in vojne katastrofe se profilira kot modernist, ki s prostim verzom zachenja slovenski ekspresionizem. Sredi vojne objavi prvi knjizhni publikaciji: Oche nash! (1915) je broshura z ducatom pesmi, ki parafrazirajo molitev, osebno-konfesionalna avtentichnost tega krika iz vojnega kaosa je nedvomna, sicer gre za verzificirano retoriko; pomembnejsha je Deveta dezhela (1917), ki v bistvenih potezah nakazuje usodo celotnega poznejshega opusa kot izrazito ekstenzivno-entropichne poligrafije. V zbirki dvojnost izraza: kjer je ta aforistichno ali »haikujevsko« zgoshchen, gre za nekaj izjemnih dosezhkov (predstavljeni tukaj), ko pa se verzi in pesmi daljshajo in shirijo prek strani, se vse bolj bohoti (afektirano infantilna) patetika s folkloristichno pravljicharskim »vizionarstvom«, mestoma onkraj resnejshe relevance (»pesem« Ekloga, »dramska slika« Deveta dezhela). Pozneje njegova poezija postaja tradicionalistichno »pripovedna«, v obshirnih epskih pesnitvah (»faustovski« Sholar iz Trente, »vampirski« Duhovin) so zanimive tematske zasnove povsem razvodenele; podobno velja za njegovo prozo.

Lovrenchich je po osnovnih biografskih in literarnih potezah podoben sodobniku Ivanu Preglju (primorski izvor, visoka izobrazba, zadnja profesura v Ljubljani – eksplicitno katolishki, lirsko »barokizirani« ekspresionizem), a ostaja v njegovi senci kot eden tistih, ki niso povsem v skladu s podobo »napredne« ali »rdeche Primorske«.

 

Izbor in opomba o avtorju Ivo Antich